A65

Silver, tebe lahko vprašam: ko se po daljšem času pisanja, po tolikih življenjskih modrostih, ki jih nizaš (kot si jih tudi ti sam tokrat), odločiš zapustiti neko sredino – zakaj izbrišeš svoj profil? Ni naravnost škoda vsega, kar se je pretakalo med ljudmi in bo zatonilo v pozabo? Sprašujem tebe, ker si nekoč že imel tako izkušnjo. Sprašujem tebe zato, ker Ceres ne morem več. Mi je pa žal, da si nisem shranila njenih barv dneva... A življenje je polno presenečenj in morda se kdaj spogledam skozi izložbeno okno z naslovnico knjige, ki jih bo ohranila. Srečno pot vsem, neglede na to, kje vas bo vodila.

Vsevedna diagnoza tako, na prst, ane? Me še veliko stvari zanima, zato bom nedvomno še delala na sebi. Ti si očitno že zaljučil...

Kje si prebral, da naj bi bil ti kriv za vse težave? Odnosi prinašajo take in drugačne prelomnice. Z vsako od njih se spopada vsak posameznik na svoj način. Če ne pristajam na takega, kot ga izvaja nekdo v moji bližini, ne pomeni nujno, da bi se morala zazreti sama vase - prevečkrat sem to počela takrat, ko nisem bila razumljena. In prišla do zaključka, da ima vsak pravico svoje življenje živeti tako, kot želi. Da v lastni svobodi ne omejujem drugega, niti on mene. Prilagodljivost do mere, ki je posamezniku še sprejemljiva, da ne zanika samega sebe, krepi odnose. To pomeni, da ostajaš skupaj v lepih in manj lepih trenutkih. Saj ti ne bo težko razumet: taka sem. Z mano se neprimerno več doseže na lep način, ne s šok terapijami. A nenazadnje: dokler s svojimi problemi ne obremenjujem ravno tebe, boš ob vsem lahko mirno zamahnil z roko, ane?

@shamannamo >>>pa gremo še malo dalje ... če ima tvoj zakonec ali partner raka, moraš vedet, da si dostikrat ravno ti eden od močnejših vzrokov ... naprej pa špekuliraj sam ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png pomeni lahko še ... če je žena zbolela za rakom, je mogoče na nek način želela ubežat pred teboj ... pa makar preko smrti ... to pomeni še, da je nujna sprememba na tebi pri sebi ...<<< Vidiš, ko preberem tako špekulacijo, me ima, da ti napišem: "Kaj ti je tega treba?!" Potlej pa me samo preplavi, da itak očitno nisem s tega sveta in je morda čas, da vam prepustim besedo...

https://www.youtube.com/watch?v=b5_qVQ7tXjQ

"Je bilo tole potrebno?" sem te vprašala. Precej drugače, kot če bi napisala tako, kot se sklicuješ: "Veš, ti ni tko treba." Saj si imela možnost na dolgo in široko razložit, kaj te tišči.

Eh, Silica, je bilo tole potrebno? Bi bilo bolje, če bi napisala: "Obvladam iskalnik." Vsaka stvar je za kaj dobra, zato hvala za linke tebi in domoljubki. Sem jih preletela, prebrala komentarje tistih, ki se pojavljajo še danes. Ostali so del zgodovine tega portala - obenem jih nisem virtualno poznala. Bi bilo pa škoda, če bi umolknil še kateri od tistih, ki ima kaj povedati...

Ko so bile še mlajše, sem se morala prav nahujskat, da sem napovedala čistilno soboto. Kolobarile so z očmi in komentirale, da je vikend namenjen počitku... 'Završalo' je čez njihove sobe in omare, imela sem občutek, da se lažje diha. Dokler me ni prijateljica vprašala, zakaj sem si sama kot otrok želela svoje sobe. "Zato, da bi imela svoje gnezdo." "In zakaj bi moralo biti pospravljeno tako, kot hoče mama?" me je vprašala nazaj. Potem, ko odrastejo, si vsaka ureja stvari po svoje. Lahko je pisalna miza pospravljeno v nulo, lahko nastlana, da bi se lahko komaj odložilo zvezek. Lahko je stanje na njej odraz 'smiselnega reda'. A sem se trudila s prvzgajanjem delovnih navad, govorila: "Kaos okoli tebe, prav tak red je v glavi." Kasneje spremenila: "Ti moraš najti, kar iščeš." Predvsem pa me je, vedno, kadar sem imela čistilni popadek, psihično utrujalo poslušanje ugovorov, a kljub temu vztrajanje za živo glavo pri svojem planu. Kot me je vsakič, ko sem morala kot mama biti dosledna pri dorečenem - neštetokrat sem si v sebi priznala, da bi se preživelo tudi brez tega. Le takih, dobrih rutin, se na ta način ne more privzgojiti nekomu, ki jim že tako ni naklonjen. In ko odidejo od doma in gredo (čeprav za kratek čas) po svoje, priznajo, da je največ efekta, če zadeve poštimaš 'spotoma'. Da si sam ne odložiš stvari tako, da jih boš moral še enkrat preložiti. Evo, tole je bila teorija. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Zdaj na juriš v prakso...

Pa ne da si ti eden tistih, tako redkih moških, ki si bil za spremstvo in odpiranje vrat pri birokratksih poteh? Res, kapo dol. Če si pa še sam hodil urejat zoprnije po uradih (saj to navadno tudi so), pa globok poklon. Nisem imela sicer dabldekerja, a zložljive marele mojih dveh punc so bile nekoč povezane s sponkami med sabo - tako, vštric. Zato v taki zasedbi nismo hodile v urade. Spomnim pa se, da je bilo za takratna kolesa najbolj ubijalsko drobno nasutje peska - da dušo spustiš, ko ga rešuješ takrat, ko zabredeš vanj...

Rakica drži, podznak ne.

Japajade. Devička ni omenjena - le zakaj ne? V osnovni šoli je bila moja najboljša prijateljica rojena v tem znamenju in imeli sva se iskreno radi. No, vsaj jaz njo. Glede na to, da sem po nekaj letih skušala z njo spet vzpostaviti stik in ni bilo odziva, bi si moje dejanje kdo res lahko razlagal "da se držim preteklosti kot klop". A ni čisto tako - le vrat ne zapiram za sabo tako dosledno, kot to počnejo nekateri. Vsaj tistim ne, ki sem jih kdaj imela iskreno rada. Nisem pretirana ljubiteljica kuhanja - če ne šteješ kave, s katero rada pockrljam in morda to še najbolj asociirala na Cankarjevstvo. Obenem so me že v otroštvu naučili, da deklice ne jokajo - če niso cmere. Zato sem to počela kvečjemu zvečer pod odejo... Rada pa dam svojemu svobodnemu duhu krila izven doma in ne maram nepotrebnih pravil, omejevanj. Saj veš, Ceres, da je v takih sestavkih kar nekaj heca. Morda sem pa res še malo pod vtisom enega zadnih srečanj z žensko, ki se lahko pohvali, da ima kar nekaj postavitev svoje karte prav v devici. Ej, tudi kavo sem v njeni družbi težko spila. Zato, ker je spotoma za mizo vedno znova dregala (zaradi nepomembnih malenkosti) v človeka za omizjem... Na način, da se postavlja pike: "Tako in nič drugače." In bila kar malo užaljena, ko ji je nekdo povratno izpostavil prav njegove kvalitete. Te so bile meni - roko na srce - neprimerno bližje.

Google o patru Karlu Gržanu najde tudi: http://www.delo.si/druzba/panorama/pater-karel-grzan-nisem-imel-dovolj-poguma.html Vsekakor srčen in sočuten človek.

Bi rekla, da je stik s sosedom sprožil davno zakopane spomine. In da se je zjokal zaradi njih... Zadnje čase vidim, da pri otrocih učinkuje, če sam prvi spregovoriš o svojih občutkih in o svojih dogodkih dneva. Izveš neprimerno več, kot če bi zastavil klasično vprašanje: "Kako si se imel danes?". Na katerega ponavadi dobiš klasičen odgovor: "Uredu." In najbrž bi v navedenem primeru začela govoriti o svojih spominih...

Hvala za šopek ljudi, s katerimi sem se sinoči spet lahko nasmejala do solz.

Domoljubka, sem si sinoči vrtela (sicer drugo verzijo) Moola mantre https://www.youtube.com/watch?v=X-4M3BCwQ4k

Ne želim, da pod črto zaključiš z napačnim sklepanjem, zato naj dodam, da z moje strani ni bojazni, da bi se kuhala zamera. Zdi pa se mi obenem prav, da napišem, da se v prihodnje ne bom trudila s pojasnjevanjem - prvotni citat je bil sam po sebi dovolj razumljiv.

Pustila ti bom uživati v tvoji uravnoteženi harmoniji. In če si tako skuliran, ni potrebe, da bi iskal odgovore tistih, ki (po tvoje) vztrajajo pri navidezni pozitivnosti, kajne?

Eni raziskujejo (tudi na področju odnosov), drugi ostajajo prepričani, da je tisto, kar poznajo, edino pravilno. Zmožnost pogledati na isto situacijo še z drugimi "očmi" pomeni, da niso ključne zgolj izkušnje, dobljene v primarni družini. Če znaš opazovati tudi druge ljudi okoli sebe, naletiš na take, s katerimi se marsikdaj lažje poistovetiš. Učimo in spreminjamo se pa itak celo življenje... V partnerskem odnosu (ali tudi človeških odnosih nasploh) medsebojno trčita dva pola. Izpelješ v praksi korekcijo nečesa samo, če sta pripravljeni za to nekaj storiti obe strani. To se mi je zdelo lepo poudarjeno v citiranem zapisu.

Glede na to, da si citiral moj (nekoč shranjeni) zapis, naj se tokrat potrudim s (kao) razlago. Če posredujem naprej nekaj, v čemer sem prepoznala bistvo, še ne pomeni, da je moje življenje popolno. Nenazadnje ni táko od nikogar od nas, kajne? Sklepati, da je tukaj 90 % ločenih ali z zvezo na psu - na podlagi česa se oblikuje tak vtis? In če se v njem ne bi motili: bi pomenilo, da niso živeli tako, kot so najbolje znali oz. zmogli? Vedno pa začneš oz. končaš zgolj in le pri - sebi.

Nekoč sem si shranila ta odgovor: "Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima "pravico", da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja. Če vas nekaj moti, kot sprašujete, je treba najprej priti do tega, zakaj vas to tako zelo moti. Mogoče to večine ostalih žensk ne bi ali pa vsaj ne toliko. V kvalitetnem odnosu se bosta glede te "motnje" trudila oba: prvi, da poskuša biti manj občutljiv in bolj zrelo prenesti vse skupaj, drugi pa da se poskuša izogniti ali vsaj ublažiti nekaj, kar partnerju ni všeč. Pri določenem problemu mora vložiti več prvi, pri določenem pa drugi partner. Redkokdaj, verjetno kar nikoli, ni samo eden tisti, ki bi se moral spreminjati. Naše vzorce mišljenja,čustvovanja in vedenja ni tako enostavno spreminjati. Večinoma v odnosu pride do pozitivne spremembe že samo, če partnerja odkrito spregovorita o tem, zakaj se kdo tako obnaša/misli/čuti. Razumevanje partnerjevega početja je dostikrat že dovolj, da problem neha biti tako pereč. Problem včasih torej ni toliko partnerjevo (ne)početje, kot naše napačno dojemanje pomena tega početja. Za svoja čustva ste odgovorni sami. Vam se vzbujajo in sami odločate, kaj boste storili z njimi. Partner NE SPROŽA v vas nobenih občutij, ampak se vam občutja sprožajo OB NJEM. Če bi jih sprožal partner, bi to pomenilo, da ima on kontrolo nad vami, kar pa ni res. Zato popolnoma enako ravnanje partnerja vam, če se boste spremenili, nekoč ne bo sprožilo nobenih občutij ali pa povsem drugačna. Prav je, da partnerju poveste, kako se počutite ob njem. Toda to mu povejte in pokažite na način, ki ne bo njega delal odgovornega ali ga celo krivil zato. "Pravilno" ali "nepravilno" reagirate vedno samo in izključno zaradi sebe, nikoli zaradi partnerja. Ste samostojna oseba, zato vi odreagirate. Tudi če to storite avtomatsko/nezavedno je to še vedno vaša reakcija. Vaša naloga pa, da se naučite vsaj malo ustaviti in razmisliti, kaj bi bila ZA VAS v TAKI SITUACIJI ustrezna in koristna reakcija. Če te naloge še ne zmorete, zato ni odgovoren vaš partner in tudi noben drug človek ne. To je samo znak, da se morate tega še naučiti. Podobne svoje lekcije pa ima tudi vaš partner." (Izidor Gašperlin)

Kot prvo: zavedati se moči misli in tega, kaj privabljamo v svoje življenje. Kot drugo: to, o čemer razmišljate, znate delite s partnerjem? Kot tretje: kaj storiti, da tisto, kar čutite, ne mine, ne zvodeni? Ker v tem, kar imate, ni zgolj (bilo?) nekaj medu. Odnos je kot rastlina: raste, se razvija in cveti, če jo neguješ. Potrebuje tako sonce, kot tudi dež. In šele v sožitju obeh nastaja mavrica...

V poznem najstništvu poslušana na slušalke. Danes zaprem okna, priklopim na hišni kino, sedem v sredino na tla in...

Hvala, ker si znala videti v dušo. http://aleszdesar.si/wp-content/uploads/2013/12/20130813-IMG_5610.jpg

In včasih me obide prav otipljiv občutek, da je nekje nekdo, ki me 'čuva'...