Tamburin

Mitos, fajn, da pišeš tukaj. Upam, da se tukaj ne počutiš sam - ker imaš nas, tako kot imamo mi tebe. Praviš: "Sedaj iščem nove talente, ki so pri meni, ..." Tole se mi zdi super! Človek mora iti naprej, odkrivati naprej, Živeti naprej! Nicky, ni pravilo, da tisti, ki grozijo s samomorom, tega nikoli res ne naredijo. No, nočem te zdaj strašit (glede tvoje sestrice)! Vem pa za očeta ene moje prijateljice, ki je velikokrat grozil s samomorom, a mu domači nikoli niso verjeli, ga niso jemali resno. Na koncu je samomor tudi res naredil. Poznam pa 2 primera, ko tega nikoli nista omenjala, pa sta enako končala - s samomorom. Tako da to, ali molčijo ali grozijo, res ni nek pokazatelj njihovih pravih ali nepravih namer. Zagotovo pa so grožnje resen alarm. Če želijo s tem doseči neko pozornost, pomeni, da rabijo pozornost! Ljudje smo različni: eni rabimo več enega, drugi več drugega... Težko se je pri takih stvareh vživeti v drugega, lahko pa se potrudimo ga razumeti, sprejeti, mu prisluhniti... Samomor je zelo nečastno dejanje.

Ob tem mi je prišlo na misel, kako se človek "prodaja", dela nekaj proti svoji volji..., samo zato, ker ima neko korist. Ja, to je res nečastno. Se strinjam s tistim: Čast je povezana s samospoštovanjem. Pa tudi s temle: Človek toliko velja, kolikor velja njegova beseda. Častno je stati za svojimi besedami, se jih držati... (n.pr. obljubiti, kar si sposoben izpolniti, in potem obljubo res držati). Tisto o "častni smrti", "častnem žrtvovanju" ipd. ... je pa že zastarelo.

Kavalirji? O ja, so še - ampak jih že enih 50 let ne delajo več.

A veš, da mi je en očka enkrat že rekel, da to ni samo za dojenje, ampak je tudi drugače "priročno"... hehe... Hmm... s tem pa se mi takoj razširi tržišče za bog ve koliko procentov!

Mislim, da je v takem primeru lahko tudi tale "dobri striček" tisti, ki ima pravico do izvrševanja upravljanja (ni nujno, da so to otrokovi starši ali skrbniki)... Moji hčerki so moji starši poklonili hranilno knjižico, ki jo menda vsak mesec pridno polnijo. Ampak za dvigovanje denarja je pooblaščena moja mama, tako da jaz ne morem nič pri tem. Ko pa bo hčerka polnoletna, bo lahko sama dvigovala denar. Najbrž je približno tako tudi z delnicami.

Sstane, če je lastnik delnice podjetja otrok, se ti ne zdi, da ni mogel on sam zaslužiti denarja za delnico? Oziroma se mi zdi, da otrok do 15-ega leta celo ne sme delati... A ni neka meja tukaj, kdaj lahko začneš delati in služiti? Ne vem, nisem čisto prepričana.

Hmm... kaj tvoja sol pa ne pomaga za logiko? Če ti nisi pil kavo z mano, je tudi jaz nisem pila s tabo!

Al pa se jaz s tabo nisem zmenla.

S kero si se pa ti to zmenu?

Ja, res - zelo odgovorno! (Btw: Zakaj pa te ni bilo, sstane?)

Sanjalica ! Dodajam samo še to: Če bi bil moj partner gej, bi bila njegova dolžnost, da mi to pove. Če pa je gej nek voditelj neke oddaje, pa me to ne zanima in ni njegova dolžnost, da mi to pove.

Ni res, da je treba v vseh stvareh videti nekaj dobrega. Če dobrega ni, ga pač ne vidiš. Dobro je samo to, da si se iz tega slabega nekaj naučil - če si se res! Glej: do otrok smo odgovorni, zato jih oblačimo, nahranimo in jih vzgajamo. Ravnotako moramo biti odgovorni do sebe; moramo poskrbeti za svoje potrebe in se skozi izkušnje vzgajati, učiti. Če se ne učimo, nismo odgovorni za svoje življenje, ampak čakamo, da nekdo drug naredi nekaj za nas. Saj se v bistvu tudi otrok vzgaja skozi izkušnje - starši smo samo tisti, ki mu lahko nudimo njegovo izkušnjo z nami, ga nečesa naučimo oziroma pomagamo, da se nekaj nauči. Če otrok n.pr. polije nekaj po tleh, lahko to obrišemo (in ga ničesar ne naučimo), ali pa mu damo krpo, da sam obriše. Enako je z nami: če padeš v blato, lahko obstaneš tam (in se ničesar ne naučiš), ali pa se pobereš in preoblečeš... Tudi trditev "dobro se z dobrim vrača" ne drži vedno. Če misliš, da te bo doletelo vse dobro, ker si dober človek in delaš vsem dobro, si že spustil vajeti iz svojih rok. Nisi kreator svojega življenja. Sprejeti moraš dobro in slabo, in gledati, da greš naprej, da kreiraš naprej. Še enkrat zgornji primer: - Če padeš v blato, ne obstaneš tam in čakaš, da te nekdo pobere (ker ti si dober človek), ampak vstaneš in se umiješ. - Če te vržejo iz službe, ne greš med klošarje, ampak poiščeš drugo službo (ne bo ti je poizkal nekdo drug zato, ker ti si dober človek). - Če te zapusti ljubljena oseba, se ne bo vrnila (ker ti si dober človek), ampak se moraš naučiti živeti brez njene bližine... Ko se ti zgodi kaj slabega, - ne obsojaj drugih ("Kaj so mi naredili, prasci!"), - ne obsojaj sebe ("Uf, kako sem bil naiven in glup!") - ne reči: "To se mi je zgodilo, ker imam slabo karmo. Najbrž sem s tem nekaj odplačal iz prejšnjega življenja. To se mi zdaj ne more več zgoditi, ker je že odplačano..." Odgovornost za svoje življenje je v tem, da se iz neke slabe izkušnje nekaj naučiš - se vzgajaš! Sprejmeš dejstvo, da se je to zgodilo, in razmisliš, kako bolj poln (ne prazen) naprej - poln novega znanja, ne razočaran. Ma ja, to je le nekaj v zvezi s tem. Po mojem je odgovornost zelo širok pojem. Nekako moraš imeti skozi volan v roki in vedeti, da če boš zavil levo, bo šlo vse skupaj levo... in si priznati, da je šlo v levo, ker si ti tja zavil. Ne da se obsojaš za posledice, ampak da si priznaš dejstva..., nato pa poravnaš volan in pelješ naprej. Včasih je potem avto res že razbit in gre bolj počasi naprej, a gledaš, da ga čimprej pelješ poklepat... (V prispodobi seveda. ) Naj sreča ne premami te v prevzetnost in nesreča ne poniža v sužnja. Ostani to, kar si. Kot zlato v plamenih ohrani svoj ponosni JAZ.

Zgleda, da odpuščanje ljudi vpliva na plodnost.

Marsa, še naprej tako super!

Bom poslala link za tole temo prijatelci - naj si kar sama čita vaše predloge... Se mi zdijo vsi vaši komentarji tukaj kul. Hvala v njenem imenu! (Mogoče pa se bo tudi sama kaj oglasila tukaj...) Sama nisem napisala še nobene prošnje za službo. Se mi zdi pa tole iskanje službe v današnjem času kar huda zadeva, ko poslušam prijateljico in druge, kako se trudijo priti do zaposlitve... Ufffa...

Zanima me, če je kdo tukaj, ki je zaposlen v kadrivski službi, ker me nekaj zanima: Prijateljica (VŠI, 37 let...) namreč išče službo in vsak dan piše prošnje na vse mogoče razpise, a zaenkrat brez uspeha... :xx!: Vse firme, ki iščejo kader, dobijo najbrž po več sto prošenj za neko delovno mesto, tako da je dejansko zelo majhna možnost za tistega, ki išče službo, da bo ravno on izbran. Pravzaprav je najbrž tudi zelo majhna možnost, da pri tolikih prošnjah ne bo njegova med tistimi, ki bo romala v koš, še preden jo bojo tam sploh prebrali... Zanima me, kakšne prošnje sploh preberejo. Ne vem, ...najbrž morajo po nečem izstopati, saj n.pr. od 200 ali 500 prošenj najbrž vseh niti ne preberejo. Razmišljam: če je predolga, se jim ne da brati; če je prekratka, ne moreš vsega napisati... Jaz sem prijateljici predlagala, naj napiše (naredi) tako, da bo izvirna, da bo izstopala. Vendar kako to narediti? Spet ne moreš kar nekaj krancljat gor, ker lahko izpadeš malo trčen... Ima kdo kako idejo? Oziroma še bolj me zanima, kaj menite tisti, ki delate v kadrovskih službah in morate prispele prošnje nekako obdelati...

Kako pa vemo, da je gej? Nisem glih na tekočem s tem, pa ne vem, ali je kdaj sam priznal, ali ga je kdo videl seksat s tipom... Sicer me pa to, ali je gej ali ni, niti ne zanima. Zmotilo me je samo to, ker nekdo kar nekaj določi, da je tako (pa še, kot da vsi vemo!). Haloooo?

Špelca, a že nazaj v službo?! Pa saj si komaj rodila! Kako pa je z dojenjem, če greste pri vas tako hitro po porodu v službo? Meni se zdi 1 leto porodniške čisto v redu. 3 leta bi bilo preveč. Sicer pa, da si ne bo kdo mislil, da je porodniška DOPUST! Še kako delaš, ko si z dojenčkom doma - 24ur na dan! 3 leta porodniške se fajn sliši tistim, ki še niso bile na porodniški... No, ampak tale tvoj primer, Špelca, se mi zdi pa vseeno prehud. Mi ne gre iz glave... Že zaradi stika z novorojenčkom, pa zaradi dojenja... Dedek in babica ne moreta nikoli nadomestiti mamice, njenega utripa srca, njenega dihanja, glasu...

Sstane, kaj zdej? Sem te ves dan čakala, da ti naredim , tebe pa od nikoder! :o|o:

Ali pa (Se hecam! Da se me ne boš ustrašu! )

O.K., na tri oči!

Ja, drži.

Srečki se reče srečka zato, da pritegne nesrečne ljudi, da jo kupijo - ker potem vsaj do žrebanja mislijo, da so kupili sreč(k)o.

Kje si pa to prebral, da izvršujejo volilno pravico mladoletnega državljana mladoletnikovi starši ali zakoniti skrbniki? Ko so kake volitve, dobim listek za na volišče samo jaz (na moje ime), otroci pa nič. Kako misliš, da bi se politika nagnila proti ženski duši? Saj če bi bilo to res, bi pomenilo, da imamo mamice poleg svojega glasa še toliko glasov, kolikor imamo otrok, ker bi volile zase in še za njih!