Pujsita

Zanimivo debato ste užgali, ni kaj. Etično služenje denarja, ja že to je zanimivo izhodišče, kaj je etično in kaj ni. Če se ustavim samo pri prodaji - kakšna marža bi bila etična, takšna, ki omogoča le bedno preživetje podjetja in bi nudila nižje cene potrošnikom, ki bi si lahko zato privoščili kaj več, ali malo višja marža, ki bi bolj nagrajevala delo zaposlenih in njihov trud ? Je etično nekomu prodati šampon s katerim naj bi imel bleščeče lase? Kot prvo jih nimaš, lahko pa nekdo ima vtis, da so bleščeči in je bolj samozavesten, takrat pa tudi 300 SIT ni visoka cena. Poklic zdravnika je npr. etičen, ker naj bi pomagal drugim ljudem. Mogoče nekdo na ta način celi svoje rane iz otroštva, pa v bistvu bolj pomaga sebi kot drugim, oz. mu pomoč drugim predstavlja samo navidezno prioriteto. Delo je večizmensko in zato lahko trpijo odnosi v družini, otroci, je to etično? Jaz se ne morem odločiti, kaj bi bilo etično in kaj ne, jaz sama delam tisto kar me veseli in tisto v čemer uživam in to je moje vodillo. Denar je pa spet posebna zadeva. . Veliko jih v odvisnost od denarja postavlja svojo srečo, oz. imajo občutek da niso srečni, vkolikor pogrešajo materialne dobrine. Sreča izhaja iz nas samih in jaz sem živela v zelo različnih razmerah do sedaj, tudi v takih, ko sem morala delati 2 službi vsak dan, da sva se z možem preživela, vendar sem bila tudi v tistem obdobju srečna, da sem imela možnost tako naju preživeti, da sva se premaknila iz finančnega dna navzgor in prepričana sem, da bom za preživetje vedno zaslužila. Zdaj delava vsak v svoji službi in si kakšnih posebnih zadev ne moreva privoščiti, ampak jaz sem presrečna, da imam prosti čas zase, da lahko delam, kar me veseli - tega prej nisem mogla. Obetajo se nama finančno še boljši časi, a jih ne bi znala tako uživati, če ne bi poskusila dna. Za svojo srečo in občutek zadovoljstva rabim srečo v sebi, denar predstavlja samo okraske mojega življenja. Poleg tega pa živim z gospo, ki ima samo 50.000 SIT pokojnine, pa je najsrečnejša oseba kar sem jih do zdaj spoznala

Jaz sem si želela maščevanja v dolgem obdobju življenja, ko nisem znala odpuščati - ko so me bremenila razočaranja in občutek zapuščenosti. V določenem momentu po dolgih letih se je pojavil osvobujoč občutek, ko sem lahko v srcu odpustila dvema ljudema, ki sta me najhuje prizadela, ker sem jima dala to moč. Takrat me je tudi minila želja po maščevanju, ne da bi jaz karkoli naredila smo itak vsi trije prikrajšani za prekrasne odnose, ki bi jih lahko imeli. Po trenutku, ko sem se naučila odpuščati pa sploh ne pride do situacije, ko bi me kdorkoli prizadel oz. iztiril s kakšnimi podlimi zadevami. Svet vidim kot kupček ljudi ali kar goro, ki si želijo biti srečni. Na teh svojih poteh se spotikajo in zavijajo na stranpoti, na katerih skušajo z nizkimi udarci, zlobo in jezo poračunati kakšno zadevo. V mojih očeh gre za izraz njihovega nezadovoljstva z življenjem in so v bistvu ljudje v stiski, zakaj bi jih še jaz porinila globje v jamo ? Jaz se zadnje leto počutim srečna bolj kot kdajkoli prej in nimam nobene želje po nagajanju drugim ljudem, zadovoljna sem s seboj in s svojim življenjem in to pivoščim vsakomur

Kaj pa vem, Tina, meni nekoč take lastnosti niso bile všeč in takrat si tudi sama nisem bila všeč. Smešno, a ne? No pa je treba najprej pred svojim pragom pomesti . Najprej moraš biti sam sebi všeč, da so ti lahko drugi všeč in da si ti lahko všeč drugim. Zanimivo se mi je tudi to zdelo, da npr. če velikokrat ponavljaš določeno trditev o sebi, tudi če ni resnična, začnejo drugi sprejemati to kot resnico. Npr. da ne kuhaš dobro. Tudi če v resnici kuhaš dobro in ponavljaš to trditev, ustvarjaš vtis, da ne in to sprejmejo za resnico in tudi ti sam. Skratka svinjsko sem si všeč, prava Svinjica sem, pa tudi vi vsi ste presneto simplastični

No sej eni pa očitno res dobro prenašate iskrenost.... (tvoj smehec kaže na to) Sem tako svinjsko iskreno navdušena nad seboj..... Pa tudi vi vsi ste mi iskreno všeč, vsak po svoje in vsak na svoj način

Hi, hi, svinjica je rilc nekam napol vtaknila..... kar domišljijo uporabit....

Ah....

Ena od teorij pravi da ja, da ko sem bila temno rdeča (dovolj zrela) za pripujsat na ta svet sem čakala ugoden trenutek (avgust) in pricapljala na ta svet - se pravi, da sem kriva jst. Ja nič ne morem za to, da sem tok fajn

Ah Mick, kako ne, spet si prijadral na LUnco.... zato pa je lahko najlepši, še pod prekrasnimi vtisi z dopusta, pa službica te čaka (lahko bi bil brez nje), ..... Danes je najlepši dan iz teh razlogov

Tudi jaz sem imela tako taktiko. Zdaj si pa zjutraj rečem : To je moj dan. Nasmejem se, si privoščem dober zajtrk, kavico in novim zmagam naproti. Vsak dan je najlepši, nekateri me osrečujejo, drugi bogatijo in strežejo z lekcijami Ne živi preteklosti, ker je mimo, ne živi za prihodnost, ki je še ni, živi in uživaj tukaj in zdaj !!!! Jaz si želim živeti na tak način, da ne bom na smrtni postelji obžalovala, da sem kaj drugače storila kakor sem nameravala ali pa česa nisem... rada bi si rekla: To je bilo pa res svinjsko dobro življenje....

Tamara, rojena si v najboljšem znaku, ti kar zavidam . Želim ti, da bi se še naprej osrečevala ...

Uh, tale je bila pa nizka (sem se mal sklonila). Jah jaz sem en tak poseben svinjski levček, ki se z metlo fura naokoli in uživa, če lahko nasmejan in srečen bere srečo z obrazov drugih. Jaz sem povsod okarakterizirana kot totalno nediplomatsko bitje - tako v službi kot pri možu, da ne znam zbrati niti trenutka niti zavijati v celofan.... Na kratki rok dostikrat zvisim, na dolgega pa moja mirna vest in rezultati zmagujejo. Postavlja se vprašanje kaj storiti, ko si v situaciji, da določena oseba ne bi zmogla prenesti tvojega mnenja - da ji ne vzameš volje do česa. Običajno takrat skušam zapreti svoj svinjski rilc (ne znam blefirat in govoriti, da mislim drugače, kot v resnici mislim). Jaz osebno laže sprejmem in tudi cenim najnižjo in najpodlejšo kritiko ali mnenje povedano mi v obraz kot hinavščino. Sprejemam seveda tudi hinavce, ker sprejemam vse ljudi, ne izbiram si jih pa za prijatelje.

Dotiki ja, prijetno. Jaz mislim, da je to lep izraz sprejetja in bližine. Mislim, da smo Slovenci v veliki meri zelo distancirani do izražanja čustev. Meni osebno so dotiki všeč, če so del nekoga in vidiš, da je to izraz te osebe. Za Slovence bi rekla, da redko kdo tako iz sebe in spontano reagira, dostikrat mi izgleda dotik kot naučen - da se v določeni situaciji pač dotakneš človeka na določen način. Jaz osebno se zelo različno obnašam v tem oziru do različnih ljudi, nekatereb spontano objamem, poljubim in se ga dotaknem, nekaterih se pa pač ne morem. Italjani npr. pri svoji komunikaciji bogato mahajo z rokami in se tudi dotikajo in na ta način komunicirajol, tako da deluje zadeva zelo naravna in kljub temu, da preden sem delala tam nisem bila vajena toliko dotikanja, sem to čisto spontano sprejela. Jah, zobarjevih dotikov se malo manj veselim, kot moževih ,....

Sorodna duša .... Jah, kakšna svinjica... Zdaj ko sem o tej zadevi razmišljala bolj tako iz vsakdanje prakse bi rekla,da sem nekaj takšnih osebic srečala, s katerimi sem se na določene teme skoraj v detajle ujemala, da bi se pa v skoraj vseh področjih pa še nisem doživela. Išče se... . Kar se pa tiče sloves, sem se pa naučila živeti s tem, kajti do zdaj sem živela zelo razgibano življenje, veliko selitev, služb in spoznavanje veliko ljudi, v vsaki situaciji sem bila obkrožena z ljudmi ki sem jih v tistem trenutku rabila, v vsakem obdobju so mi določeni ljudje pomenili dosti, ko smo si dali, kar nam je bilo namenjeno, smo šli naprej vsak po svoji svinjski potki.... Dokler se morda ne snidemo spet

ja, ja lučke sedejo zdejle poleti

Noben celofan ne pomaga, če drugače čutiš zadeve

Jaz na te zadeve ne gledam kot na krivdo kogarkoli. Pridemo pač v situacijo, ko nam je dana možnost biti z nekom v partnerstvu kaj in kako pa ti dve osebi naredita je pa odločitev obeh. Če gre ne gre ni krivda nikogar - pač nista izkoristila prilike iz take zveze se nečesa naučiti, ali pa kdo od njiju rabi kaj drugega.

To je tudi del umetnosti sprejemanja, sprejeti jih, da se ne pokažejo taki kot so.

Uh, lepo mnenje si si dobila. V bistvu ni čisto tako veš, ima kup problemov v sebi za rešiti in je zelo nezaupljiv, vendar še ni pripravljen pospraviti stvari pri sebi. POleg tega se pa skoraj v vseh postavkah življenja razlikujeva. Mi je bilo pa posredovanih ogromno sporočil prek njega. Odkar sem z njim, mi je bilo dostikrat težko in hvaležna sem za to, saj sem prišla do faze, ko sem morala nujno spremeniti pogled na življenje, kar bi se v drugačnih okoliščinah verjetno zgodilo kasneje. Bistveno sem izboljšala svojo samopodobo, naučila sem se sprejemati ljudi take kakršni so in naučila sem se ljubiti zato ker ljubim - brezpogojno, ne pa tako trgovsko. Ker ima veliko drugačnih pogledov na življenje, laže razumem ljudi okoli sebe, naučila sem se, da je za vsako ravnanje določen razlog in da nikakor ne smem reakcij drugih soditi na podlagi sebe. Dobila sem dragocene lekcije, zaradi katerih sem danes čisto drugačen človek in veliko srečnejša. Prilagajam se v tistih zadevah, ki zame niso bistvenega pomena, tiste, ki pa so meni zelo zelo pomembne, pa pač želim, da jih naredim tako kot se zdi meni in pri tem vztrajam. Mislim, da bi se točno enaka zveza zdela komu neznosna, jaz pa v njej uživam, kajti vem, da se ljubiva, sem pa odkar sem z njim zelo zelo zrasla

Mhm, težka je tale ali pa zelo lahka, odvisno, kako želiš to vedeti. Jaz vse ljudi sprejemam kakršne so, oz se jih vsaj trudim. Oseba ki je moj partner mi je pa pričarala nežna čustva v srček, kako, ne vem. Tako da sva si zelo zelo različna, mogoče že kar ekstremno in verjetno sem se prav iz ljubezni do njega naučila sprejemati ljudi take kakršni so. Določene zadeve sem začela drugače delati, ker mi je on pokazal drug način in sem ga pač sprejela za svoje, določene zadeve jaz mislim drugače kot misli on, a sprejemam njegovo mnenje, nekaterih pogledov pa ne bi mogla v zvezi sprejeti. Kaj ja, kaj spremeniti na sebi (ko se kaj novega naučiš), kaj sprejemaš in ti ravnaš drugače, kaj pa nikakor ne moreš sprejeti ve pa vsak posebej. Če te je zanimal samo moj način odločanja, sem ti odgovorila, če te zanima pa prav konkretno kakšna tema pa vprašaj, kajti področij v partnersvu je nešteto

Ja, vsak ima pravico biti takšen, kakršen je - ravnati, kot se mu zdi prav, stopati po svoji poti naprej, tako kot vodi. Včasih je za soudeležene boleče. Vendar je spet njihova pravica to sprejeti ali ne, se prilagoditi ali ne. Saj nihče ne zahteva od tebe, da s kom si ali nisi, to je tvoja osebna odločitev, kaj tebi je in kaj ti ni, veš pa sama. Določene zadeve vzame človek za svoje ko jih vidi z drugega aspekta, določenih pa pač ne, potem je pa na tebi, kaj ja in kaj ne, kaj tolerirati in kaj ne, kaj pa nikakor ne.

Najtežje sem se spoprijela s to zadevo. Starša sta pogorela oba na celi črti. Neodgovorna in čustveno hladna in tudi ko sem bila v situacijah, kjer sem kot najstnica morala poskrbeti za svojo osnovno ekonomsko eksistenco sem bila na tem sama. Ker sta me pustila na cedilu, sta me grozno razočarala, hlepela sem po čustvih in ljubezni in sem si prisegla, da ju nikoli več ne pogledam. Pred kakšnim letom sem začela spoznavati svet z mavrične plati in takrat sem dojela, da sta kot starša v mojih očeh popolnoma odpovedala, ampak da je to pač maksimum, kar sta mi bila v tistem obdobju sposobna dati. da sem si ju jaz izbrala za izpolnitev svojega poslanstva in da so mi prav te nerožnate razmere prinesle ogromno moči in izkušenj, ki sem jih potrebovala v nadaljevanju poti. Med drugim verjetno tudi to, da ko bom jaz mati, bom zagotovo nudila vse tisto, za kar sem bila jaz prikrajšana. Hvaležna sem jima za vse, kar sta mi nudila - dragocene izkušnje in sem jima odpustila tiste zadeve, ki so me dolga leta obremenjevale. Z očetom imava občasno stike, čeprav mu zaupati vsega ne morem, z mamo pa sicer stikov nimam, ker sva si povsem tuji, sem pa naredila tisto, kar je dobro zame - odpustila in ju sprejela takšna kakršna sta, da bi pa ne vem kako pristna in globoka čustva gojila do njiju, pa po vsem tem enostavno ne gre in mislim,d a tudi nikomur od nas treh ni v interesu. Po tej izkušnji sprejemam vse ljudi takšne kot so in vem, da je za vsak delček vsakogar razlog.

Da ne boš komu umaknil to pijačo s spiska priljubljenih poživitev, kajti asociacija je taka, da te mine, da bi pil... Ja, ja iz krvi, ker je sladek, dodana je pa še energija sonca od umetnih substanc - zato je rumenkast.

Kar kompleksna tema, komentarji so pa padali v glavnem na samomore. V situaciji, ko nekdo npr. nekoga iz ljubosumja pretepa, sta 2 osebi, ki bi si lahko življenje izboljšali z delom na sebi. Oseba ki tepe je zagotovo negotova, dvomi vase,.... oseba, ki je pa pretepana, pa nima dovolj poguma in samospoštovanja, da bi se postavila zase. Oba človeka sta v stiski. Samomor je podobna zadeva - oseba v stiski, ki si ne zmore pomagati,... Jaz definitivno ne bi bila akterka v nobeni od situacij, vendar je zame prav vsak človek človek, vsak s svojo funkcijo in potjo na našem planetu. Izberemo si določene situacije in okoliščine za štart, potem pa nam višja sila postavlja preizkušnje, da bi nas pripeljala do našega cilja. Kaj koga spodbudi da začne drugače razmišljati, drugače gledati na svet je zelo različno, mislim, da je razlogov toliko, kolikor je nas. Tudi jaz sem enkrat razmišljala čisto drugače, bila sem žalostna, nesrečna, hlepela po ljubezni (kogarkoli), pa sem bila še vseeno človek. Tako sem živela 28 let, dokler se v meni ni nekaj zganilo, dokler nisem dobila tiste doze zadev, ki sem jih potrebovala jaz, da sem se začela učiti razmišljati drzgače. Gre za cel mozaik situacij, ljudi, misli in čustev. Vsak je doprinesel svoje, da sem se zganila naprej. Dokler pa meni sami ni poklikalo, mi niti najbolj ljubeče bitje ne bi moglo narediti nič, da bi prišla tja. Ker sem tudi jaz nekoč bila bolj na tleh, za ljubezen in prijazne besede sem bila pripravljena narediti karkoli (se razdajati, prositi, če ni šlo drugače pa tudi izsiljevati), razumem ljudi, ki se obnašajo na ta način, da enostavno še niso na točki T - od tam gre potem samo navzgor. To še ne pomeni, da so slabi, pomeni verjetno, da v sebi nosijo globoke rane, ki si jih ne znajo zaceliti in zato trpijo sami in povzročajo trpljenje osebam, ki tudi še niso čisto na konju (ker padejo pod take vplive). Če imam možnost prispevam svoj kamenček v njihove mozaike in upam, da se bodo kmalu pomaknili naprej.

To tudi jaz pravim, da je trpežno bitje, ker sem od hudiča. Non stop nekaj govorim, še celo v sanjah, iz moje krvi delajo Red bull - energy, neukrotljiva, divja, skratka naporna.