Iknee

Jest tud tko mislim in nekak v tem smislu tud delam. Odpuščanje ni stvar trenutne odločitve, ampak je tisto globinsko (najbrž edino resnično) odpuščanje posledica spoznanja, da ni sploh ničesar, kar bi zameril, ali česar ne bi mogel sprejeti.

Belcebub, a nas ti mal provociraš, se zajebavaš in , ker te jemljemo resno - al si res čist ubrisan (beri narcisistično moten)?

Pa le pohiti, pohiti, sladki ameriški kapitalizem se očitno precej hitro spreminja v nekaj zelo drugačnega okusa ...

Gospod dr. Turk skozi ves članek kot rdečo nit navaja neke "naravne zakone" o odnosih med živimi bitji in evolucijo. Njegovo poznavanje ekologije (v strogo biološkem pomenu te besede - t.j. vede o odnosih med bitji narave ter med njimi in njihovim okoljem) in evolucije pa ne dosega niti spodobne osnovnošolske ravni. Tip o naravi nima pojma in jo zlorablja za neke svoje utrgane ideje. Njegovo pisanje je na tako nizki ravni, da me mine, da bi sploh pisala, s čim vse se ne strinjam, s takimi ljudmi sploh nimaš kaj polemizirati. Če me bo zdaj kdo prijel za besedo in mi rekel naj utemeljim svoje sesuvanje tega Turkovega pisanja, mu rečem kar zdajle, naj v roke vzame kak gimnazijski učbenik za ekologijo in evolucijo in ga malo prebere, mu bo hitro jasno. Da o kakih filozofskih in socioloških spoznanjih in temeljnih delih sploh ne govorim, ker tale Turk pade že pri pri biologiji. Me pa malo skrbi, da Turkovo pisanje odraža precej pogosto stanje duha v današnji družbi.

O, Bog, daj, da bi imela čimmanj želja. Sej gre čist dobr tud s cajtng papirjem (pozimi) al pa s kakšnim večjim listom - npr. lapuh ali repinec (poleti). A vidte, kako deluje ta molitev! O Boh, hvala!

Bogi Eskimi. Kako so sploh preživeli? Če bi jih šjor Korl spreobrnil v vegetarijance, bi pa od lakote pomrli. Kaj so se pa spravli živet tja gor med tjulne in medvede!

Pa ja, pametna moška beseda! Kateri moški pri zdravi pameti bi se pa matral, zato da na konc vidi en sončni vzhod z enim malim kričačem v naročju, ki ti ne pusti, da bi šel pol v miru spat. Te stvari zadenejo sam ženske . Zato je pa bolš, da gre moški na lov s svojo lovsko bando, upleni bizona, ugleda sončni vzhod in v transu pade v postlo, tačas naj pa ženska v miru rodi!

Evo par izkušenj: prvi porod v porodnišnici, fajt z babco, ki mi je šla neznosno na živce , ker me ni pa ni hotla pustit pri miru in mi je dopovedovala, kako naj diham, pa kako naj bom obrnjena - kar naprej nekaj, pa nisem smela stokat, vmes me je pa še mal nadirala, na konc mi je pa hotla dat še oksitocin, čeprav sem imela svoje popadke čist OK (se je izkazal, da se je bližal konc njene izmene in je hotla zadevo čimprej dat ad acta), ko sem se uprla, je bil pa tak problem, da je šla po svojo kolegico, no, pa je otrok le prišel na svet, še preden je cirkus z babco prišel do finala , skratka več težav z babco kot s porodom. Drugi porod spet v porodnišnici (čeprav sem hotla rodit doma, pa se nekak ni izšlo, je bilo par tednov prezgodaj), slabi dve urci, čist kul - babca je bla pametna, pa se je dal zment, naj me čimbolj pri miru pusti. In me je pustila, je imela polne roke dela z drugimi in je bila videt prav zadovoljna z mano. Me je prišla sam vsake tolk časa mal pogledat, prav prijazna in uvidevna je bla. Popolnoma naravno in najbrž tud varno - če bi šlo kaj narobe, je bla pomoč takoj pri roki. Lepa izkušnja (pa saj je bla prva tud, tista babca pač ni bila ravno nevemkakšen faktor v primerjavi z veličino dogodka samega rojstva otroka). Tretji porod doma - nenačrtovano, zgodilo se je pač, par popadkov in mala je bila na svetu. Brez babce, sama s prijateljico, ki je "slučajno" takrat prespala pri meni doma. Rojstvo ravno ob sončnem vzhodu. Takoj po porodu sem vstala, se umila in stopila na teraso. Stala sem na terasi tistega avgustovskega jutra in s hčerkico v naročju gledala ogromno sončno kroglo, ki je lezla izza obzorja. Najgloblje doživetje.

Mislim, da sploh ni težava v tem, katerega človeka častiš in obožuješ, problem je že v samem čaščenju in oboževanju (zakaj to odnaša človeka od stika z njegovim lastnim višjim jazom, dušo, neposrednim stikom z duhovno esenco... in prinaša težave v življenje tukaj in zdaj bi se dalo kaj reči, ampak zdajle nimam zadosti časa). Kar se pa Mercedesa in Trabanta tiče - v bistvu sta oba avtomobila z motorjem na notranje izgorevanje, imata bremze, sklopko, menjalnik, diferencial, hladilni sistem... skratka isti pes, razlike so relativno nepomembni dodatki, status pa take fore ... Častiš lahko enega ali pa drugega ali tretjega al pa hodiš peš, v vsakem primeru slej ko prej prideš od A do B. In podobno velja tud za ljudi, ki jih (al jih pa ne) obožujemo. Vsi smo samo ljudje, vsak ga včas mal (ali pa malo bolj) serje in v vsakem je božanska iskra. Zenovski rek pravi nekako takole: "Če srečaš Budo, mu pljuni med oči".

Ne, ne. Najbolš čimbolj pri miru pustit, tak gozd se najbolje vzdržuje sam, tudi podlubniki v takih gozdovih niso problem, ker so del naravnega ravnovesja gozdnega ekosistema. Če imaš lastniški delež v takem gozdu, je najbolje, kar lahko narediš, da čimmanj posegaš, tudi odmrl les pustiš tam, kjer je, ker ima pomembno vlogo v ekosistemu. Če že rabiš les, pa vzameš/posekaš le toliko, da se gozdu ne pozna kaj dosti. Vzdrževanje pravzaprav ne rabi gozdu, ampak človeku, potem, ko je gozd že tako spremenjen, da ga človek brez vzdrževanja sploh ne bi mogel rabiti. Če pa bi tak poškodovan gozd prepustil naravi, bi se sčasoma zarasel s tistimi rastlinskimi in živalskimi vrstami pač (vključno s takoimenovanimi "škodljivci") , ki v danih okoliščinah najbolje uspevajo - to pa pogosto ni ravno to, kar rabimo ljudje od gozda, zato ga pač vzdržujemo.

Za delovanje (zdravilno, v tehniki, ...) mineralov je pomembno iz katerih kemijskih elementov so in tudi kakšno kristalno zgradbo imajo, kristalna zgradba določa njihove fizikalne lastnosti (trdoto, barvo...) in tudi bolj subtilne energijske lastnosti, ki so ključne za njihov učinek na živa bitja. Med steklom in kameno strelo je seveda velika razlika v lastnostih in delovanju -takšna približno kot med diamantom in grafitom (ki sta oba ogljik, a z bistveno različno kristalno strukturo).

V primerjavi z zahodno in srednjo Evropo kar precej glede na delež celotnega ozemlja Slovenije, številke pa ne vem. To področje dovolj ohranjenih gozdov (btw so tud habitat krovnih vrst medveda, volka in risa) je predvsem na dinarskem področju - kočevski in snežniško-javorniški gozdovi, najbrž tudi Trnovski gozd. Mogoče bi gozdarji vedeli povedati še za kakšen večji gozdni sestoj, ki je vrstno še dovolj pester in velik; mislim, da bi lahko bili taki tudi predeli gozdov pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, kako je z gozdovi na Štajerskem in Koroškem pa ne vem. Predalpski in alpski gozdovi v vznožju Julijcev (na primer Pokljuka) so že preveč monokulturni - prvotno jelovo-bukovo združbo je namreč z izsekavanjem bukve in pogozdovanjem s smreko nadomestila pretežno monokultura smreke, ki je zaradi vrstne siromašnosti zelo občutljiva. O pragozdu v Sloveniji je napisal zelo dobro (in zelo berljivo) knjigo eden največjih strokovnjakov za gozdove pri nas (in tudi v svetu) Dušan Mlinšek - Pragozd v naši krajini.

Ekološka gradnja je lahko blazno draga ali pa sorazmerno poceni - v drugem primeru gre ponavadi veliko lastnih delovnih ur. Zadevo tudi zelo poceni uporaba lastne zdrave pameti ( Free) in ustvarjalnosti. Treba se je znajt, pa ne si pustit preveč prat možganov od raznih trgovcev in "strokovnjakov". Jasno da je tud ekološka gradnja postala en velik biznis in tržna niša, kjer nas velikokrat hočejo spravit v "odkrivanje tople vode" za težke pare. V pasivne hiše pa ne verjamem preveč - preveč so izolirane. V naravi se preveč izolirani sistemi ne obnesejo. Imam rajš svojo osemdeset let staro macesnovo brunarico s prav tolk starimi okni. Ko pozimi v hribih vleče hud veter, pa jih mal obložim s kakšno deko, pa še en debel pulover oblečem, pa je problem rešen - tako zgleda poceni ekologija v praksi . Kar se pa gozda tiče - gozd zna čist super poskrbet sam zase pod pogojem, da je zadosti velik in da se ljudje čimmanj vtikajo vanj. Težave imajo gozdovi, ki so že preveč degradirani in so pod tisto kritično velikostjo, ki ima še dovolj moči za regeneracijo. Za te pač mora poskrbeti človek.

Ne vem, če se čist dobro razumeva. Znanje (ali sposobnost) komuniciranja z naravo in iskanje načinov (tudi tako, da pogledaš, kaj so ljudje nekdaj že znali) kako sobivati z njo, se mi seveda zdi ful pomembno, ja, lahko bi rekla, da je to moja življenjska in poklicna prioriteta. In verjamem, da če človeštvo hoče preživeti, je nujno, da to postane splošna prioriteta. V tem smislu je to res "bigdeal". Ni pa to nekaj, kar bi ekskluzivno obvladali neki "visoko duhovno razviti" posamezniki in bi bilo ljudem na splošno težko dosegljivo, mislim, da gre v resnici za zelo običajne človeške sposobnosti in znanja, ki so tako-rekoč na dosegu roke, le da jih je malo težje začutiti, ker je okrog nas ogromno take ali drugačne vrste hrupa. Zahodna civilizacija je v nekem zgodovinskem obdobju, ki se zelo verjetno bliža koncu, ta znanja in vrednote potisnila nekam v kolektivno nezavedno. Ampak prihajajo na dan . Tišina je pa res pomembna, ko sprejmeš tišino, ko jo znaš poiskati in vstopiti vanjo, marsikaj začutiš in spoznaš.

Ja. Ne vem pa, zakaj se ti to zdi taka velika reč?? Ta čut in te sposobnosti komunikacije imamo vsaj nekaj vsi, dano nam je, da lahko preživimo na Zemlji, niti ne verjamem, da je to kakšna posebna duhovna reč, bolj stvar evolucije in povezanosti z naravo, katere del smo. Je pa res, da je ta čut pri nekaterih ljudeh otopel, ker so ga nehali uporabljati, upam, da reverzibilno.

Tako, da veš, da je narava velika, ti si pa majhen in se z njo spoštljivo posvetuješ - mislim ZELO DOBESEDNO se pogovarjaš z njo - si recimo lastnik gozda in boš šel v gozd in vprašal gozd, koliko in katero drevo lahko posekaš, namesto da samega sebe ali kakega trgovca vprašaš, koliko debelih bukev moraš posekati, da si boš lahko kupil novo klima napravo, ki je v resnici sploh ne potrebuješ, če si se pripravljen z malo manj udobja prilagoditi podnebju, kjer živiš. Tako nekako - v resnici zelo preprosto in zelo uresničljivo. Pravzaprav stvar spoštovanja in komunikacije - naravo je treba jemati resno in tako, kot je in se z njo dobesedno pogovarjati. Vse ti bo povedala, čisto vse!

To ni res. Če je koncentracija in virulentnost virusov in bakterij dovolj velika, bo zbolela večina ljudi, ki pride v stik z njimi in to se dejansko dogaja pri nekaterih nalezljivih boleznih. Ne tako zelo davno (moja babico te čase še pomni) je za davico pomrlo več kot pol vasi otrok - če bi živela v takšni vasi, bi bila najbrž presneto hvaležna, če bi ti ponudili cepivo za otroka. Ko so začeli cepiti proti nekaterim najbolj nevarnim nalezljivim otroškim boleznim je smrtnost otrok drastično padla, to so dejstva, ki se jih ne da zanikati. OK, lahko rečemo, da je bilo takrat precej podhranjenosti, a tudi danes je ogromno ljudi, ki imajo šibkejši imunski sistem zaradi stresa in stalne izpostavljenosti strupenim snovem. Po drugi strani se pa strinjam, da je cepljenje vse prej kot nedolžen poseg v organizem, ki ima lahko kratkoročno in dolgoročno tudi (hude) posledice - ampak najbrž spet bolj izrazite pri tistih s slabšim imunskim sistemom, ki bi brez cepljenja mogoče itak podlegli kakšni nalezljivi bolezni... Cepljenje je večplasten problem. Meni se bolj kot cepljenje samo po sebi zdi problematična zloraba s strani farmacevtskih multinacionalk, ki na ta način blazno služijo in cepljenje zlorabljajo za svoje dobičke. Bolj kot vprašanje cepljenje da ali ne, se mi zdi pomembno vprašati proti čemu je res smiselno cepiti, kakšno je cepivo, kako je preizkušeno, ali stranski učinki morda ne prevladajo nad ogroženostjo zaradi te nalezljive bolezni.... in podobno. Na žalost pa je zaradi izredno močnega zdravniško-farmacevtskega lobija in vpliva ogromnih dobičkov pri masovnih cepljenjih te poštene in odkrite informacije izredno težko dobiti.

(za cel post) Glede stavka z rdečim: ravno v tem je bistvo problema depresije, zato tisti, ki depresivcem svetujejo naj se že zmigajo in kaj naredijo, streljajo mimo. Takemu človeku je najprej treba pomagati do notranje moči, da se bo sploh lahko zmigal in kaj naredil. Imam prijateljico, ki je imela res hudo depresijo (dneve ležanja v temni sobi, ki so jo na koncu pripeljali v bolnico in na antidepresive, ko si je za silo opomogla, pa je zmogla tudi terapijo in tek in in ...) in mi je rekla: "Veš, saj vem, kaj bi morala in čutim strašno slabo vest ker tega ne naredim, ampak kar plavam v neki sivini in se sploh ne morem premakniti, nimam nobene moči in energije, nobenega smisla ne vidim v ničemer..."

Z matičnimi celicami in njihovo uporabo je podobno kot s človeškim genomom - laična javnost je od tega ogromno pričakovala v (pre)kratkem času, veliko je bilo dezinformacij in manipulacij (tega je še vedno veliko), a od vseh tistih govoric je zaenkrat le zelo zelo malo dejanske uporabe (morda na srečo). V resnici gre za biomedicinske postopke, ki so povezani z zapletenimi biološkimi procesi, zato kakih čudežev v kratkem času ni pričakovati. Zaenkrat obstajajo samo domneve, kje vse bi bila možna uporaba - torej za kaj so te celice potencialno uporabne in na tem potekajo raziskave. Je pa zelo veliko pompa okrog tega - preprosto zato, ker so raziskave in razvijanje postopkov izjemno drage, zato poskušajo raziskovalci in firme zadevo čimbolj propagirati in pridobiti čimveč sredstev. :$$:Pa še klinični preizkusi so zelo zahtevni in problematični (tudi z etičnih vidikov). Keep cool. Posteljico s popkovnico pa v mater Zemljo al pa k vračarici in v mošnjiček al pa plačajte tisti firmi za shranjevanje - vsak v skladu s svojo vero. Popkovnica deluje najbolje takrat, kadar človek verjame v njen način delovanja - tako kot vsaka druga arcnija. Živela različnost! PS. Tale popkovnica je očitno res genialna iznajdba matere narave - deluje od pamtiveka pa do danes, v vseh religijah - od vračarsta do moderne medicine, da ne govorimo o genialnosti njene prvotne naloge.

Konc sveta je že bil - a ni noben opazu?

Popolnoma NIČ konkretnega niso napisali - sama megla. Ko bodo dali od sebe kakšno konkretno informacijo o tem, kaj dejansko delajo s temi celicami in kako to pozdravi naštete težave, bom pa z zanimanjem prebrala, čeprav je mojih otrok popkovnica že zdavnaj nahranila črve. Zaenkrat imajo Indijanci še najboljšo metodo za posteljico s popkovnico - zakoplješ jo v Zemljo in potem do konca življenja v miru božjem hodiš po njej (Zemlji namreč).

Pozabila si napisat njihovo glavno značilnost: "Perfect woman", "Cosmo bejba" al karkol že je fatamorgana - ko se ji zadosti približaš, je ni več. To, kar ostane, je pa ena čist navadna ženska s kupom problemov in nepopolnosti, ki kakor ve in zna fura tale svoj ženski lajf. Taka, kot so ženske zmeraj bile, so in bodo. Z miničem al pa pod burko, z dedcem al pa brez.

A da si? No zdaj mi pa povej še to, v čem se razlikuješ od nesodobnih? Kaj žensko dela sodobno? A je zadosti, da živi leta 2009 al mora izpolnjevat še kakšen drug pogoj, da se lahko deklarira za sodobno? Sprašujem, ker se mi mal dozdeva, da bi jaz utegnila past ven iz te kategorije, pol pa ne vem kaj bo z mano ... LOL, v resnic mi je čist vseen, sam mal brskam po forumu ko pijem svoj domači čajček in počivam po tem, ko sem celo popoldne skladala drva, sodobna ženska najbrž sam na knof pritisne pa ji že centralna laufa (al pa še to ne, ma senzorje pa termostat) kvihtat gre pa v fitnes (sam mora plačat za to, hehe, jest mam pa zastonj, pa še svež zrak za bonus)

Ne vem, kaj tip sploh hoče? Rojstvo in smrt sta dva konca iste palce, večno življenje pomeni večno smrt. Smrt mogoče ni nujna za posameznika, za preživetje vrste in kvaliteto prihodnjih rodov pa je ključna. Sploh pa - en pošten tornado, hud virus al pa radikalna podnebna sprememba - in adijo večno življenje za velik del človeštva. Se sprašujem, kdaj bo ljudem postalo jasno, da je kakovost Življenja sorazmerna s stopnjo usklajenosti z naravo in obratnosorazmerna s prizadevanji za spreminjanje in obvladovanje naravnih procesov.

Pametni ljudje (in kao pametni) so seveda vedno bli in so še tud zdaj, ampak so stvari, ki se te res "primejo" šele, ko jih doživiš; kaj zate pomeni biti ženska/moški v eni družbi in iniciacije so že ena taka reč. Pri teh zadevah gre predvsem za izkušnjo, ki je osebna reč in umeščanje te izkušnje v socialni kontekst, kjer ti pride prav kakšna mal bolj izkušena in modra duša - tako nekako. Ne gre tolk za učenje o starih časih, teh pač ne bo več nazaj, vsaj ne v enaki obliki, gre nekaj globljega, ene precej temeljne reči, za to se mi pa zdi da smo jih nekako odrinili stran, pa izgleda, da to manjka - to se pozna pri vseh življenjskih prelomnicah, ki nas doletijo tako ali tako - z iniciacijo al pa brez. Mislim, da se teh stvari ne da ustvarit kar od danes na jutri z neko organizirano obliko (potem je to sam eno pametovanje al pa diktatura) to zrase počasi, organsko v celoto iz manjših delov, hkrati z ozaveščanjem, da je nekaj takega pomembno in koristno. V šolah bi se pa dalo relativno hitro kaj doseči- sprememba programa (bolj življenjsko, več neposrednega, izkustvenega učenja, spodbuda ustvarjalnosti), poštene plače učiteljem in spodbuda, da bi v šole pritegnili polovico moškega učiteljskega kadra (sposobnega). Alfa blebetačev in alfa afen, ki prodajajo stereotipe je pa itak povsod dost, pa sej jih ni treba gledat in poslušat