Iknee

Stara coprnica Iknee udari še svoj štempelj na diagnozo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif Indijanci pravijo takim modelom Heyoka, ljudi ircnejo glih tja, kjer majo stvari za poštimat, niso hudobni - se ne hranijo s tem, mal so pa žleht, to pa morjo bit po definiciji. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

Drži. Res je pa tudi, nekateri ljudje ne čakajo, da energija sama priteče k njim, ampak precej pripomorejo k temu tako, da poiščejo šibke točke drugega človeka, pritisnejo nanje, da odreagira in tako dobijo energijo, ki je niso sposobni dobiti iz polja ljubezni, ker je v njih preveč neravnovesij in napetosti. In seveda, tega ne morejo narediti tistim, ki so notranje tako pomirjeni in uravnovešeni, da to pri njh ne gre, vsaj zlahka ne. Pa ne bi rekla, da gre vedno za naivnost, gre tudi za ranjenost - je pa seveda smiselno, da se človek, ki ima občutek, da je žrtev, vpraša, kaj mora sam narediti, da to ne bo več, namesto da obsoja in išče reševalce, in na ta način sam vampirira dalje.

Energijski vampirizem ima veliko različnih oblik in se lahko dogaja med dvema posameznikoma, ali pa kar na celi skupini ljudi, od Brezovega opisa vsakdanjega vampirizma do tega, kar je opisal Shamannamo. V bistvu gre za isti proces: na nek način pretresti človeka, da pade iz umirjenega, osrediščenega stanja, njegovo energijsko polje ni več uravnoteženo, koherentno in v tako polje je potem mogoče vstopiti in odvzeti energijo. Ker smo ljudje socialna bitja in si preko čustvenih polj, ki se prekrivajo, izmenjujemo čustveno energijo, gre vampirizem najlažje preko čustev. Nekateri ljudje to delajo zavestno in celo načrtno, veliko ljudi pa to dela nagonsko, nezavedno, sploh če so odraščali v neharmoničnih, ranjenih družinah in med odraščanjem niso razvili energijsko uravnoteženih čustvenih izmenjav z ljudmi. Taki ljudje vampirirajo ali pa so (pogosto ena in ista oseba) žrtve vampirjev. Eno ali drugo bodo počeli, vse dokler se ne bodo notranje uravnovesili in pomirili in začeli bivati v polju ljubezni - to je tisto osnovno energijsko polje, ki nas povezuje in podpira oz. omogoča življenje. Neharmonične, ranjene družine imajo nekoherentno polje, polno energijski blokad, napetosti, ki omogočajo nekomu odvajanje energije. Ta nekdo je lahko zunanja oseba ali pa nek član družine, ki je sam tako daleč od polja ljubezni, da trpi kronično pomanjkanje energije. Pogosto se ljudje zapletejo v igre, kjer eden drugemu izmenično pijejo energijo, občasno pa v igro morajo vključevati še okolico, ker jim znotraj njihovega polja kronično primanjkuje energije. Dober primer tega je znan trikotnik Preganjalec/Storilec - Žrtev - Reševalec. Nihče, niti the good guy Reševalec ne deluje v harmoničnem polju polju ljubezni, vsi črpajo energijo iz polja napetosti, ki jo ustvarjajo med sabo, čeprav oba, Žrtev in Reševalec s prstom kažeta na Preganjalca/Storilca. Če družinsko polje ni harmonično in v njem vlada napetost, bodo otroci nagonsko, kot bi jih nekaj (ravno ta napetost!) sililo v to, da prevzamejo določeno vlogo, lahko tudi izrazito negativno vlogo. No evo, pa smo prišli skozi vampirizem lepo nazaj v temo - postavitev družine deluje ravno v tem polju, pomaga videti osnovni vir napetosti, pomaga narediti družinsko polje bolj harmonično, da bi tako lahko stekli tokovi ljubezni, namesto vampirizma. V kolikšni meri to uspeva, pa je seveda odvisno od same postavitve, tistega, ki pride postavljat, družinskega polja etc etc.

Ja, žensko naredi lepo pogled tistega, ki jo ljubi. (nekoga citiram, pa sem pozabila, kdo je že izrekel te besede)

Ampak če želiš drugim dobro zato, da bi tudi sam dobil ali da bi izpadel dober, to ne deluje. Sam dobiš takrat, ko nehaš svet deliti na druge in sebe - ko enostavno želiš in misliš dobro, pa ni važno za koga ali kaj, in si ti sam v tej celoti že kar vključen, in tvoji domnevni "sovražniki" tudi.

Liddy, v zadnjih trenutkih si bila z njo, pa čeprav po telefonu, to je lepo in dobro, zate in zanjo, izpolnili sta največ, kar mati in hči lahko. Zdaj gre, potuje v svoj svet miru in svetlobe, naj odpotuje v miru. Na skrivnosten način bo kasneje, ko bo že odšla, še kdaj s tabo, boš videla, v težkih situacijah boš dobivala neko moč, umirjenost in ljubezen. Meni je umrl oče pred dobrega pol leta. Tudi za rakom. Še prej mamin brat, pa babica in dedek. Jaz tudi ne razumem, le počasi dojemam in sprejemam. Rabi svoj čas. Ne vem, če bom kdaj zares razumela, mogoče te stvari sploh presegajo razumevanje in se niti nima smisla preveč truditi v tej smeri. Mogoče bova enkrat to preprosto vedeli, nekje globoko v sebi ... To so prehodi iz ene oblike bivanja v drugo ... Objem, Liddy, drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

Lidija, sožalje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif Ne skrbi, naredila si vse, kar je bilo možno in namenjeno. In tako kot je bilo, je bilo ravno prav. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

Aha, a s tamalim helikopterjem tud to delajo. Jest sm v Dolini vidla en googlov avto s kamero in se mi je najprej (naivna kot sem) kar fajn zdelo, ker takle pa k nam v naš hrib ne pride, potem me je pa zaskrbelo da bomo izključeni iz druščine obstoječih in bivajočih Zemljanov. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.pngNo, zdej sm pa čist pomirjena, čeprov me še zmeraj mal skrbi, ker k nam še ni prletu, al sem ga pa jest zgrešila, morm pr sosedi mal povprašat ob naslednjem kofetku). http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Janko mogoč pa samo misliš, da jih talaš, v resnic jih pa kt ta prav Gorenc šparaš zase. Bod iskren pa rec, da mam prov!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

Te morm razočarat - nisi (no mogoč čist mal http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/edoom16.gif) - sm dala že ruglja skoz...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Bi pa pripomnila še nekaj na temo Indijancev in njihovih besed. Oni v svojih jezikih uporabljajo ogromno simboličnih besed in besednih zvez, sploh kadar opisujejo človeške karakterje in raznorazna psihična stanja. Z eno samo simbolično besedo ali kratko besedno zvezo opišejo nekoga, za kogar pri nas rabimo pol strani, pa ne bi rekla, da predalčkajo, prej nasprotno - izredno dobro znajo prečekirat in začutit človeka in ga tud dobro opisat. Ti simboli so težko prevedljivi in moraš zelo dolgo živet z njimi, da jih sploh zaštekaš - zato je izredno malo belcev, ki indijanske jezike poznajo (btw. cel kup je jezikov, in so tud zelo različni med sabo) . Kaj hočem rečt - to, da nimajo neke posebne besede za običajne človeške pizdarije kot so ljubosumje, maščevalnost ipd., še ne pomeni da tega nimajo, samo na drugačen način to opišejo, mogoče bolj v sklopu celotne osebnosti in težav, ki jih tak človek ima, da se tako obnaša. Bolj celostno in manj obsojevalno najbrž. Drugače pa so na eni osnovni človeški ravni v velik pogledih glih taki kot mi, nič boljši, pohlepni so pa res manj, tako na splošno, čeprav se nekaterih belski pohlep tudi kar dobro prijemlje.

Pa oba, Brezo in Janko sta ti povedala isto, in jaz tudi. Zgleda, da ti Jankov način bolj sede (saj je res fajn, meni je tud že marsikaj podobnega takole direkt povedal). Pa nisva niti jaz niti Brezo hotela nič hudobnega, če si vzela to kot tekmo, kdo ima bolj prav, je to res obrambni mehanizem. Pa dejmo že odložit te vsevedne, vzvišene maske, no, sej imamo lahko take fajne debate (to sem rekla tud seb, da ne bo pomote)http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

Kaj ti je pa dojadilo? Vsi moji posti so bili popolnoma nevtralni, ničesar nisem nikomur podtikala, tudi tebi ne. Verjamem, da so ti nekatere stvari, o katerih je bil govor, težke. Tema je težka in se dotika hudih travm v ljudeh in potem lahko na čisto nevtralne stvari odreagiraš osebno in agresivno, kot da te je ta (v tem primeru jaz) hotel namerno prizadeti. Pa te nisem, verjemi, pisala sem zelo na splošno. Pa saj ti ni treba ničesar od mene sprejeti, če ne čutiš tako. Pusti drugim ljudem njihove izkušnje, naj iščejo pot tam, kjer čutijo, da jo morajo. Pa čeprav je ti tam ne vidiš. Pomembno je začutiti mejo, kje si ti in kje se začnejo drugi ljudje in njihova lastna življenja.

Upam, da si ti tudi toliko iskrena, da priznaš, da ne poznaš niti mene, niti moje družine. Iz druge roke - preko druge osebe ne pomeni nič - človeka je treba poznat neposredno ali pa iskreno priznat, da ga ne poznaš. In potem se vzdržiš osebnih komentarjev na popolnoma neosebne, nevtralne poste, kot so bili vsi moji v tej temi - niti en sam ni letel nate osebno. Le kaj se ti je bilo treba namesto argumentov spustiti na čisto osebni nivo obračunavanja? Saj znaš včasih napisat tudi kaj zelo dobrega, marsikdaj ti čisto iskreno in z veseljem pritisnem kak lajkec.

@Mayita: Čuden komentar si napisala. A govoriva o isti zgodbi? Kako bi jaz lahko v tej zgodbi, ki sploh ni moja osebna, sploh kakorkoli vplivala na karkoli? Ali katerikoli psihoterapevt - saj so se stvari odvile brez kakršnihkoli sugestij od kogarkoli? Seveda se pa strinjam s tabo, da ni nujno, da se stvari odvijejo tako - lahko se tudi drugače, če ljudje sprejmejo in se pomirijo s tem, kar se je zgodilo. Pa saj o tem ves čas govorimo! Za način, kako to sprejeti in se pomiriti pa ni univerzalnega recepta, nekateri tako kot ti, drugi tako ne morejo, pa poiščejo kak drug način, ja, tudi pomoč pri NJIM ustreznem terapevtu - ni nujno, da si to ravno ti s tvojimi pogledi.

Res je, ne poznam te - ti pa ne mene in tudi ne poznaš moje družine - nikoli nisi spregovorila v živo niti ene besede ne z mano, ne s komerkoli iz moje družine. O tem, koliko so se stvari spremenile, vemo samo tisti, ki smo vpleteni, ne pa tisti, ki so slučajno nekaj izvedeli iz druge ali tretje roke. Odzivam se na to, kaj pišeš. Če se že spuščaš v osebne zadeve - jaz ti nikoli nisem napisala nobenega sporočila, ti pa meni že večkrat in si si dovolila vtikati svoj nos v stvari, ki se te niti najmanj ne tičejo. Ne gre zato, da ti nisem odpustila - saj ti nisem ničesar zamerila, gre za to, da ne dovolim vmešavanja v stvari, ki niti najmanj niso tvoja briga. pri tem pa vztrajam. Ampak to so že osebne zadeve, ki ne sodijo na forum.

Ena asociacija na temo koža-črevo: v embrionalnem razvoju se črevo in koža razvijeta iz iste plasti celic. Prebavni trakt pravzaprav ni nič drugega kot navznoter uvihana koža (z malo drugačno zgornjo plastjo celic, ampak pustmo stat detajle). Verjetno se mi zdi, da na nek način ostaneta povezana tudi kasneje.

In če hočemo zaceliti te rane, da se bomo sploh začutili in bomo zato lahko iskreni, bomo naleteli na boleča potlačena čustva v povezavi z družino. Pa smo spet tam, odkoder ne moremo oditi, dokler v sebi ne sprejmemo, se pomirimo in zacelimo vsega, kar se je hudega dogajalo.

Mayan, se strinjam. In ravno zato, ker se te poškodbe - ločenost zgodijo tako zgodaj v otroštvu, imajo ljudje težave z iskrenostjo do samih sebe in posledično drugih, prav nič ne pomaga, da jim nekdo vpije (Mayita), da morajo biti iskreni do sebe, pa bo vse v redu. Ker ne morejo, dokler ne zacelijo teh globinskih ran. To je tako, kot bi nekdo nekomu s polomljenimi nogami hotel dopovedati, da mora samo preskočiti zid, pa bo rešen. Ne bo mogel, dokler si ne zaceli kosti. Ko si enkrat celosten, ko čutiš svoje bitje, potem iskrenost pride čisto naravno sama po sebi, brez kakršnegakoli prizadevanja, tako kot pri celih majhnih otrocih. Zato je zahtevati od ljudi naj bodo iskreni precej nesmiselno in brezplodno, vsak je iskren toliko, kot v določenem trenutku pač zmore in se zaveda.

Ja, Anne, ravno to je včasih tako osupljivo in pretresljivo in premakne v smeri izboljševanja stvari. Vse to se lahko zgodi tudi v vsakdanjem življenju, seveda, še posebej, če smo iskreni (tukaj se strinjam z Mayito) vendar imamo pogosto nezavedno omejen pogled, pa tudi iskreni smo lahko samo v okviru tega, česar se zavedamo. Če hočemo iti globlje, pa moramo pokukati tudi tja, kjer še nimamo ozaveščeno, tu pa nekateri posebni pristopi, o katerih je tukaj govora, lahko zelo pomagajo. Pomemben del iskrenosti je spoznanje, da je polje mojega zavedanja samo vrh ledene gore. Da vem samo majhen delček tega kar je mogoče vedeti. o sebi in o drugih. Eno ogromno neznano področje leži pred mano. In ja, fajn ga je raziskovat, čeprav je včasih boleče, včasih strašljivo, utrujajoče ... ampak vse to je del pustolovščine, ki se ji pravi Živeti. Ni mi dosti to, kar zaznavam s petimi čuti, raziskovalna žilica me žene naprej, globlje. Verjamem in sprejemam, da je komu to čist odveč, tako kot nekateri ljudje niso nikoli mogli razumeti, kaj me žene v led in skale visokih gora, ko bi lahko uživala doma na toplem in udobnem.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Res dober point, Butl (mi je kar mal hecno skupaj s tvojim nickomhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ), lajkcov mi je pa zmanjkal, ker je taka fajn diskusija.

Ne vem, kje v tem postu si našla stigmatizacijo kogarkoli? Tle not si očitno dala en svoj problem. Človeka, o katerem pišem, nisem z ničemer stigmatizirala in obsojala, niti v tem postu, niti v realnem življenju (če bi ga obsojala, bi bilo prijateljstva v hipu konec, pa tudi pomagati do uvida mu nikakor ne bi mogla.) P. je v svojem življenju v določenem trenutku ravnal tako, kot je takrat najbolje znal, glede na svoje občutke, svojo takratno notranjo moč in družinsko situacijo. Ni moglo biti drugače in je bilo optimalno. In vedno je tako - saj zato je pa obsojanje tako mimo, pravzaprav celo krivično! Mislim, da vem, kje v tej diskusiji ne pridemo skupaj: ko govorimo o reševanju družinskih dram in zapletenosti v družinske vzorce, si nekateri to predstavljate na ravni konkretne komunikacije in fizične skupnosti z družinskimi člani, drugi pa govorimo o povezavah, ki potekajo na psihičnem in duhovnem nivoju in ostanejo nerazrešene, tudi če nekdo umre ali se odseli, če na tem ne delamo. Moj point v tej zgodbi je bil, da se lahko se odseliš iz travmatizirane družine in prekineš stike, vendar se zgolj s tem ne boš rešil problematične družinske dinamike. Če ne boš v sebi razrešil in pomiril čustev v povezavi s primarno družino, če družinskih članov vsaj v sebi ne boš sprejel in razumel, se bo situacija ponovila v tvoji lastni družini. Nihče ne obsoja odselitve in omejitve stikov (konec koncev sem točno to naredila tudi sama), govorimo o tem, da je to pravzaprav šele začetek reševanja iz družinskih dram, ne pa zaključek. Če zaključiš na tej točki, te bo naloga razreševanja in pomirjanja v družini pač doletela kasneje ali pa tvoje potomce. Sori, ampak tako pač je.

@ debata med Mayito in Jankom o iskrenosti: Biti iskren zame najprej pomeni priznati, da je pa mogoče kaj lahko tudi drugače, kot vidim in čutim prav zdaj, priznati, da gledam svet skozi filtre lastnih predstav, strahov ... da včasih ne morem sama do globlje resnice, ker preprosto ne prepoznavam teh filtrov, pa če razumsko še tako hočem biti iskrena, in bi mi zato lahko koristil kak pristop (kot je npr. postavitev družine), ki bi mi pomagal odstreti katerega od teh filtrov. Verjetno bi šlo sčasoma tud tako, da bi si mantrala iskrenasemiskrenasemiskrenasem dokler mi ne bi potegnilo, kje se slepim. Al pa tud ne. Če si sveto prepričan o svoji iskrenosti, te ravno to prepričanje lahko drži v samoslepljenju o marsičem, ne da bi se tega sploh zavedal.

Zdej k me je Janko citiral, sem se spomnila ene zgodbe mojega zelo bližnjega prijatelja, ki fajn pokaže, kako otroci prinesejo družinske drame nazaj v ožjo družino. Ta prijatelj ima precej skupnega v karakterju in načinu reševanja problemov z Goldom: ljudi precej ostro sodi, nima potrpljenja z lenimi in sanjači, depresivce bi nagnal delat, probleme z ljudmi poenostavi in rešuje po preprostem in hitrem postopku .. V njegovi primarni familiji je imel mamo, ki je bila precej pasja: ambiciozna deloholičarka, živčna in nepotrpežljiva in tega prijatelja, recimo mu Peter, imela za grešnega kozla v družini, in se je grdo znašala nad njim, čeprav je bil on uspešen in sposoben, ampak nikol dovolj. Njegov brat je pravo nasprotje: šibek, len, sanjač, ki je poskušal živeti na račun drugih in se mu je vedno uspelo skriti pred mamo za Petrov hrbet , oče pa sicer deloven, ampak pasiven in odmaknjen in je družinske zadeve prepuščal ženi, Petrovo grešnokozlovstvo mu je čist ustrezalo, da je imel mir pred ženo. Ko je Peter doštudiral, je naredil tako kot Gold: "Dost vas mam!" In prekinil vse stike, ne da bi karkoli poskušal predelati in se kakorkoli ukvarjati z družino. Poročil se je z žensko, s katero se res fajn razumeta in imata 3 sinove, živijo na drugem koncu Slovenije. Starša sta mu umrla, ko so bili otroci še majhni, ne da bi ju sploh videli, o bratu pa je povedal le to, da je pač slabič in je z njim bolje ne imeti stikov. Vse je izgledalo fajn, trudil se je, da bi bilo v njegovi družini drugače, z ženo sta znala izgraditi res lep odnos in tud fantje so bili v redu . Potem pa je srednji sin po karakterju in vedenju vedno bolj postajal podoben svojemu stricu! V Petru je to izbilo vso nikoli predelano jezo na brata in familijo, začel se je grobo obnašati do sina, ga zmerjati, žaliti in ga na vse pretege poskušal spremeniti. Njegov sin je postal tak kot Petrov brat, sam Peter pa je posledično postal tak kot mama, ki jo je poslal nekam in zaloputnil vrata! Pravzaprav še bolj agresiven. Evo, pa je imel primarno familijo spet nazaj v svoji lastni familiji, še sam se je znašel v glavni vlogi! Sin se mu je začel umikati, živeti še bolj po svoje, drugače od Petrovih načel, ampak ni bil uspešen v ničemer. Nedavno sem slišala, da zdaj hodi na psihoterapijo. Logično. Nekdo mora slej ko prej predelati družinske travme, če oče zaloputne vrata in noče imeti z družinskimi problemi opravka, bo naloga počakala sina. Petra je dogajanje prizadelo, po eni strani je bil razočaran, po drugi pa ga je pekla vest zaradi agresivnega obnašanja do sina, ampak je "tough man" in zlepa ni tega priznal. Ima srečo, da ima pametno in sočutno ženo in skupaj sva mu počasi pomagali do tega, da je začel sprejemati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ampak je še čist na začetku, zaenkrat nekako s cmokom v grlu sprejema sina takega, kakršen je, vsaj agresiven ni do njega. Za resnično sprejetje pa bo hočeš nočeš moral najprej v srcu sprejeti vso svojo primarno familijo.

Oooo, dej no, zakaj pa ne?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/mellow.png Pa glih to bi bilo najbolj zanimivo!

Poudarek je bil na dober psihoterapevt - mogoče pa v tvojem primeru ni kaj razsvetljevati in enostavno nista bili dobri zate, in je bilo dobro, da si jo pobrisala ...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif Pri dobrem psihoterapevtu zaupanje in spoštljiv odnos do klienta ni problem. V kontekstu pogovora z XYZ sem imela predvsem v mislih situacijo, ko prideš do točke, ko se je treba soočit z lastno senco, to pa zna bit neprijetno in to nezavedno projeciraš na terapevta in ti postane on neprijeten. Če je dober, bo to znal premostit, ohranit zaupanje in to izkoristit v prid zdravljenja - se pravi prepoznavanja kakih nezavednih destruktivnih vzorcev, potlačenega strahu, jeze in kar je še podobnih virov muk in težav.