butl

A je tale? cikorja gojena al pa tale še ena cikorija

Stane, moje čestitke. Da bi nas še dolg razveseljeval s svojo soljo. Teychi, Odium, Illy, Sensei, vse naj

Onadva padalita na sončni strani Kriške in tud gor gresta rajtam z Gojzda, ki je tud na sončni strani.

Nima to veze z reševanjem ljubavne boli. To bo že rešila, tko al drgač, bo al pa ne. Gre se za zakonitosti in mehanizme, po kterih se dogajajo odnosi in zakva glih taki in zakva zmerej enaki /če nč ne spremeniš/. In to immer. Da se ji ne bo ponovil.

Z ženo mava eno parcelo z vrtom mal nad Tržičem v pobočju Kriške. Smola je, da je na senčni strani, tko, da moram pozimi sliko sonca obesit na hruško, da zemlja ne pozabi, kva to je, mislm, sonce. Navadni potrošnik je cikorija. Tist kar pa verjetn ti kupuješ kt cikorjo in kuhaš, je pa najbrž belgijski radič /vitlof/ al pa ena od vzgojenih izpeljank /vsi radiči in endivije izhajajo iz potrošnika/ belgijski radič

O Vodnarka77 Tole mi je pa mal hecn. Kaj bi svetovala nekomu, ki bi bil rad štromar? Matematik? Dohtar? Vodovodar?...

Dons sva šla z ženo po koprive na haciendo. Sej jih sploh še ni. Še regrat je tko mejhen, da se ga je komej splačal nabrat. Sibirija.

Pozdravljena Enja To pa nisem vedel. Takrat ko sem jih predstavljal, sem tako domneval, je pa res, da se nisem nikoli pozanimal, ker mi ni bilo pomembno. Ker vsak od njih sije močneje od sonca.

Tadrugo ja

Tole je za izkoristit. Prodajam ultra-eko-bio-natur kraljico zelenjave /kopriva/, vzgojeno v ljubezni ob prepevanju svetih blagozvočnih pesmi in varovano z božjim blagoslovom ter nikoli tretirano s kakršno koli kemikalijo /no ja, za zadnjih 15 let dajem garancijo/. Sprejemam naročila za pod istimi pogoji vzgajano materino dušico, potentilo erecto /se ne spomnim slovenskega imena, mislim da je en petoprstnik/ in en kup drugih zdravilnik cvetk, ki jih še ne poznam /bom nabavil knjigo o zdravilnih rastlinah/. Cena: bagatela, kva pa vem, recimo, eee, ena kraljica en € al pa nek podoben drobiž. Navali narode; još malo pa nestalo.

A na tržnici koprive prodajajo?

Evo eno slikco tega dobrega plevela Navadni potrošnik ali cikorija

Mal poznam to nemoč...in jezo. A maš še kakšen pir zame?

Ti verjamem. Nimam pojma, kako ti je blo in ti je, mrbit se mi mal sanja, kako je blo ženi, ker se pogovarjava, ker sem tolk cajta že z njo. In tist, kar se mi sanja, da bi ji lahko blo, je fest hudo. Ampak predeluje in zdej ji je manj hudo. Tko prav.

In ti veš, da ni tko. Al pa tud ne.

K sem bral tebe pa Marso v tej temi en mal nazaj, je bil omenjanje zdrave hrane samo triger. To je edino, kar te povezuje s tem, kar sem napisal. Tist dan sem zvedu, da ma moj sodelavec, ki še nima 40 let, raka na trebušni slinavki in jetrih in me je pretreslo. Baje sta vsak zase smrtonosna. Ta moj sodelavec je hud vegetarjanc in hud športnik in nekadilc. Leta s padalom in skor vsak dan gre na Kališče /to je samo za kondicijo, ker drgač je ful hribolazec/. Je pa tud hud cinik in prezira vse po vrst in ne najde lepe besede za nobenga. To je bil razlog, da sem pisal, ne ti.

Ne vem Unis. Kokr ti češ.

Free, tebe pa res ne.

Monolog ob grobu ženinega očeta zadnjič: "Kako si mogu? Sam mejhna, nebogljena punčka sem bla, k te je gledala kt Boga, k te je rabla kt kruh, k ti je verjela, upirala svoje velike, prestrašene oči vate, s prošnjo, d ame vidš, da me objameš, da se mi nasmeješ. Ti si pa zginu, kt tazadna rt, me pustu tam samo, prestrašeno, razbolelo, nebogljeno. Prasec hudičev. K bi saj crknu. Bi vedla enkrat, da bi ti blo žal, če bi lohk prepreču. Pa nis crknu, nisi se fental. Spizdu si kt tazadnja reva. Pa tud to bi prenesla nekak. Ampak v vseh teh letih se tud enkrat nis spomnu, da maš hčarko, tud enkrat nis bil tolk, da bi me poiskal. Gnoj si. Totalen zafukan gnoj. Tud ene moje izjokane solze nisi vreden. Ne jebem te več. Ne rabm te več. Jst sem zmagala, brez tebe, kljub kurčevi dediščini, ki si mi jo dal. Nisem bla jst kriva, nisem bla. Ti si bi...." Ne, ni mu tko govorila. Tko bi mu jst povedal, če bi bil na ženinem mestu. Pa nisem bil. Pravzaprav, nimam pojma ne kva mu je rekla, ne kako se je počutila. Blo ji je pa zajeban. Sem pa občutu, kako se je pol počutila. Bolš. Vsa dolga leta bolečine, jeze, brezupa, žalosti, nerazumevanja je zbrala v bes in ga zlila nanj. Rajtam. Ker zdej diha drgač. A bo rabla še kej in kdaj izlit, bom vidu. Vem pa, da zapušča ta del preteklosti. In to je bla njena izbira. butl

Sej veš o čem govorim, Free Mi je še kako jasno, kako pomembna je prehrana, telesna aktivnost, umirjenost, tudi vera...za človekovo zdravje, mi je pa tudi jasno, kako ni vse odvisno le od prehrane, ali le od telesne aktivnosti, ali le od umirjenosti, ali le od vere, ali le od..., pač je zelo pomemben odnos do sebe in do drugih. Biti zagrizen vegetarijanec in prezirati ter sovražiti drugačne, biti zagrizen vernik in širiti nestrpnost do drugače verujočih in neverujočih je zagotovo bolj škodljivo za zdravje, kot s spoštovanjem pojesti kak grižljaj mesa ali si priznati, da včasih podvomiš v svojega Boga in spoštuješ tudi drugače verujoče. Pa tko.

Tole morm komentirat. Pred dvema urama bi morala zalaufat ena zlo pomembna aplikacija, pred eno uro pa pol bi pa z naročnikom morala nardit preizkus delovanja in jo dat v uporabo širom SLO. Pa je zalaufala napol, tko da je bla neuporabna. S kolegico sva se dve uri jebala z njo, s strežniki in ostalo solato. Naročnik bi že moral poklicat, pa ni. Jst sem bil že ziher skor, da bo stvar šla u kurac. In sem zaprosu za pomoč. Koga že? Nadangela Mihaela. Tko; dej pomagej, da stvar zalaufa, da ne bo pizdarija svetovna. In stvar je zalaufala ene pet minut nazaj. Ko sem kolegici sporočal, da zdej pa dela, me je poklical naročnik, se opraviču, da zamuja, naredla sva preizkus in aplikacija je v obratovanju. Od zalaufanja, do klicev, preizkusa in obratovanja...cca 30 sekund. Nej si misl vsak kar si če. Aja, sem se zahvalu celi hierarhiji. Iz srca.

Berem Tinka, berem In mi je všeč, kar sta s Free-jem napisala. Moj point je bil pa drugje. Hotu sem en malček oponirati /pravzaprav jim dat v razmislek/ vsem tistim besnim sledilcem ktere kol skrajnosti al pa določene metode, tehnike; naj si bodo ortodoksni vegiji, meditanti, športniki, delavci, verniki... skratka tisti, ki prisegajo na "moja skrajnost al pa crkn" Jebeš zdrav futr, maraton vsak dan, šest ur meditacije, cel dan v kterikol cerkvi... če sovražiš, preziraš, te je strah, te boli...

Matjaž me je vprašal, kaj počnejo spremljevalci, pa bom napisal kr tle, če mrbit še koga zanima. Barko sestavljata dve "družinski skupnosti" al kako naj rečem, v katerih je v dveh hišah 10 varovancev, ki v njih živijo. Skupnost nekako vodi koordinator skupnosti, ki mu je to tudi služba. V vsaki hiši je vodja hiše, ki mu je to tudi služba /ni prisoten 24 ur na dan ampak mrbit je 16 / in je nekako kao glava posamezne družine, ter spremljevalci, ki so kao starši in v hiši živijo, se pravi, da so 24 ur z varovanci. To je nekako okvir a ne. Barka ima terapevtske delavnice, v katerih delujejo delovni terapevti /zaposleni/ od cca 8h do 16,30 z vmesnim počitkom in kosilom. Te terapevtske delavnice /mizarska, gozdna, ročna dela/ obiskujejo vsi varovanci plus tisti iz okolice, ki živijo sicer doma. Zdej, kolk jih je čist točen ne vem, ajd, recimo ene 20. Se prav, te delavnice so kt ena šola, služba za varovance. Od 16,30 pa do 8 zjutraj, pa so varovanci v oskrbi spremljevalcev /staršev kao/. Kakšen moraš biti, da si lahko spremljevalec. Morš met predvsem veliko srce in bit pripravljen delovat kt starš. Spremljevalec je prostovoljec, v hiši živi vsaj eno leto, dobiva nekej žepnine, ma tud proste dni. Ker je to delo z duševno drugačnimi ljudmi, ki imajo tudi specifične potrebe, s katerimi je specifično tudi sporazumevanje, je na začetku enomesečno uvajanje in tretmaji s psihologom, ter vsak mesec supervizije s psihologom. Eno najpomembnejših poslanstev Barke je omogočiti varovancem, da se čimbolj samostojno vključijo v vsakdanje življenje in da čimbolj izrazijo vse svoje potenciale, ki jih imajo in jih imajo, da zaživijo v čimboljšem sobivanju z drugimi, v čimbolj zdravih odnosih. Da zaživijo človeka vredno življenje. Kaj še obsega delo spremljevalca. Ja, recimo, kopanje tistih varovancev, ki tega ne zmorejo sami, tud klistiranje, kdor ga potrebuje, poseganje v trenja med njimi, vzdrževanje in spoštovanje reda v hiši /recimo, za mizo so skupaj, dokler zadnji ne poje, potem skupaj pospravijo, pomijejo, za pripravo vsakega obroka ima zadolžitve tudi en od varovancev, pa tko/, skrb, da redno jemljejo zdravila tisti, ki jih imajo, da jih vodijo k zdravniku, če ga potrebujejo, da jim prisluhnejo in pomagajo, tolažijo, ko to potrebujejo... In pa še tiste lepe plati; da se veselijo z njimi, jih čutijo in razumejo, hodijo skupaj na izlete, počitnice, delijo trenutke sreče z njimi...in sami bogatijo. Skratka...starši. Pol so pa tle še ostali;donatorji, obiskovalci, prijatelji. Za tiste, ki bi bili radi obiskovalci in prijatelji, je dobr vedet, da ti varovanci potrebujejo en red, eno stalnost, ki je zanje en aspekt varnosti. Kva to pomen? Zavedat se je treba, prvič, da je tle podobna relacija kt doma. Najbrž nobenmu ni glih fajn, da mu en zvoni na vrata glih kadar se kdo sprdne a ne in počne kar če. Vsak pričakuje, da se v njegovem domu spoštuje domača pravila in da so obiski najavljeni. V Barki je to še malce bolj specifično. Ker varovanci potrebujejo eno zanesljivost. Se prav. Če rečeš, da jih boš obiskoval enkrat na teden ob četrtkih, da to tudi počneš. Ker varovanci to pričakujejo in potrebujejo. Marinka ve, da bova midva z ženo vsak četrtek jo peljala na kapučino k jezeru /če je lepo vreme/ ali pa bo kapučino v hiši. Zanese se lahko, to ji daje en občutek varnosti, ustaljenosti, miru, bližine, topline, pripadnosti, ki jo potrebuje. Tko, za utrinek. Zato je potrebno izostanke napovedati in se čimbolj držati dogovorjenega. In pa seveda, potrebno je spoštovati pravila, ki veljajo v hiši /tko kt doma pričakuješ od obiskov a ne/. Evo, tolk na kratk.

Ne, nikakor. Udariti otroka je vedno znak naše nemoči. Je vedno znak, da smo nekje v naši preteklosti nekaj v vzgoji zamočili. Je vedno znak, da nečesa v sebi nismo še prepoznali in predelali. Ker če bi, bi ravnali drugače. In če bi ravnali drugače, bi ravnal drugače tudi otrok. Zato je tako zelo /življensko zelo/ pomembno, da pozdravimo sebe prej, preden imamo otroke. Da jih ne ranimo enako, kot smo bili ranjeni sami. Zato je tako nevarno mišljenje, da ko bomo mama ali oče, bomo ravnali po intuiciji in že prav za otroka. Ker ne bomo. Ravnali bomo tako, kot smo bili naučeni in prenašali bomo enake vzorce v vzgojo svojih otrok in enako zjebali svoje otroke. Tvoj otrok ti je zaupal in ti priznal, da je nekaj ušpičil ter dobil ukor. Ej, to je darilo tebi, mislm, da ti še vedno zaupa in ti pove. Seveda se mora zavedati, da bo posledice svojega dejanja nosil sam in jih tudi mora nositi. To so stvari, ki bi morale biti dogovorjene prej in to smiselno. Kaj bi mu sporočala s tem, da bi ga udarila? Da ni izpolnil tvojih pričakovanj. Da ni dober tak kot je. Da je slab. A pa je? Ne, ni. Njegovo dejanje ni bilo v redu, ne pa on. Pa tko.

Črnčki so ta črni turki pa dedi.