Tamburin

Jap, najbolj se najdem v Persefoni. Vse drži, razen tistega, da sem bila mamina punčka, pa da zna moja mama še vedno najbolje preceniti, kaj je dobro zama. To mogoče misli ona, jaz pa ravno obratno. Je pa res, da sem rada v svojem svetu fantazije. Tudi ostale stvari držijo - celo to, da imam eno starejšo prijateljico, ki je veliko bolj na trdnih tleh kot jaz in me veliko stvari nauči. V bistvu imam bolj to prijateljico za Mamo, kot pa mojo biološko mamo, ki me je rodila.

Tudi mi, ko smo imeli mačke, jih nismo kopali. Razen mogoče vsega skupaj 2x ali 3x, ko je prišel tako usran domov, da ga takega ni bilo za spustit noter. Pa še takrat smo ga morali vsaj trije držat, eden pa tuširat. Drugače pa se mačke same umivajo z lizanjem.

Jaz tudi upam, da ne. Se pa nikoli ne ve. :o|o:

Sem šla gledat v telefonski imenik in vidim, da je v moji ulici 383 družin, ki imajo objavljeno tel. cifro! Si lahko mislite, koliko sosedov imam?!

Živim v tako dolgi ulici, da imam za sosede najbrž vse naštete, razen Trobca in Britney. Na srečo jih pa vseh niti ne poznam (čeprav živim tukaj že 10 let) in me nihče ne moti.

Jaz se pa kar ne najdem tukaj. Mogoče PERSEFONA.

V depresijo padejo ljudje, ki imajo ful kreativne energije v sebi, a je ne znajo ali ne zmorejo uporabiti - realizirati svoje kreacije. Imajo močno željo nekaj početi, a nimajo dovolj elana (ali pa jim kaj drugega preprečuje), da bi to realizirali. Zato se potem počutijo nekoristni, za nobeno rabo, :xx!: ... Po mojem bi morali delati na tem, da to svojo energijo sprostijo. Če si n.pr. že dolgo let želijo opraviti tečaj tujega jezika, naj ga čimprej opravijo, čeprav ne vejo, zakaj bi jim ta tečaj (oz. pridobljeno znanje) služil. Nikoli se ne ve, kaj v življenju prav pride! Mogoče pa bi se ravno potem odprla kaka možnost. Naše želje so signali, ki nam osvetljujejo pot naprej. Najprej je ŽELJA (globoko v nas, čeprav se je včasih ne zavedamo), potem je MISEL (v naših glavah), potem BESEDA in šele potem DEJANJE. In če to ne steče po tem vrstnem redu, nastopi depresija (ker nekaj bi, pa ne vemo kaj in kako).

Ja, seveda se zdi domača, saj smo najbrž vsi bili "tantriki", ko smo bili otroci. In smo še vedno, kolikor je še otroka v nas. Tjazy je dal primer pomaranče... Če pogledamo otroka, kako se hrani, imamo res občutek, da je eno s tistim, kar zaužije. Že ko se doji, je eno z mamo, eno z mlekom, ki ga sesa. Enako je pri igri. Če otroka opazujemo pri igri, vidimo, kako se vživi v svoje igrače - n.pr. poriva avtek po parketu in se oglaša "brmmm brmmm", ker je ON tisti avtek (je ENO z avtkom). Po mojem je to to.

Pišuka , kolk problemov imajo eni s tem varanje! Ne vem - meni se zgleda še ni zgodilo, da bi si želela s kom drugim seksat, ko sem imela kakega tipa. Pa tudi nihče me ni spravljal "v skušnjavo", ko sem bila "zasedena". V srednji šoli sem imela tipa, ki je bil 1 leto v vojski. Meni to ni predstavljalo noben problem. Ko sem šla s sošolkami kam ven, sem se sicer pogovarjala in spila pijačko skoraj s komerkoli, ampak na kak seks nisem niti pomislila. Navadno se je že čisto v začetku pogovor odvijal tako, da sem imela priliko povedati, da imam tipa v vojski, in potem me nihče več ni kaj nadlegoval ali osvajal. Očitno sem delovala tako (oddajala kake vibre ali kaj jaz vem kaj), da je bilo vsakemu jasno, da sem svojemu tipu predana. In vsak se je potem še naprej normalno pogovarjal z mano. Tudi plesala sem s kakim, o ja. Ampak nikoli nisem imela občutka, da bi hotel kdo kaj več. Mi je pa zadnjič ena prijateljica rekla, da v tistih letih (ko smo imele 18 - 20 let) ni hotela imeti nobenega tipa, ki je še čakal na poziv za v vojsko. Vsakega, ki jo je kaj osvajal , ko je bila samska, je najprej vprašala, če je že bil v vojski. Če še ni bil, je pri njej takoj izvisel. :xx!: Rekla mi je, da je prepričana, da ga ne bi mogla čakati 1 leto. Zgleda, da smo si ljudje (neglede na spol) res zelo različni.

No, saj . Pol je vse OK. Je že moglo biti tako. A ne?

Bu1, kakšno zvezo pa ima točka G s tantričnim seksom? (ker si dal to v to temo) Tjazy, res dobro si tole razložil. Me pa še zanima: ali je možno, da pride človek do tantričnega seksa spontano - ne da bi sploh poznal tantro in se zavestno pripravljal na to? Se lahko to kar zgodi? Da naenkrat čutiš sebe in partnerja kot eno - da ne veš več, katero telo je njegovo in katero je tvoje, in ne čutiš tal (podlage) pod sabo ali njim.

Michelle, mislim, da ti zaradi tega ni treba biti žal. Če misliš, da je bil ta tvoj ta resen fant podel (kot si kasneje spoznala), se vprašaj, če bi se splačalo zaradi njega si pacat vest (izgubit dostojanstvo) ali kakorkoli temu že rečeš. No, vsaj jaz gledam na to tako. Meni se zdi, da če greš z drugim, varaš samega sebe, ne drugega človeka. Ker če z nekom nisi srečen in si vseeno z njim, ne izpolnjuješ sebi svojih želja - torej se varaš. Nimaš dostojanstva, spoštovanja do sebe. Meni je grozno že to, da sem z nekom, s katerim nisem srečna, kaj šele, da bi n.pr. na skrivaj šla z drugim. Sem bila tudi v taki situaciji, da me je tip dobesedno zapostavljal (mogoče celo hodil drugam), pa me kljub temu ni zanimal nihče drug. Na vsak način sem hotela zvezo prej prekiniti, zato da sem lahko potem zadihala in šele kasneje dobila željo spoznati koga drugega. Meni se zdi tisto "če on mene vara, bom pa še jaz njega" nedojemljivo. Se spustiti na isti nivo - no way. Mislim, da me niti kaka materialna odvisnost ne bi spravila do tega, ker potem bi se sploh počutila, da prodajam svoje telo pa še dušo zraven. Še prostitutke se mi zdijo bolj dostojanstvene kot ženske, ki živijo z nekom samo zaradi denarja. Prostitutke vsaj pokasirajo za svoje usluge in potem živijo svoj lajf - ne razdajajo še lajfa zraven.

Vsem solevčkom: Tebi, JanjaK, in tvojemu možu pa poleg tega še čestitke za obletnico! Pravi Levji zakon! Z odprtim naprej!

Prejšnji vikend sem bila s kolegico na dopustu v avtokampu. V šotoru sem napihovala tisto veliko blazino za spat, a se nikakor ni hotela napihniti. :xx!: Stopim v šotor in poslušam, če kje pušča, če se sliši "psssss", a nič ne slišim. Potem zvlečem blazino iz šotora, jo obrnem narobe, kolegica pa pravi: "Seveda ne slišiš psssss, ko pa dela haaaaaaaaaaa!" (Blazina je namreč imela režo, dolgo najmanj 5 cm!)

Po mojem je Škorpijonka z ASC v Strelcu ali pa obratno. Sicer pa, tudi meni je Pika zelo všeč. Brala sem jo v otroštvu, zadnje cajte pa sem jo gledala v Živ-žavu. Celo snemala sem si jo na VHS. Za Pusta pa nisem bila nikoli Pika, ker sem bila predebela. (Mi bolj pristoji kak klovn - pa še povštra za trebuh ne rabim. )

Contesa, ma tudi tista ni čisto gladka, ki se spotika ob te njene izjave.

Po mojem simbol deluje tako, kot mi v njega verjamemo - če verjamemo, da deluje pozitivno, bo deloval pozitivno, če pa verjamemo, da deluje negativno, bo deloval negativno. V bistvu delujejo naše misli, simbol pa je samo zunanja farsa. Podobno kot pri nekaterih zdravilih. Lahko namesto tablete poješ le bombon, in če boš verjel, da je ta bombon zdravilo, boš ozdravel. Po mojem je vse v naših glavah (mislih, naravnanosti...). Simboli so zelo stara stvar, pojavili pa so se zaradi želje po manipuliranju z naivnimi ljudmi. Zato, da so ljudi "usmerili" navzven (v simbole, podobice, oltarčke... zunaj njih). Da so ti ljudje pozabili na svojo notranjo moč. Začeli so verjeti v bogove zunaj sebe in se počutili majhni, nebogljeni... in tako so lahko verski voditelji manipulirali s temi navadnimi smrtniki.

To se je tudi meni enkrat zgodilo. Sem štopala od KP do MB, pa mi ustavi en starejši tržačan. Vprašam ga, kam gre, on pa, da do Kozine. Ok, prisedem - bom že na Kozini dalje štopala, itak direktnega prevoza do MB nisem nikoli dobila. Potem pa začne tarnat, da ga je zapustila žena in mi kaže fotko ene lušne blond mladenke, kao to je ta žena. Ok, ga poslušam in sočustvujem z njim... Na Kozini pa tip ne ustavi, ampak pelje kar dalje. Meni je postal malo sumljiv, pa ga vprašam, zakaj ni ustavil na Kozini. On pa: "Ma saj te lahko peljem do LJ, da boš tam naprej štopala do MB. Itak imam cajt in se vozim brez cilja samo zato, ker me vožnja umirja." In začne dalje tarnat, kako mu je hudo za ženo... Prispeva do LJ, tip pa še vedno ne ustavi. Začnem mu govoriti: "Tukaj lahko ustavite, da bom naprej štopala," on pa nič - in vozi dalje. Ko sva bila že ven iz LJ, spet pravi, da ima čas in da me lahko pelje še malo naprej. Mene je začela že grabit panika in po glavi so se mi motale misli, kakšne namene ima tip. Ampak sem vse lepo skrivala in se normalno pogovarjala z njim, kot da mi ni nič. Potem pa na Trojanah zagledava 2 štoparja (fanta in punco mojih let) in tip jima ustavi. Takrat sem si oddahnila. Takoj sem se počutila bolj varno, ker nisem bila več sama z njim v avtu in ker sem videla, da tip res nima nobenih slabih namenov, saj drugače ne bi ustavil še tema dvema štoparjema. No, tako nas je vse tri štoparje lepo pripeljal v MB in se potem menda vrnil v TS, od koder je šel na to sproščujočo vožnjo brez cilja. Zgleda, da je res rabil samo vožnjo in nekoga, ki ga je poslušal. Ja, sem precej štopala, ampak samo po Sloveniji (vsak vikend: 3 leta KP-LJ in 2 leti KP-MB v obe smeri). Samo 1x sem štopala v Karlovac, ko sem šla obiskat mojega takratnega tipa v vojsko. Mogoče 2x ali 3x sem bila v kaki neprijetni situaciji, ko je začel šofer kaj težiti, ampak sem vedno pravočasno prišla ven iz avta na diplomatski način; samo 1x sem morala malo bolj ostro nastopiti (med vožnjo odpirati vrata in groziti), da je tip ustavil. Drugače pa sem se večinoma zelo prijetno zaklepetala z ljudmi, ki so me vozili z avti ali kamioni. Se pa spomnim enega malo čudnega tipa, ki je vsakokrat, ko je prehiteval (tudi na avtocesti) ful trobil. Ves čas prehitevanja je tiščal na hupo, da so se vsi ozirali in gledali, kaj se dogaja. Sem mislila, da se bom od sramu pogreznila pod sedež. Pa nek ful izobražen tip je bil - vsaj tako je povedal. Hja, saj pravijo, da med norcem in genijem je zelo tanka črta (meja). Ne vem, če ni tale že malo šel čez tisto mejo.

Tudi k nam so včasih (ko sem bila še otrok) precej hodili teli Jehovci, ampak jih je moj oče tako hitro nagnal, da do mene sploh niso prišli. Lahko so bili samo srečni, da niso dobili kake copate v glavo. Moji starši so namreč ful krščanski fanatiki (dobesedno!) in bog ne daj, da jim začne kdo trobezljat o kaki drugi veri. Ko pa sem šla v MB v šolo, sem tam preko oglasa v časopisu iskala privat sobo. Po dolgem iskanju sem naletela na dva zelo prijazena človeka (upokojen par brez otrok), ki sta mi nudila zelo prijetno sobico s kuhinjo in souporabo kopalnice po ugodni ceni. Sobo sem takoj sprejela, gospa pa je hitro dodala: "Ampak morava ti povedati, da sva midva Jehove priče." Malo sem , potem pa sem rekla, da mene to nič ne moti in da zaradi mene ima lahko vsak svojo vero. Tako sem se nastanila pri teh Jehovcih in tam živela 2 leti - do konca mojega šolanja. Lahko pa povem, da mi sploh nista težila glede vere. Samo v začetku je gospa nekaj poizkušala in me začela spraševati, če vem, kako se kliče bog. Ko pa sem ji rekla: "Kakor za koga. Za kristjane je Bog, za muslimane je Alah, za budiste je Buda...," mi je dala mir in vse je bilo OK. Kasneje sem ju celo vozila z njunim avtom v dvorano (kjer so se dobivali Jehovci) in ju čez 2 uri prihajala iskat, ker je možakar težko vozil. Skratka, imam zelo lepe spomine na njiju. Drug do drugega smo bili prijazni in se nismo vtikali v osebne stvari. Pred kratkim pa sta prišli dve Jehovki k meni v delavnico in mi začeli nekaj razlagati o obljubljenem raju na Zemlji... Nisem se pustila motiti in sem kar naprej umirjeno delala in ju poslušala. Ko pa sta končali, sem jaz na vse to povedala še svoje mnenje - v stilu, da jaz že živim v svojem raju in ne rabim nobenih obljub in upanj..., da naj vsak pometa pred svojim pragom, pa bo dobro živel tukaj in zdaj... Skratka, tako sem jima na lep in preprost način "zatežila" s svojo filozofijo, v katero sem resnično prepričana, da nista vedeli, v katero religijo spadam. Na koncu sta mi celo dali prav in odšli. Najbolj hecno pa mi je bilo, kar sem enkrat videla pri sosedovih: Pred leti je sosed (trgovec po duši) prodajal čistila "Top Clean". Pa pridejo Jehovci na vrata, on jih povabi noter in kar nekaj časa jih ni bilo ven. Ko pa so končno le prišli ven, je vsak od njih nosil v rokah nekaj plastenk "Top Cleana", ki jim jih je ta sosed prodal. Otroci na ulici smo se zvijali od smeha!

Grem tudi jaz. Zjutraj pa zgodaj vstat in na D O P U S T !!! Juhej!!! Se vrnem v ponedeljek. Fajn mi bodite!

Moje življenje je slano! Vidiš Sstane, kaže, da nisem podsoljena.

Tudi jaz tako kot Mick in nekaj ostalih - če nimam nič nujnega za povedati, odložim, drugače pa povem razločno in malo bolj počasi, ker vem, kako se zna včasih slabo slišati taka sporočila. Najbolj posrečeni posnetki (pozdravi) na odzivniku, ko sem koga klicala: "Žal je vaš klic zaman. Naj vam bo v tolažbo, da lahko po pisku pustite sporočilce." "Nič ne bo! Če vam leži kaj na duši, se izpovejte avtomatu, ki vse prenese."

Ti me pa spraviš v smeh!

pesha

Kapica je lepo napisala v temi "Nikoli tako, kot bi lahko bilo" - kopiram: zakaj tolk skoraj vsak uporablja besedo neuspeh??? pa ludeki neuspeh sploh ne obstaja!!! to je le poimenovanje trenutnega razocaranja pred nekim trmastim vztrajanjem za ideli, ki so prej le plod nase domisljije, zelj... vedno vsak dobi kr rabi! ce ne v taksni obliki pa drugacni!!! ampak to ne pomeni, da je ta kao "druga oblika" neuspeh... zakaj se ne znam izrazat? tolk enostavno je pa povedat ne znam ...brez zamere Ja, v bistvu je res brez veze razmišljati, da se ti življenje obrača navzdol. Poskusi razmišljati drugače - poskusi sprejemati tisto, kar ti življenje prinaša. Ena moja prijateljica vedno pravi tako: "Sprejmi življenje takšno kot je, in glej, da si ga izboljšaš." Ni za "vreči puško v koruzo" in samo čakati, kaj ti bo čas prinesel. Je treba migati, se truditi... Ampak ni pa treba javkati, če ne gre vse po planu. Mogoče pa je za nekaj že dobro, da je tako, kot je. Ko se ti ena vrata zaprejo, se ti odprejo druga... Pa še to: nič ni težje, kot lahko prenašaš. Življenje ti naloži toliko bremen, kolikor jih ti lahko nosiš. Zato ne skrbi - vse je ok.