Tisti, ki se v vsem prilagajajo javnemu mnenju, so kot igralci, ki slabo igrajo v upanju na aplavz, ker ima publika slab okus. Nekateri bi bili sposobni boljše igre, če bi občinstvo imelo boljši okus. Pošten človek odigra svojo vlogo na najboljši možni način, brez ene same misli na občinstvo.
Užitek lahko temelji na iluziji, toda sreča počiva na resnici. Samo resnica nam lahko poda srečo, ki jo človeška narava lahko prejme. Tisti, ki ga je osrečila iluzija špekulira s svojim premoženjem; m
Nekaj malega o zahodni in vzhodni filozofiji. V praksi se vzhodna filozofija začne tam, kjer se zahodna konča. Brilijantni umi zahoda dodobra spoznajo ničevost sveta, potem pa ne najdejo alternative zanj, tako da še vedno ostanejo nanj pripeti z svojim vitalnim bitjem oziroma postanejo mizantropi. To je usoda Helvetiusa, Schopenhauerja, Chamforta, Rivarola, Montaigna, Graciana, La Brueyera, Voltaira in podobnih. Celo Kant nekje zapiše, da če človek ni mizantrop pri štiridesetih, ni nikdar nič ču
http://avatars.kards.ru/images/avatar/147/14601.jpg
V ugotavljanju
moje nemoči
ni verjeti dobesedno...
pa vendar je...
Kako neki bi drugače
ustavil besedo,
preden je izrečena?
In, kako neki bi,
Izrekel neizgovorljivo...
Zatem se jasno,
pričakujoče
jasne modrine
nebo zapre
s temnimi oblaki
lastne neigovorljivosti...
Počakam trenutek...
malo večnost...
stopim na skalo Sveta...
dvignem roke...
in potem je sonce...
če je...hmmm...
http://shrani.si/files/jdm86p0mwrzbm
http://www.lunin.net/forum/uploads/av-6175.jpg
Sebastien Roch Nicolas de Chamfort
(1741 - 1794)
Chamfort si zasluži kak slavospev, pa čeprav samo od mene in za mene. Zato bom tu in tam objavil kakšne njegove prevode, ki so bili, bolj kot karkoli drugega, kritika tedanje dekadentne družbe, hkrati pa se bo dobro videla njihova toč
Večkrat se sprašujem, če bodo ljudje, denimo čez kakih 2000 let že tako razviti, da bodo neumnost prepoznali kot neumnost in modrost kot modrost. Zagotovo bo tako, saj vpliv velikanov duha, kot so Sokrat, Platon, Tales, Epiktet in Diogenus zagotovo narašča skozi čas, tako kot se spomin na Butalusa Verbiusa in njegovih 'učenosti' izgublja. Samo danes sem prejel povabilo na tradicionalno borbo med levi in pristaši pridigarja iz Galileje in večerno orgijo v vili Pomposiusa Grakusa v bazenu sirakušk
Jaz, Imperator Caesar Titus Aelius Hadrianus Antoninus Augustus Pontifex Maximus, sem po težavni debati s senatorji ob Jupitrovi pomoči in asistenci moezijskih dobrot ter nekega kolača iz Panonije pozno v noči sklenil deificirati svojega predhodnika Divusa Hadrianusa. Priznam, da je bilo to dejanje naporno, kot je bilo nekoč poveljniku pretorijancev prepričati Tiberija naj si vendar enkrat umije mednožje preden mu iz Mavretanije dostavijo novo galejo pocestnic za lastno uporabo v vili na Capriju
