Tamburin

Joj, Špelca, kakega cukrčka (oziroma cukrčko ) imate!

Wau, tudi meni uspelo! Moja je pa z osebne izkaznice, pa še najbolj neosebna... Nimam nobene druge...

Imejmo čas in prostor za vse. Vse počnimo ob svojem času in na pravem mestu, pa bomo dosegli več. Vendar imejmo daleč več prostega časa kot tisti, ki nenehno hitijo, kakor da bi zaman poskušali prehiteti izgubljeni čas. (Tyron Edwards)

Sem že mislila, da je s=sol.

Tudi jaz sem mestna deklica. Hja, ker že od rojstva živim v mestu, sem se pač navadila na tako življenje (sosed na drugi strani zida, trgovina za ovinkom...). No, najprej sem živela s starši, bratom in sestro v vrstni hiši, sedaj (zadnjih 10 let) pa v bloku s svojim naraščajem -> 300m stran od staršev. Imam pa srečo, da sem v najnižjem nadstropju bloka, tako da imam iz stanovanja izhod na vrt s pogledom na morje in včasih se niti ne zavedam, da živim v bloku (če glih ne pogledam z vrta gor in vidim sosedov v zgornjih nadstropjih). Sicer pa mislim, da ne bi imela nič proti življenju na vasi, če bi živela n.pr. skupaj s starši ali starimi starši, ki bi mirkali otroke in skuhali kosilo, medtem ko bi se jaz kako uro vozila iz službe... Če pa bi bilo možno živeti od dela doma, tudi ne bi bilo slabo... Samo če bi mi manjkala družba, pa ne bi zdržala dolgo. A ja, saj bi imela internet in LNF! Eh, ne vem... Mislim, da je to stvar navade. Saj v bistvu ne vem, kako bi bilo, če bi živela na vasi. Zdaj mi za kak teden paše se it kam na podeželje spočit in naužit vonja po gnoju...(mmmm...) itd., kako bi mi bilo pa tam živet, pa ne vem.

Tudi moški morajo podpisat, kdo bo šaril po njihovih ženah!

Ful dobra tema! Sem začela razmišljat, kako pa se jaz napolnim z energijo, kdaj se počutim polno, kaj me napolnjuje... V bistvu se kar spontano (ne da bi kaj dosti razmišljala: aha, zdaj pa rabim energijo in se grem napolnit...) lotim polnjenja. Takrat se pravzaprav lotim dela, ki mi gre najbolj gladko od rok in pri katerem vem, da bom naredila vse brezhibno - to je delo, ki ga obvladam in zato nimam nekih skrbi, strahu, obremenitev, kako bo to izpadlo, ker že v naprej vem, da bo super. Ja res, to me res napolni z energijo. Zdi se mi, kot da takrat steče energija skozi mene in se obnovi, regenerira, osveži - dam ven staro energijo in prejmem novo. Tako nekako. Mogoče se ob takem delu počutim koristno, sposobno, v njem najdem svoj smisel, svoje poslanstvo... zato mi to da nek elan, neko potrditev... Hmm... nikoli nisem o tem razmišljala, vendar zdaj vidim, da so stvari, ki me čisto tako "by the way" in spontano napolnijo z energijo, da sem potem vsaj nekaj cajta O.K. ...

Moj tudi! Kaj bo pa s pediatri? Nekaj sem slišala, da bomo imeli kao nekakšnega družinskega zdravnika, ki bo pregledoval vse - otroke, odrasle - vso družino... Nič več pediatrov al kako? Ali bo moral tudi za pediatra napisati napotnico splošni DRUŽINSKI zdravnik? Ma tu mač, kaj si vse ne zmislijo, samo da zakomplicirajo lajf ljudem! Mi pa še vse to pridno plačujemo! :xx!: Ko pa zbolimo, se itak moramo sami pozdravit... :o|o:

Dominko, kaj pa, če se te starši tako oklepajo ravno zaradi te tvoje tesnobe, nemoči, občutka manjvrednosti...? Mogoče te pa želijo zaščititi, te imeti stalno pod kontrolo itd. ravno zaradi tega, ker jim ne pokažeš svoje zrelosti, odraslosti, odgovornosti, in te zaradi tega imajo še vedno za majhnega, nebogljenega otroka, čeprav si po letih že polnoleten in odrasel. Če ti je kaj v tolažbo, naj ti povem, da pri meni ni bilo kaj dosti drugače. Oče je bil celo užaljen, ko sem odšla od doma - zelo prizadeto mi je rekel: "Aha, me zapuščaš..." Halooo? A je bil z mano poročen? Mama me je pa itak vedno zaničevala... Ampak, ko sem jim pokazala, da lahko živim brez njih, so tudi oni spremenili odnos do mene. Preprosto moraš sam odrasti, da te bojo imeli tudi drugi za odraslega. Samo letnica rojstva ni dovolj. Sem pa tudi jaz mnenja, da si na dobri poti, ko praviš, da se ukvarjaš s tem in onim in da se družiš z ljudmi... Čimveč bodi v družbi, kjer se dobro počutiš. Saj bo! Nekateri še pri 50-ih letih niso prišli tako daleč kot ti, da bi vsaj razmišljali o sebi.

Wau, cel post sem prebrala! Čuj ti, Shadow, ne beri tolko knjig, ne glej preveč Oprah, Dr. Philla in podobnih oddaj, ne čakaj odrešitelja, ne išči nekoga, ki te bo ujčkal in zraven še kaj namesto tebe naredil... So že zdavnaj minili cajti, ko ti je mama zamenjala pleničko, ko si se posral. Je že cajt, da se sam preoblečeš, če se poserješ v hlače - nihče drug te ne bo preoblekel. Odrasti že enkrat v odgovorno osebo! Kaj te briga lajf tvojih staršev! A nimaš svojega lajfa? Ob tvojem postu sem dobila občutek, da si ful razvajeno bitje. Uh, še kako bi ti dala jaz dve na rit! Grrr... Glej: si odrasel človek, vržen v areno med zveri, in zdaj se opotekaš in ne veš, kaj bi... za vse tvoje težave pa so po tvojem krivi starši, težko otroštvo... to, kar si prečital v knjigah in slišal od Dr. Philla... Daj, ne seri! Odpri že enkrat gobec in zagrizi v življenje, da boš sploh videl, kako slastno je! Najlažje je reči: "Jaz ne zmorem, imam občutek manjvrednosti, starši me niso imeli radi, nimam se rad, svet je krivičen..." In? A misliš, da te bo zato imel nekdo tako rad, da bo namesto tebe kaj naredil zate? Ma boljše, da neham, ker dobivam zelene pikce po telesu... :xx!:

Contesa, to je po starem in ne velja več. Po novem mora imeti otrok svoj dokument. (Oziroma menda velja, dokler je še veljaven tisti potni list starša, na katerem je že od prej vpisan otrok. Zdaj pa več ne vpisujejo otroka v starševski potni list.) Eh, birokracija... :o|o:

Špelca, moja sestra je rodila junija 2002, in že julija istega leta so šli na Hrvaško na dopust. Vem, da so svojemu novorojenčku morali narediti potni list, na katerem je njegova slika od takrat, ko je bil star pribl. 1 mesec. Hecno pa je to, da ta njegov potni list velja 5 let - torej, ko bo tamau star 5 let, bo imel na potnem listu še vedno svojo sliko novorojenčka! Ko smo že pri potnih listih..., jaz imam na meji vsakokrat težave, ko potujem z otroki. Pa ne zaradi potnih listov, ampak zaradi priimkov. Vsak ima svoj priimek (jaz dekliškega, hči po svojem očetu in sin po svojem očetu), in potem me na meji sprašujejo, čigavi so teli otroci... :o|o: Zgleda, kot da jih švercam.

Bom kar tukaj nekaj vprašala, da ne odpiram nove teme in se tako izognem Tininemu komentarju : Ker me že nekaj dni daje grozen kašelj, sem šla v lekarno kupit sirup proti kašlju. Farmacevtki sem rekla, naj mi da nekaj, kar je tudi za otroke, ker je tudi tamau nekaj pokašljeval... Pričakovala sem, da mi bo dala kak zeliščni (bolj naravni) sirup, ki je bolj blag in je zato tudi za otroke. A dala mi je Panatus. OK, kupila sem ta Panatus (vsebuje butamiratijev citrat)... Potem pa sem pri prijateljici videla nek zeliščni sirup proti kašlju (vseboval je tropotec in podobne reči), na katerem pa je pisalo: "za odrasle". In zdaj mi ni jasno, zakaj zeliščni sirupi niso za otroke. A so zelišča premočna? A mogoče kdo kaj ve o tem? Podobno sem doživela pred leti, ko mi farmacevtka ni hotela dati baldrijanovih kapljic, ker sem rekla, da jih rabim za otroka. Seveda sem šla v drugo lekarno in kapljice kupila, ne da bi povedala, za koga jih rabim...

candlelight, tole foro so pa meni enkrat moje prijatelce naredile za en rojstni dan! Je bilo smeha... Bile smo v restavraciji, kamor sem jih povabila na večerjo - in one mi tole prinesejo, natakarja pa so prosile za vrček vode, ker sem morala takoj zaliti... No, tisti šopek je potem ves večer stal na naši mizi, zabavala pa se je vsa restavracija z osebjem vred! Starejšim gostom je bilo sicer malo nerodno, ampak ne vem, zakaj so vsi tako radi hodili mimo naše mize, ko so šli na plesišče...

Če otrok izgubi očeta, je na pol sirota. Če izgubi mater, je popolna sirota. (avtorja pozabila )

Zardevanje lahko prekriješ tudi z dobrim pudrom... Sicer meni se zdi kar O.K., da ljudje "prečitajo" moja občutja že na obrazu ali iz govorice telesa. Tako velikokrat sploh ne potrebujem verbalne komunikacije in prihranim na energiji.

Lušna tema, JanjaK! Hja, težko kaj rečem, ker ne vem vsega, kako je bilo včasih. Gotovo pa so bile dobre in slabe strani življenja... Moja mama, ki je podvržena javkanju, je o preteklosti vedno govorila kot o nekem zelo težkem življenju, garanju... itd... Mogoče pozitivnih stvari sploh ni znala videti - pravzaprav jih tudi danes ne vidi... Ena moja prijateljica, ki je 2 leti starejša od moje mame, pa mi pripoveduje, kako so se ljudje med sabo bolj spoštovali in se cenili, več so dali na moralne vrednote in na estetiko, bolj so si pomagali, življenje je bilo bolj urejeno... ker je moralo biti tako. Vsakemu je bilo jasno, da je treba iti več km peš po vodo, da bojo imeli doma vodo - danes pa se n.pr. otrok zmrduje že, če mu rečeš, da odnese smeti v kontejner pred blokom... Tudi ko so se mladi zaposlili, so najprej vprašali, kaj morajo delati, danes pa najprej vprašajo, kolikšna bo plača... Skratka bolj so gledali, kaj bojo dali od sebe, kot pa kaj bojo dali v sebe. Zavedali so se, da se morajo najprej izkazati, šele nato pride nagrada. Včasih je veljalo: bolj kot si priden, delaven, več boš imel. Danes pa: bolj kot znaš goljufat, več imaš. Za to pa je najbrž kriv naš sistem... Delo, zagnanost, sposobnosti niso več tako pomembni - za dobit dobro plačano službo moraš imeti veze in poznanstva, ali pa moraš imeti prezhiben zunanji izgled. (Gledam te mlade natakarice po lokalih: vse, kot da so prišle iz Playboya, a delajo, kot da imajo 2 levi roki in 2 levi nogi. Hja..., ker jih moški raje gledajo, kot da so hitro in kvalitetno postreženi.) Ne bom rekla, da se sploh ne ceni, ampak veliko manj se ceni delo, kvaliteto, človeški faktor... Namesto, da bi nam napredek na področju tehnologije itd... polepšal življenje, nam dal več,... nam je vzel tisti stik s človečnostjo...

Borism ! Ti jih pa najdeš!

OK. Potem pridemo do definicije, da je sreča = varnost (tudi). Ampak tudi če poskrbiš za tisto varnost zase in za svoje otroke, od 350 miljonov še vedno ostane en kup denarja. In kako zdaj ta denar pretopiti, pretvoriti v srečo? Normalno, da si kupiš vse, kar rabiš... Vse, kar si kupiš "viška" (več, kolikor rabiš) pa zna bit že breme in nesreča, ne pa sreča. A ja, pozabila sem gledati žrebanje Lota danes! Sem mislila, da je ob 19h, je bilo pa ob 18.30h, in sem zamudila. A kdo ve, katere cifre so bile izžrebane?

Tamau mi je dal eno igračko, da mu nekaj popravim - ravno v trenutku, ko nisem bila glih pri volji... A sem mu jo vseeno popravila, potem pa mu malo ostro in nejevoljno rekla: "Adijo!" On pa me pogleda in vpraša: "A si ti v NAJŠIBKEJŠEM ČLENU?"

Sstane, eno vprašanje (čeprav odgovora, žal, ne morem pričakovati) : Kako lahko s tako malo znanja o zdravju prodajaš zdravje?

Poko, kako to misliš: za varnost... A naj za vsakega najamem varnostnika, al kako?

Tinka, zdaj si me spomnila, da jaz pa ful rada seštevam! In sicer... ... seštevam cifre na registracijskih tablicah vozil! Noro, ampak kaj morem - moja obsesija pač...

Eno vprašanje: Ali so Loto in podobne igre igre na srečo ali igre na nesrečo? Namreč že ves dan razmišljam, kaj bom z denarjem, ki ga bom dobila, ko bom danes zvečer zadela 7-ico na Lotu... in opažam, da postajam vse bolj nesrečna, ker ne vem, kaj bom s 350-imi milijoni sit (- davek), da bom bolj srečna. No, nekaj denarja bom hitro porabila - kupila si bom Jeepa, hišo, šla na dopust... itd. Kaj pa potem? Kako vložiti denar od "igre na srečo" v srečo?

Volk, od kdaj pa so v temi "Šala dneva" dovoljene življenske resnice?