Tamburin

Hmm... težko rečem, kako bi bilo, če bi imela za mamo neko znano osebnost, ker pač nimam te izkušnje. Lahko samo rečem, da meni osebno dol visi, če je kak otrok od neke znane osebnosti - jaz bi se do njega vedla enako kot do drugih. Se mi pa zdi, da je lahko tudi tem otrokom čisto OK, če jih znajo starši pripraviti na to, da bojo dobivali marsikaj servirano iz okolice. Pravzaprav so prav oni (otroci) tisti, ki vidijo mamin posel izza kulisja in lahko še veliko več vejo - če je seveda mama do njih odkrita in dovolj komunicira z njimi, ko so seveda za to zreli. Pa ni samo komunikacija - otroci tudi zelo zgodaj zaznavajo tisto vzdušje doma. Če starši sprejemajo svoj posel in svoj način življenja (in vse, kar spada zraven) normalno, bojo tudi otroci to tako sprejemali. Ne vem, nekako se mi zdi, da je vsak (oziroma marsikdo) iz neke "označene" družine: obrtniške, trgovske, umetniške, zdravniške, prosvetne... Mogoče je bilo včasih tega več, ker so včasih bolj pogosto sinovi nasledili očetov poklic ali hčere materinega - in potem je bilo v uporabi to, da "izhaja iz obrtniške družine" ali "iz trgovske družine"... Ali pa so družine bolj skupaj držale, ...ne vem. V glavnem, hotela sem povedati, da če je doma odnos v redu, vzdušje v redu, če družina drži skupaj..., potem najbrž te otroke toliko ne tangira, kaj vse slišijo o svojih starših iz okolice. Vsaj meni se zdi tako.

Saj... ponavadi, bolj ko so izgovori logični in realni, bolj so butasti. Jaz najbolje pridem skoz, kadar sem iskrena... čeprav se mi potem vsi smejejo.

Po mojem ni ženske (z mano vred), ki ne bi že kdaj zaglumila orgazma. Če ne drugače, pa vsaj v mlajših letih, ko sploh še ni vedela, kaj je orgazem... - kot je rekla sanjalica. Problem pa je pri ženskah, ki vedno zaglumijo orgazen. Zakaj to delajo, ne vem. Najbrž je odgovor v vzroku, zakaj ga sploh ne doživijo. Po mojem gre za kake frustracije, povezane z zaprtostjo, nesproščenostjo, predsodki... In dvomim, da bo taka ženska sploh spregovorila javno o teh zadevah. Me pa čudi, da moški ne opazite, če ženska zaigra orgazem. A se res ne opazi nobene spremembe med resničnim orgazmom? Ali pa po orgazmu? Meni se zdi, da sem potem čisto druga in da se to vidi.

Jao, kam ste zašli! To, al je mama "dama" al je "cipica", al poje al prelaga kompote..., se mi zdi glih tako nepomembno, kot če je otrok sin al je hči. Važno, da je odnos v redu.

He... Pred kratkim sem si z enim butastim izgovorom prišparala par jurjev. Me je ustavil policaj - glej ga zlomka - ravno takrat, ko nisem bila pripeta z varnostnim pasom. Na njegovo željo mu dam dokumente, on jih pogleda in pravi: "Gospa Tamara." Jaz pa: "Jaaaa?" "A veste, zakaj sem vas ustavil?" "Ja ja, seveda vem!" "Imamo poostreno kontrolo prometa zaradi uporabe varnostnih pasov..." Jaz pa fuuul prepričljivo: "Ja ja, vem! Saj jaz se VEDNO vežem! Samo zdaj sem skočla tukaj na kratko, pa se mi ni dalo vezat! Pa še ful težko se zavežem, glejte..." in stegnem desno roko proti varnostnemu pasu, da mu pokažem, kako težko dosežem... On me pogleda, potegne ven moj varnostni pas, mi ga poda v roko in vpraša: "A vam pomagam?" Komaj je zadrževal smeh... No, važno, da mi je vrnil dokumente brez položnice, in sem šla! Od takrat se vsak dan pripnem z varnostnim pasom - zaradi poostrene kontrole!

hi hi

to so zame primitivci To so ljudje, ki ne poznajo izkušnje z bolnim otrokom ali česa takega hujšega. In kaj hitro se lahko zgodi, da jim bo življenje prineslo kako tako izkušnjo. Pa ne, da bi jim jaz to želela, ampak je žal (ali pa na srečo) pač tako, da nas življenje uči tistega, česar še ne poznamo.

Srcek, se strinjam s tabo! Življenje je lepo. Tu pa tam ga prekrijejo temni oblaki, krizna obdobja, ampak tudi to mora biti. Mogoče zato, da potem bolj občudujemo in smo še bolj srečni, ko nam spet posije sonček v naše življenje. Jaz se navadno v takih kriznih obdobjih kar malo prepustim in zaupam, da se bo vse izteklo tako, kot se mora. Po drugi strani pa nisem čisto pasivna, ampak skozi tuhtam v sebi in iščem razloge, zakaj se nekaj dogaja, oziroma razbiram ven nauk - kaj me hoče to naučiti... Vedno se najde kak nauk, če se le hoče. In vedno se izteče tako, kot se mora, četudi ne točno tako, kot bi radi mi sami zrežirali. To pa zato, ker na svetu nismo sami, ampak so še drugi okoli nas - in kakorkoli se neka stvar izteče, se izteče v skladu z vsem - z vso eksistenco. Zato nima smisla kaj dosti posegati v ta izid. Edino, kar lahko naredimo, je to, da razmišljamo pozitivno in živimo z ljubeznijo v ; kajti dejstvo, da obstajamo, ni iz razloga, da bi nas nekaj uničilo - zakaj bi torej razmišljali negativno in gojili neko sovraštvo, strah, jezo ali kakršnakoli negativna čustva? Nekako ne morem verjeti, da bi bil razlog za naš obstoj v neki dekonstrukciji, ker če bi bilo to res, potem sploh obstajali ne bi - nas preprosto ne bi bilo. Zakaj bi bili, če ne bi hoteli biti oziroma če eksistenca ne bi hotela, da smo? Torej smo, in ker smo, ni drugega, kot da zaupamo obstoju. Mater, sem zafilozofirala. Ma kaj čem, ko pa je tako preprosto, da niti besede niso tako preproste, kot je to preprosto.

Pesha, tvoja razlaga mojih sanj je kar verjetna! Res je, da sem vedno čutila pomanjkanje ljubezni od moje mame oziroma mi ni nikoli kazale neke ljubezni, ampak sem se počutila kot nek nenačrtovan (nezaželen) otrok... Btw: sem bila 3. otrok pri hiši.

Uh, jaz pa se ne spomnim prvega dne v SŠ... :o|o: Samo to se spomnim, da sem takrat prvič šla sama z vlakom v Ljubljano, kjer me je čakala sestra, ki je tam študirala in je že poznala Ljubljano. Ona me je pospremila do moje šole, da ne bi jaz slučajno zalutala, potem pa se ne spomnim več. Vem samo, da sem se znašla v totalno neznanem okolju med neznanimi ljudmi... ampak meni je bilo to vedno , ker imam rada novosti... Sem se hitro vključila v okolje in vse, brez problemov. A ja, pa ful stara šola se mi je zdela! V osnovni smo imeli bolj cele klopi in stole...

Pesha, kaj pa praviš na moje sanje? Pred par dnevi sem sanjala (ej, ful čudno meni to ), da sem posvojila enega otroka - fantka, starega približno toliko, kot je moj sin (5 let). Potem sem imela 3 otroke: 2 svoja (ki jih imam res, ne samo v sanjah) in še 1 posvojenega! Če pa pomislim na občutke v sanjah, se spomnim, da se mi je ta otrok ful smilil, ker so ga starši zapustili, jaz pa sem si mislila, da če lahko skrbim za dva, bom pa še za tega tretjega. Sploh se mi ni zdel to nek problem! Se pa spomnim, da je bila tam zraven tudi moja mama, ki ga je hotela posvojiti, a sem jo jaz "prehitela". Ma ful čudne sanje... :o|o:

Kaj pa sem se jaz danes tolk v črno dala? Vse črno (tudi spodnje perilo), razen modre kavbojke in drap jakna. (* 4 2 7 *) Sicer se kar v redu počutim. Nekako neobčutljiva se mi zdim. Me je danes ena špiknila z nečim, kar me navadno razjezi, pa sem ostala čisto hladna.

Poko, na mestu, kjer bi morala biti ena normalno velika ledvica, ima dve manjši, ki ne zavzemajo nič več prostora, kot ena normalno velika. Po mojem je to zanjo kvečjemu dobro, ker če ji slučajno kdaj odpove ena manjša, ima še vedno drugo manjšo + tisto drugo normalno veliko.

Tudi jaz sem bila zadovoljna s šolsko prehrano - ampak to je bilo pred 20 in več leti... Kot pravi El Nino: smo dobili tudi repete, če smo bili bolj na koncu in če so kuharice videle, da bo kaj ostalo... Celo ful okusna hrana se mi je zdela - je bila pač malo drugačna kot doma (pri sosedovih je vedno vse boljše ). N.pr. špinača mi je bila boljša v šoli, ker ni bila tako grenka kot doma, pa vampi mi v šoli niso tako smrdeli... Moja hči zdaj hodi na isto osnovno šolo kot sem hodila jaz in tudi ona se ne kaj dosti pritožuje nad hrano. Je pa tudi res, da ni izbirčen otrok. Edino včasih pojamra, da je še lačna, ko pride po kosilu (2 km peš) k meni v delavnico. V takih primerih jo pošljem v paninoteko po sendvič, pa je. Nataly, na tvojem mestu bi jaz te pripombe povedala glasno na prvem roditeljskem sestanku, čez par dni pa bi se pri vodstvu šole pozanimala, če je razredničarka ukrepala in podala naprej te pripombe glede hrane. Upam, da se je od takrat to že kaj uredilo. Pa javi, če je kaj novega!

Ja, shit s to dializo. Ne more bit fajn, če ti ledvide odpovejo. :xx!: Kot zanimivost pa sem se spomnila, da ima ena moja prijateljica 3 ledvice (1 normalno veliko in 2 manjši)! So ji čisto slučajno enktar odkrili pri nekem slikanju. Ni pa to zanjo nič nevarno, dokler ji vse 3 delajo. Kaj vse naredi narava, a!

Ko smo bili še majhni (jaz, brat in sestra), nam je oče vsak večer po risanki rekel: "Zdaj pa lulat in spat!" Enkrat pa se je zmotil , in rekel: "Zdaj pa lulat in scat!"

O boš, boš umrla - v vsakem primeru.

Sem se spomnila na en grafit na vratih WC-ja v enem študentskem domu: "ZDRAV DUH IZ DEBELEGA ČREVESA"

Mihela, a lahko še meni kaj poveš na to temo? Pliiiis. Ti je dovolj, če ti napišem samo moje rojstne podatke? Rojena: 18.8.1969 v Kopru ob 00.05h ali 00.10h (mama pravi, da ob 00.05h, na rojstnem listu pa piše 00.10h, tako da ne vem, ali so bili tako površni pri vpisovanju, ali je ura, ki jo je mama videla v porodni sobi, narobe kazala)

Meni se pa tudi to ne zdi v redu. Raje vidim, da če kdo kaj rabi, vpraša, oziroma si zasluži za to kar rabi. Kar pa se bogatih tiče, pa tudi največkrat ne moremo vedeti, kako in zakaj so prišli do bogastva. Če so bogati, jim očitno to pripada. Skratka: bogat ali reven, vsak ima svoje lekcije v življenju. Kraja pa je zame v vsakem primeru nečastno dejanje.

Mujo: "Zdravo, Haso! Kako si?" Haso: "Kako sam, kad sam bio mali - a sad serem na veliko!"

Mucamaca, sej bi se spet strinjala s tabo, pa se bojim, da mi boš spet enga klovna gor dala...

Ja, Mucamaca, to je pa tudi res. Velja za vsa področja. Eni dajo na nekaj, drugi pa na nekaj drugega. In potem tisti, ki na nekaj ne dajo, rečejo: "Uh, kako je to drago!" ...po drugi strani pa dajo za neko drugo stvar ful, kar pa spet oni drugi ne bi dal.

Kristalka, to pa je od tebe! Kratko, jedrnato in nad vsem! Hvala vsem tudi od mene!