Pujsita

Hvala, hvala . Je prav dober občutek nekoga ljubiti bolj kot na začetku in po 4 letih zakona.

Hi, hi, danes imava pa z dragim obletnico poroke...... Sem mu že pripravila presenečenja....

Poti, ja. Jaz si svojo pot predstavljam kot neko posebno, svetlo gozdno pot,ki se včasih spremeni v pot ob cvetočih travnikih,.... Na težave ki se pojavljajo v življenju sem se naučila zares gledati kot na darila, priložnosti, prav vsaka taka situacija me je obogatila in vsaka mi je dala spoznanje, da se mi ni treba nobene preizkušnje bati, da vsako lahko premagam, kajti poslane so mi točno tiste zadeve, ki jih v danem trenutku rabim. Na vsako stvar gledam s stališča kaj mi prinaša lepega in na koncu ugotovim, da so vse situacije lepe in priložnosti in sem že prispela do tja, ko se mi stavek Življenje je lepo ne zdi samo fraza . Vsak dan je moj dan, ker se mi vedno zgodi kaj lepega, prav tako kot vam, samo videti je treba. Pot je pa moja samo ena, sicer je večkrat kakšno križišče, ampak moja intuicija vedno izbere zame najboljšo smer

Jaz gledam bolj malo televizijo, že od malega raje goltam knjige kot buljim v ekran, če pa že, pa gledam, kar mi je v tistem trenutku všeč

Mogoče pa meni to ni tako težko početi, ker spadam med večje ljudi (nad 180 cm). Jaz sem po naravi težko ujezljivo bitje, pa prav nič maščevalna, gre pa v bistvu za to, da v primeru, da se ne obremenjuješ z negativnimi reakcijami sploh nimaš česa odpuščati

Mhm, moram vas kar pohvaliti, ogromno tem ste že obdelali, preden je prva svinjica stopila na Luno . Zdajle imam pa priliko, ko so dopusti, da vtaknem svoj rilc v zadeve, ki sem jih zamudila - pa ne za vedno

Željo ja, ali pa maščevalne misli v stilu : še žal mu/ji bo, da....To je bilo pred mojim štetjem . Zdaj pa vem, da tak agresiven in negativen nastop ljudi izvira iz njihove tesnobe, zagrenjenosti, nezadovoljstva,.... Da bi se mi taki ljudje v bistvu morali smiliti, ker imajo zagotovo hude težave. Običajno me take zadeve ne tangirajo več in jih pretežno zignoriram (pri taki osebi s pogovorom bore malo urediš), seveda pa zaščitim svoje interese (ne pustim se tlačiti).

Zanimiva tema in zdi se mi, da je prav posebne vrste, kajti večina mnenj je neomajno za ali pa neomajno proti. Načeloma je meni vseeno poroka da ali ne, kakor komu paše. Jaz sem si že od nekdaj želela poročiti. Zdi se mi en tak prijeten obred, ki prinese posebne občutke v srček in na katerega imaš lahko zelo zelo prijetne in nezamenljive občutke. S prvim partnerjem sem bila 7 let in sva se tudi nameravala poročiti. rezervirala sva vse, povabila svate, izbrala obleko,.... potem sva pa 2 meseca pred poroko v čisto normalnem pogovoru prišla do zaključka, da bi šla v bistvu narazen. Dve minuti pred tem, bi vsakemu rekla, da je tepec, če bi mi rekel, da se bo to zgodilo. Ne vem, čista intuicija in niti trenutek mi ni bilo žal za to odločitev. Vse skupno sva pač razdelila (jaz sem pretežno vse pustila - kakih 80%, ker se mi zdi primitivno grebsti se... ). Z možem sem se pa poročila 1,5 leta po tem, ko sva se spoznala in tudi te odločitve ne obžalujem. Poročila sva se na gradu v bližini kjer stanujeva, ta trenutek so z nama delili zares najbližji in imam zares zelo zelo lepe spomine. Čeprav sva se oba želela poročiti in nama je bila obema velika želja (tako sva čutila v sebi) sva ob prebiranju matičarja doživljala posebne občutke, katerih do zdaj ne bi mogla z ničemer primerjati. Spremenilo se v najinem odnosu ni kaj dosti zaradi tega, jaz sprejemam svoje pravice in dolžnosti čim se za nek odnos odločim in isto pričakujem od partnerja, se je pa spremenilo v povezavi s tem, da pač si določeno obdobje skupaj in da živiš.

Ni poraženec kdor je poražen, poraženec je kdor se po porazu ne pobere.

No, očitno sem velika srečnica na tem področju, ali si pa samo tako naredim . V življenju sem delala že marsikaj, praktično ves čas po dve službi, zadnje leto delam samo v eni. delala sem od Duty freeja, prodaja na navadni tržnici, prodaja v živilski trgovini, varuška, inštruktorica,... Prav vse službe so mi bile všeč. Zato, ker sem počela v njih kar sem znala, ali pa zato, ker sem se naučila česa novega. Vsako delo je lepo in privlačno, če ga želiš na ta način videti. Vsako prinaša svoje izzive. Se mi je vmes ko sem prebirala vaše komentarje zazdelo, da je to približno tako kot z zvezo.... Vsi bi bolj kasirali....

Jaz sem tudi pisarniška svinjica, se mi zdi, da ima tale pisarna nekakšen negativen prizvok. Pisarniški molji,.... Sami taki pozitivni izrazi. Jaz delam v sredje valikem podjetju, tako da smo večina deklice za vse. Imamo dosti samostojnosti, svoje ideje lahko uresničuješ. Delam tako v prodaji (distribucija), kot tudi v nabavi na domačem trgu in v tujini. Terjam dolžnike, zamenjujem kolegico v računovodstvu. Delo je zelo raznoliko in dinamično in meni ugaja. Po terenu me ne mika, sicer občasno obiskujemo stranke, to že naredim, drugače sem pa raje tu na svojem terenu. Meni je pa všeč. Sicer pa ne gledam to s stališča plače, lahko bi bilo vsaj malo bolje lačano delo, samo jaz veselje za delo črpam iz sebe, ne iz denarnice. . Glede na tarife pri konkurenci, bi rekla, da imamo plače malo pod povprečjem, ampak bistvo je, da vsak dan naredim kaj koristnega (za moje dobro počutje), da se marsičesa naučim in da so plače redne in da omogočajo preživetje.

Nevihta, ja, na Vrhniškem klancu, zanimivo. Najprej je prav smešno opazovati, kako se v par kilometrih temperatura zniža za 10° C. POtem začne svinjsko pihati, da ti je žal,da nisi kaj več pojedel zan malico, potem se pa ulije. Brisalci komaj dohajajo, avtomobili se prav pametno ustavljajo pod mostovi, da jih kdo na... ob tako slabi vidljivosti. Je pa fajn kakšnih 30 km/h, ker se več pač ne da voziti po avtocesti in poslušati dežne kapljice, kaplje in začetek toče. No na meji z Notranjsko pa na nevihta ni uspela preko carine. Postopek se je zavlekel, tako da je šel lahko naprej samo dež in tudi ta je prišel šele ponoči ....

V kateri trgovini si že rekla da delaš? Ne delam več, veš, samo tam smo bile 4 take podivjane svinjice, ki smo marsikaj ušpičile. To je eden od primerkov. Pa po naselju smo se z vozički vozile, pa s sladoledom obmetavale (pakiranim), tega je ogromno in to so same nepozabne dogodivščine

No ja, kaj takega se mi še ni zgodilo, s takimi meči se običajno ne igram, sicer pa itak v debatah najbolj ekstremne variante padejo... A da sem prekajena rebrca obesila v živilski trgovini pod strop na vejo, kjer so viseli okraski (v trg. sem delala) šteje toliko kot lulanje na cesti?

Ja, so situacije, ko si, npr. plačevanje položnic,služba. Kot otrok bi verjetno reagirala drzgače, ne bi šla vsak dan v službo, pa ne bi vedno ob zapadlosti plačevala položnic, bi raje za tisti denar kupila bonbone. Si pa povsod, kjer je možno, če sem takšnega razpoloženja privoščim igrivost Bi pa verjetno kakšnemu psihiatru obubožal skalp, če bi se jaz tja narisala .

Zanimivo, še z drugačnega vidika. Kaj pa ti, si kdaj privoščiš kakšno takšno ravnanje, ki bi bilo tvoje, pa ni v skladu s pričakovanje okolice ?

Meni to pomeni, da odreagiraš sproščeno na način na kakršnega reagirajo otroci, preden gredo skozi čudoviti proces vzgoje , ko nekako pridemo do faze, ko se določene zadeve že za otroke, kaj šele za odrasle ne spodobi. To pomeni,da si pustiš biti ti brez predsodka, kaj bodo rekli ostali.

Ja in prav lep občutek je, ko se znajdeš v situacijah, ki so ti nekoč delale hude težave (vsaj nek poseben občutek v želodcu), danes pa čisto drugače reagiraš. Odlično

Ne vem, ampak že od nekdaj sem dobre volje in nasmejana, čim sem na poti v Italijo, obožujem Italjanski temperament, hrano, glasbo, ambient, vse.... Pa me zanima, če je možno, da sem v kakšnem prejšnjem življenju kaj tam izgubila?

Boli, če te pete zahakljajo, ampak se navadiš.... Saj vem, da ne spada na tole temo, ampak a bi bila mogoče kakšna povezava med mojo norostjo nad Italijo in prejšnjimi življenji?

Jaz tudi mislim, da ni vsakomur smisel življenja vnovčenje talentov. Saj kakšno zadevo lahko počneš samo zase in samo občasno

Jaz svojo intuicijo zvesto uporabljam pri svojih odločitvah - nimam nikoli težav s sprejemanjem odločitev, ker že ko se situacija pojavi izberem odločitev, hkrati pa se zavedam, da obstaja še dosti drugačnih načinov izida. Kar se tiče pa svetovanja drugim pa mislim, da se učitelj pojavi, ko je učenec pripravljen. Tudi tu uporabljam svojo intuicijo.

Jaz si razen obveznosti, ki jih pač opravljam za kolikortoliko normalno življenje vedno privoščim biti otrok, če se mi zahoče. Smo bli prav fajn ekipa 4 v neki trgovinci (zaposlene) in smo to non stop počenjale in strankam je bilo prav všeč. Kadar greva z možem kupovati plišaste igrače (oba jih obožujeva), se z njimi v trgovini pogovarjava in optiki so imeli že dosti dela zaradi naju, kajti dobili so več parov vrtečih se oči v obdelavo . Poleg tega obožujem Piko Nogavičko (ta je ta glavna) in jo skoraj vsak večer berem .Dokler nisem zaspala z možem, sem k sebi stiskala plišaste igrače. To je eden od najbolj mojih in meni najdražjih delov mene in se mu ne nameravam nikoli odpovedati

Uh, to bo davkov, ali nameravaš katero od hiš prodati?

Jaz tudi načeloma mislim, naj se te zadeve ne bi prodajale, po drugi strani pa nekdo, ki se ukvarja samo s tem rabi sredstva za preživeti, torej jih mora nekje dobiti. Saj mislim, da kar 99% vseh izobraževanj plačijemo (izven rednega šolanja), tudi za brezplačne tečaje tujih jezikov ali česa drugega že dolgo nisem slišala. Trenutno jaz osebno nimam kakšne hude potrebe po delavnicah in mi je v veliko veselje prebiranje literature in izmenjava mnenj na forumu, če si bom pa zaželela delavnice, bom pa pač plačala kolikor taka zadeva stane.