Boudika

Pico, ti drek trosiš okrog sebe, ne pa opozarjaš nanj. Kar se pa tiče Ale - meni so njeni, čeprav redki posti, z iskrenostjo in vsemi zabeleženimi boji in zmagami in porazi, dali več, kot nekateri, ki tule pišejo vsak dan. Zato enim lahko iz srca in s hvaležnostjo tudi čestitam in vsaka moja čestitka komurkoli je bila iskreno mišljena. Če pa koga moje čestitke motijo, si jih pa lahko tudi kam vtakne http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif . Mogoče bi kdaj sledil svojemu nasvetu: živi in pusti živeti.

Eh http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

Dobro, Gold, če tebe sanje ne zanimajo, še ni treba bit nesramen http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png

Ale, naj se ti uresničijo vse želje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif, pa lepo praznuj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/band2.gif

A misliš, če se bil v obliki duhca, oblačka, ipd.? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Ne, nič nadnaravnega, vse kao normalno, fizično pa itak dostikrat ne vidim ljudi v sanjah, samo vem, da so bili oni. Kako pa greš to čekirat, kaj se je pojavljalo v sanjah drugega? Mogoče sem pa preveč firbčna http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

Ker ravno Brezota berem - sem sanjala nekaj časa nazaj, da smo bili na nekem žuru, tudi vsa moja familija in je Brezo prišel nekaj sporočit, v glavnem, nekaj je imel za povedat, verjetno pomembnega, ampak nisem čisto razumela, je bilo prehrupno. Ma po moje je bilo ravno kaj takega - o kakšnih nadnaravnih bitjecih. Ali pa, da me čakajo Žale http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png.

http://www.delo.si/sobotna/voda-vir-zivljenja-za-pescico-vir-bogastva.html

Govorim izključno o tem, kakšne posledice bi imelo fleksibilnejše odpuščanje upoštevajoč našo realnost. In govorim o strukturi, medsebojnih razmerjih, o načinu delovanja. Nikjer izrecno ne opredeljujem ne delodajalcev ne delojemalcev z osebnostnega, moralnega, strokovnega ali kakšnega drugega vidika. Jasno je, da imamo takšne in drugačne delodajalce kot delojemalce, takšna in drugačna podjetja, mislim, da tega ni treba posebej poudarjati. Definirati pozicijo delodajalcev nikakor ni isto kot vse označiti za grozne, izkoriščevalske kot tudi govoriti o pravicah delavcev ne pomeni, da se zavzemaš za parazitstvo delavcev. Je pa pač treba jasno povedati in razumeti, da če mora delodajalec slediti diktatu dobička in če vemo, da podjetja niso socialne ustanove (obstaja sicer socialno podjetništvo, kar je spet posebna zgodba), da so zaposleni tisti, ki morajo skrbeti, da v tem diktatu dobička, h kateremu seveda s svojim delom prispevajo, ohranijo neke socialne pravice - da ta boj ni nikakršna karakterna napaka, ampak je vitalnega pomena za preživetje. Če je prisotna soudeležba pri dobičku in/ali če gre za kvalitetno vlaganje v človeške vire, so zadeve lahko blažje. Ravno zato, ker zastopam stališče, da bi morale biti dolžnosti in pravice enakomerno razporejene, govorim o tem, da bi se s fleksibilnejšim odpuščanjem to razmerje še bolj porušilo. In ker je bil to pač realen, konkreten predlog s strani naših delodajalcev (ob številnih drugih predlogih), me seveda zanima ozadje in učinki v našem, konkretnem okolju, v katerem razmere na trgu delovne sile še kako poznamo. Če pa govorimo o situaciji podjetnika na splošno, potem pa seveda lahko govorimo tudi o položaju zaposlenih na splošno, pa tudi o vseh možnih oblikah zaposlovanja in vseh možnih oblikah podjetništva. Samo izhodišče te debate je bilo na začetku drugačno. Moja osebna izkušnja, o kateri sem govorila - če ne bi bilo političnega ozadja, tista oseba tudi zaposlena ne bi bila v tistem okolju in bi dileme o odpuščanju odpadle.

Takole, ko poslušam in berem, se mi zdi kot da je gibalni razvoj otroka postala ena huda starševska umetnost. O tem prej nisem sploh razmišljala, ker ima otrok gibalni razvoj v sebi že programiran in rabi samo dovolj ustreznega prostora, da ga lahko razvije. Midva z mojim sva bila vedno samo zraven - če je bilo treba, nisva pa nikoli omejevala ali prepovedovala gibanja. Pa oba otroka imata zelo dobro razvito motoriko. Je pa razlika - starejša ima neverjeten občutek, do kod lahko gre - pa si ogromno upa in poškodb praktično nikoli ni bilo. Mlajši je pa kamikazica, čisto adrenalinski, gre čez svoje zmožnosti, in je padcev veliko - čeprav nič resnega, pa bolj ga je treba gledati in loviti. Pa tudi v vsako tehnično zadevo in vozilo se vtakne, tako da je treba biti zraven. Kar se tiče prečkanja ceste - prisegam na vztrajno učenje, nisem pristaš tega, da se otroka nalomi, da si zapomni - je naporno, tudi tu je treba biti zraven, ampak se obrestuje. Mlajši se zdaj pred cesto vedno ustavi in počaka, da gremo skupaj, je tako navajen. Mene je sicer tega cestnega prometa najbolj groza, ampak ni druge kot da otroke vztrajno učiš, kako se obnašati na cesti. Ampak, če se spomnim - v času mojega otroštva so nekateri otroci že v malo šolo in potem v šolo pešačili popolnoma sami tudi 3, 4 km. Jaz sem imela sicer 5 minut do šole, sem pa šla tudi sama. Pa pred bloki smo se igrali sami že pred vstopom v šolo, po vaseh in gozdovih smo letali brez nadzora. Danes tega skoraj ni več. Delno je res več nevarnosti, več avtomobilov, delno je pa več zahtev po nadzoru otrok ne glede na nevarnosti. In včasih ne vem, kje je ta meja še dobra. Meni šestletnica že večkrat reče, da bo šla sama ven, pa je ne upam pustiti. Ampak prej ali slej bo treba, kdaj bo pa ta meja, pa ne vem.

Hvala za sonce http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Ne morem se strinjati, ni prepričljivih argumentov. Ne govorim o nobenih demagoških izjavah, ampak o naši družbeni realnosti in izhajam iz osebnih izkušenj, ne iz teorij. Koliko pa je pri nas nevtralnega, normalnega delovnega okolja, pa tudi če bi bilo - ? Dejstvo je, da tam, kjer so politična in sorodstvena kritja - in tega je v Sloveniji ogromno, prožnejše odpuščanje ne bi imelo nobenega haska. Tam pa, kjer tega kritja ni, bi pa prihajalo do še večjih zlorab in zniževanja že tako okrnjenih pravic. Potrebno je gledati celostno in pogledati stvar z vseh vidikov, ne samo z enega zornega kota. Ne morem se tudi strinjati, da bi pač neko zniževanje pravic zaposlenih omogočilo korak naprej. To so demagoške izjave. Kot to, da imajo zaposleni pri nas preveč pravic. Protislovno je zagovarjati spremembe, ki zaposlenim znižujejo pravice, hkrati pa pozivati sindikate naj ukrepajo, ker so neučinkoviti. Se strinjam, da bi morali sindikati boljše delati, sem enako ogorčena, verjamem pa, da bi bila situacija brez obstoja sindikatov še hujša.

Anne, s tvojimi razmišljanji se sicer večinoma strinjam, ampak tule - lepo te prosim, delodajalci imajo že danes velike možnosti odpuščanja - to kar ti opisuješ, pa lahko počnejo tisti, ki imajo kritje politične stranke ali določenega lobija, kakršnegakoli. In ponavadi so na zelo močnih pozicijah. Mi smo imeli takšno zaposleno na zelo močni poziciji, z zelo močnim kritjem politične stranke, naredila nam je veliko škode, tudi meni osebno. Ko so bile interno razkrite določene malverzacije, pa tudi koruptivne povezave z drugo organizacijo, kjer sem delala kot prostovoljka, ni prišlo do nikakršnih sankcij. Ta oseba si je s pomočjo svojih zvez našla še boljšo in še bolj vplivno službo. Tako deluje naš sistem. Pa podobnih štorij iz svojih lastnih izkušenj lahko povem še veliko. Po drugi strani pa so razmere na trgu delovne sile takšne, da delodajalci lahko že pri izbiri kandidatov delajo izjemno selekcijo. Večina ljudi - ne da si ne more privoščiti, da bi delala slabo - ljudje pristajajo na suženjske razmere in izkoriščanje, na kršenje vseh pravic, da bi preživeli. In tako, kot je že rekel Shaman, večina ima pogodbe za določen čas in s tem znajo delodajalci zelo manipulirati in izsiljevati. In glede na to, da v Sloveniji ogromno ljudi dobi delo preko zvez in so preko teh zvez tudi zaščiteni - kje se bo delala selekcija z zaostrovanjem politike odpuščanja? Pri tistih, ki že tako nimajo nobenih pravic in so že tako objekti delodajalcev. Pa zagotovo ne zato, ker bi slabo delali.

Nekako smo to poletje prejadrali ta čudna vremenska obdobja - najlepše vreme uspeli izkoristiti na morju, to zadnje deževje v toplicah (prej me žive poleti ne bi spravil v toplice, pred rojstvom otrok pa v nobenem obdobju). Ha, sem se spomnila na Modrijane - ponoči pod hotelskim oknom njihova glasba, pa v vsaki drugi vasi njihov nastop - kot da bi se klonirali. Nikjer jim ne ubežiš. Sem se pa tudi odklopila to poletje, verjetno edini človek v Sloveniji, ki ni slišal za streljanje v Litiji, šele tukaj prebrala. Še ena tragedija, žal http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png. Letos bo nekaj sprememb, mlajši bo zamenjal vrtec, starejša gre v šolo. Dobivam zaupanje v pedagoško stroko, pa vse manj v starše. Učiteljici, ki bosta imeli vsaka en prvi razred, sta se nam že predstavili. Dobili tudi zgibanke. Zelo blizu mojemu razmišljanju. Tudi učiteljici za moje pojme trezni, z razumevanjem za potrebe otrok, ločita pomembno od nepomembnega. Vidim, da tudi pedagogi opažajo tisti problem, ki ga vidim že v vrtcih. Da so starši vse bolj ambiciozni, blazno forsirajo svoje otroke. Pa ne razumem - če že zdrava pamet ne narekuje, zakaj starši vsaj stroke ne poslušajo - da otrok ni treba učiti stvari, ki se jih bodo učili v šoli. Če otrok pokaže spontano zanimanje, ja, ne pa forsiranje. Ne pa da jih zdaj med počitnicami trenirajo v pisanju in branju - da ne bodo zaostajali za drugimi - in s tem ustvarjajo začaran krog tekmovalnosti. Pa vpisovanje v tri krožke hkrati že v vrtcu. Pa jamranje, da se otroci niso pri angleščini v vrtcu nič naučili - da ne napredujejo zadosti. A bejž http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ohmy.png Malo me je groza vseh teh staršev in njihovega vpliva na šolo in otroke. Nova vzgojiteljica ta mlajšega je tudi zelo v redu. Res dober občutek, mali se je tudi takoj vklopil, vrtec mu je zelo všeč, tako da po moje ne bo nobenih problemov. Deževje mi pa zdaj že preseda. Vse deluje že tako jesensko. Pogrešam sonce http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif. In dve drevesi blizu oken spalnic so nam posekali. Ju tudi pogrešam. Na kaj vse se človek navadi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif

Pozdravljen, LuninoDete, že dolgo se ni kdo tako lepo predstavil. Sama nisem nikoli imela občutka, da večina ljudi gleda na odnos tako kot praviš. Vsekakor je individualizem vse bolj prisoten na vseh področjih življenja, vendar na nek paradoksen način ponuja tudi večjo priložnost za duhovno oz. osebno rast. Včasih je bilo partnersko življenje oz. poroka nekaj samoumevnega, dokončnega in bolj ali manj nujnega. Kar ne pomeni nujno harmoničnega in spoštljivega odnosa, niti večje čustvene odgovornosti do družine. Samo družbena pravila so držala družino fizično skupaj. Danes je zaradi rahljanja družbenih pravil glede partnerstva manevrski prostor veliko večji. Zdaj - določen egoizem je bil vedno prisoten - in vedno bo. Včasih so moški imeli žensko za svojo lastnino znotraj družine, danes jo namesto tega nekateri gledajo kot objekt za eno noč in seveda tudi ženska lahko deluje egoistično. Ampak to je samo del realnosti. To, da si ljudje vzamejo več časa za zorenje, da imajo pozneje družine, da se nekaj časa lahko iščejo, ima svoje pozitivne plati. Družine, ki jih danes gledam okrog sebe, partnerski odnosi, odnos do otrok, se mi zdijo v splošnem bolj zreli, bolj harmonični, kot je bilo to v času mojega otroštva. Lahko, da je to zgolj moje subjektivno gledanje, ampak tako jaz doživljam tiste, ki jih poznam. Poznam tudi ljudi v tridesetih in štridesetih, ki so se nekako zavestno odločili za samsko življenje ali pa imajo občasne zveze ali neko ohlapno zvezo, pa mi ne delujejo egoistični, gre zgolj za sklop različnih dejavnikov - razočaranje v ljubezni, ali iz nekih drugih razlogov ne morejo/nočejo vzpostaviti trdnejše zveze. Poleg tega je tudi to, da se nekdo odloči biti sam in /ali imeti občasne zveze enakovredna življenjska odločitev. Pravzaprav veliko bolj smiselna, kot siljenje v trajni zvezi, ki ne prinese zadovoljstva. Kolikor ljudi, toliko življenjskih zgodb. Saj drži, da je danes razvrednotenje medčloveških odnosov bolj prisotno, da se še posebej vzpodbuja egoizem, tudi narcizem (preko medijev, potrošništva, itd.), ampak po drugi strani se pa ogromno govori o ljubezni in odnosih. Mislim, da sta oba pola prisotna in oba močneje kot včasih. Jaz sem v svojem življenju, kljub vsem tem negativnim vplivom individualizma, bolj nekako izkušala pozitivno stran tega, da me družba ne more več vkalupljati, mi odrejati, kdaj se bom poročila, kdaj naj imam otroke, da sem si pač lahko ustvarjala partnerski odnos v skladu z lastnimi merili in potrebami. Drugače pa seveda, gledam na odnos tako kot ti, kot na vzajemno dajanje in prejemanje, saj drugače težko deluje. Mislim, da tudi danes večina ljudi vendarle rabi nek dolgotrajnejši, izpolnjujoč odnos in da se to nikoli ne bo spremenilo, kljub individualizmu. Ni pa tudi vsako samsko življenje za enačiti z egoizmom (kot ni vsako skupno življenje neegoizem), lahko je transcendiranje energije v širšo skupnost ali na kakšen drug način v osebno rast.

Ja, govorim o tem, da konstruktivno/destruktivno izražanje občutkov ni odvisno od introvertiranosti/ekstravertiranosti, le to, kar tudi ti praviš, da introvertiranec prej usmeri negativne občutke nase, verjetno tudi prej sprejme slabo samopodobo, ekstravertiranec na druge in verjetno najde kompenzacijo, kritje za slabo samopodobo. Nekatere kulture bolj cenijo in vzpodbujajo introvertiranost, druge ekstravertiranost, nam pa to nič ne pove o tem, kakšna bo stopnja (kvečjemu vrsta) nasilnih dejanj pri enih ali drugih. Ker je to odvisno od številnih drugih dejavnikov. Aja, nekako dvomim, da bi Silver zadavil tekačicohttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

V tisti debati malce nazaj o agresivnosti mi zelo manjka razumevanje razlike med destruktivnostjo in med tipi osebnosti. Prvič, res obstajajo bolj introvertirani, pa ekstravertirani tipi, vendar smo vsi mešanica introvertiranosti in ekstravertiranosti, čistih tipov ni, le eno ali drugo izražamo na različnih področjih. Ni pa tip osebnosti povezan s količino destruktivnosti, kvečjemu z načinom izražanja. G. Čurić kot nekdo, ki je bil vzgojen v drugem kulturnem okolju, bolj opaža naše kulturne posebnosti, pozabil se je pa ozreti v lastno kulturo. Statistike so zelo zgovorne, če primerjamo kulturna okolja bivše Jugoslavije. Število samomorov in umorov se premosorazmerno spreminja, če gremo od severa proti jugu - od bolj introvertirane kulture h bolj ekstravertirani. V vseh primerih gre za destruktivnost, samo njena usmerjenost je drugačna. In tu sledi razlika med konstruktivno odprto konfrontacijo in med namernim izživljanjem in poskusom poškodovanja drugih (kar nekateri evfemistično imenujejo odprta komunikacija). Zaradi tega nerazumevanja me po svoje niti ne preseneča, da si g. Čurić dovoli stališče, da otroci z lahkoto preživijo Auschwitz. Če terapevt meni, da otroci z lahkoto preživijo vsa mogoča direktna zlorabljanja, od hudih fizičnih, čustvenih in spolnih napadov in tega ne povezuje niti s stopnjo samomorov, niti z agresijo proti drugim, potem je to malo zaskrbljujoče. Enako velja za komunikacijo tukaj na forumu. Ni vsak napad na drugega človeka in poseg v osebno integriteto konstruktivna odprta komunikacija. Mnogo ljudi se zaradi takšne komunikacije umakne in nikoli več ne vrne. Konflikt se pa samo poglablja.

Če je pomembno za tvoje življenje, če bi te izpolnilo, se je vredno truditi in boriti - vsaj očitala si ne boš nekoč, da nisi poskusila.

Če te prav razumem, čez dan hrepeniš po nečem, za kar misliš, da ti je nedosegljivo. Zakaj hrepeniš in zakaj ti je to pomembno, pa veš le ti sama. Bi te to izpolnilo, je tvoje življenje zaradi tega nepopolno ali gre za kaj drugega? Pa je res nedosegljivo?

Čestitke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif in vse najlepše tudi naprej. Naravni porod - bom vedno navijala zanj. A ni lepo, ko se spomniš vsakega trenutka z lepimi občutki? Sem kar podoživela vse to http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

A prav razumem, da si Pico tudi išče posredovalke? A je to že kar stalna praksa na LF http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png?

Ne, v bistvu oddajajo boljšo energijo od večine pouličnih muzikantov.

Meni tudi ni za Karibe in device http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png mi je pa všeč mgd-jevo stališče, da se je pomembno imeti rad. By the way, ko sva zadnjič z malim jedla maline na tržnici, so šli mimo Krišnovci s svojim petjem. In prav fajn jih je bilo poslušati.

Pa še volkovi v ovčji preobleki http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Pa kakšen pastirski pes. Jaz bom pa praprot, za spremembo - zavoljo tolerance http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png