butl

Jst mam naflancanga /zdej se je itak razširu uiber/ na terasi in ga pridno malcamo.

Tud prou, Iknee. Drgač pa, nisem pisal teb, tvoj stavk sem vzel le za iztočnico, ker je tko simptomatski. In odgovor tud. In tud pod razno ni bil moj namen kokrkol razvrednotit in omalovaževat tvoje delo in trud al te pa napadat in to ziher veš, a ne. Sem pa navajen, da drugi vejo kva jst mislm in čutim. Pravzaprav da mislijo.

Jutranjik, kva ti nardiš, ko te en v rl-ju zajebava? Kva ti nardiš, če je močnejši kt ti al pa, če jih je velik? Kva ti nardiš, ko se v rl-ju en ne strinja s teboj?

In namest da bi ob tem spoznanju odložila kufer, si si naložila še dodatnga. Če... Ni smisel odlaganja kufrov v obtoževanju staršev. Sploh ne. Če prepoznaš, ozavestiš, uokviriš... kaj so starši počeli v odnosu s teboj in kako si se ti ob tem počutil, potem pa greš do njih z zavestnim pričakovanjem, da se bodo spremenili in jih obtožiš, jim očitaš, kako so ravnali s teboj, si si naložil še en kufer. Od njih boš po vsej verjetnosti odšel z dodatno samokrivdo in samoobtoževanjem, češ, res sem kriv, smotan, slab, nehvaležen, nevreden.../odvisno od njihove reakcije na obtožbe, očitke/, z nepotešenim pričakovanjem po njihovi spremembi in z občutkom, da si žrtev. Kva to pomen? Ja, še blj bo bolel. Da bi se znebil bolečine, da bi jo utišal, boš uporabu eno od obrambnih strategij zatiranja samga sebe , kao, ko jih jebe, sej ne bo nikol bolš, ne rabm jih, bogi so, popolni so... ob užaljenosti, jezi, samojezi, sovraštvu, samosovraštvu, ignoranci, otopelosti. Ampak, ampak tist otrok v teb v času travme bo pa še zmerej hrepenel po njihovem priznanju, ljubezni in bo al hodu nazaj kt veša h ognju al pa hotu hodt nazaj /pa ne bo, ker bo dobr zatrt/. Zmerej. Do konca življenja. In evo, tud če bo prekinu vse stike s starši, bojo starši še zmerej kreiral, vodil njegovo življenje, clo po njihov smrti. Kakšna je razlika med tem in "spoznanjem da so popolni"? V strahu. In da se ne bi soočil z grozo dejstva, da starši niso popolnejši od Boga, da clo niso niti Bog ampak ljudje, ki so delal napake, se otrok zateče v "spoznanje, da so starši popolni". Če je pa to že zarad razuma, ki ga otrok /ni važn, kolk je star, lohk tud 70 let, ker je še zmerej otrok/ ima, mal prehudo vseen, se zateče v spoznanje, da so starši delal najboljš kokr so zmogli ali znali /kar sicer ni mus da drži, drži pa, da so delal tko kot so pač delal/. Ne glede na to, v ktero spoznanje se otrok zateče, to zanj pomen sledeče: vse si si domišljal, ni tko kt si občutil, lažeš, ne smeš občutit kar občutiš ali si občutil, nisi v redu, nekej je narobe s tabo, nisi dober, nisi v redu, kako morš bit tak do staršev, ki so ti ja dal življenje, baraba prekleta, pizda nehvaležna...name it. Kva to pomen za otroka? Zatrl je svoje občutke u nulo, kar je prvi trenutek dobr, ker ne bo občutu bolečine in se bo počutu bolš. Prvi trenutek. Ampak jebiga, vse pa še zmerej je nekje v telesu. Nč ni zginl, nč se ni preobrazl, smo potlačil se je. In enkrat bo pršlo ven. Ker telesa ne morš zajebat. Če se bo manifestiral samo z neugodjem, razdraženostjo, netoleranco al pa otopelostjo, depresijo, je to še dobr. Sam tle se ne ustav. Slej ko prej se nadaljuje v patološki odziv telesa, v določenih primerih pa clo v šizoidne motnje. Kako se pa kufer odloži? Tko da greš staršem povedat, kako si se počutil, kaj si občutil takrat, ko je blo kar je blo. Brez očitkov in obtoževanja; "mami, oči, takrat, ko je blo tko, sem se počutu slab, nevreden, osamljen, kriv, ne dost dober, zavržen. Strah me je blo da me ne maraš, da bosta šla narazen, da sem jaz kriv, ker nisem vreden..., groza me je bla, sram, žalosten sem bil, zbegan, preslišan, ničvreden...name it" Zdej, če bosta starša dojela, se bosta opravičla, razložila, se pokesala, obžalovala in če bo tko, je kufer praktično odložen. Blj verjetn pa je, da se bosta branila, bežala, se zgovarjala, da kdo je pa njiju maral, poslušal, ujčkal, zanikala, poniževala, napadala, se šla užaljenost, prizadetost, žrtev. Kva pa zdej a ne? Ne odnehat. Ne se dat odgnat, čeprav boli kt svina. ne se spustit na enak nivo. Hodit za njima in ponavljat svoje občutke s poudarjanjem, da ne napadaš, da ne žališ, da ne kriviš, ampak da si tko takrat občutil. Hodit za njima tolk cajta, da veš, da sta slišala. Kolk cajta pa? Enkrat, dvakrat??? Tolk cajta, tolkrat, da ne čutiš več potrebe. V čem je razlika med tem zadnjim prihajanjem k staršem in ostalimi /obtoževanje, idealiziranje/ in zakaj ta zadnja pomaga pri osvobajanju, ostale pa še blj zategujejo? Razlika je v nagovoru. Tega otroka v teb iz tistga cajta, ki hrepeni po potrditvi, sprejetosti, ljubezni nemorš potolažit, zadovoljit z razumom. Se ne da. On ve, da so starši še živi in noben nadomestek /skoz igranje starša, ki ga recimo igra partner, teraevt, namišljen dvogovor/ ni dost dober. Lahko omili napetost, bolečino, lahko pomaga pri ozaveščanju, sprejemanju izbir, to ja, ampak ta otrok še kr terja odgovor od staršev. Druga stvar je, če staršev ni več. Če sta mrtva. Pol ta igra zelo pomaga. Ker otrok ve, da sta mrtva. Zdej, če starše idealiziraš, si itak otroka v seb zatrl na celi črti v nulo že v startu. Če greš do staršev in jih napizdevaš, obtožuješ, jim očitaš...se s starši ne pogovarja otrok ampak ti in starši ne odgovarjajo otroku v teb ampak teb. Ne glede na izid ni otroka noben nagovoru in otrok še zmerej hrepeni po slišanju in izpolnitvi svojih hrepenenj in bo odšel od staršev nepotešen. Če pa ti govoriš o svojih občutjih iz cajtov ko so nastala, pa govori otrok iz tistga cajta in starši odgovarjajo njemu, ne teb. In če bojo izpolnili njegova hrepenenja, bo potešen, zaceljen. Če pa bo njihov odziv drugačen, se bo pa otrok v teb zavedel in zavedal, da njegova hrepenenja ne bodo potešena in bo nehal hrepenet. Sicer bo bolelo kt svina en cajt, ampak ti ne boš več hodu nazaj k staršem s hrepenenjem, s potrebo popotrditvi, ker ne bo več tistga otroka, ki bo to zahteval, ki te bo ganjal. Lahko boš šel svojo pot svoboden, nezvezan, neuklenjen. Brez kufra. Brez kufrov. In ko boš prišel k starem /če boš/, boš prišel zato ker jih želiš videti, ker jih maš rad, ker jim hočeš pomagat... ne pa ker hrepeniš po potrditvi, da si dober, da te mata rada. In ko boš od njih odhajal, ne boš razbolen, razočaran, ranjen, ker te potrditve nisi dobil. Tole sem še pozabu dodat. Tale odlaganje kufrov je sklepno dejanje. Da prideš do sem, je silno mnogo še drugega potrebnega dela. Zanimivo je, da je zlo mal takih, ki zagovarjajo odlaganje kufrov skoz direktno soočanje. Večina, no ja, velik, je takih, ki trdijo, da so igre in samopogovori dost. Zakaj je tako, je tud razumljivo. Ker je to najblj boleče. Ker je to največji strah. Ker pol ni več stranskih vrat in to zmorejo res samo pogumni.

In to v rubriki duhovnost in osebna rast. Jutranjik, kva nardiš, ko ti v rl-ju en oponira? Tam ni lastnika.

Jst pa mislm, da bi zapovedano izobraževanje za starše blo kr učinkovito /izobraževanje za otroke bi pa sploh moralo biti zapovedano in je prou kriminal da ni/. Ne za vse, gotov da ne. Ker tisti, ki tega ne jebejo, pač ne jebejo in tacga ne morš prisilit. To je jasn. Obstaja pa skupina, ki pa bi, ampak enostavno ne vejo. Nimajo pojma. Ali moraš bit starš, da veš, kaj otrok potrebuje? Jst mislm da ne. Pravzaprav zna bit starševstvo clo ovira. Kdaj? Če ta znalac /starš/ nima popucanih enih aspektov odnosa s svojim otrokom. In ker skor nima vsega popucanga, zna bit pri odnosu do teh nepopucanih aspektov ne samo neobjektiven, ampak zavajajoč, mrbit clo škodljiv. Drgač pa ja, izkušnje, ki so pravilno al pa dobr ovrednotene, so seveda zlo dobrodošle in v veliko pomoč in tud prednost. Pol se je tud dobr zavedat, da smo vsi otroci. In starši in učitelji in oblastniki. Vsi smo otroci s takimi al pa drugačnimi kufri. Mislt, da je en prfoks /kakršenkol že/ s tem, ko je postal prfoks tud odložu svoje kufre in da v svoj odnos do učencev ne vnaša svojih ran, bolečin, slepih peg, izkrivljenih prepričanj...skratka posledic vzgoje njegovih staršev, je seveda napačno. Šele z uspešnim delom na sebi /ne bom pisal kva to je, ker sem pa že tolkrat/ rata dober vzgojni element. A ne, tak ki ma pr seb popucan, tak tud zna z otrokom. In isto je s starši. To da en rata biološki ata al pa mama, še ne pomen, da je tud starš. Lahko je, lahko /in verjetneje/ pa da ne.

Kako se pa to nardi?

Imam in to ne mimogrede. Draga Iknee Ljudje, ki si jih označila za neuke, pa vidijo in razumejo, brez da bi se spraševali, poglabljali, učili iz, kva vem, knjig, delavnic, pogovorov, tečajev, bolečin in tragedij... so vse kaj druzga kt neuki. To so ljudje, ki so imel to srečo, da so jih naučil njihovi starši. In ja, če maš starše, ki so bli dobri starši, pol ne rabiš dodatnega "izobraževanja", ker je blo tistih tvojih petnajst, dvajset let izobraževanja /ajd ene pet šest let zlo intenzivnega/ dost. Če pa ti misliš, da je blo pa njim kr dano /talent mrbit/, pa brcaš v temo. Veš, ostali, ki pa nimamo te sreče, da bi mel tolk dobre starše, jebiga, se mormo pa učit, če nočmo bit taki kt naši starši in vzgojit svoje otroke enako ranjene kt smo sami. Zdej, če si ti mela tolk dobre starše, fajn, pol razumem tvoj odnos do, kva vem, znanja, vedenja, izobraževanja, informacij, name it. Če si pa mela mal manj dobre /tko kt večina/ in če si res pospravla kufre tja kamor spadajo /od koder si jih dobila/, pol pa tvojga odnosa ne razumem, oziroma si mislim kar si že, kar je pa itak moja stvar.

Hojla Iknee Nič v tistem, kar je blo prej napisan. Ogromn pa v odnosu do izobraževanja. Brez izobraževanja ni premika. Nobenga. Lahko maš take al pa drgačne impulze, ki te terajo, da nekaj nared, ampak da boš pa karkol pol tud naredu, je pa potrebno izobraževanje. Tako al pa drgačno. Knjige, opazovanje, spraševanje, delavnice, tečaji, šole... in seveda, delo, prenos pridobljenih znanj v prakso. Povsod, ne samo v osebnostnem razvoju, se osebnostni razvoj začne, ko teorijo spravljaš v prakso. Ampak, najprej morš to teorijo osvojit, da maš sploh kej za spravt v prakso. Spoznat morš svoje podstrešje in navlako v njem, da ga lahko popucaš. Da pa to lahko nardiš, morš najprej spoznat, kva to podstrešje sploh je, kva navlaka sploh je, kaj jo povzroča, po kakšnih zakonitostih sploh deluje, kako jo pucat... ker sicer si lahko še tko pripravljen pucat, pa ne bo rezultata, ker niti ne veš, da maš kej za pucat in kao to pucat. Takle pristop do izobraževanja /počrnjen del/ je pa nevaren, Iknee, ker sporoča, da je izobraževanje itak brezveze. Pa ni. Kot prvo, šole za starše dajo zelo kvalitetne informacije o dinamiki in zakonitostih, po katerih se otrok razvija, o potrebah otroka, o vplivu izpolnitve ali neizpolnitve teh potreb na razvoj otroka, predvsem pa o takih in drgačnih vplivih in povezavah našega otroštva na naše vedenje tle in zdej, tud kot starš a ne, sej je to šola za starše in kva se da nardit. Kot drugo, nekdo ki ima pospravljeno podstrešje, se še kako dobro zaveda, kako je težko spravt teorijo v prakso, kako težko je najt, prepoznat, se soočit in predelat že take dost enostavne vzorce, kva šele kej hujšga in še kako razume tiste, ki "letajo" od ene do druge "šole za starše" in ne zmorejo. Še ne. Praviš, da osebnostnega razvoja ne morš zapovedat z dekretom. To je res. Vsak se mora sam odločit za karkol že. Ampak. Keč je v tem da ljudje delamo tko kt smo naučeni in to v glavnem kt avtomati in da so nas učil pač naši starši. Ker pa so starši Bog osebno krat sto vsaj in če je bla njihova vzgoja invalidna, bo taka tud naša. S tem, da bomo ziher, da delamo vse prou in najbolje za otroka. Če bi se te vsebine vpeljale kt obvezne v šolstvo in tud kt obvezne pred, recimo poroko, s tem se ne bo prepričal prepričanih, dal se bo pa informacije in več kt maš informacij, več izbir maš. Med drugim tud, da se odločiš in začneš delovat drgač kt zdej...in kt starš in kt partner in kt človk. Če pa ne veš, če nimaš informacij, če nimaš znanja, tud nimaš izbir, oziroma jih maš manj. Tko da ja, izobraževanje je še kako pomembno.

Zarad tacga narcisoidnega, napihnjenega, samozadostnega prepričanja ohoho zdejšnjih staršev so ulice, domovi....skratka svet polni do skrajnosti zjebane mladine brez sedanjosti in prihodnosti in zarad enakega razmišljanja prejšnjih generacij staršev je svet poln kriplnov /namest staršev/, nasilja, vojn, dodaj kar češ...skratka tacgale zjebanga sveta kt je. :xx!: :xx!: :xx!:

Lunca, vse naj naj

zeeeeh prrrrrrd

Cookie vse naj naj

Zakva je to sploh važn tle in ta trenutek? Mislm, duša taka al drgačna al pa sploh ne, regresija je al pa ne?

Nkar se ne oproščaj. Če ti je grd, ti je grd in maš vso pravico, da ti je grd. Men je sicer cortkan nadful, ampak jebiga, to je samo men in včasih to pozabim. Se oproščam.

Kako se pa to nardi?

Regrat z vročim fižolom, jajci, pršutom, bučnim oljem in limono...domačo

Mysti /jebenti bundo zdej mi je jasn, zakva sovražim zimo... zarad bund/

Antoninus, vse naj.

Krhka, vse naj naj.

Pa brez bunde

Ok. Pol pa s slanino. /pa mal vroče svinjske masti, če je slanina glih presuha/

Z ocvirki

Kera lula