Pesha

Aja, drugače pa glede golote......sem gola če se le da....spim, hodim po hiši včasih, na morju skoraj zagotovo.........čeprav raje na divji plaži kot v nude kampu...... .......glede nudistov pa nimam slabih izkušenj....se mi zdi da so prosti predsodkov o telesu, čeprav imajo po drugi strani ful lepši odnos do telesa kot kopalkarji..... ..................................................................najlepše je pa na jadrnici.........sokrat tukaj ti pa privoščim in zavidam

Tako se živi!

obsedenost treba prerast. se prav, ko se izzživiš dovolj v različnih pogledih in javnem priznavanju, ti ostane le še negovanje te spominskega dela sebe Tele besede zdaj izgledajo kot moje, a sem le citirala Tjazya......(tu si pretiraval v smislu nasprotja od obsedenosti kot da naj ljudje, ki niso obsedeni z obleko, hodijo pa goli po ulici...).... S teboj 1Budala se pa strinjam da je treba obsedenost s čimerkoli prerasti, ozavestiti in se je rešiti, to itak skozi govorim......

Tukaj si pa zgrešil. Po mojem mnenju družba ZELO SPODBUJA obsedenost z videzom, saj videz prodaja vse (beri: kozmetika, obleke, pa tudi gume in strehe....), zato res nisem še dobila občutka, da bi obsojala posameznike, ki lepo sledijo lepotnim in drugim idealom. V resnici je biti manekenka ali igralka med najbolj zaželjenimi "poklici" med mladimi. Če je obsedenost z modo ali videzom bolj obsojana kot obsednost s hudičem ali bogom tudi ne bi rekla. Kdor razvije svojo duhovno plat in nek pogled na svet v okviru religije, zame še ni obseden z bogom ali hudičem. Vsi, ki to postanejo, razne sekte....ki resnično postanejo fundamentalne, pa so v družbi zagotovo obsojani bolj kot v tej primerjavi nedolžne fashion victims. Moje pojmovanje obsedenosti sem ti podala, ker si sam pretiraval: Vecina je obsedena z oblekami in ne hodijo goli po ulici. Vecina je obsedena z besedami in ne mine dan, da jih ne bi uporabili.. Vecina je obsedena z zivljenjem.. in jocejo ce kdo umre.. in sami nocejo umreti.. ...pri tem sem izrekla svoje mnenje, ki ga imam o tem, obsedenost je zame pač obsedenost, ki sama na sebi ni nikoli dobra, pa če gre za obsedenost z videzom ali pa čevapčiči. Vsaka obsedenost ti zamegljuje pogled, vprašanje pa je, če je ta sploh kdaj lahko jasen............to sva pa že v eni drugi temi, a ne?

Bolezni so vendar znak notranje nepoštimanosti......ni nobenih drugih dejavnikov kot zgolj človek sam in njegov način razmišljanja, delovanja, življenja....... Vendar pa je name naredil vtis en stavek, ki sem ga slišala v petem razredu pri verouku, ko nam je rekel župnik: pomislite kako bi se vi počutili v koži tistega, ki se mu posmehujete, ga ponižujete..... pa tudi doma sem bila tako vzgojena, zato se jaz nikoli ne posmehujem človeku, ki je npr. neokusno oblečen ali kakor koli drugače izstopa iz množice...... .....vsak človek bije svojo bitko..... .....kljub temu pa imam izoblikovan okus kaj je meni všečno, privlačno in kaj ne.....debela ženska v belih hlačah ali minici mi ni okusna, ne bom pa se ozirala za njo ali se ji posmehovala in iz nje črpala lastno večvrednost... ...pa odpravi bolezen

Ljudski pregovori vsebujejo več modrosti, kot si mislimo na prvi posluh.... Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal

No, tukaj se pa ne strinjam. To se mi zdi le prelaganje odgovornosti odločitve na nekaj ali nekoga izven nas. Tudi to, da bo čas pokazal svoje, JE TVOJA ODLOČITEV. Odločila si se torej za pasivnost, kot navidezno prepustitev dogodkov svojemu toku, toda to je bila tvoja odločitev, namesto da bi recimo ukrepala bolj drastično (recimo). To pomeni, da te na prvega vendarle vežejo čustvene, ekonomske.........vezi, ki jih ne moreš kar tako prekiniti. Lahko pa tudi, da je fascinacija nad drugim že popustila.....glej, hočem ti le povedati, da imaš večji vpliv nad svojim življenjem, kot si misliš! Zato si ga kreiraj tako, da boš našla zadovoljstvo in izpolnitev, predpogoj pa je, da spoznaš sama sebe! Srečno!

Ja, človek začne svet spreminjati pri sebi!

.............v bistvu laž nič ne boli dokler ne vemo da je laž, boli, ko izvemo resnico .........torej je resnica tista, ki boli...........

sem ravno danes videla sliko v reviji...ženska ima dolge črne hlače z nizkim pasom, pa črno majčko brez rokavov a tudi brez dekolteja...viden samo ozek pas kože na trebuhu in roke........ampak blazno seksapilno ...bom nesla šivilji blago, da mi naredi isto minice :xx!: nekako so mi vulgarne.....

Ja, zato pa mora človek najprej ozavestiti sebe, takšnega kot je, ko se sprejmeš z vsemi "napakami" ti nobena kritika, žalitev....ne more do živega. Lahko le prikimaš in odgovoriš: Ja, vse to sem jaz. Te še kaj zanima o meni? Drugače pa glede na temo....boli vsekakor bolj resnica, saj ljudje vsakodnevno v komuniciranju uporabljamo male laži, ravno zato, da prikrijemo resnico.

Obsedenost ali odvisnost je, ko človek (zavestno) počne nekaj, kar mu škoduje (psihično, fizično....), in kljub želji ne more prenehati s tem. Nasprotje odvisnosti ali obsedenosti pa ni popolno zanikanje ali prenehanje določenega početja, temveč njegovo URAVNOTEŽENJE.

...o tem sem govorila.................eno je skrb za dober videz, drugo pa je obsedenost z njim...............

....zadnje dva dni res kar kričijo .......samo se že malo umirja.........

Marsa

Tu se pa žal motiš! Enostavno me zanima (tako ti je napisala tudi JanjaK) koliko si resnično sposoben živeti svoje besede, ali ti resnično živiš, oziroma vsaj poskušaš živeti, to, v kar očitno verjameš. Kajti imeti predstavo v glavi kako bi naj bilo in dejansko to živeti sta dve različni stvari. Človek začenja svet spreminjati pri sebi! Kar ne pomeni, da se ne zavedam, da lahko kadilec prepričuje druge kako je kajenje škodljivo in ima pri tem prav!

JanjaK, to sem imela v mislih itak se pa vedno strinjam s tvojimi posti, imave kar podoben pogled

Chebula, sem vse to doživela na lastni koži! Ko sem se samospraševala zakaj, kaj mi manjka...sem ugotovila, da sem pri drugem iskala potrditve, pohvale, ki je pri prvem kao nisem dobila. Torej se je šlo vse zaradi mene same, partnerja sta tu šele drugotnega pomena. Ozavestila nekaj predstav o sami sebi, o partnerstvu, in zdaj je zveza v bistvu še bolj trdna.

jaz sem se....samo zdaj pa res nisem več

Ne Nino, ljubezen je TUDI prijateljstvo , zraven pa še vse ostalo....

Sem pa jaz. V tem smislu.

Kapica, človek se zave sebe preko drugega, da je pa srečen ne potrebuje črpati energije drugega.

Tako, da naredi nekaj, za kar sta se dogovorila, da ne bosta počela. p.s. Koliko ljubimcev svoje žene ti je že uspelo objeti brez ljubosumnosti in posedovalnih občutkov? (čisto tako, me zanima koliko svojih besed resnično živiš?)

Meni pa se zdi govorjenje o družbi brez odgovornosti do sočloveka mlatenje prazne slame! Vsak človek se zaveda samega sebe šele preko drugega človeka, in že s tem ko sem, sem v soodnosu z drugim, če pa je to moj partner, s katerim sva se dogovorila za skupno življenje, toliko bolj. Govoriti o instituciji družbe, ki nas je prisilila v take odnose in kako bi morali to zavreči, je zame utopija podobna tisti kako bi morali biti vsi ljudje na svetu srečni, siti, oblečeni, kako bi moral biti svet pravičnejši, brez vojn, samo mir....toda potem to ne bi bilo zemeljsko življenje ampak življenje bogov, večna nirvana ali pa kar koli že...ljudje na zemlji se učimo in nismo popolni, obstajajo norme, vrednote...ki niso brezvezne. Tu govorimo kaj storiti, če se človek, ki je že v partnerski zvezi, zaljubi v drugega. kaj je sploh zaljubljenost? Po mojem se zrel človek sploh ne zaljubi, kajti zrel človek ne potrebuje potrditve drugega, da je, zato tudi ne projicira na drugega in ne išče pri drugem božanske občutke, sam sebi je dovolj. Zaljubljenost je tako le neka začetna faza v človekovem psihičnem razvoju, je prvi stik v iskanju življenjskega partnerja. zaljubljenost je čista halucinacija, projekcija našega ega na drugega, ki nam omogoča božanske občutke, ko sebe doživljamo v nam neznani sferi in na partnerja gledamo kot na nadčloveško bitje, ki je popolno. V fazi zaljubljenosti živimo v drugačnem stanju zavesti, ki ga v vzhodnih družbah dosežejo tudi preko meditacije ali drugih tehnik. Nikoli pa to stanje ne traja, tudi v partnerstvu ne. Takrat nastopi ključni trenutek človekovega psihičnega razvoja, ko se mu na nek način sesuje njegov popolni svet, raj, v katerem je do sedaj živel s svojim partnerjem, ki, glej ga zlomka, ni več tako fuuuul v redu, kot na začetku. Tu se velika večina ljudi, razočaranih, umakne pred naslednjo stopnjo, ki pa zahteva delo na sebi, delo v partnerstvu, ki vključuje tudi kompromise, le tem pa se ego noče podrediti!!!! In ravno ego je tisti, ki hoče biti spet zaljubljen. občudovan, oboževan....toda zaljubljen človek ne bo prišel do ljubezni, ki je veliko bolj vseobsegajoča. Zaljubljenost mora ugasniti, da človek lahko naredi korak naprej, da stopi v bolj poglobljen odnos, ki zajema tudi zavedanje, da partner ni na svetu zato, da nas osreči. Te odgovornosti mu enostavno ne smemo naprtiti. Kvečjemu lahko obrnemo film, jaz sama imam odgovornost do partnerja, da spoštujem najine dogovore. Zato pravim, da v zvezi, ki jo oseba označi kot srečno (npr. chebula je rekla, da prvega ljubi) nikakor ne gre popustiti egu pred odgovornostjo, ki jo imamo do partnerja, s katerim smo sklenili dogovor o skupnem življenju, sploh pa če imamo z njim tudi otroke. Kaj pa v zvezi, ki ni uspešna? Vsak človek si sam izbere svojega partnerja, in sicer po notranjem vzorcu, ki je lahko tudi hudo nevrotičen, kar pomeni da vzpostavita zvezo, ki obema ppvzroča psihične lahko pa tudi fizične bolečine. Dokler eden od njiju ni sposoben ozavestiti svoje osebnosti, sebe kot človeka s celo paleto lastnosti, prevzeti odgovornost za svojo izbiro, in spremeniti svoje odvisnosti, bosta vztrajala v zvezi. Ko bo eden od partnerjev spremenil vzorec, ga bo mogoče tudi drugi, in vzpostavljen bo drugačen odnos, drugače pa bo drugi našel moč in odšel, sam od sebe, za to ne bo potreboval zaljubljenosti. Torej, če oseba lahko svoje življenje s partnerjem označi kot srečno, če imata podoben pogled na svet, če ji v bistvu nič ne manjka, pa se je zaljubila v drugega, je to le trik ega, ki se dolgočasi v zvezi dveh normalnih ljudi, kjer ni drame, kjer ni adrenalina, kjer ni več občudovan....na žalost je ego zahodnjakov našopan z mitom o romantični ljubezni, kjer vsi v svojem partnerju iščemo večno ekstazo, večno ljubezen...bla bla ...partner pa je le človek, tako kot vsak na tem svetu. Ljubezen pa je le ime za globlje razumevanje in sprejemanje dveh ljudi, takšnih, kakršna sta. Do tega pa se ne pride hitro in brez trpljenja ega, ki se mora včasih tudi prilagoditi ali celo podrediti nasprotni energiji.