Iknee

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif Še ena diagnozca: Na zafrkancijo se razburjaš, ego ti dela težave http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/jestera.gif

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png In kaj Ti počneš tukaj tako vztrajno, da je kar ena polovica vseh postov v temi tvoja?? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ill.gif Iščeš terapevtko? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ukid.gif Sej maš kar dobro izbiro: maš take, ki bi te nagnale laufat v hrib, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/schwitz.gif pa take, ki bi ti rekle "ubogi ubogi" http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sad.png... pa še vse kar je vmes http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/goodwitch.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sorcerer.gif Pa še en psihoterapevtski nasvet posebej zate: Pri pomanjkanju (the real thing) seksa,http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/71.gif moraš najprej nujno zmanjšat cajt visenja na kompu.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/puter.gif

Janko, vest mi ne da, da ti ne bi povedala po pravici: nisi se strinjal s tršico, ampak z nuno (bivšo sicer)! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Te besede sem namreč slišala od prijateljice bivše nune, ki zapustila Cerkev in zdaj vodi dnevni center za otroke iz težavnih družin in komuno za zdravljenje odvisnikov. Ja, jaz sem si tudi marsikaj, kar mi je povedala zapomnila, ker enostavno sede, gospa govori iz izkušenj in ima res velik modrosti, take, zelo življenjske, ne napiflane. (no, mogoče sem pa useglih mal drgač učitlca, k nism glih navdušena nad piflanjemhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png )

Ma ne, Mayan, daleč od tega. Če si dobila tak vtis, imaš tudi ti tukaj en obrambni mehanizem (ljudje, ki so jim prepovedovali izražanje žalosti in bolečine ali jih zaradi tega celo sramotili, imajo to skoraj vedno). V mojem zadnjem postu (komentar k zgodbi o Japončku), sem še posebej poudarila, da je izražanje bolečine, nemoči, žalosti ... nekaj drugega kot smiljenje samemu sebi. Jaz smiljenje samemu sebi vidim kot posplošen odnos do samega sebe, ko človek cel pade v svoje občutke nemoči in če se ne izvleče iz tega, postane to njegov prevladujoči način bivanja. Ja, vsi ali vsaj večina nas pozna taka občasna stanja, to je čisto človeško in na kraj pameti mi ne pride, da bi koga obsojala zaradi tega. Trdim pa to, da ta "ubogi jaz" ni vse, kar smo, zato je zdravilno, da pogledamo še ostale - močne, ustvarjalne, optimistične dele svojega bitja. (in je tud fajn, da nas kdo na to spomni!) Sočutje je to, da čutimo človeka kot celoto, tudi tiste dele, ki v nekem trenutku potisnjeni ob stran in jim pomagamo, da se okrepijo. Obsojanje in sramotenje nekoga, ki se smili sam sebi, je pa seveda čist mim. Kar se Ruglja tiče je pa to tvoja projekcija, ki se sicer sklada z njegovo podobo v javnosti, on kot človek in terapevt pa je bil še mnogo drugega. Je pa seveda res, da njegov pristop ne ustreza čisto vsem, tako kot to velja za vse terapevte in vse pristope.

Kar seveda ne pomeni, da je treba vedno in v vsakem primeru ljudem, ki se smilijo sami sebi ali jih je strah, kar prepovedati izražanje bolečine in strahu in jim brezpogojno ukazati, kaj in kako. Point je v tem, da človek, ki se smili sami sebi v tistem trenutku "pade" v svoj problem in ne vidi niti svojih moči, niti objektivnih možnosti rešitve (to se je zgodilo tudi tistim planincem). V takem primeru pomaga, če človeku namesto da skupaj z njim jokamo, pomagamo videti moči in rešitve, včasih je pa dobro tudi kar odločno prekiniti jadikovanje. (sploh kadar rešitev zahteva hitro in učinkovito ukrepanje). To recimo dobro vedo tudi tisti, ki pomagajo odvisnikom. Če jim bodo pritrjevali v njihovi "ubogosti", jih bodo naravnost potiskali nazaj v drogo. Rugelj, ki je bil znan po svoji grobosti, je bil v resnici eden najbolj sočutnih ljudi, kar sem jih spoznala. Dobro pa je tudi ločiti med izražanjem žalosti in bolečine ter posplošenim odnosom do sebe "ubogi jaz" - identifikacijo z nemočjo, ki lahko človeka dolgoročno zadrži v problemih in mu prepreči kakršnokoli konstruktivno rešitev.

Lej, po mnogih letih plezanja sem v hribih doživela marsikaj, tudi pri sami sebi, in lahko rečem, da je ključni dejavnik preživetja v težkih razmerah ravno to, da se čimprej pobereš iz stanja smiljenja samemu sebi. Pa ne zato, ker bi te bilo strah ali sram samopomilovanja, ampak preprosto zato, ker takrat, ko je hudo, rabiš moč, samopomilovanje pa ti jo jemlje in krepi občutke strahu in nemoči. Tudi, ko v takih razmerah pomagaš nekomu drugemu, je zadnja stvar, ki mu koristi, to, da mu rečeš, kako je ubogi, saj ga s tem identificiraš z njegovo težavo. To v veliki večini primerov v človeku potencira bolečino, občutek brezizhodnosti in strah. Namesto tega človeku daš jasno čutiti, da ga razumeš v njegovi stiski, hkrati pa ga namesto pomilovanja krepiš, ga spomniš na moč, ki jo ima. Včasih je treba biti pri tem zelo odločen, če hočeš človeku pomagati. V takih sitacijah je pogosto odločnost, včasih celo na meji grobosti, bolj ljubeče dejanje kot prijazno ponavljanje, kako razumemo težave. Slednje je lahko celo igranje vloge "sočutnega dobrotnika", ker nas je strah, da bi izpadli grobi in nerazumevajoči. Moja prva taka izkušnja (pa ne zadnja, kasneje v gorah se je to potrdilo še velikokrat) je bila, ko sem učila smučanje tuje turiste. Nekoč sem imela tudi japonskega otroka, okrog 8 let. Fantek je že kar dobro obvladal zavijanje in se mi je zdelo primerno, da grem z njim (tako kot z drugimi otroki) na malo bolj strmo pobočje. Pa se je ustrašil in se kar ni upal spustiti. Ok, seveda ga nisem silila, razumevajoče sem mu povedala, da lahko še malo ostaneva na položnem bregu. Naslednji dan sva spet poskusila na strmini, pa je spet prestrašen zablokiral, kot da ne zna zavijati. Spet sem bila prijazna, sočutna, povedala sem mu, da razumem, da ga je strah in bova šla lepo skupaj čisto počasi .... pa ni šlo. In naslednji dan tudi ne. Kljub moji prijaznosti in "sočutju", (samo predlagala sem, da bi poskusila po strmini, nisem ga silila) je šlo njegovo stanje navzdol - vedno bolj ga je bilo strah, poleg tega pa sem imela občutek, da ima do mene tudi že odpor. Ni mi bilo jasno, kaj zaboga delam narobe. Na vsak način sem hotela biti prijazna in sočutna učiteljica smučanja in sem to vlogo tako zavzeto igrala, da sem popolnoma izključila odločnost in uporabo sile, pa tudi fantka nisem zares videla, videla sem samo njegov strah in ta strah sem nehote krepila. Dokler ni neka intuicija prevladala nad vlogo sočutne in prijazne učiteljice, ki sem jo igrala in sem naredila čisto nekaj drugega. Fantka sem odločno postavila na vrh strmine in mu ukazala: "Tako, dober smučar si in pripeljal se boš po tem hribu! Jasno?!" mali me je pogledal z velikimi temnimi očki in pokimal. "Dobro" sem mu ukazala, "Zdaj pa vozi za mano!" In sem se odrinila, hkrati pa pomislila: "Joj, kaj počnem s tem otrokom, ne bi smela biti tako groba!" Naredila sem dva zavoja in pogledala čez ramo nazaj - mali mi je sledil! Nič nisem rekla, samo peljala sem naprej. Mali za mano. In tako do konca hriba. Na koncu sem se ustavila in pričakovala, da bo pretresen, mogoče jezen, mogoče ne bo nikoli več hotel smučat ... Nič od tega. Fantek je kar žarel, nasmejan, srečen in ponosen. Uf! In sva šla še enkrat in še enkrat in čutila sem njegovo naklonjenost, spoštovanje, mogoče me je imel celo čisto zares rad. Ko sem opustila vlogo sočutne in prijazne učiteljice, sem šele zares postala sočutna in sem ga bila sposobna videti preko njegovih slabosti in strahov in mu tako pomagati, da jih je premagal. Naslednje jutro je do mene pristopil njegov oče (prej ga je na ure smučanja vedno pripeljala mamica). Za hip sem pomislila, da je kaj narobe. Japonec pa je pristopil k meni in se mi priklonil na tradicionalni japonski način. Razumela sem, zakaj. In bila tako ganjena, da sem imela čisto solzne oči.

Ja, imaš prav. Mislim pa, da je Mayita mislila bolj na (samo)pomilovanje kot smiljenje v tem pomenu, kot si ga predstavila ti. Mogoče bi bila res bolj ustrezna beseda pomilovanje, Mayita? Čeprav v običajnem govoru res tudi uporabljamo besedno zvezo "smiliti se samemu sebi", pomensko pa je bližje samopomilovanju.

V tem primeru je bilo zelo očitno, zato sem ga tudi napisala. Za one štiri huje itak ne bi moglo biti, dekle, ki je preživelo in povedalo zgodbo, pa je dokaz, kako bi lahko preživeli (ona se ni predala in je hodila in se ogrevala). Ne vem, če je pomilovanje kogarkoli, pa magari samega sebe, res oblika ljubezni. Sočutje (ki pomeni ljubezen) in pomilovanje sta namreč dve različni stvari. Sočutje pravi: "Vem, da ti (mi) je hudo, ampak glej, imaš (imam) tudi moč, da nekaj narediš (naredim) v zvezi s tem!" Pomilovanje pa pravi: "Vidim, da ti (mi) je hudo, o, ti (jaz) ubogi revček!" Ljubezen ne vidi človeka kot ubogega revčka, ljubezen vidi življenjsko silo v človeku in jo pomaga prebuditi.

Pravzaprav ni žalostno, tako pač je na tem svetu. Diamanti nastajajo v največjih globinah Zemlje pod najhujšimi pritiski, školjke delajo bisere, ko jih oster kamenček boli ... in ljudje postajamo boljši, če se soočamo z bolečinami tako, da nekaj naredimo pri sebi. Dokler se smilimo sami sebi in/ali krivimo druge, pa ostajamo na istem ali slabšem ... vse dokler ni zadosti hudo, da smo pripravljeni na spremembo, včasih pa umremo in gremo v naslednjem lajfu nov krog ... C'est la vie ... je pa fajn, da se včasih na primeru ljudi, kot je oni možakar na Mayitinem postu, spomnimo, da smiljenje samemu sebi ne vodi nikamor in dvignemo glavo. Fajn post, Mayita, res.

Moj bivši fant je bil gorski vodnik in enkrat vodil na Triglav moža brez ene noge po plezalni Slovenski smeri. Domov je prišel čist navdušen nad človekom in prepričan, da je invalidnost v resnici le v glavah ljudi. Pa še ena hribovska zgodba izpred let. Skupina petih nizozemskih (če se prav spomnim - bili so tujci) planincev se je vračala iz hribov nad Ledinami (nad Jezerskim). Do koče so imeli kako uro hoje po ne preveč zahtevni markirani poti, ko jih je zajelo neurje z močno ohladitvijo, zapihal je veter, padati je začela sodra in okolico je zajela megla, ampak pot je bila še vedno dovolj dobro vidna. Namesto da bi nadaljevali pot, so se sredi poti ustavili (ne v kakem zavetju skal!). Epilog: Vsi štirje odrasli so umrli, preživelo je le najstniško dekle, ki ni občepelo, ampak je hodilo sem in tja in se ogrevalo. Bili so dobro opremljeni, v kvalitetnih anorakih in niso bili poškodovani. Umrli so, ker jih je zajela panika in so bili prepričani "Ubogi mi! Zdaj je pa po nas!" In je bilo res. Objektivno popolnoma po nepotrebnem. Koliko ljudi je preživelo še veliko hujše stvari v hribih, pa so se izvlekli brez posledic. Razlika med preživelimi in umrlimi je v tem primeru (in še v mnogih drugih) samo v glavi, v odnosu do sebe: Nekdo bo začel razmišljati "Ubogi jaz!" in se bo s tem čisto odpovedal svoji moči, kdo drug pa bo razmišljal samo o tem, kaj bi lahko naredil v taki situaciji in posledično bo lahko maksimalno izkoristil vse svoje moči in najverjetneje tudi našel neko pot in rešitev problema.

Piko, kero ikonco maš ! Te ni blo nekej cajta na spregled, na, pa se pojaviš takle!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/em119.gif

Ja, in seveda ti nisi rabil mnenja ali osvetlitve nikogar od nas. Že od vsega začetka ti je bilo vse jasno, saj ti je Gurudev vse osvetlil in ti tudi podal rešitev. Zakaj si potem napisal ta post o sanjah? Da bi zavrnil vsa naša mnenja in nam dokazal, kako so vse rešitve in vsi odgovori v okviru tvoje duhovne skupine in s tem dobil potrdilo za tvojo duhovno pot? To je igra, veš. (Jaz sem jo zavestno odigrala, ker me je zanimalo, če bo izzid tak, kot sem ga predvidela - in ja, res se je odvilo tako, kot se te vrste igre odvijajo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png ) Zakaj potrebuješ te igre in tovrstna potrdila?

Jeza je sama po sebi nevtralna, ni nečista, kaže ti le, da je nekaj narobe. Ženska v sanjah je ravnala tako, kot je morala, da ti je nakazala problem. Problem je torej v tebi. Zakaj si se razjezil? Česa si se ustrašil? Ali bi se razjezil tudi, če to ne bi tvoj guru, ampak kar en človek pač? Zakaj si njeno vedenje vzel osebno (če ne bi, se ne bi razjezil nanjo!)?

Ženski lik v tvojih sanjah je Anima, prvinski vidik tvojega bitja, "Tista, ki ve", ki izhaja iz izvora in te tja tudi vodi. Prikazuje se lahko v različnih pojavah, lahko je modra in blaga vodnica, lahko divja in neposredna, kot v tvojem primeru, pač glede na situacijo in tvoje notranje dogajanje v tistem času. (tudi Mayan in Shamannamo sta ti napisala v tem smislu, vsaj kot sem ju jaz razumela). Vzemi kot namig, ostalo pa si lahko pojasniš tudi sam, a ne? Če imaš še kakšno vprašanje, pa seveda kar vprašaj.

Eni komentarji so http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/OK2.gif ! Srbski smisel za humor zna bit reshttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/medal.gif

Ja, pa v tej temi so me naučil še to pomembno prvino zdraviteljske etike: Treba je fejst zaračunat, ker sicer te tepci pacienti sploh ne spoštujejo. Bolj ko jih oguliš, bolj te priporočajo drugim (mogoče je to tud slovenceljska folklora: "Če je mene ogulil, naj pa še tebe!"). http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Opisati je nemogoče, ker je opis stvar razuma, vedeti kdo in kje si, pa ni le razumsko dojemanje, ampak stvar ene celovite zaznave samega sebe- vključuje polega fizičnega, tudi čustveno, mentalno in duhovno polje tvojega bitja. Ko vse to dobro čutiš in imaš to ozaveščeno, imaš tudi dober občutek zase in svoje meje in tudi meje drugih ljudi dobro zaznavaš (to je stvar osebnostnega in duhovnega razvoja in dela na sebi, kot pravi Butl). Dober občutek zase je nekaj, kar se razvija z nami že od otroštva. Če smo imeli koliko-toliko ugodne pogoje za razvoj (brez fizičnih, čustvenih in mentalnih zlorab, vzgojo z dobro in ljubeče postavljenimi mejami in dopuščanjem enih normalnih frustrirajočih situacij), imamo na ravni osebnosti kar dober občutek zase, čutimo, kdaj nam kdo prekoračuje meje in se ponavadi znamo tudi čist primerno odzvati, taki ljudje ponavadi tudi nimajo tendence drugim prekoračevati mej . Ranjeni ljudje - se pravi tisti, ki so jim posegali v njihovo fizično telo, čustveno in mentalno osebno polje, pa imajo v teh poljih blokade, lahko celo skrčitve in vrzeli, izgleda, kot da bi deli polja manjkali in tudi sami to čutijo, ali pa čutijo v sebi napetost neznanega izvora, žalost, depresijo ... določenih čustev ne morejo izražati, imajo težave z izražanjem svojih misli, ne upajo si zares misliti svojih misli, ne vedo, kaj jih veseli, kaj čutijo ... skratka, ne čutijo se in ne vedo dobro, kdo so. Te vrste poškodovani, manjkajoči občutek zase na ravni osebnosti se da zaceliti skozi izkušnjo potlačenih oz. odcepljenih delov. To se da narediti na več različnih načinov, vedno je pa to proces, ki lahko kar traja in zna biti tudi zelo boleč, tako kot so bile boleče situacije, kjer smo "izgubili" dele sebe. V naši kulturi grejo te stvari skozi razne regresijske pristope, doživljajske psihoterapije, telesno psihoterapijo, Core-energetiko... pri šamanskih ljudstvih skozi obrede (gre za obrede priklica duše/delov duše, popotovanja skozi posebne zgodbe, kjer človek podoživlja in izkuša dele sebe, ki jih ni čutil...). Tudi na duhovni ravno je to stvar doživetja, ki pa presega razumsko dojemanje - tega se z razumom preprosto ne da dojeti in zato tudi ne opisati, to so nad-osebna doživetja. Če gre za dojemanje kdo sem na ravni osebnosti za zaznavanje mej osebnosti oz. osebnega prostora, gre na duhovni ravni za preseganje teh mej, za doživetje duhovne razsežnosti in občutenja enosti z vsem , brezčasnega bivanja v enem skupnem polju... Meni je bilo to duhovno spoznanje hipna izkušnja, ko je nisem niti pričakovala, niti zavestno hotela izkusiti. (Ne vem pa, kako je na to vplivalo moje življenje in delovanje prej ali v prejšnjih življenjih...)

Ja, recimo da si včasih res nataknejo zeloo rožnata očala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png, ampak da je župnik dal za vzor "grešnika prešuštnika" ... to je pa bila prvovrstna komedija, a ne http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Lidija, pusti času čas. Stvari se bodo umirile, počasi, tako kot jim je namenjeno. Ne skrbi zaradi blokade, ko ne bo več treba tiščati povoja v krvavečo rano (če se lahko bolj simbolično izrazim), se bo marsikaj sprostilo. Res je, nič drugega ni važno kot to, da jo imaš rada. Pa ne pozabi nase, tudi sebe imej rada http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Nekateri se zlepa ne postavijo zase, ker se ne čutijo, ker ne vedo čist dobro, kje pravzaprav so oni sami in kje so drugi. Nekateri drugi pa se iz podobnega razloga - ker ne vedo (nočejo vedeti), kje se začnejo drugi, postavljajo zase tako, da krepko posegajo v druge (to velja za posameznike, skupine in cele države). Ja, tisti prvi zato, ker se ne čutijo čist dobro, nihajo iz dopuščanja poseganja v njihov lajf in zlorab pa do paranoje, ko skačejo v luft tudi takrat, ko jim nihče nič noče. Taisti ljudje znajo it tud kar pogosto čez meje drugim in se vtikajo v njihov lajf kao da na ta način koga ščitijo (sebe al pa koga drugega, v katerega projecirajo svoj problem) - se vtikajo, so pravzaprav kar agresivni, hkrati pa nosijo svetniški šajn, ker si domišljajo, da delajo dobro delo. Skratka, za dobre odnose je temeljno, da veš kdo si in kje so tvoje meje, in kje so drugi ljudje (in ostala bitja).

In tudi lahko stokrat nekomu je rečeš, da je neodgovoren norec, pa se samo zaradi tvojih besed ne bo spremenil niti za ped. In ene stokrat lahko ljudem kaj rečeš, pa jim tud ene tolkrat narediš krivico, ker gledaš skozi lastne filtre... ljudje, ki obsojajo v glavnem niso glih zgled iskrenosti, ker zaboga ne bodo priznali, da je v tem obsojanju tud velik njihovih lastnih nikoli priznanih slabosti ... Torej, razliko med kritičnim razmišljanjem in obsojanjem sem povedala, če pa kdo hoče še naprej obsojat, pa naj. Jaz lahko še tako obsojam obsojanje, to se ne bo nikogar prav nič prijelo (lep dokaz za to, kako obsojanje ne deluje!) Tako, da jaz na tej točki debato zaključujem in grem nabirat rman, je en tak lep, prijetno svež poletni dan, prav kliče v hrib.

Jaz imam s pogrebi babice in dedka prav komične izkušnje (ja, prav ste prebrali - komične). Babica (ne tista, ki je umrla za rakom) je bila zelo duhovna ženska, mislim res duhovna, ne cerkvena miš. Bili sva si zelo blizu. Ko je bila stara 92 let, se je odločila za odhod in mi je rekla: "Takole, dovolj dolgo sem živela. Čas je, da oddidem in dam prostor drugim." In se je ulegla in ni več jedla, skoraj nič pila, vidno se je sušila in po slabem tednu je zaspala in se nič več prebudila. Na pogrebu je župnik govoril svoje litanije, precej monotono in avtomatično je pač opravljal svoj posel, užaloščeni svojci pa smo stali v guči pod njegovim govorniškim odrom. Kar zagledam v zraku nad njim - babico! Telo je bilo precej nejasno in se zlivalo z nebesnim ozadjem, obraz pa je bil popolnoma jasen, nekoliko mlajši, zelo svetel in lep, smejala se je, mi pomežiknila in rekla: "Ja kaj se pa greste tukaj, poglejte, kakšen lep dan je, pojdite in se smejte in veselite! Bila je je ena sama radost in ljubezen. Babica me je spravila v tako dobro voljo, da sem se smejala cel pogreb http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png. Da me ne bi preveč čudno gledali, sem si morala obraz zakrivati z ruto, in ves čas sem premišljevala samo to, kako bi babičino radostno sporočilo nekako prenesla drugim. No, na sedmini je bilo pa kar fajn vzdušje, res smo se tudi kar nasmejali. Na pogrebu dedka - njenega moža je bilo pa malo drugače smešno. Dve leti za njo, pri starosti 94 let je umrl tudi on. Za razumevanje komičnosti tega pogreba je treba vedet, da je bil dedek - o mrtvih sicer vse dobro, ampak useen je treba povedat - recimo temu en poseben, nezvest tič, zaradi česar so babica in tudi otroci marsikaj pretrpeli. (Preden mu je povedala, da zdaj je pa dosti in naj gre. In je tudi šel, potem se pa vsak dan, v snegu in vročini dokler so ga noge nosile, vračal k babici na popoldansko kavico. in babica se je pogovarjala z njim, skupaj sta popila kavico, potem je pa šel. Kakšna lekcija iz postavljanja meje in odpuščanja je bila to meni!) No, tisti župnik je najbrž pač imel eno predlogo, po kateri je opeval življenje vsakega pokojnika, ki je imel družino, in je rekel tole: "Bil je vzoren mož in družinski oče ..." No, to je bilo pa preveč - s sestro sva se samo spogledali in nisva mogli več zadržati smeha. Kako naj nekaj, kar naj bi bil pomemben obred prehoda za pokojnika in svojce opravi svojo vlogo, če pa župnik sam tega ne jemlje resno in take klati? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png Oče ni nikoli hodil v cerkev in zato tudi nismo imeli cerkvenega pogreba. Ga je pa eden izmed njegovih jadralskih prijateljev (oče je bil od mladih let aktiven jadralec) v svojem pogrebnem govoru tako lepo pospremil, da sem imela občutek, da je on opravil tisto vlogo in je očetu dejansko pomagal do lepega in mirnega odhoda (ali pa svojcem do tega občutka in da smo ga lažje spustili): govoril je zadnji plovbi, plovbi v druge svetove in mu zaželel "Srečno plovbo!" Te besede sem po pogrebu pri sebi še večkrat ponavljala in mi je prineslo mir in olajšanje, očku pa najbrž tudi na njegovem potovanju.

Tudi oseba A je bila kritična do vedenja voznice, a je ni osebno obsojala, ni se postavljala v vlogo vsevednega obtoževalca in označevalca osebnosti nekega človeka. To je ta bistvena razlika! Zato, ker nekoga obsodiš, se ne bo nihče niti zbudil, niti spremenil, ljudje se spreminjajo zaradi lastnih izkušenj. V večini primerov ima obsojanje ravno obraten učinek - ljudje ga občutijo kot pretiranega in neupravičenega, če že ne krivičnega. Kar v večini primerov tudi je - obsojevalci niso boljši ljudje od tistih, ki jih obsojajo, večinoma njihovo obsojanje nosi dodaten naboj, ki izvira iz obsojevalčevih lastnih zanikanih težav, strahov in pomanjkljivost. Zato bodo tisti, ki jih obsojaš, odreagirali obrambno, namesto da bi pogledali in popravili svoje napake. Če se vrnemo k zgornjemu primerju: Stavim kar hočeš, da bi na voznico in njeno zavest / odgovornost imel bistveno boljši učinek komentar osebe A kot osebe B.

Bom dala samo en primer, kako jaz razumem to razliko, ker se mi ne ljubi zapletati v pregovarjanje: Ženska zaspi za volanom in povzroči prometno nesrečo z resnimi posledicami. Osebi A in B izvesta za novico in komentirata: A: Namesto, da bi se spočila, je vozila naprej, bolje bi bilo, da bi se ustavila, najbrž je slabo, premalo samokritično presodila situacijo. B: Ja, res je, kakšna grozna, neodgovorna, neumna, neiskrena ženska, popolnoma nič se ne ozira na druge, take bi bilo treba zelo kaznovati. Oseba A komentira in izraža svoje mnenje o situaciji in ravnanju voznice (in dopušča možnost, da je lahko tudi kako drugače), vendar ostaja nevtralna do voznice, oseba B pa gre v svojem izražanju mnenja v sodbo in obsojanje same voznice osebno.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/OK2.gif