Tamburin

Jao, jao! A tisti, ki ima malo večje zobe, je že GRDOBA?! Zdaj pa sem že v skrbeh, kam sodim jaz, če je Janja Zupan grdoba... :o|o:

Hmm... zanimivo! Tule opažam, da smo ženske bolj drzne od moških. (No, saj res ne morem sklepati po parih odgovorih. ) Marsa , zate sem itak vedela, da si drzna. Pa tudi ob ostalih odgovorih sem se kar nazabavala! Hja, tudi jaz sem bila parkrat kar drzna... V osnovni šoli (6., 7. razred) sem doma vzela Tomosov avtomatik in šla po eno sošolko, da sva se furali po Olmu in Semedeli. Ko sem zagledala policaje (in oni mene ), sem zavila v enosmerno in skrila avtomatik pod ene stopnice, s sošolko pa sva zbežali peš v najbližji blok in počakali, da so kapsi odšli. Niso našli ne avtomatika ne naju. V srednji sem se obrila po glavi na nulo - o tem sem že pisala... Hehe, kako me je mama takrat prezirala! Enkrat me je hotela užaliti, češ, da kakšna pa sem... in sem ji rekla: "Brez las - taka kot takrat, ko si me rodila." A ja, pa v 1. letniku sem dobila ukor zaradi drzne izjave! Pri glasbi so ene sošolke klepetale, in prfoksa jim je rekla, da če ne bojo dale mir, bojo šle čez vrata ven. Jaz pa glasno: "Čez ali skozi?" Prfokso je to tako razkurilo, da me je nagnala ven. Ko sem bila že pri vratih, me je vprašala, kako se pišem (ker nas še ni poznala, saj je bilo to čisto v začetku 1. letnika), pa sem ji rekla: "Johan Sebastjan Bach," in seveda dobila ukor. :xx!: Drugače nisem bila prav velikokrat nesramna. Če pa se mi je zgodila krivica, pa - uhhh!!! - nisem imela dlake na jeziku!

Aira, v katerih primerih se ravnaš po pravilih duše, ki ne sovpadajo s pravili družbe?

Te slikce so pa falile temo!

Ja, s kravato se uveljavlja družbeni prestiž, ne pa osebnostni. Dvomim, da jo kdo nosi zaradi sebe, ampak kvečjemu zaradi drugih. Ne vem, zakaj bi si kdo zaradi sebe zategoval vrat

Ja, včasih je človek tudi primoran biti drzen, še posebej, če gre za "preživetje", uveljavljanje... Se mi pa zdi, da se na koncu vedno dobro počuti, ker je iskren do sebe - pokaže svoj JAZ. Nagrajen je z občutkom, da dela "prav", četudi mogoče ne "prav" za druge, ampak "prav" za sebe - kar je mogoče še največ.

Vojko, na srečo tudi tega ni za posplošit (ne ocenjujemo vsi ljudje neke stvari samo po višini cene). Je pa res najbrž več kot 50% ljudi, ki ne razmišlja drugače kot tako, kot si napisal.

Mateja Sicer jaz bi pri tebi imela šus iz matematike, ker se ob glasbi ne morem skoncentrirat. V glasbo se ful vživim, ne morem jo samo bežno poslušati... No, ampak to je že druga tema. Tisto, da si si upala ven iz šolskega režima, pa je bilo drzno.

Če smo o tem že pisali, se opravičujem! (Z iskalnikom nisem našla te besede.) O objestnosti smo pisali, ampak tukaj ne mislim na tisto drznost - predrznost - objestnost..., ampak na tisto, ko si upamo ven iz nekih klišejev, pravil..., ko si upamo biti prvi ali celo edini... Kot primer sem se spomnila Marse, ki je enkrat napisala, da je imela pred leti zelene lase. No, v tem času to ni več nič nenavadnega, ampak za leta nazaj pa je bila prava redkost in tudi DRZNOST. V tem smislu mislim tole. (Marsa, ne se jezit, ker sem glih tebe omenila. Meni se sicer zdi to kul, da si kdo upa tudi kaj po svoje, ne pa samo po nekih zapovedih.) Drzni smo lahko pri oblačilih, obutvah, opremi stanovanja, celo načinu življenja... , ko si oblikujemo nekaj izven meja normale. Malo grobo rečeno: ko gremo preko drugih, da izrazimo sebe. Kdaj in s čim ste bili v življenju najbolj drzni in kako ste se ob tem počutili?

Meni se zdi, da ima čisto lepe "pravilne" poteze. Res pa je, da nima neke karizme... Ampak zaradi tega ne morem rečt, da je grda, kot Adi Smolar... Če bi jo srečala na ulici, me njena lepota najbrž ne bi fascinirala, ampak da je pa grda... - to pa spet ne, no.

Kaj pa je grdega na njej?

Čakte - o kateri grdoti govorite tukaj? Zunanji ali notranji? Missice in manekenke pa res niso grde (navzven)! Niti brez make-upa niso glih grde. Mogoče nekatere navznoter - pa še to ne morem rečt, da so grde, ampak kvečjemu prazne, nezrele, brezosebnostne... Človek ne more biti navznoter grd, ampak je lahko samo v neki fazi učenja, dozorevanja..., na poti proti notranji lepoti. Hmm... zanimivo, da ni nihče omenil Adija Smolarja, ki je resnično grd navzven. Navznoter pa je po mojem krasen človek... vsaj kolikor ga jaz poznam; poznam pa ga samo po njegovih pesmih. Ja, pa Michael Jackson! Toliko je plačal za svojo zunanjo lepoto, a zame je po zunanjosti zdaj prav grd. Najbrž je bil lepši prej, pred vsemi temi operacijami. Za notrnjost sicer ne vem (oz. vem, kar slišim od medijev...), ampak navzven je pa res en zmazek. :xx!: Nekdo je omenil Jana Plestenjaka. Meni je on navzven prav lep poba. Kaj mu pa fali? Je pa res, da se mi zdi od znotraj bolj brez neke osebnosti... Kot kaka marioneta. Se mora še narediti - zgraditi od znotraj.

Vsi pijejo: eni od veselja, drugi od žalosti!

VSE NAJBOLJŠE ZA !!!

Hodi Mujo po potki in skoraj bi stopil na drek. Vstavi se, pogleda dol in se začne spraševati: "Dali je to stvarno govno?" Skloni se, da ga malo pobliže pogleda... in si reče: "Pa izgleda ko govno..." Ker še vedno ni bil siguren, se skloni še nižje in ga povoha... "Pa i miris ima po govnu! Možda je stvarno govno." Da bi se še bolj prepričal, si ga da malo na prst in pokusi :xx!: , ter pravi: "Stvarno je govno! Baš dobro, da nisam stao na njega!"

Borism, , beljenje je pa ja žensko delo! Še nisem videla moškega, ki bi lepše in bolj natančno pobelil stene kot ženska!

Evo mene nazaj! Sem en dan manjkala (ne vem, če ste glih opazili ), ker sem belila dnevno in sem imela PC in vso štalo tukaj izklopljeno... Danes pa sem dala vse na mesto (vse preobrnila drugače, kot je bilo prej)... in vidim, da sem tudi PC in net prav priklopila, saj DELA!!! Juhuuu!!! Še se bomo brali!

Jaz pa si pravkar preurejam dnevno... in ful poudarka dajem na barve. V Lesnini sem si izbrala kotni kavč v živo svetlo zeleni barvi (kot kak travnik na soncu ) - samo ga moram še naročiti in počakati na dostavo. Stene bom jutri/pojutrijšnjem pobarvala v močno rumene (hot ), zavese pa bojo živo oranžne (kot pomaranča ). Pohištvo imam svetlo rjavo in bo tako tudi ostalo - mogoče bom zamenjala samo ročajčke na omarah in predalih. V glavnem... želim si pričarati malo sončka in pomladi v dnevno sobo, ki je sicer bolj temna (na senčni strani). Komaj čakam, da bo vse pošlihtano!

Hmm... ...glih povsod ne moreš zmagat. Zato je dobro, če se znaš sprijaznit s porazom. Še bolje pa je, če poraza sploh ne jemlješ kot poraz. (Saj poznaš tisto: "Važno je sodelovanje, ne zmaga.")

AAAUUUUUUUUUU!!! Fino! Niti sosedje me niso slišali!

Hmm... ja... kakor kdaj. Oziroma tudi kakor komu (kaj povedati ali zamolčati)! Ni vseeno, komu kaj poveš in komu kaj ne poveš. Če so ušesa gluha, je mogoče bolje molčati. Če pa te znotraj vseeno razjeda, ker nisi povedal, pa se spoveš kje drugje - greš magari na hrib in tuliš kot volk! Auuuuuu... Ma glih zdaj bi rabila tak hrib, da se grem malo stulit!

Nadležni? Zakaj? A se mogoče bojiš, da jih ne moreš premagati?

Ja, to pa tudi res. Včasih je treba tudi ob pravem času in na pravem mestu kaj rečt. Tudi meni se včasih zgodi, da potem, ko je že vse mimo, si rečem: pa zakaj nisem takrat rekla...?!

Pravijo: Kdor molči, pritrdi. Se vam zdi, da res? Vedno oz. večinoma to drži?