+ Soditi o tem da je nekomu tesko ker ima polno rit, je lahko iz tvojega, mojega cigarkoli vidika pac lahko. Posebej kadar sam nisi "u govnima" in ko imas sam polno rit Kritizira ponavadi tisti ki ima polno rit, ker tisti ki je nima, se itaq verjetno nima casa s tem ukvarjat. Kritika in kontrola sta bolna dela zenskega dela osebnosti vsake osebe, ki ni pripraavljen/a sprejeti. Torej obratno = ljubezen in sprejemanje. folk ki je prezivel koncentracisjka taborisca (kot recimo moj dedek) je te travme kasneje izzivljal na svoji zeni (moji babici) in otrocih. recimo. Posledice je nosila cela druzina in se njegovi vnuki ter se naprej. Clovek se v neki fazi zapre. Zapre tako mocno, da ostane nem, tih, ali kot pravijo mrtev. Seveda ni mrtev. Notranji dvogovor verjetno se vedno je. Ta je glas duse. Je pa mocno in globoko prizadet, je prizadeta osebnost. Zdravi pa se celo na tak nacin da skoduje drugim ljudem pa tega niti noce, a si ne more pomagat. Ker buta iz njega vse potlaceno. To je patolosko in potrebno zdravljenja. Vcasih zal ne gre v tem zivljenju. Skoda ker v litraturi med ljudmi niso prevec poznane kaksne knjige o prezivelih taborisca ter njihovem zivljenju kasneje v druzini. Nekaj takega smo lahko gledali v kaksnih holywoodskih filmih o vojakih, ki so bili v vietnamu, ceprav ni isto. Ne mormo rect, da ce bi se jaz recimo rodil v neki familiji kjer imajo vsega ampak res nad vsega prevec, kjer je materialno glavna stvar, ni pa tistih pomembnejsih stvari, kako bi bilo z menoj. Tako tudi ti tega ne mores vedet, kako bi bilo s teboj. Ne ves kako bi bilo ce v sebi nosis tista prepricanja ki te ovirajo da naredis spremembo, kot jih nosijo tisti, ki jih sedaj kritiziras. Sigurno pa se lahko najde velik folka ki ti bo reklo da imas ti zelo polno rit, glede na to kaksne pises in kako razmisljas. Stekas Sodimo nekoga vedno iz nivoja kjer smo mi sami. in zato ni tolk primerno sodit nekoga, ki je v neki zivljenjski situaciji ki jo mora premagati, ozavestiti in it cez. Ljudje so v depresijah tako zaradi malenkosti, ki to zanje niso, kot tudi zaradi res hudih zadev, ob katerih bi mnogi propadli. Vsak izziv ki ga ima clovek je zanj izziv. Ceprav se meni recimo zdi njegov povsem butast, je zanj tezek in obratno. Ni se vsakemu lahko dvignit nad sebe, nad svoje potrebe, ceprav namisljene. Nad prepricanja, nad predstave o svetu in ljudeh. Za to je potrebno veliko ljubezni in razumevanja. In v tem, takem primeru je lastno ustvarjalno zivljenje vzor verjetno najboljse zdravilo vsem. Ljudje so depresivni zaradi vsemogocih okoliscin; tudi zato, ker mislijo, da niso boljsi od drugih, ker mislijo, da nekaj v tem svetu "ne pomenijo", ali za ljudi ne pomenijo toliko kot bi zeleli. Ali pa ker po njihovih predstavah niso dosegli biti drugacen kot vecina, biti nekaj posebnega, uspeti na nekem podrocju bolj kot drugi. Ker mislijo osebi da so povprecni ali celo podpovprecni. Ker se ne znajdejo v tem sundru mnozice energij, ljudi in infomacij; o tem kaj je prav, kako je prav, zakaj sploh so in zakaj zivijo. - Ker niso enostavno srecni in ne znajo srece sprejet. Mnogo tega je vekrat zakrito, a vzadaj so lahko povsem preproste potrebe. Ljubezen, blizina, toplina, obcutek varnosti in pripadnosti. Lahko tudi s povsem osnovne potrebe, a te so vcasih dosti manj pomembene kot jim mnogi dajejo pomen. Vcasih je nasicenost tako velika, da se ne zavedamo da potrebujemo it izven sebe v pomoc drugim, drugic v sebe in v sebi najti ravnotezje, mir, boga, ali pac ravnovesje v sprejemanju. Nakateri se zatekajo v iluzije, zaljubljenosti, odresitelje, vedce, znastvenike in poznavalce, iluzije nad katerimi so spel ko prej razocarani, razocarani da svet ni tak, taka iluzija kot so si jo ustvarili. Sledi depresija. Depresija, ker zivljenje ni lazje kot so mislili. A dejansko so prepricanja o tem da je tesko tista, ki jih bremenijo. Ni tesko biti s krili razumevanja, zmoznostjo videti lepoto, sposobnostjo ljubiti se, obcutkom priokusa vecnosti, cetudi je zivljenje res tesko. Nekatere zenske si v neki situaciji ko ne vedo kaj s seboj, ko sebe ne najdejo, ustvarijo zeljo imeti otroka. To se mi zdi zalostno a po svoje naravno. Saj, clovek mora dajati od sebe. Ce ne ljudem potrebnim pomoci, pa otroku - "novo" ustvarjeni potrebi. Vedno je vzadaj namen posameznikovega ucenja in rasti, sirsi namen skupne rasti cloveske zavesti. Posledica je veckrat ta, da krivijo druge za svoj "neuspeh". Starse, prijatelje, partnerja, vlado, politike, sefa, sodelavce, boga.... zivljenje samo. Potem krivijo se samega sebe. Posledica je zapiranje vase, na forume, v svoje svetove, prepricanja, mentalne norme in pravila, idealiziranje, sledenje, zatekanje v "duhovno", ali celo razne manjse ali vecje odvisnosti. Najveckrat pa prepuscanje. Recimo gledanju televizije, brez predmetnemu razpravljanju na forumih, kriticnost in bruhanju nejevolje iz sebe, iskanju iluzij, umisljanju sebe v neki predstavi, itn. V nekaterih primerih celo spreminjanje spolnih preferenc in skrajno iskanje ljubezni na neprimerne, patoloske nacine, homoseksualnost, mazohizem, spolno izzivljanje, itn. To niso lahke zadeve. A predvsem klicejo po zdravljenju. Tega je v druzbi vse vec. Ne rabimo bit zelo inteligentni, da to vidimo vse naokoli. V sirsem smislu razvoja clovekove duse so to prehodne zadeve, ki pa zal lahko puscajo velike posledice. (slabo karmo recimo). Kljub temu pa so prehodne, ceprav se lahko vlecejo vec zivljenj. Predvsem je pomembno da sprejemamo te spremembe ki smo jim prica prisebi ali drugih ljudeh. Ne obsojamo, saj s tem nikomur ne pomagamo. Meje ki jih doloca zdrava pamet pa je vseeno primerno postavit. Meje so v ljubezni vedno premakljive a hkrati tudi modrost doloca meje. Razumevanje ljudi in poslusanje vcasih lahko naredijo cudeze pri ljudeh, nekonstruktivna kritika pa redko kaj dobrega. Mnogi tega niso sposobni, ker imajo sami prevec tezav in ne vidijo ven, ne znajo, nocejo... vcasih lazje bit "bubrek v loju" in se ne zganit, pa ceprav v tem loju clovek trpi, zaradi osamljenosti, zaprtosti vase, svoje filme, dolgocasno in neraznoliko zivljenje brez novih spoznanj, zaradi katerih se je potrebno kdaj malce odpovedat tudi udobju, strahu in predvsem lastnim prepricanjem o svetu. Vsi imamo svoje razloge. Clovek si navlece celo nezavedne scite, da prezivi, (misli da jih potrebuje). Nekateri se branijo s kritiko, ker so sami obcutljivi na zunanje pojave. To vcasih privede tako dalec, da sami trpijo zaradi tega, pa niti ne vedo zakaj. Veliko tega shita menda veckrat izhaja iz zgodnjih otroskih let v obdobju med 1-3 let, ko je otrok najbolj odprt in podvzren raznim energetskim vplivom in oblikovanju tiste najbolj subtilne osebnosti. (kot pravijo). Ce je depresija nujen del razvoja zavesti cloveka, obdobje, ki ga da vsako clovesko bitje izkusi ko pride do neke tocke, je to obdobje seveda odvisno od predpogojev, vzgoje, mnogih okoliscnin itn... kaj in kako clovek reagira v taki situaciji. Ce. Kako hitro se zna pobrati, se distancirat od osebnosti. Po mnenju psihologov je depresija vedno neprimerna okoliscina. Sam nisem povsem tega mnenja. Sicer pa ja... veliko sranja ki ga nosimo s seboj lahko premagamo z delom, sluzenjem, predanostjo, podporo, pozitivnim misljenjem, izobrazevanjem v smeri da razumemo, zakaj se nam dogaja kar se nam dogaja itn. Nakljucij pa vemo da ni! In vse kar imamo smo si ustvarili zato, da bomo bolje razumeli in prisli bolj v stik s samim seboj, za razumevanje sebe in sveta okoli nas. Menda!? In ja, vcasih treba nekoga enostavno brcnit v rit, da se zmiga, ker je sodobna vzgoja "v rokavickah" naredila iz ljudi pussye. Samo vedet kdaj bit trd in kdaj mehak s clovekom in samim seboj ni vedno povem enostavno. Ne v vseh okoliscinah enostavno. Ne moremo bit ozki in samo enostransko opredeljeni, ker sicer komu delamo skodo. najbolj sebi. - To je stvar modrosti, zmoznosti, empatije, poslusati in cujecnosti, ki je lahko zgolj takrat, ko smo sami dovolj v miru s samim seboj. preceniti kaj kdo potrebuje, trdo roko ali blazen zegen, ali pa vsakega malo in pravilni meri, ob pravem casu in prostoru. Pravijo da v ljubezni ne moremo zgresiti. Pa veliko srece in modrosti! >
<
