Piko

Mogoče si sliša tole z radia DUR "število omejenih je neomejeno". Šef postaje ima tudi eno pesmico z naslovom "Omejen". Včasih (čeprav čedalje redkeje) so kakšni vici takšni, da se počutim kot 5 mesečni otrok. (kar v hlače bi se podelal...)

Zadnje čase opažam reklamo za italijansko TV, italijansko estrado, italijansko itd. Ampak ne povsod. Samo na enih mestih.

Meni je vseeno, kakšno ikonco kdo ima. Od njega je odvisno, kaj hoče pokazati in ne od mene, kaj hočem videti. Vsak poudarja svoje dragocenosti. Ali je to krznen plašč, lightshow, simbolika glave, podoba pojave, ne tič ne niš, ovca ali volk, maček ali konj, vsak o sebi kaj pove.

Meni doslej je še najbolj smešen nick Binga-Bonga

Ko boš stara 10 let, boš tudi ti vedela, o, marsikaj, česar še ne veš. Nimam pojma, zakaj bi moral gledati otroške oddaje samo zato, ker tistega tam ne vem, otroci s televizije pa. Mogoče me niti ne zanima, da bi tisto vedel in znal. Izbor znanja, da se starejši otročki potem čudijo, dirigira TV.

Srebrni in Princeska, Pod Brdi. U brdima? In pod Zajamniki.

Zdej ga pa malo manj Binga-bongaj! Zapetipiko P.P. Ene reči se rinejo narazen, razkrečijo, ampak ne beseda zapet. Takrat je v špilu odpet. Angleščina v tem primeru nič ne pomaga.

Nekateri ravnajo s svojim besednim zakladom primerno - skrivajo in varujejo ga, imajo ga dobro spravljenega, nekje na varnem. Včasih tako dobro, da ga še sami ne najdejo. Nekje sem prebral (veste, nakladam; to napišem vedno, kadar hočem podkrepiti svoje besede, a nimam zanje pravega argumenta) hahaha, nekje sem prebral... no sedaj sem pa pozabil, kaj! Glavno, da sem prebral. To tudi nekaj velja danes. Anede. Bom že našel kak citat ali pregovor, pa bo. Kaj pa tale: Beseda je kot neobdelano usnje: kakor jo nategneš, takšna bo. (Turški)

Kako postati PIKOnj? V četrtek sem dirjal naokoli furjasto ko @BB, ampak pravih konj pa nisem videl. V soboto mi je uspelo! Trije konjički z blond grivo so se še pasli. Eden me je cukal za rokav (se vidi celo na fotki) kaj imam zanj. Žal druga fotka ni uspela, ker je bila premaknjena, zmaknjena. Konjčku ni bilo všeč moje režanje v fotoaparat, škljocanje in iz cukanja za rokav je nastal šavs! Joj, kako sem ga kregal! Ali sem ravnal prav, ker sem ga kregal? Mulc, sem mu zavpil. Kaj pa ti je! Da ne bi mislil, kako se se ga ustrašil, sem ga potem še malo z roko po nosu pobožal, pravzaprav potrepljal. Očitno ne bi smel obrniti glave nastran, da bi bili obe faci na fotki. Ampak po konjsko se cukati s konji, pa tudi ni od muh...

A potem nisi Binga-bongA? Mogoče mi je bilo pri slovenski glasbi lepo predvsem to - ni bilo nobenih pink-ponkov.

Pa kaj si vedno tako resna? Zakaj vedno kličeš na pomoč Marso? Zdi se, da je Marsa tvoja starejša sestra, no, saj razumem... Lažnivec mora imetri zmeraj pričo ob sebi. (Armenski)

Sebo, še nekaj izpeljank. Da se bo lahko pisalo s še bolj mastnimi črkami, (odebeljenimi) in z lipstickom pomalanimi: BING@-BONG@ Kaj moram dopisat, da se bo uporabljalo še maskaro, črtalo, svinčnik, predvsem pa da se bo dobro popudralo? A ni hecno, meni sploh ni potegnilo na afne, kot tebi. Le zakaj?

Labodec? Meni se ni zdel angel, hihihi. Prilpaval je z dvema tacama, potem pa je ob bregu eno zataknil na hrbet, mogoče se mi je hotel smiliti? Tam okoli se je vrtel z eno samo nogo in čakal, če bi imel kaj za jesti. Na koncu je izedel še cel nastop. Znajo, ti labodi! Za angele se mi zdi, da se jih da stvarno še najtežje prepoznati. Moj filing je, da se da čutiti njihovo prisotnost, za kaj več pa nisem treniran. Prej bi znal najti škrata v pokrajini, so bolj uočljivi, hehehe. Vilince pa bi postavil nekam vmes. Kerubini? Nekaj sem slišal o njih, to je vse.

Takrat se mi ni dalo še dopisat ali kislim mlekom in glej ga šmenta - pri blagajni opazim, da sem v naglici pograbil prav njega! Malo prepozno sem se vračal, večina štacun je bila že zaprtih in naredil sem si dodatno pot v trgovino, ker sem se hvalil... zarečenih banan se še največ poje! To je bilo samo za napolnit želodček, ko sem se domislil, da si naredim še eno jed z zelenjavo na -ček (korenček, krompirček, porček, čebulček) Pražim zelenjavo, malo pomešam in zadiši po zogljeneli beljakovini. Nemogoče je, da to pride od glasbe, Antologia Madredeus z glasom Terese Salgueiro so tako umirjeni, da sem se celo odpovedal curryju kot začimbi. Aha, ko sem držal za lonec, sem imel hrbtišče roke preblizu ognja in požgalo mi je nekaj kocin povrh prstov. Vržem še dve pesti riža, da me ne bo pestila lakota in na koncu krasno zeleno domačo baziliko. Solim enkrat vmes in jed je ravno prav brez okusa, da zelenjava naredi dober vtis v ustih.

Sirovi štruklji Pred mnogimi leti sem mislil, da so najboljši štruklji taki, če testo naredim sam doma. Veliko ne kuham, ampak kaj dobrega rad pojem... ker so mi štruklji že prvič dobro uspeli s kupljenim testom, sem preverjal, kaj vpliva na to, da so zares dobri. Sestavine? Ne toliko, kot bi se zdelo. Katera skuta? Ni pomembno. Bistvo je vedno v drugih podrobnostih, kot trdijo v kuharskih knjigah ali stari nasveti kot na primer tale: zvit štrukelj zavijemov mokro krpo... Vzamem testo 350g (ali 500g za 4 osebe) najraje Žito ali Pečjak 750g ali 1000g (za več testa) katerekoli skute 3-6 jajc (koliko, se vidi šele sproti) maslo in bele drobtine 1. Skuto stresemo v skledo in dodajamo po 1 jajce na četrt kile skute, torej najmanj 3. Dodamo jih toliko, da je skuta dobro mazava in ne sme biti pusta. 2. Pristavimo velik lonec z vodo. 3. Na prtiček iz blaga razgrnemo prvo plast testa. Premažemo s umešano skuto. Bistveno je dvoje - da ni namazana prelepo in da se namaže vse, tudi robove in kotičke. Čez damo naslednjo plast. V kolikor imamo 350g testa, je to 2 krat 3 plasti manjših kosov, pri 500g pa je to 5 večjih kosov, ki se namažeta dva, ju zvijemo po dolgem, druge tri pa zvijemo počez, da sta štruklja sicer različno dolga, a enako debela. Pri malem paketu vedno zvijemo po dolgem, da dobimo dva kratka štruklja. 4. Vsak štrukelj smo sproti zavili v bombažno krpo, ki ni dišala po mehčalcu itd. (Najboljše blago je od bombažnih plenice, hehe) Kupljeno testo je suho, torej nikakor zavijat v mokre cote! Štrukelj se ne zvija pretrdo, tudi v cunje ne. Ko je štrukelj prvič ovit, konce krpe preganemo navznoter in zvijamo naprej. Nikakor se ne prevezujejo s kakšnimi nitkami, ker potem v vodi ne more lepo nabrekniti! Saj imate rade take, lepo nabrekle štrukeljne? 5. Na močnem ognju in v pokriti posodi se kuhajo natanko 16 minut, šteto od potopitve dalje. Predolgo kuhanje naredi štruklje trde! 6. Med kuhanjem na maslu rahlo zarumenimo dobre drobtine. Količina masla je odvisna od vas... Včasih dam rad veliko masla in le malo drobtin. Drugič razmerje menjam. 7. Štruklje potegnem iz vrele vode kar z roko, takrat so najboljši... primem za konce, štrlijo iz vode... lahko pa vzamemo dvoje vilic in jih zapičimo v konce krp. 8. Kuhane štruklje je potrebno nemudoma odviti iz krp, to naredim kar na velikem krožniku. Nekateri imajo rajši štrukelj na krožniku v enem kosu, drugim pa razrežem na 3-4 cm široke kose na samem jedilnem krožniku. Ostane nam še pomazati z drobtinjami in imamo njami.

A kdo pozna Tri palme? So tudi postali uspešni.

V sredo sem nekaj fantaziral, da bom na četrtek popoldan konj. Fantaziranje samo po sebi nima smisla. Fantazije je lepo uresničevati, potem so taprave. KoPitljačko Piko Za ta četrtek sem se odločil, da se ne bom gnal po vrhovih, da bom Piko Potepinko. Bližje, ko je bil včerajšnji dan, bolj pogosto so se oglašali »kaj pa če« še prijatelj se je čudil – »tako lep dan, za kakšno goro, ti pa greš samo po planinah. Ne razumem te. Zadnjič, ko je bil dež, si silil pa na Kredarico in ga sral po Mojstrovki«. Želje včasih uskljajujem z vremenom, vedno pa ne. Sploh pa so planine ob sončnem vremenu lepše. Po planinah je najlepše iti kot konjiček. Malo se bom potikal, vmes brez konkretnega razloga zdirjal, ali pa nenadoma ustavil ob dobri paši. Prva tako pašo sem imel blizu Praprotnice. To ni bil pašnik za živino, ampak za ljudi. Sredi tedna jih je jeseni malo, danes samo eden. Poleti sem na njem že videl pasti se krave, vendar so se takoj umaknile na dostojno razdaljo, ko so videle, da prihajajo ljudje. Sonce je bilo nižje in skozi zaprte veke je pošiljalo različne barve. Na poti k pašnikom Zajamnikov me je presenetil klanec. Prvo dirjanje je tako odpadlo, ampak tudi z ogrevanjem ni bilo nič narobe. Zajamniki so bili še dobro obljudeni. Črna krava, ki mi ji prihajala naproti, se je odločila, da se Pikonjička ne bo bala. V njenem pogledu sem opazil nejevero, ker se je sam nisem nič bal. In opazil sem, da je pravi bik, z vsemi napravami za osemenjevanje planinskih krav. Lepo sva se pogledala in šla vsak svojo pot. A ne daleč. Pri starejšem gospodu sem vprašujoče zarezgetal, če je vrisan kolovoz na karti še v resnici obstaja. Za odgovor sem dobil povabilo na oranžado. V njegovih očeh sem videl pričakovanje, končeval je dnevna opravila in rad je malo poklepetal. Meni pa se tudi nikamor ni mudilo. Vedel je, da imajo konjički radi najboljš vodo, zato mi je oranžado razredčil z najboljš pokljuško studenčnico. Sam od sebe mi je začel praviti, kje jo lahko pijem sam, ko bom dirjal mimo. Nič ne vem, kaj je imelo to skupnega pogovorom v avtu, v katerem sem staremu konju razlagal, da na Pokljuki ni dobre vode. Z gospodom Nočem sva klepetala še ob poslavljanju… Na koncu planine se nisem potopil v strm gozdnat svet iskat tisti famozni kolovoz, ampak sem ostal raje na sončnih travnikih. Nazaj grede je pri odprti lesi v pozoru čakal črn pes. Poklical sem ga in rad je pritekel. Igrala sva se, ko vmes zaslišim »Bina ji je ime« No, midva sva se sporazumela kar brez imen. Tudi ta pes ni imel nič proti konjičkom. Vrnil sem se skoraj do onega pašnika za ljudi, da sem lahko po drugi poti zavil za Planino na Šeh. Nekaj pozitivnega mora biti v teh krajih. Vsak rad kaj poklepeta z nasmeškom na ustih. Naslednji je rekel »danes bi bilo greh ostati popoldan v pisarni. Malo sem podelal.« Po obrobju livade je očistil nekaj dreves in grmovja, ki so hoteli zaraščati lepo urejene travnike. To je bil tisti pravi trenutek, ko sem proti Šehu po dolgih in lepih klančkih navzdol zdirjal na vso moč. Prvič sem še malo kotroliral hitrost, imel sem malo strahu, da se ne bi spotaknil, potem pa sem zaupal in zares dobro spustil, da mi je dvocentimetrska griva za kanček bolj odkrila čelo. Za naslednjo postajo sem določil Uskovnico. Tam je bilo še pred dvema tednoma veliko konj. Z njimi sem hotel narediti eno skupinsko sliko. Žal sem slišal le še kravje zvončke. Še en klanec nazaj do Praprotnice, v tretje. Ustavil sem se nad pašnikom. Sprva sem videl samo mlad par, ki si je poleg vesoljne energije izmenjaval še bio-energijo ali pa ju je nekaj zlepilo skupaj. No, pa stari konj, ki ga poznam pravzaprav 46 let, me je tudi že čakal, kot sva bila dogovorjena. Njemu je bilo samo do paše, dirjanje ga že veliko let ne zanima več. Mimo so prišli kar trije psi in prepoznal sem jih, da so z edine planine v bližini, kjer živijo čez celo leto. Gospodar me je vprašal po dveh kravah, če bi jih videl. Dogovorila sva se, da dvakrat zažvižgam, če jih bi videl ob poti navzgor. Žal nisem nič žvižgal. Ko sem ob avtu zadovoljno zahrzal, sem ugotovil – vse je tako kot običajno. Ob mraku sem spet nekje »na vrhu«. Avto sva imela na najvišji točki. Gorsko kolo sem razstavil, da sem ga spet lahko zložil na zadnje sedeže avtomobila. Za konjske užitke dirjanja po pokrajini je kar pomagal.

Jaz bistvo vedno zadanem. Kako? Tako da se na bistvo vsedeš. P.S. Do tega sem prišel mimogrede. Kot tudi to, da je kar nekaj ljudi, ki ima podoben bio-ritem. Vem po tem, ko je kljuka od WCja zaklenjena, ko moram iti ciljat.

Lina, včeraj zvečer sem potegnil enega zase, ob nekem drugem vprašanju, pa se mi zdi, da bi lahko pomagal tudi ob tej priliki. Zaupanje ELAM LIN. Zaupam vesolju, da se bo uresničilo tako, kot je zame najboljše. Zaupati moram tudi sebi, pa svojemu snovnemu telesu,... prijateljica naj zaupa, da se bo zanjo izteklo najboljše. Ali je to tisti fant, ki se ji bo vrnil, ali bo dobila drugega, sorodno dušo, duš je okoli nas zares veliko, vsaj če pogledaš, koliko teles vidiš. Sam najraje uporabljam 1-2 simbola. Naj poskusi še Ljubezen, ki jo je potegnil Boris. Naj se ima rada... in radi jo bodo imeli tudi drugi. Kako se pa uporabljajo simboli, je na teh straneh že napisano. Samo prebrskati je treba to temo. http://vilinci.media-splet.net/albums/vilinci/Zaupanje_ELAM_LIN.thumb.jpg

Tomaž, bom dobil pozitivne pike, če pišem recimo o Todiki? Kmalu sem ugotovil, v čem je narava mojega pisanja. Slikca v njeni ikonci s tistimi golimi rameni kar potegne človeka, da bi jih zmasiral... Pole sem pa že malo pozabil, kaj sem hotel in začel marsirati z odgovori.

Pokorno javlja Piko: Enkrat sem že napisal, da je generalno čiščenje stanovanja vedno potrebno. Brisanje prahu, pajčevin, pomivanje, glancanje, čiščenje stekel... metanje stran vse navlake, ki se je nabrala od zadnjega čiščenja sem, ogromno tega je treba narediti, da je hiška po FengShui pa tudi slo standardi so tu tu blizu. Nisem mislil izpostaviti tak point. Če si tako razumela... Ko smo ravno pri brisanju - sedaj jo brišem dal s foruma, za danes. Čas je že Piko, da se preleviš v konjička Pi.ka... In še nekaj Piko, da ti bo jasno. BBBB! briši besedo britje iz besednjaka! Ker bo lahko kdo rekel, da briješ norce...

Todika, edini, ki je naravnost pisal o tem, da bi Marsa lahko brala OS-e, je bil Bern. Strinjam se, da OSiranje ni nekaj pozitivnega. Če Marsa navaja, da jo OSirajo, pomeni, da nekdo OSira tiste, ki OSirajo. Ne bi rekel, da so drugi zato kaj boljši. Potem pa berem Marso, da dobiva veliko pripomb čez raznorazne forumovce. Najnazadneje čez Patrickolenca. Dajte no, to ni nič drugega kot OSiranje. PK neškodljiv? Meni je simpatičen! Na hitro je odprl novo temo, v katero ni nihče mogel replicirati, da je nekaj takega že obstajalo. Lep primer za to je Tema "Marsa", samo zdi se mi, da ne obstaja več.

Zelo dobro poznam enega Iztoka. Njegovemu prvemu psu je bilo ime Samson.

Kakšno učenje neki... samo živeti je treba, živeti, vse drugo gre sproti, tudi učenje.

Mensezdi, da vrhunski alpinisti imajo vse to v sebi, kar je Tomaž dajal na veliki zvon. Le da oni to živijo enako zavestno kot bi vsak trenutek premišljujevali, kako jim dela prebava, bije srce itd. Mislim, da naj-rezultatov ni možnih brez nekaterih stvari, ki jih Steve omenja le po ovinkih. Med drugim veliko alpinistov omenja UM, pa nisem prepričan, da je to sestavljena reč, od katere je lahko večji del tudi um, če kdo hoče.