skwo

ja pa ja de...pa she na kak techaj nej gre....pa meditirat zvecher na temo sodelavec.... NA GOBEC GA POCH pa je 666 zlomkou....tralala hej,včas bi to res najbolj zadelo,prijalo... se ti ne zdi da bi pol imel še večje probleme :o|o: si pa res en mali x!x nasilje porodi nasilje

vprašaj se kaj je konkretno tisto kar te moti,skušaj se poglobiti zakaj te to moti...,potem pa naprej.pomembno je da razčistiš zakaj in kaj

mislim,da točno vem,kaj si hotel povedati s tem.

hej,hvala vsem skupaj.to mi veliko pomeni.tudi meni dajo misliti moje besede,ko jih napišem,.mogoče pa se ukvarjam tudi s tem.ko sem bila nedavno pri psihologinji,mi je dejala,da razumsko že lahko oprostiš,v podzavesti pa nikoli.to me je sprva kar potolklo,saj sem nekakšen perfekcionist-hočem do detalja ali pa nič.ne maram polovičnih del.pa sem vedno bolj začela razmišljati kako oprostiti v podzavesti.kako to zgleda.to se mi je zgodilo dve leti po tistem,ko sem prišla sama do tega ,da je že čas,da oprostim sebi in očetu.bila sem zbegana priznam,samo zdaj to jemljem kot osebno rast-izziv,odkrivanje novih sfer ...upam,da mi bo uspelo,ker to pomeni,da lahko dam naprej-upanje... hvala vsem še enkrat

viš,jaz sem mislila,da so te reševali po poskusu samomora,ker sem se srečala s tako izkušnjo,jezo do ljudi,ki so me rešili,ko sem sama naredila,hotela končati svoje življenje.zdaj se mi zdi to neumno ampak takrat je bil to zame edini izhod.drugega nisem videla.bila sem pa duševni spaček.včasih nam pot na silo nekaj pretrga.na novi se ne znajdemo,je pa na tej poti tudi lepo,samo da to začutimo.tudi ti boš.samo da dobiš kondicijo nazaj.važno je in to veliko več pomeni,da si to napisal pa čeprav težko.vztrajaj,trudi se,ker boš dobil poplačano veliko več kot pričakuješ.

veš,meni je kar precej odprla oči knjiga Ženske,ki preveč ljubijo.tu sem dejansko brala sebe.bolj bom trpela,bolj me bojo imeli radi.biti žrtev pa boš ljubljena.zdaj se na vso moč izogibam teh vzorcev,pa mi tudi uspeva.vsaj bolj sproščeno in trdno stopim za svoja hotenja in mene kot svoj jaz.to je res cool .sprejmite me takšno kot sem,sicer me pa pustite pri miru,če ne grizem seveda so zdaj posledice,samo čedalje manj se ukvarjam z njimi.je pa tako,kot bi se učil hoditi

podravljen ,mitos! depresija je lahko kemija v možganih,lahko jo pa jemlješ kot obliko vedenja. živeti,ne živeti ;ni odvisno samo od tebe. ko se odločiš pokončati sebe,vedi da je to oblika krika na pomoč,ne zmoreš sam,rad bi ,da nekaj od tebe gre stran,hočeš se samo naspati,prebuditi v svež dan,z novo močjo in energijo. ko prepoznaš ,da tvoje samouničevanje je zabloda,da nočeš ubiti sebe,samo nekim stvarem priti do konca,jih končati,...potem prepoznaš vzorec,ki ti začne voditi tvoj um v brezno.takrat pa lahko povzameš "vsedi se v kot in počakaj ,da napad mine". zakaj si sam med ljudmi?jim pustiš,da pridejo oni do tebe?imaš ti moč,da se osamiš,zbežiš,ali je to v moči drugih? mitos,drži se,so besede ,ki jih pogosto slišiš,;ne poslušaj jih samo,prikovaj si jih v srce in ko boš blizu brezna ,te besede te obdržijo ob robu.

hvala skušam,verjemi mi,samo je težkooo

hojla,kaj najti tuki kako pa men v kaže.malce sem firbčna,če sploh kaj? najbolj pa me zanima,če je nevarnost le občutek ali se da kaj spremenit... :o|o: hvala

iskrena hvala za deteljice,upam,da mi res prinesejo srečo. čeprav se bolj nagibam"vsak je svoje sreče kovač"-zgleda ,da sem bolj švoh kovač, hvala za lepe želje,res

veš,jaz pa to ne jemljem kot občudovanja vredno dejanje,prej kot nepremišljen,brezglavi beg v kalup.zaradi otrok tega ne obžalujem,mi je pa hudo in teško si najdem opravičilo,ker sem v njunem odraščanju toolikooo zamudila,kar se mi zdi nemogoče,da nadoknadim zdaj.kljub vedenju,da kar je bilo je bilo,povzeti najboljše in oditi naprej... to vem,ker vidim kako je to ko čutiš.prej sem bila zombi,če je otrok jokal sem ga stisnila k sebi kot to naredijo mame ,čutila topline pa ne,da bi mu jo lahko dala.to me boli zdaj,ko vidim,čutim in lahko dam.saj vem,trudim se biti najboljša mama z napako(ko jima to včasih povem,se mi tako prisrčno nasmejeta,da mi kar srce zaigra,potem se razžalostim,zakaj ni bilo od rojstva tako,toliko vsega bi jima lahko dala)to je nekakšen začaran krog

veš marsa,tole pa je kot dobrohotno karanje.si pa pritisnila na gumbek tapravi,ker občutim,da imam samo dolžnosti,pravic pa ne.mogoče je samo besedna igra,ki pa ti da misliti,kako besedo čutiš. hvala

hvala za tako močne besede.res sem očetu oprostila,pa imam občutek ,da sem se s tem rešila le samomorilnih nagenj in dobila čustva,za katere mislim,da sem bila oropana.kakšna 3 leta kar se zavedam,da sonce ni samo rumeno,da je toplo ,vroče...,zdaj to občutim,kot veselje,ki zaigra v meni,ko poslušam 4 letne čase-vivaldija ali mozarta...,že od najstniških časov obožujem presleya,zdaj začutim v sebi kar nekakšen pretok energije,zaplešem in bi kar plesala.....,prav nek posebno toplo valovanje skrbnosti me objema,ko vidim svoje rožice,kako se razvijajo,zacvetijo,cvetijo...ko vedno kaj novega delim s svojima otročičema,ko jih poslušam,opazujem,moja otroka....,. še nekaj malenkosti,ki mi veliko pomenijo........ampak vedno sledi ;ampak kar naenkrat sem začutila hrepenenje,da bi to delila z nekom.....tega sem se ustrašila in zvilo me je v krč,ki pa boli,duši. zakaj to je teško izpostaviti ,je pa čitljivo ob postih -med vrsticami. knjigo si bom prebrala.upam,da mi nakaže smer,kjer bom našla moč za vero v boljši jutri. kar se ljubezni tiče,do sebe.imam se rada v tej smeri,da v teh trenutkih ne sežem po tabletih. za 30 let slabega sem si v 3 letih obrnila v dobro.vendar sem tako bombardirana s slabim,da mi že zmankuje idej zakaj vse bi bilo to dobro.v bližini imam osebo,ki me vleče nazaj v prepad,katerega sem dosegla že rob,ugledala ,začutila sončne žarke......nimam moči,polzim nazaj,zato tudi težko upam,verujem......zato .....zato mislim,da lahko le delim izkušnjo v upanju,da bo kdo prebral in bi zanetila iskrico upanja,da se pride iz brezna zlorab,da niso same.....vsaj do sprejetja samega sebe,katarze krivde.........

draga selena,da kupiš srečko moraš imeti denar in priti na loterijo,a ne?če napišen v eni obliki metafore-nimam ne enega ,ne druge šanse....

nč jasn na ta koment

tole mi gre pa težko...ne gre za razočaranje,s tem mislim,da bi še nekako.gre za strah........ take neke vrste...no.

Zdaleč od tega, da bi ti želel soliti pamet..........in ne vem sicer koliko si stara.........verjetn pa okrog 30........skor mladenka ....in kako je potem lahko zate prepozno? Ne bi smela tako razmišljati.......Ne smemo se sprijazniti, otopeti, vdati v usodo..........lahko je takšno naše stanje občasno in začasno.......toda potem se treba premakniti, iti naprej..........zlasti pa biti aktiven, delati na sebi, se boriti, želeti, delovati.........Oprosti, toda jaz sem prepričan, da tudi zate ni prepozno..........če boš le hotela, da ni..... tako sem utrujena,izčrpana,da se mi zdi res nemogoče.........

ko zazreš se v svoj jaz vidiš le trpeč izraz. včasih sile močne so,tudi ščitki odpovedo preostane ti,da duša odlebdi. kaj pomaga,ko opazuje deklico,ki trpi. tudi to boli. je možno bolečini ubežati,skriti,umakniti? mislim,da labod ve:strmeti,trpeti.... hvalabogu,da niso vsi labodi

ko si tako dolgo v temi,se navadiš in vsak žarek svetlobe je boleč,zato se raje umakneš nazaj v temo...tam si sicer nesrečen,je pa domače,nekaj kar poznaš,že zato se bolje počutiš.mogoče se ne sliši logično... poudarjam- predvsem za osebe preživele spolno zlorabo-ne razmišljam zdaj tako zaradi očeta in zlorabe. bodite previdne,ne sovražno bojazljive do vseh moških,ker past je v tem,da se vzorec lahko ponovi in ko si v njem,si ujet,v temi... prepoznati pravo stvar je mogoče loterija,srčno upam,za vas,da ni.da ne bi skusile niti drobtinice z moje mize.zame je prepozno,za vas pa še ne.zato skušam dati ven svojo zgodbo,da bi komu lahko pomagala.to mi veliko pomeni.

jemanje- dajanje...ja s tem se strinjam.samo imam pač smolo,da ni v mojem življenju samo oče izjema. pri meni gre za barvo čustva.sama niti nimam izkušenj,le ko poslušam druge...,se mi zdi hecno,da so nesrečni zaradi osebe,ki jih ali vara ali ne mara...zakaj bi bili x!x ,naj grejo naprej saj je še veliko drugih-tako razmišljam... meni se zdi kot zapravljanje časa z nečim nepotrebnim. izkušnje o sreči v ljubezni pa če sem že slišala zanjo,je bila tako kratka....več ali manj poslušam žalostne izpovedi-v smislu,saj boš razumela.vendar jaz lahko samo razumem bolečino,osamitev,negotovost,čutila pa upam,da nikoli ne bom-po njihovem pripovedovanju,preveč boli. zdaj v sebi začutim kdaj pa kdaj hrepenenje ,ustrašim se,stran od tega. tudi če bi se mi to kdaj zgodilo,mislim,da mi ni usojeno,da bi mi bilo lepo....zato je najbolje izklopiti to hrepenenje že v kalitvi-je pa težko,priznam

ko se ozrem nazaj,lahko rečem,da nasploh nisem bila ljubljena.ali sem se jim zdela nora,odšteekana,ali sem se jim smilila....no,vsaj jaz nisem nikol čutila,da bi me kdo imel rad.vsi so nekaj potrebovali od mene.tako je še zdaj......več ali manj--

4.razred OŠ.....septemberski sončni dan...sedim v razredu,tovarišica nekaj razlaga...,čisto počasi prihaja tišina,vse tišje in mirneje je.kar naenkrat se počutim tako lahka kot peresce,tako lepo mi je,toplo.zagledam sošolki kako šepetata,vidim ju,slišim ne...tovarišica govori...vidim ,slišim ne...sebe v zadnji klopi,pegasto,drobceno deklico s črnimi lasmi in kolobaji pod očmi...smili se mi...meni je tako lepo,lebdim,noben ne more do menee,ne slišim in tako prijetno toplo je.............kot bi bila v puhu,kot bi igrala rajska pesem,kije ne slišim,taka čudovita tišina....pa sem morala nazaj...spet šumenje in počasi prehod na razumljive besede...če je ljubezen tako čudovita,kot je bilo to moje lebdenje,potem bi si jo želella spoznati. res je tudi zloraba pripomogla ,da se tega čustva bojim ali ne poznam,vendar mislim,da v sedanjosti to ni več to.s prebujenimi čustvi mislim,da bi ...,sse lahko tudi zaljubila.samo kogar piči kača,se zvite vrvi boji-pa zdaj ne mislim na očeta.

ja ne vem,če res ni OK.vidim preveč ljudi,ki so zaradi tega nesrečni. res pa nisem bla nikol zaljubljena pa tud ljubljena ne :xx!: men je hecn,ko pravjo,da jim je za nekom hudo,ga pogrešajo...ne razumem

vprašanje porodi vprašanje..... indijanski pregovor:noč ni nikoli tako dolga,da ne bi prišel dan za njo. če skwot pomen zaljubljenost-ne še nikoli nej .

kako spoznaš kdo si,če te pa še ni bilo, ko se zagledaš,nekaj spoznaš,dobiš, potem se boriš. In ta boj je težak,ko skušaš imeti nekaj lepega. Potem se ti zdi,da tvoja usoda je to, da ne moreš zbežati pred njo. ko nemo zreš ji v oči, se ti porogljivo smeji, to je ta ukaz trpeči jaz...