Pujsita

Vsak izkoristi tisto priložnost, ki je zanj najboljša, če kakšno izpustimo, je samo zato, ker tista takrat ne bi bila najboljša varianta za nas, torej ni zamujenih priložnosti . Pa sem spet zasvinjala....

Ne ni se vredno truditi za odnos, če ne čutiš želje po tem, vredno in nujno se je pa potruditi zase, da pustiš tej osebi, da odide iz tvojega življenja skupaj z bolečino, ki si si jo pustil povzročiti. Glede na to, da mi je oče kljub vsemu nudil nekaj lepih trenutkov v življenju, naju vseeno nekaj povezuje in iz tega lahko nekaj vzamem tudi zase, ne verjamem pa,da bi si bila z njim tako blizu, da bi mu razlagala karkoli kar jaz smatram za zelo osebno. Skratka postrežem si s tistim, česar si želim, ne trudim se pa za neke umetne odnose - do tja do kamer mi sede... pa nič naprej.

Hi,hi, midva s prvim za oboje, najprej načrtovala poroko, vse zorganizirala, povabila,.... pol pa višja sila svoje krempeljčke tja vtaknila, hura za višje !!!! je pač blo tko bolš za oba, predvidevam

Jah odločnost, kaj pa vem, meni se niti ne zdi kakšna posebna zadeva, ker je to del mene in nimam kakšnih notranjih borb, samo ravnam tako kot se mi zdi prav . Tudi o tebi imam neko predstavo, da nisi kakšno neodoločno oz. omahujoče bitje

Tole tvoje vprašanje je mene mučilo cca. 15 let. Ja, dveh situacij, ko sta me starša zares podlo pustila na cedilu nisem mogla niti odpustiti niti pozabiti. Prekinila sem stike z obema, sama pri 16 poskrbela zase, kljub vsemu študiala,.... skratka iz tega potegnila nekaj dobrega , me je pa žalost in razočaranje, pa občutek zapuščenosti in neljubljenosti vseskozi obremenjeval, izbruhnila sta tudi v mojih odnosih, zastrupilo delček mojega srca.Nisem in nisem kljub številnim nasvetom prijateljskim nasvetom tega odpustiti, kajti kakšen starš je to, ki vrže otroka v 3. letniku gimnazije v življenje brez vsakega tolarja za preživetje in brez vsakršne ljubezni? Trd oreh. Strla sem ga pa lansko leto, ko sem prišla v situacijo, ko sem se odločila pognati... . Spoznala sem, da ju kljub temu, da nimam stikov nisem izbrisala iz svojega življenja, kajti imela sta kljub vsemu moč nad menoj - zastrupljala sem svoj zakon z občutki, ki so izhajali iz nerešenih zadev v preteklosti. Nekje sem prebrala, da odpuščanje ne pomeni strinjati se z ravnanjem kogarkoli, ampak da pomeni, da mu dovoliš oditi jim iz življenja in odnesti vso bolečino iz tvojega življenja, ki si si jo dovolil povzročiti z njihovim ravnanjem. To je pa šlo tudi z mojo logiko. Z očetom sva obnovila stike, se slišiva, se vidiva in si pišemo, seveda pa ni tako pritnih odnosov, kot bi bili če bi tak odnos gojila celo življenje. Nikomur od njiju ne zamerim ničesar, ker sta ravnala najbolje kot sta takrat znala, ne čutim pa kakšne posebne bližine . To je bilo najtežje breme, ki sem ga prenašala s seboj, zato je bilo tudi največje olajšanje ko se je ta zadeva razrešila.

Kaj pa letošnja suša, je kaj vplivala na ta pridelek ?

Jaz sem se tudi najedla zarečenega kruha. Vedno sem trdila, da pogrevanje ene zveze ne more prinesti nič dobrega in da če si enkrat tako daleč da zadevo prekineš, potem pač nima smisla ponovno začeti, ker je vse skupaj adijo. S prvim sem bila sedem let, nobenih pravih prepirov, ampak meni to na določeni točki ni bilo to, verjetno niti njemu ne, zato sva v enem spontanem brezveznem, ne preveč negativno obarvanem pogovoru spontano sklenila, da greva kljub načrtovani poroki (rezerviran termin, poslana povabila, sprejetih že nekaj daril,... ) narazen. Te odločitve do danes nisem obžalovala . Mi je bilo lepo 7 let z njim, rabila sem vse izkušnje iz tistega obdobja, vendar je v tistem momentu najin komet ugasnil, napočil je čas za naprej. Kljub temu, da sem padla v finančno dosti bolj naporno zadevo - iz faze afnanaja do problema preživetja, ampak anyway, odrastla sem do konca v novi situaciji. Odkrila dosti mojih talentov, lepih lastnosti ter hib - potencial, ki ga lahko s spremembo spremenim sebi v prid. To sem tudi storila. Aja, da dodam še v vašo horoskop debato on vodnar, jaz lev. Kaj me je v tisti vezi motilo oz. mi ni sedlo sem pogruntala šele kasneje - njegov materializem, sanjarjenje brez migniti, prilepljenost na mati - nesamostojnost,... No potem sem spoznala samca moje vrste - Leva, ki ima rojstni dan pojutrišnjem od mene. Kamorkoli pogledaš - ni šans, no way,.... S seboj sva prinesla vsak svojo bisago nerazrešenih zadev in ran iz otroštva, precej podobna zgodovina,.... Ogromno upsov in še več downov. Čustva so bila v obeh, vendar nekako nisva znala pospraviti zadev za nazaj, poleg tega je bila pa tekoča situacija s preživetjem tako napeta, da je tudi to hočeš nočeš prineslo svoje. Znašla sva se na točki, ko sem rekla, da jaz tega zares ne morem več in sem se pobrala. Tega nikakor ni pričakoval, zato je bil v šoku. No ja, moram reči, da sem ga tudi v tistem obdobju ljubila ampak enostavno nisem bila zmožna več živeti v takšnem odnosu. Rabila sem čas zase, da postanem nazaj jaz, razmislim kaj ja in kaj ne. Moj mož je pa prišel do spoznanja, da bi se moral majčkeno bolj ozirati name,.... Ugotovila sva da se ljubiva, da pa bi bilo treba odnos spremeniti. Po mesecu in pol sva šla nazaj skupaj, ne obžalujem te odločitve, čeprav je veza zelo burna in divja, ampak mi ugaja. Prinesla mi je dosti lepih trenutkov in tudi moje lastne rasti, kajti ni mi zneslo drugače. Srečna sem, da sva prekinila, kajti to je bilo v tistem trenutku nujno, pa tudi da sva se odločila ponovno biti skupaj. Prav svinjsko se imava

Uh, to je čut, ki ga jaz dosti bolj uporabljam in se nanj dosti bolj zanesem kot na vse ostale. Že od nekdaj naredim stvari kot se meni zazdijo da so pravilne ne glede na to, da bi moj razum sklenil drugače. Glede na to, da nisem sanjaško bitje v smislu, da bi nekaj sanjala v kotu in z repkom niti mignila ne bi, da bi prišla na cilj, se vedno odločam na podlagi intuicije - odgovor imam v glavi takoj ko sem v situaciji, da se moram za kakšno zadevo odločiti. Nikoli, pa naj gre za še tako dolgoročno zadevo ne premlevam na miljon in en način in pobiram garancije in razmišljam kaj pa če.... Prvi odgovor je pravi zame in takega načina ne obžalujem, ampak ga obožujem. Na srečo je tudi moj partner tak in nihče od naju ne menca in si dopuščava tak sistem odločitev.

No pa naj še kdo reče, da pujski nismo iskreni. Pipija je zanimalo, kaj je pedofilija, iskreno je izrazil svojo radovednost, Melhijad mu je pa iskreno želel razložiti zadevo in sta odpujsala.

Nuemnost ne obstaja, iz vsake zadeve se da izvleči nekaj dobrega in čim v zadevi najdeš plus, ni več neumnost

Za prijatelje sprejmem tiste, ki so mi na večih nivojih blizu in posedujejo vsaj 3 svinjske gene

Uau Mašinca, cool ikonca, I like it !!!!!

Ja, vsekakor, v takem sistemu živimo in potrebuješ ga tudi če nisi materialist, neizogibno, vsaj nekaj. Velika razlika je pa v tem, če je tvoja sreča odvisna od tega kaj poseduješ ali pa od česa drugega.

Pujska je inteligentno bitje, iskreno riga, skromna - poje kar dobi in se vedno smeje. Dobro poskrbi za mladičke in za ata pujsa.

Ponosna sem absosmrkno nase. . Razlogov je ogromno. Srečo imam, da imam posebno mavrično življenje, polno priložnosti, kjer sem morala iz sebe izvabiti vse najboljše, kar imam in kar sploh nisem vedela da imam . Sem optimist do nezavesti, pa ne tak, ki se usede in vidi Rimsko cesto, ampak tak, ki jarke koplje in gore prestavlja in ob tem vidi zvezde. Pepričana sem, da bom vse dobila v pravem trenutku in ponosna sem da sem jaz Čistokrvni otrok komunizma, ki verjame samo v tisto, kar lahko otipa, prišla z razumom do te stopnje, da verjamem v Univerzum in Višjo silo, pa jaz sem Lebarjeva na tem področju. Ponosna sem na to, da si vse upam in da nikoli ne dvomim vase, me je strah, ampak sem prepričana,da mi bo uspelo karkoli se odločim, če dam vse od sebe. Ah škoda ker sem samo ena .

Tistega pa ne morem komentirati, nisem gledala (verjetno medtem rjuhe mečkala)

Ja, Svetlanica. Tudi meni se je že v otroštvu usedla v srce.Všeč so mi bile njene pravljice, od Pekarne Miš Maš, pa Kosovirjev, pa pravljic iz mačje preje,.... Take prisrčne zadevice. OPtem je bila pa mami v neki KUD, ki je obujal stare pesmi v Blagovici in to je vodila Svetlana. Dostikrat sem šla z mami na vaje in Svetlano spoznala. V hiši je imela ogromno mačk in vse razsuto, tako sem ji kot predšolsko bitje šla pospravljat kuhinjo iz dolgočasja. Moram reči, da je bila videti prijazna, takrat še dolgolaska. Je bila pa že takrat zelo posebno bitje. V tistem času je stanovala z neko prijateljico. Naslednjič sem prišla z njo v stik, ko sem v osnovni šoli za Šolski časopis delala intervju z njo, spet je bila nadvse prijazna. V tistem obdobju je tudi en dan skupaj z učenci OŠ Krašnja v enem devu spisala knjigo, jo ilustrirala skupaj z njimi in izdala. Potem se je pa oče preselil v sosednjo hišo (zraven nje), ko sem bila v srednji šoli, pa je bila čisto O.K. Skratka pravljice obožujem, kot človek je bila prijazna, je pa vsekakor umetniško odpičena. Mimogrede, prav fajn jo je blo videt, ko se je enkrat z lavorjem vozila po snegu

Včasih si pač takega razpoloženja, da ne pride v poštev niti partner niti prijatelji, še tako dobri. Potrebuješ čas in mir da postaviš stvari na svoje mesto in to ne pomeni, da je s komerkoli okoli tebe kaj narobe.

ZA GRAD V OBLAKIH PRAVILA ARHITEKTURE NE OBSTAJAJO.

Kdor se rad igra je Igralec.... , kdor pa smeje pa Smejalec..... Jaz mislim,da nam dolgčas ne bi bilo in bi že našli kakšno zabavo, Mick bi naju pa razvajal s capuccinom, baje ima en tak dober extra tajen recept, ki mu ga je zaupal dedek

Ja, lahko se zmenimo, samo sem malo iz forme po 13h letih. Pa bi ti lahko bil sodnik, vidiš do košev ? Ja, Mateja, stvar je v tem, da so se meni zadeve, ki sem jih sprejela kot otrok postavile kot normalne in potem odganjaš misel, da to ni to, ker se ti sesuje ves svet meril in načina življenja, ki ga imaš postavljenega. Si na točki, ko o vseh zadevah sprejemaš svoje lastne kriterije. Ampak kot rečeno, ob tem neizmerno rasteš...... . zato pa smo tok fajn a ne, ker smo poganjki

Ja večinoma sem, sicer pa jaz vse vzamem kot hec veš, ponudi mi kar želiš - jaz vzamem hec, sicer pa sploh ne znaš biti zlobna

Nima veze, so zadeve, ki se pojavljajo dnevno . Jaz mislim, da so vzorci zadeve, ki so precej fiksirane v nas in da jih je težko a ne nemogoče odpraviti. Tiste zadeve, ki sem jih sprejela v otroštvu sem kasneje z dosti več napora prestavila drugam, ker sem vzorce v otroštvu sprejela za dejstva, neko bazo. Je pa pozitivno, da ob tem rasteš, zato sem jaz zdaj velika že 182 cm

Ja, sem se malo zakamuflirano pohvalila, veš da smo levinje ta glavne

Vem vem, tudi nisem drugače vzela, ampak tok se mi zdi fajn, da sem te zadeve enkrat dojela in da tako tudi v resnici čutim