Tamburin

Še nečesa sem se spomnila, kar bi rada znala: ŽONGLIRATI!!! To sem vedno občudovala! In zdi se mi, da žongler pri tem delu uživa še bolj kot gledalci. (Saj z dvema kamenčkoma nekaj malega znam, ampak kaj več... )

Računalničar najde žabo. Ta mu pravi: "Jaz sem posebna žaba. Če me poljubiš, se spremenim v princesko." Računalničar vzame žabo in jo odnese domov. Doma jo položi v škatlico in postavi na mizo zraven računalnika... Žaba se čudi, zakaj je tip ne poljubi, pa mu začne še bolj laskavo prigovarjati: "Jaz sem posebna žaba. Če me poljubiš, se spremenim v princesko in z mano lahko počneš, kar hočeš..." Računalničar pa zmaja z glavo: "Hmm... PRINCESKA - to ni nič takega. Ampak GOVOREČA ŽABA, to pa je nekaj posebnega!"

Zdravnik, umetnik in računalničar se menijo, kaj je boljše: imeti ženo ali ljubico. Ta prvi pravi: "Boljše je imeti ženo! Urejeno življenje, brez stresov, vse pošlihtano... to je vsekakor bolj zdravo..." Umetnik: "Ah, ne, boljše je imeti ljubico! To je bolj vzburljivo, več strasti, romantike..." Računalničar pa: "Boljše je imeti ženo in ljubico!" Prva dva ga pogledata in rečeta: "Wau, ti si pa upaš!" Računalničar pa: "Hja, žena misli, da sem pri ljubici, ljubica misli, da sem pri ženi - jaz pa lahko programiram!"

Wau, ste pridni, forumci! Da poskusim še jaz našteti, kaj znam: - šivati in vse kar spada zraven (krojiti, likati...) - učiti druge, razlagati -> podajati svoje praktično znanje drugim (že v šoli sem ful rada razlagala sošolkam matematiko, ko česa niso razumele, in marsikatera mi je rekla, da znam bolj preprosto in jasno razložiti kot naša prfoksa , ...zdaj pa vodim šiviljske tečaje) - beliti stene - brusiti in lakirati les (klopce, mize...) - voziti avto, kolo, pa še kak lažji motor (n.pr. moped) - kotalkati (upam, da še znam, ker že dolgo nisem ) - plavati (če pa to ne bi znala rojena primorka, bi bila sramota! ) - gospodinjska dela (kar pač moram ) - risati (Hmm... , ničesar več se ne spomnim. ) Zdaj pa še, kaj bi rada znala: - plesati - kipariti - hitro tipkati - voziti avtobus - govoriti kak tuj jezik (najraje angleško, ker bi mi najbolj prav prišlo) - vrtati v zid (za postaviti kak luster, poličko...) - popravljati avto (Sanjalica, pevskemu zboru razglašenih forumovk pa bi se tudi jaz pridružila. :o|o: To bi razturala! ... )

Pa saj jo lahko tudi ti povabiš v našo družbo! A nisi tudi ti "naša družba"?

Kaj ti je ne moreš povabiti?

Marsikaj praktičnega sem se že naučila in marsikaj bi se še rada. Sem pa že večkrat doživela, da se mi je neko praktično znanje zdelo samoumevno (kot da je normalno, da to znam, saj vendar to vsak zna...), potem pa sem videla, da vendarle vsak tega ne zna. Ali pa obratno: sem videla nekoga, da nekaj zna opraviti, in se mi je zdelo, da to zna vsak..., ko pa sem sama poskusila, sem videla, da ni to "kar tako". Sama znam zelo ceniti praktično znanje in sposobnosti ljudi. Ful občudujem koga pri kakem takem delu, opravilu. Na primer, ko čakam pri frizerki, nikoli ne buljim v revije in časopise, ampak uživam ob gledanju spretnih frizerkinih rok. Pa tudi, če mi kdo montira kako poličko, sem rada zraven in .

Meni se zdi, da ljubiš človeka, če se v njegovi družbi vedno dobro počutiš, ne glede na to, ali je on(ona) tisti trenutek tečen, zoprn, slabe volje..., ali je prijazen, veder, nasmejan... Po mojem je ljubezen tam, kjer je vedno - v dobrem in slabem. Normalno, da če je on(ona) slabe volje, si potem tudi sam slabe volje, ker ti je hudo zaradi njega(nje). Ampak, če ljubiš, si ne želiš tisti moment pobegniti stran in se vrniti, ko bo on(ona) dobre volje. Če pa ljubiš to, kar nek človek naredi zate, potem pač ljubiš to..., ne pa človeka. Človek je človek - take in drugačne volje, z dobrimi in slabimi trenutki... Tudi, če ljubiš zato, ker ti drugi to ljubezen vrača, to ni "brezpogojna" ljubezen. Je pogoj, da ti ljubezen vrača. Ne vem no, to je moje mišljenje. Jaz tako ljubezen, kot sem opisala, čutim edino do sebe in do otrok. Otrok me lahko še ne vem kako razjezi in bom jezna in vse, ampak niti za trenutek ga ne morem nehati ljubiti. Enako je z mano: lahko ga... poserjem na kvadrat ali pa sem čisto down, a vselej najdem v sebi tisto... do sebe.

Še ena iz moje "bogate zakladnice resničnih dogodkov" : (Sicer ni izjava, ampak ena hecna gesta.) S prijateljicami smo nekaj proslavljale v eni pivnici. Stregel nas je natakar, ki je "imel čez" naš del pivnice, na drugem delu pivnice pa je stregel en drug natakar (vsak je imel svoje mize za streči). Prijateljica je hotela nekaj naročiti, in ker je bil v bližini natakar z drugega dela pivnice (ne naš), je pač poklicala njega. Tip ji je rekel, da mora naročiti onemu drugemu (našemu), ona pa: "Dobro, potem pa mu recite, naj se nariše pri naši mizi." Čez nekaj časa pride ta isti natakar do naše mize in prinese kos papirja, na katerem je bil narisan možiček - naš natakar se je namreč narisal na kos papirja in ga poslal k naši mizi!

Majica, ful dobra tale s temi liki! Pa tista z uro tudi!

Majica, jaz pa si že ves dan razbijam glavo s tistimi liki zgoraj ... Škarje za papir sem že čist skrhala!

Tjazy, kaj pa, če si imel samo halucinacije, da si imel take hlače?

Wau, Boris! Ta je pa za mojo mamo; ji ga moram kdaj povedati.

Kdor se zadnji smeje, se smeje brez zob.

Se vam je kdaj že zgodilo (oz. se vam kdaj dogaja), da ste se tako smejali, da se niste mogli nehat smejat? Meni se to večkrat zgodi, ampak tako hudo, kot je bilo enkrat v osnovni šoli, se mi pa ni več zgodilo. Ne vem več, čemu sem se začela smejati... spominjam se samo, da sem se tako smejala pri uri biologije, da je začela učiteljica vpiti name, naj neham. To me je spravilo v še večji smeh, tako da me je učiteljica nagnala iz razreda. Na hodniku pred razredom sem se seveda še bolj smejala, saj mi je bilo smešno, ker me je učiteljica zaradi smeha nagnala ven. Ta moj smeh je slišal šolski psiholog v sosednjo pisarno in je prišel na hodnik pogledat, kaj se dogaja. Ko me je vprašal, zakaj se smejem, mi je bilo to njegovo vprašanje tako smešno, da sem se začela še bolj smejati in mu sploh nisem mogla odgovoriti. Potem me je še on nagnal ven pred šolo, češ, naj se zunaj umirim, jaz pa še bolj PHAHAHA... Skratka, čisti odklop. In največji hec je, ker še danes ne vem, čemu sem se smejala.

Stane, tokrat me ne bo na partyju. Predaleč zame (oz. za moj avto). Bom pa drugič, ko ne bo dlje kot do Ljubljane. Zdaj mi pa dajte neopravičeno, če hočete.

Tebi pa dolgo stoji!

Stankaa, lepo si tole napisala. Tudi jaz imam rada noč. Še posebno mi je lepo poleti, ko ostanem dlje časa na plaži, tako da potem ležim na hrbtu in zrem gor v zvezdnato nebo, poslušam valovanje morja, prijetna sapica pa me boža... mmmmm... Pa tudi ko sem doma, mi je prijetno ponoči, ker je okoli mene vse mirno, otroci na varnem, nobenih skrbi, nobenih stresov... Tedaj se mi porodi največ idej za bilokaj. Nekako neobremenjeno razmišljam - v bistvu sanjarim... In včasih tudi kaj napišem na forum.

Janezek gleda skozi ključavnico spalnice, kako njegova starša seksata... in si reče: "Glej jih glej! Potem bosta pa kaj rekla, ko si jaz s PRSTOM vrtam po NOSU!!!"

Čestitke JanjiK in majičinemu tipu, da vama je uspelo to spravit v red! Pri nama je bil (oz. je še) on precej močnejši karakter od mene, in bi se prej zgodilo, da bi jaz prevzela njegove navade kot pa on moje. Hja, menda je on po podznaku Devica, jaz pa Dvojček...

Poznam to. Imela tudi jaz (Levinja) partnerja Leva, in tudi pri nama je bilo tako, kot praviš. Saj, dva Leva znata kar lepo skup pasat - se skoz nekaj dogaja, in to vse na ful... poln tank, gas do konca... (v dobrem in slabem). Pri nama ni šlo edino to, ker so bile nekatere najine navade in pogledi tako zelo različni, da je bilo tudi to FUL... Naveličala sem se stalne vožnje z neregistriranimi avti po nekih stranskih poteh (da nas kapsi ne dobijo), pa plačevanje položnic od pol leta nazaj in puščanje novih, pa stalno zaprošanje za socialno pomoč... Jaz imam rada red (vsaj kar se teh reči tiče), dostojno življenje (ne na veliki nogi, ampak skromno in dostojno), in rada pošteno zaslužim in pošteno zaružim. On pa je vajen živeti iz dneva v dan, od rok do ust - pa še to glih za glih in po možnosti na tuj račun (tako kot je živel prej in živi zdaj pri mami). V začetku sem mislila, da se ga bo dalo spravit "na mesto", ker sem videla določene potenciale pri njemu. Ampak Leva se ne da premaknit. Ali pa je to: "navada je železna srajca". Saj ga je škoda, ker je brihten in sposoben. A kaj, ko NOČE! Sin je tudi Lev in z njim pa se super zastopim. Veliko lažje mi ga je vzgajati kot n.pr. hčerko, ki je Kozorog. Nekako oba bolje veva, pri čem sva - on ve, kako jaz mislim, in jaz vem, kako on misli. Saj se tudi skregava, ampak se štekava, in prepir ne traja dolgo. (Tisti, ki bolj resno misli, tisti zmaga. ) S Kozoroginjo je pa ...

Dobre lastnosti: prijazna, ustrežljiva, natančna, znam poslušati, vedra... Slabe lastnosti: lena, cinična (kadar mi gre kdo na živce), trmasta, hočem imeti prav... Ma ko naštevam zdaj te lastnosti, sem pomislila, da sploh nisem vedno enaka - odvisno od mojega razpoloženja in drugih okoliščin. N.pr. včasih sem trmasta, vztrajna... drugič pa lena, kar je čisto nasprotje od vztrajnosti... Ali pa znam biti ful prijazna, drugič pa cinična, kar je spet nasprotno...

"Kakšna sreča, da imam srečo!" ... sem se spomnila tiste pravljice od Svetlane Makarovič: Miška si skuje srečo. Poznate to pravljico? Meni je ful luškana!

Težko je tle pamet solit, ker dobro vem, kako je, kadar so še čustva vmes. Še posebno, če so ta čustva pozitivna in negativna hkrati. :o|o: Michelle, vzemi si čas, kolikor ga potrebuješ. Ne misli, da si mu dolžna hitro nekaj odgovoriti - edino, če mu odgovoriš, da rabiš čas... Jaz sem dobila občutek, da ga je on zasral, zdaj pa hoče narediti tako, da bo izpadlo, da si ga ti zasrala. Zato, dokler imaš v sebi tisto željo, da bi mu kaj grdega rekla, mu raje ne reci nič. Šele, ko se bo stvar v tebi malo polegla in boš lahko trezno razmišljala, mu povej, kar mu boš takrat želela povedati - če mu boš sploh še kaj želela povedati. Če ima ta zveza kako prihodnost, bo prenesla tudi čakalni čas. Tudi prijateljstvo z bivšim je možno, vendar ne tako hitro. Najprej se morajo čustva poleči in načrti za prihodnost usmeriti kam drugam... Saj veš, prijatelj je eno, partner pa drugo. Tudi jaz ti držim pesti, da se bo vse dobro izteklo za oba!