Iknee

Iz te slikce se da potegnit tud kak bolj preprost in duhovno manj visokoleteč nauk: Če vidiš rešitev svojega problema v drugih, ga boš nasrou (najebou). http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

Zato, ker ne spoštujejo samih sebe. Mislijo (lahko podzavestno), da si ne zaslužijo nič boljšega. Možje in fantje pa tud ne spoštujejo samih sebe, sicer bi delovali drugače.

Ja, slikca res velik pove. Lahko tud mal več in mal drugač. Oni na skretu pač rešuje svoj problem, oni zunaj pa misli, da njemu dela problem in lupa po vratih - beri obsoja, kar nikomur nič ne pomaga, samo obema povečuje problem: oni znotraj ne more v miru in posledično čimhitreje srat, oni zunaj pa še kar ne more prit do olajšanja. Če bi namesto obsojanja in besnenja razumel in bil sočuten do onega znotraj, bi šel za grm. In s tem pomagal obema. Ampak ne! Dokler oni zunaj krivi za svoj problem onega znotraj, mu ego ne bo dal, da bi videl preprosto in učinkovito rešitev problema.

To ni statika, to je dinamika. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

Ima problem s svojim qurcem. Na primer, da gre Gold meni na - no, karkol že, ker pač nimam kurca, ajd recimo jetra: če mi Gold pritiska na ene nepošlihtane stvari, mi bo šel neznosno na jetra, če pa sem v sebi mirna, mi ne bo šel nit mal na jetra, ampak ga bom obravnavala kot nekaj ta hip odveč in ga bom dala na ignore al pa niti to ne in ga bom mirno pustila, naj počne svoje naprej. In me niti za hip ne bo spravil iz ravnotežja in zadovoljnega razpoloženja. In moja jetra sploh ne bodo vedela za kakega Golda in bodo v božjem miru delala to, kar pač majo za delat (recimo presnavljat en pirček http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png)

Ne vem , če jih glih obsojam, samo pravim, da je to pač njihov način izražanja temne plati, ki je še ne morejo sprejeti. (včasih najbrž še vedno tudi moj, čeprav se zavestno poskušam ujet in pogledat vase). Seveda pa ne trdim, da imam pri sebi že vse podzavestne zadeve pošlihtane in nikjer nobene sence.

Kadar obsoja. Večina ljudi redko zavestno hoče komu škoditi ali delovati negativno, radi se vidimo kot dobri ljudje, svojo temno plat pa zanikamo pred samimi sabo in jo projeciramo v druge v obliki obsojanja. Značilno za ljudi z visoko razvito zavestjo in dobro počiščeno temno platjo (v nezavednem!) je to, da ne obsojajo. Dober način, kako priti do svoje nezavedne, nepriznane temne plati je to, da se takrat, kadar nas prime, da bi koga obsojali, vprašamo: kaj temnega v meni me žene, da bi zdajle obsojal / obsojala? To je težka in naporna vaja iz iskrenosti in osvetljevanja temnega pri sebi, deluje pa dobro!

Seveda. Loti se kakega dela - karkoli pač dobiš, da boš lahko plačal položnice. Vsako delo ima svojo specifiko in za zdravilstvo je med drugim značilno tudi to, da ne moreš ti priti do strank, ampak stranke pridejo do tebe. Ti pa jih ne moreš pripraviti do tega drugače kot tako, da jih prepričaš s svojim delom (predpostavljamo seveda, da si pošten, iskren in ljudi spoštuješ in zato ne boš uporabljal manipulativnih trikov, da bi jih privabil). To pa zna trajati. sploh na samem začetku, zato ti resno svetujem, da si za plačilo položnic najdeš kako drugo delo. Potrpežljivost in spoštovanje časa, ki je potreben, da se stvari odvijejo je pa itak zelo pomemben del učenja za zdravilca!

Zakaj bi potem rad prišel do strank? Tako kot se razvija zdravilec, se širi tudi krog ljudi, ki vedo zanj - to gre postopoma eno z drugim. Ti samo dobro delaj, pa bo, najprej pomagaj bližnjim, tistim, ki že vedo zate, če bo dobro se bo širilo ... Tistega, ki predano in dobro dela in res zdravi, ne pa biznisira, ga ljudje že poiščejo, še preveč.

Ja, strah je tisti, ki ljudem lahko čist zablokira presojo in občutek zase. Kratkoročno lahko taka pomiritev s pogledom v karte sicer pomaga, na daljši rok pa samo odloži reševanje resničnega problema - strah se na ta način namreč prav nič ne zmanjša, v drugi situaciji bo popolnoma enak. in ker ima človek izkušnjo, da mu je šloganje pomagalo pomiriti se, bo šel spet do šlogarce. Nekateri tako postanejo prav psihično zasvojeni s šloganjem, šlogarce pa ful dobro služijo na ta račun. Pa s tem ne mislim nate Mayita, nekak se mi zdi, da nisi te vrste šlogarca, opisujem le, kaj se pogosto zgodi pri šloganju ljudem, ki so v krču strahu.

Moje osebno mnenje o gledanju v karte je pa takole: to je v bistvu oblika bega iz neprijetnega, bolečega sedanjega trenutka. Ko nas je strah, iščemo neko gotovost, pot. Ampak to je fajn poiskat v sebi, in v tem trenutku, samo to prinese trajni uvid in lahko naredimo korak naprej. Treba pa je zato obmirovati v stiski, to je pa lahko zelo težko in ljudje začnemo begat naokoli, najlažje in najhitreje k šlogarci. Imam vtis, da ljudje takrat, kadar še niso zares pripravljeni sami delati na svojih težavah obiskujejo šlogarce. Ko si enkrat pripravljen nekaj narest, pa to narediš brez šloganja. jaz osebno sploh ne maram, da mi kdo gleda v karte, ker ne maram, da se ljudje vpletajo v moje energijsko polje na ta način, ne zdi se mi niti dobro niti zdravo. Občutek imam, kot da se mi na ta način nekako odmika sposobnost in moč (jo dajem šlogarci v roke), ki mora ostati moja in pri meni - namreč uvid v lastno življenje in s tem moč in sposobnost izbiranja poti, po kateri bom hodila. Poznam tudi par sposobnih zdravilcev, ki imajo sposobnost da bi lahko šlogali, pa ljudem ne napovedujejo ničesar, ravno iz teh razlogov

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/em119.gif A za take ugotovitve dejansko rabte hodit k šlogarcam in v karte gledat? Za to ne rabiš kart, sam mal zdrave pameti, božemili!

No, to se pa že bolš bere. Grešni kozli (in kolektivno neumni in nezreli in kar je še podobnih modelov) so pa itak karseda priročna zadeva, kadar nas kaj muči,

Eh, Shamannamo, zdej si me pa čist razočaral (za kar sem si kajpak sama kriva, kaj si pa iluzije delam), pa sem mislila, da sva v prejšnjih tko fajn dojela, da se ljudje spremenijo le, ko to sami začutijo in se odločijo. Namesto spreminjanja drugih (kar je itak izguba cajta - razen, če na ta način poskušaš prit do energije), moramo sami pri sebi kaj spremenit. Torej?

Sploh ne bom nč govorila http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

A lohka pridem še jest zraven? Sej zdej si me že tolk popravu, da bom prnesla še jest kšn pir s sabo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon180.gif

Duše se nahajajo v tem vmesnem "prostoru" z nekim razlogom, dokler je razlog, bodo tam. Mislim sicer, da je načeloma fajn, da grejo v svet duš, ker vnašajo nemir. Naši umrli predniki, ki nam pomagajo, to delajo drugače - oni ostajajo v svetu duš in nam pomagajo preko višjih duhovnih polj ali kanalov - pomagajo do intuitivnih uvidov, neke nenavadne notranje moči ipd. ja. posvojena oseba se ne čuti del družine, če primarno in posvojiteljsko polje nista harmonizirana (o tem sem že prej napisala) Včasih otrok ne ve, da je posvojen, a je na nek način nemiren, kot bi nekaj slutil, ponavadi tudi slej ko prej ugotovi, da je bil posvojen in v večini primerov je to zanj travmatično.

Obstaja en dober rek (imam ga v spominu v angleščini, ampak če se prav spomnim, sem ga slišala od enega Indijanca): It ain't over until you walk your talk. Zato jaz pišem tule na forumu o duhovnosti, v praksi pa raje še učim biologijo ... nekaj časa bo najbrž še tako, potem bomo pa videli...

Potem pa pač ostanejo prilepljene, dokler se kaj ne zgodi, da grejo. Če imaš težave, je zato fajn narest postavitev družine, - na postavitvi družinskega polja se te osebe zelo jasno pokažejo. Ja. Ko smo se z otroci priselili sem, so otroci v gozdu nad sosednjo redko obljudeno hiško, videvali duh ženske. Pripovedovali so, da vsa zbegana tava med drevesi, kot bi obupano nekaj iskala. To se je nekajkrat ponovilo, potem pa so se začeli tega gozda izogibati. Poskusila sem se z njo pogovoriti, pa je kar vztrajala. Čutila sem nemir v tistem gozdu, slutila sem, da se je moralo zgoditi kaj hudega. Potem se je pri nas oglasila vaška vračarica in mi povedala, da je ta duh mama dvanajstletnega otroka, ki se je v gozdu obesil, potem ko so ga v družini osramotili, ker je bil tako zaljubljen v neko deklico. Mati je nekaj mesecev po smrti otroka umrla, ker se ji je počilo srce. Čez nekaj časa se je začela vračati in obupano iskati svojega otroka. Vračarica je v gozdu na tistem mestu naredila obred, pomirila in pospremila gospo v svet duš. Od takrat naprej ni bilo več videnj duhov, občutek v gozdu je dober in miren. Velja! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Posvojitve so problematične, kadar se posvojitelji postavijo na mesto roditeljev in jim ne priznajo mesta, ki jim pripada v polju otrokove družine. Ne glede na to, ali sta starša umrla, se otroku odpovedala ali ga zanemarjala ali zlorabljala, sta mu dala življenje in otrokovo primarno družinsko polje je z njima povezano. Če poskušamo z zanikanjem ali nadomeščanjem te povezave v polju pretrgati, bodo zanesljivo sledila neravnovesja, nemir in težave. Pomembno je, da posvojitelji otroku povedo, da je bil posvojen in o njegovih starših govorijo s spoštovanjem, sami pa delujejo kot ljubeči otrokovi skrbniki, ne pa kot da otrokovi starši sploh nikoli niso obstajali. Če se le da, je fajn, da jih v svojem srcu hvaležno sprejmejo kot del otrokovega polja - na ta način se otrokovo primarno družinsko polje in polje posvojiteljske družine harmonično uskladita in se otrok, starša in posvojitelja dobro počutijo.

Ok, a lahko poskusim jaz? (škoda sicer, ker nimaš miljona, ampka bogsigavedi, mogoče ti bo pa kdo priskočil na pomoč in bo miljonček useen priletel?http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png ) Duše družinskih članov se prilepijo zato, ker za življenja niso bile sprejete v družino. Najprej jih je treba sprejet in jim dat mesto v polju družine, ko se družinsko polje umiri in uravnovesu, bodo te duše šle same od sebe v svoj svet, saj vedo, kam morajo. Če so pa res zelo izgubljene, jim pa najbrž lahko tud kdo pomaga, ta del pa prepuščam Brezotu (in seveda si bova potem bratsko razdelila tud tisti obljubljeni miljonček- da se mi slučajno ne bo kar Brezo še zaživa pripopal http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png) Novi družinski člani pridejo iz sveta duš v tisto družino, s katero (z njenim poljem) se najbolj ujema njihov namen zemeljskega življenja. Vzajemno se pritegnejo. A bo za miljonček? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

Bolje bi bilo reči v trajniku delala - ker je kar trajalo in si kljub temu, da zdaj doživljam, razumem in delam marsikaj drugač, ne bi upala rečt, da je zdaj je pa vse poštimano in sta me sama mir in ljubezen in zlahka rešujem vse težave oz. jih sploh nimam več. S povprečjem sem pa čist zadovoljna (če že mora obstajati ta kategorija) - s tem, kdo je povprečen, pod oz. nadpovprečen se jaz niti ne ukvarjam. Sem pač človek, ki živi svoje življenje kot najbolje ve in zna, in se vmes tud spreminja in uči. Eto, to bi bilo to. kaj sem pa delala in kaj je bilo tisto, kar mi je prineslo največ - lej, tega se pa ne da povedat, ker so stvari čist prepletene in soodvisne. Ljudje, ki so mi pomagali so pa od tistih, s katerimi sem šla skozi hude stvari, pa nekaj terapevtov (ampak ne prav dosti - nisem bila zbiralka delavnic in terapij), kak medicine-man, prijatelji in "naključni" sopotniki ... pa da ne pozabim zagotovo najmogočnejših učiteljic - narave, predvsem gora. To je kar se tiče teh zemeljskih zadev, o nadosebnem, duhovnem vodstvu pa ne bi glih pisala, mogoče samo to, da je to pri meni zelo osebne, intimne narave in nisem nikoli čutila potrebe po tem, da bi se priključila kaki duhovni skupini in prakticirala kake utečene, vnaprej predpisane duhovne prakse.

Hehe, kdo pa je povprečni človek? Jaz - povprečni človek, sem bila pol mojega odraslega življenja vpletena v tako reč, dokler nisem dojela (s pomočjo, ne čist sama od sebe), kaj se dogaja, potem sem pa še nekaj let rabila, da sem se toliko uravnovesila in pomirila, da ne rabim več tega (moram se pa še vedno znova osrediščat in umirjat, kadar začutim, da me kak strahec vleče v nemir in ranljivost za kake neugodne energijske izmenjave) . Zdaj te stvari pač čutim in razumem in jih lahko gledam nevtralno. Pa še kdaj bom najbrž butnila z glavo v kak zid, da me bo spomnilo, da sem pa še zmeraj isti povprečni človek, jebiga. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

Iti mora na postavitev družine http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif Hec - ne glih da mora, lahko naredi karkoli pač čuti, da bi mu pomagalo do notranjega ravnovesja in umirjenosti. Ampak, mgd, vem, kam pes taco moli ! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Se strinjam, ja. Dodala bi sam še tole: Vsi živimo v čustvenih poljih, kjer se čustvena energija pretaka med nami, zato se dva z neharmoničnim čustvenim poljem in posledično visoko notranjo napetostjo, pritegneta in sodelujeta v tem neharmoničnem pretakanju čustev zato, da se zmanjša njuna notranja napetost. Dela se vtis, kot da je eden žrtev drugi pa storilec, v resnici pa gre za vzajemno dinamiko - ponavadi je itak tako, da se vsak od njiju ima za žrtev, onega drugega pa ima za storilca, zunanji soigralci pa simpatizirajo eni z enim, drugi pa z drugim. Tega se ne da razrešiti z obsojanjem in poskusi spreminjanja onega drugega, spremeniš lahko samo sebe. Drugi ne bo več imel nekoga, ki bi ustrezal njegovemu energijskemu (oz. čustvenemu) neravnovesju in se bo prisiljen spremeniti ali pa poiskati drugega kompanjona.

Pogrešam Antoniusa in Nimbusa in naše filozofske debate. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/chat.gif Lili Mai, prosim, pošlji jima en sokratovski pozdrav!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif