butl

Hehe...aha... ampak ni treba to zvedet na tak način. Je dost prijetnejših. Kakšen kamen lahko prestopiš. Ni glih mus brcnt v vsacga, da bi vedu da boli. Sem hotu rečt.

Ker imam presneto slabe izkušnje. Ker ni kr nekej, tko, za mal razbijat monotonijo. Ker si not hitr, ven pa ne glih. Ker ni vsaka energija dobra. Tud slaba ne. Ene so še hujše.

Nobenmu

Ja, pa lahko. Moj maček pride po dveh dneh gone domov sestradan in če sem jst doma, gre k talarju in čaka, da ga pobožam. Če ga pa pokličem, pa pusti talar in pride k men mal poprest. Če ga pa ignoriram, pol pa začne jest. Če me pa ni na vidiku, k pride not, me pa najprej išče pred kopalnico al pa sobo in se dere, k me kliče. In šele potem gre jest. In je ene pol ure, se prav, da je lačen. Ker če ni, ne šmirgla hrane. In do ostalih članov družine se vede drugače. Jih ne obrajta tolk. Tko da maček tud pod razno ni samo nagonsko bitje. butl

Pesimizem ni na mestu, Kabalist, ni pa lahko. Delat je treba...na seb, da lahko delaš pol z mladino. In ta notranja moč je njegova samopodoba, je rezultat vzgoje. Matic, ROTI je mama, ki ima svojo hčerko neskončno rada in ji to svojo ljubezen izraža na način, ki ga pozna, kot najbolje zna in zmore. Tvoje pisanje izžareva eno bolečino, prezir, ampak skozi očitanje. Očitaš ROTI /svoji mami/, kakšna je, ne poveš pa, kaj ti občutiš. Izrazi svoje občutke brez očitkov. Povej da te boli, ker nisi slišan, ker nisi upoštevan, da te boli, ker ti daje s svojim ravnanjem sporočilo, da nisi dober, vreden, da si nepomemben, ko te ne posluša, ti govori, da bodi tiho, ker ona že ve, da si še premlad... Pogovor ni očitanje, obsojanje, pogovor je izražanje svojih občutkov in poslušanje. Velja za oba. Pripadnost je potreba. Če ta potreba po sprejetju, ljubezni, pozornosti, vrednosti, pripadnosti ni zadovoljena v odnosu starš otrok skozi sprejemanje otroka takega kot je, jo bo iskal zunaj. No, zunaj jo bo iskal v vsakem primeru, kar je prav, a ne za isto ceno. Otrok z dobro samopodobo ne bo prodal sebe za prgišče pozornosti in ne bo odvisen od le te. butl

Spet en mal hojla Zdej, a ima tole paberkovanje o vzgoji otrok sploh kaj veze s temo "mladi in duhovnost"? Če je mera za duhovnost število prebranih knjig, v katerih je omenjano kakršnokoli ime Boga, po možnosti čim starejših in prebranih v izvornem jeziku in citiranje čimvečjega števila citatov iz njih čimvečkrat, razumljenost in njih živetje pa nepomembna, če je mera za duhovnost stresanje lepo zvenečih modrosti iz obeh rokavov, razumljenost in njih živetje pa nepomembna, če je mera za duhovnost sledenje nekomu ali nečemu brez udeležbe lastnega razmišljanja in prepričevanje drugih v svoj prav za vsako ceno, potem ne. Če je mera za duhovnost sprejemanje odgovornosti za svoje življenje in upoštevanje meja drugih ter razumljenost in živetje le teh, potem pa ja. Zame je mera za duhovnost to drugo. In ker sta odgovornost in sočutje privzgojeni /mislm, občutek, sprejemanje, razumevanje, živetje, pa tko/ in ker so za vzgojo otrok najpomembnejši starši, bi se tale tema kaj lahko imenovala "starši in vzgoja". In ker staršev ni vzgoje učil nihče, no ja, njihovi starši so jih, in njih spet njihovi starši, bi se lahko imenovala tudi "vzgoja staršev za starševstvo". In ker bi se starši morali prvi naučiti sprejemanja odgovornosti in sočutja ali spoštovanja meja drugih /kako naj sicer to isto učijo svoje otroke, a ne/, bi se lahko imenovala tudi "starši in duhovnost". In ker vsi pa niso starši in verjetno eni tudi ne bodo nikoli, stvari okrog sprejemanja in sočutja pa veljajo tudi zanje /če želijo in hočejo/, bi se lahko imenovala tudi "duhovnost". In ker...do nezavesti. In da se vrnem nazaj k mladim. Mladi so daleč najpomembnejši člen te verige, ki se ji reče družba, pravzaprav so esenca, so jedro, so root, oni so tisti prst gor al pa dol za človeštvo...razcvet ali propad. Mi, tastari, jih pa vzgajamo a ne. In zato je silno pomembno, da vzgojo obvladamo že mi, starši. In vsak premik na tem področju, vsako učenje in vsako osvojeno znanje, vsako poznavanje in razumevanje zakonitostiima zelo daljnosežne posledice. To je tek na dolge proge, obenem pa noben starš ni prestar, da lahko da svojemu otroku kaj novega, boljšega kot do sedaj, takoj. Zato je izmenjava mnenj, izkušenj, spoznanj zelo dobrodošla in koristna. Moj namen, Roti, in tudi drugi, ni kazanje s prstom na tvoj način vzgoje in dokazovanje, da je moj boljši ali obratno, pač pa dodajati kamenčke v mozaik najpomembnejše naloge, ki jo ima človek, ki se odloči za starševstvo, da bi jo vsi opravili najbolje. Biti starš deset, dvajset let in vzgajati otroke v dobri veri, da delaš prav in da ti potem nekdo reče "ej, tole si pa počel narobe", je stresno in kapo dol tistim, ki so sposobni iti toliko vase, da to ugotovijo in si tudi priznajo, ter seveda začnejo delati drugače. Večina se postavi v obrambo, češ "koji si ti faktor, da mi boš solil pamet; a imaš sploh sam otroke; a tvoji so pa idealni; če je bil zame tak način vzgoje dober, bo tudi za njih; tudi mene so tko vzgajali, pa mi nič ne fali...pa tko", kar je razumljivo, saj vsak /skoraj vsak/ vzgaja otroke kot najbolje zna in zmore, kar pomeni, da jim dajejo vso svojo ljubezen na načine, ki jih poznajo, v iskreni želji, da bi bilo otrokom najbolje in v prepričanju, da delajo prav in najbolje za otroka. Recepta za idealno vzgojo otroka najbrž ni a ne, ker smo si ljudje že po naravi različni; z različnimi potrebami po ljubezni in pripadnosti, po moči, po zabavi, po svobodi /ali če ti je ljubše, z različnimi nalogami/ se že rodimo, a vseeno si nismo toliko diametralni, da bi se vzgojne metode izključevale med seboj glede na posameznika...je ena ovira, druga ovira pri sestavljanju recepta vzgoje je pa njegova kompleksnost, gre namreč za celotno življenje a ne. Je pa zelo smiselno se posvetiti posameznim segmentom, se pogovarjati o njih, izmenjevati izkušnje, iskati boljše rešitve...se učiti, sploh če zaznaš, da so rezultati nasprotni od pričakovanj. In beg v drogo to vsekakor je. Evo, jst bom poskusil podati ene dva mnenja na svoja zapažanja v tvojem pisanju. Recimo, zelo se strinjam, da se mladi, ki se imajo radi, izogibajo drogi, no ja, ne čist, ker eni poskusijo iz radovednosti, a ti niso problematični. Ampak, kaj to pomeni, mislm, se imeti rad ali se ne imeti rad? To pomeni, sprejemat sebe takega kot si, kar pomeni spet, vedeti zase, da si vreden, da si dober tak kot si. Kdo ti pa to da? Sam? Ne. Starši /drugih ne omenjam, ker je njihov vpliv bistveno manjši/ so tisti. Otrok, ki posluša, da ga imam rad, če bo priden; da je len, ker..; da iz njega nič ne bo; da je nesposoben; mulc, tko bo kot sem jaz rekel; mulc, tko bo, ker sem jaz tako rekel...skratka, kjer je ljubezen staršev pogojena z otrokovim obnašanjem...tak otrok ima slabo samopodobo...se nima rad. In če otrok beži v drogo, se nima rad in zato smo odgovorni mi, starši in ko smo soočeni s tem problemom, je treba v prvi vrsti iskat vzroke v našem ravnanju z otrokom. Recimo, eee, drugo tako zapažanje je bilo, da sta z možem oba otroka vzgajala enako z različnim rezultatom. No, to je stereotip, zelo pogost na žalost, ki ga je treba razbit, ker pači sliko. Nihče ne vzgaja dveh otrok enako /še dvojčkov ne/. Dokaj izražen vzorec vzgoje dveh otrok je, da s prvim ni nekih problemov, drugi je pa precej neodgovoren luzer /če med njima ni prevelike starostne razlike/. Zakaj? Zaradi razlik v vzgoji. Ko se rodi drugi, mora začeti prvi popuščati. Pri marsičem. Pri igračah naprimer ; pust mu igračo, da se ne bo drl; daj mu jo, ti si že velik; kaj si tolk otročji, pust mu...pa tko...pa pri obnašanju, hrani, objemih, pri pozornosti. In prvi se s tem uči, da ne more dobiti vsega, da se mora truditi, popuščati, vztrajati, se truditi da bo dosegel cilj /uči se vztrajnosti, odgovornosti/, drugi se pa uči, da je dost, če se dere in bo dobil vse, brez truda. To je slika vzgoje večine staršev. Je pa še en izražen vzorec vzgoje dveh otrok in sicer, da so s prvim problemi, z drugim pa ne. Kdo tako vzgaja? Avtoritarni starši, tisti, pri katerih mora biti tako kot oni rečejo, ki otroku ne dajo dihat, ki zatrejo vso otrokovo individualnost. In zakaj je potem drugi otrok v redu? Ja, ker delajo enake razlike a ne. Drugemu popuščajo bolj kot prvemu, mu dajo več maneverskega prostora. Si ti avtoritarni starš? Ker mal je to razvidno tudi iz tvoje izjave o sposobnosti bit samostojen. Enako je izražen vzorec permisivnih staršev /oba otroka zavita v vato, nenaučena odgovornosti, vztrajnosti, močno izražen egoizem.../. Evo, za vzpodbudo. Bi blo zelo fajn slišat tud mlade in njihove izkušnje in opažanja, mnenja, vprašanja. butl

nak mgd Si me pa kr mal presenetu zdele. A veš da nisem pričakoval od tebe, da boš mojo skepso /al pa previdnost/ tkole ocenil /a bi blo mrbit blj prov obsodil/. Se mi nekak ne zdi, da bi jst imel probleme z ljubosumjem, sploh pa ne do tistih, ki so srečni, realizirani ali podobno. Je to mogoče tvoj problem? en bk lahko pa da imaš prav, pa skoz svojo slepo pego tega ne opazim

Aha Ja to pa ja. Lahko sklepaš iz aktivnosti, kakšne so želje. In lahko kiksneš u nulo. Eni znamo dobr igrat, eni pa še bolš.

V Kranju je pa tko sramežljiv, mislm, sneg...samo pokazal se je, pa zginu.

U, mgd, huda izjava. Jst še zase ne vem glih, kaj mislim, ti pa veš za druge, mislm, kaj mislijo a ne. Frajer

A je naslanjač mehak, Mihael? Men je Konfuzij, moj prijatelj, že enkrat dejal, da tisti, ki obvlada, karkol že, zna to tud razložit vsakemu, razumljivo...da tist pa, ki flanca, tist se pa zgovarja, da se ne da razložit, da ne moreš razumet, da boš pa ja razumel...pa tko. A veš, da gorski reševalec bit, mislm, ni služba sploh...je prostovoljstvo, neplačano /pravzaprav, eni imajo clo probleme v službi zaradi tega/, pa tko /k ti o težavnosti, odgovornosti, moralnosti, nesebičnosti ne bom govoru sploh/.

ne vem kaj si hotu povedat, je pa milozvočno.

Hojla Mihael Mislm, jst sem samo en butl, pa se glih ne spoznam rajtam na pomaganje, ampak sem enkrat govoru z enim reševalcem, gorskim, pol, po uspešnem iskanju enga pijanga planinca sred noči ob močnem sneženju in je tip čist znoru, tko da sem ga miril kr en cajt.. Kaj ti meniš pol; a so ble to kvalitetne energije, a je blo stran vrženo dejanje? butl

Vau, Mmiikkii Čestitam vama.

Za mojo ženo

Ma, kva pa vem. Jst ločim vero od institucije. Zmerej se bo najdu en butl, k te bo hotu zmanipulirat, kontrolirat, met oblast nad teboj, in bo zlorabu, kar ma pač na voljo; al vero, al nacionalnost al kej druzga. Sej vidš, v imenu vere, nacionalne pripadnosti, še kej mrbit na kar so ljudje občutljivi in se dajo oslepit in oglušet in razpametit kr kuj, se dogajajo vojne. Cilji akterjev pa zmerej isti, stari kt svet a ne: oblast, denar, pomembnost...vse kar moč pač je in iz nje izhajajoča paranoja. Žalostno, a vseen tko vsakodnevno. Zato jst ločim vero od institucije, ker vera je, kaj vem, nekaj intimnega, mojega, institucija so pa ljudje, ki v svojih pretenzijah po moči izkoriščajo to mojo intimnost za svoje cilje...če sem ovca in se pustim potegnt v ta ples. In to ne le RKC, kr vsa združenja, sekte, pletilski krožki, pa tko, majo enake pretenzije, sam različno močno izražene. In moram rečt, jst mam kr eno strahospoštovanje do RKC-ja, mislm, do te institucije, ker so znalci silni in imajo metode dodelane u piko, sicer jim ne bi uspeval dva jurja let. Biznismeni na kvadrat in, ja, bi reku da zaenkrat še nepremagljiv nasprotnik. Na žalost tud to. butl

Mislm, eee, tle smo pa lulčki vsi, še punčke. A še kdo pozna kakšno firmo, ki je stara dva taužnt let /par sto let gor al pa dol, da se neb kdo napenov glih/, pa še deluje in to dobr? Sem kr mal resigniran. K jih prou mal briga, kva se mi gremo, pa ne sam mi, kdorkol.

Za mojo ženo

Hojla Roti Je MačkaRežalka zelo dobro napisala. Tale nadzor in kontrola je jebena stvar. Seveda te je strah za svojega mladiča, da bi ne skrenil, a ne. In ga nadziraš, spremljaš, vodiš po poti, mimo vseh čeri, ki jih je življenje polno, za katere ti veš, on pa ne in ga poskušaš obvarovati. In celo deluje...en čas...dokler je mladič še vodljiv, gnetljiv. Potem se pa tvoj strah uresniči /kaj se ne bi, saj je jako močna energija/, če prej ne, se takrat, ko se začne zavedati sebe. Zakaj? Ker ni pripravljen. Ker je bil ves čas zavit v vato. Ker mu je bilo onemogočeno spoznavanje življenja z vseh plati. Ker mu je bilo onemogočeno postati samostojna, odgovorna oseba. Ker ga ni nihče pripravil na življenje. Zajebano a ne. V dobri veri, da je to zanj dobro, skrbiš in preprečuješ, da bi storil karkoli narobe, da bi storil kako napako, neumnost, da bi spoznal napačne ljudi...ustvarjaš s tem invalida. Ki se počuti utesnjenega doma, ko pa izstopi iz objema ognjišča v svet, je pa nanj nepripravljen, nesamostojen, z nerazvitim občutkom za odgovornost. Zdej, če je še edinka, je zanjo še težje. Od doma je navajena, da se vse vrti okrog nje, ko pa pride v družbo, pa kar naenkrat ni več center pozornosti a ne. In se mora za ugajanje truditi. Kako? Ja tako, da sprejme vzorce vedenja, ki tam vladajo, ker bi bila sicer lahko izločena. Česar se pa boji. Moraš bit kar frajer /zelo samostojen, samozavesten, odgovoren/, da pri 16 letih rečeš družbi, da boš pil sok, ko ostali navalijo na pivo, ali da ne boš prižgal čika, ko ga ostali prižgejo. In to je dokaj značilno za mladiče, ki so bili preveč varovani; ali se sploh ne uspejo vklopiti v družbo ali pa iz potrebe po potrditvi in strahu pred zavrnitvijo potegnejo z večino in ne upajo izraziti svojega jaza. Jap, tale puberteta je naporna a ne. Še dobro, da ne traja neomejeno. Ali je to v redu, mislm, da je mladostnik v puberteti naporen? Aha. To je čas osamosvajanja. In bi moralo starše skrbeti, če tega obdobja sploh ne bi opazili, ker zdrav, dobro vzgojen pubertetnik je silno naporen. butl

Tud jst še nisem slišal, da bi kdo jedel to perje. Razen mene in mojih. Ja, poplakniti je pa treba. A si morš mislt, kolk sitn bi blo, če bi se ti kremna juha po rebrih obesla, a ne. Moja rebra najblj spuca teran.

Nak, mislm da ne. Pravzaprav, saj to ni tolk važn, če se ga ne da dobit. Uporabiš navaden ohrovt, pa je. Blj pomembno je, da če ga že imaš posajenega, da to perje porabiš, ker ga je škoda /Škote smo spodil na Škotsko, ker so bli premal šparovni/, mislm, vsebuje silno koristne zadeve a ne.

aha Mi Gorenjci smo šparovni, pa vse ponucamo