Tamburin

Kako pa je lahko nekdo, ki nekoga ubije ali posili, sploh prišteven, zdrav, normalen?

Ja saj, glih to je narobe, da se s temi primeri ukvarjajo samo pravniki, ne pa tudi (ali samo) specializirani zdravniki - razen v nekaterih primerih, ki si jih napisal. Po mojem je vsak zločinec bolan, ne samo tisti, za katerega pravniki menijo, da je "neprišteven" ali kako mu že rečejo. Nihče, ki koga umori, posili ali naredi kaj podobnega, ni prišteven, ni zdrav. Potrebno bi ga bilo zdraviti. Na naših sodiščih pa neprištevnost velja celo za olajševalno okoliščino , zaradi katere dobi zločinec še nižjo kazen, kot bi jo sicer.

Dolci12, tudi jaz imam včasih podobne probleme - da me ljudje ne poslušajo. V enem takem obdobju sem tudi odprla temo na tem forumu Komunikacija, in mnenja in nasveti drugih forumcev so mi zelo pomagali. Preberi, mogoče bo tudi tebi kaj pomagalo. Sicer pa sem prišla do spoznanja, da si uslišan takrat, kadar si tudi sam dovolj prepričan v to, kar govoriš. Kadar veš, kaj hočeš povedati, govoriš bolj z nekim entuziazmom, navdušenjem... bolj prepričano = bolj prepričljivo... in to bolj pritegne ušesa drugih ljudi. Saj ne, da moraš kričat. Večinoma je odločen in stabilen glas (ali stas - tvoja notranja drža) bolj "prodoren" kot sam volumen glasu.

Mick, ne morem trditi, kako bi reagirala v taki situaciji, ker (kolikor se poznam) bi me najbrž preplavila močna negativna čustva in najbrž ne bi odreagirala glih modro. Sem pa tudi sama mnenja (o čemer sem pisala v že malo pozabljeni temi Evtanazija in smrtna kazen), da bi bilo potrebno zapore zamenjati za kake "umobolnice" (oz. nekaj takega, kot so komune za narkomane), kjer bi te ljudi, ki zagrešijo kak zločin, pozdravili (podobno kot pozdravijo narkomane). Meni osebno bi bilo bolj v zadoščenje, če bi človeka, ki bi zlorabil mojega otroka, pozdravili, kot da bi ga zaprli za 3 ali 5 let, in po 5-ih letih bi se spet tresla in se bala, da bi ta človek spet prišel v stik z mojim otrokom ali nečakom ali sosedom ali vnukom ali bilokaterim otrokom. Je pa res - kot sem napisala zgoraj - da ne vem, kako bi odreagirala v resnici, če bi bila v taki situaciji. Če bi imela možnost izbiranja (zapor ali zdravljenje zločinca), bi, upam, našla v sebi toliko modrosti, da bi se odločila za zdravljenje zločinca.

Zlata ribica, saj vem, da bo nekaj že mavec pomagal, ampak daj še ti malo pomigat, da se moji hčerki čimprej in čimlepše zaceli zlomljeno zapestje! Pliiiisss! Pa ni treba, da zaradi tega včerajšnjega padca zasovraži rolerje. Naj se jih samo malo bolje nauči vozit, pa bo . A bo šlo?

Jaz gledam na to tako: Ja, je treba delati, da se zasluži denar, s katerim lahko živiš v tem materialnem svetu. Ampak ni pa se treba "ubijati" z delom. Delaš toliko, kolikor rabiš, da spodobno živiš, ostali čas pa posvetiš še čemu drugemu. Meje si postaviš sam tako, da pretehtaš, kaj ti koliko pomeni: koliko materialno izobilje, koliko družina, koliko lastni hobiji... itd. Kar pa se tiče posla, ki si ga omenil(-a), dolci12, imam tudi eno svoje razmišljanje. Človek ne sme drugemu želeti slabo, vendar niti sebi ne. Če n.pr. odpreš trgovino zraven druge trgovine (in s tem postaneš konkurent že obstoječi trgovini), ne smeš gledati na to tako, kot da s tem škodiš sosedu - trgovcu, ker mu jemlješ posel, ampak mu kvečjemu omogočiš nove izkušnje, skozi katere se lahko tudi on kaj nauči. Mogoče pa je tudi za njega prišel trenutek, ko se mu mora v življenju kaj premakniti. Mogoče mora potem še bolj izraziti svoje trgovske sposobnosti, in če je trgovec po duši, ga to kvečjemu "duhovno obogati", ga "realizira"..., če pa ni trgovec po duši in to svoje delo opravlja z muko, se mu mogoče potem odprejo nova vrata, kjer najde drugo delo, ki mu je bolj "pisano na kožo" kot to dosedanje. Skratka, na te stvari moraš gledati bolj celostno. Konec koncev moraš gledati tudi na druge ljudi - potrošnike: če so s tabo bolj zadovoljni kot s prejšnjim trgovcem, jim narediš s svojo prisotnostjo (s svojo novo trgovino) uslugo, ne pa škodo. Pa še nekaj (po mojem mnenju) dokazuje, da materializem in duhovnost gresta z roko v roki: Velikokrat nam materialnost (oz. naše materialno stanje) pokaže, koliko se CENIMO - to pa je povezano z našim duhovnim stanjem. Opažam, da veliko ljudi živi zelo siromašno, ker so prepričani, da si česa več ne zaslužijo. Tudi, če bi jim n.pr. kdo podaril en kup denarja ali pa bi zadeli na lotu, ne bi vedeli, kaj naj z njim, in bi ga najbrž kar čimprej zapravili za nepotrebne stvari (n.pr. 3-nadstropno hišo, ki je sploh ne rabijo... ali kr neki...) ali pa bi ga podarili naprej komu drugemu, ker ne bi prenesli materialnih dobrin - to pa zaradi svojega prepričanja, da teh materialnih dobrin NISO VREDNI. Ena prijateljica mi je v čestitko za rojstni dan napisala: ZA DOSEGO VISOKIH CILJEV NI POTREBEN NIČ VEČJI NAPOR KOT ZA SPRIJAZNJENJE S SIROMAŠTVOM. Zdaj pa se odloči, ali se boš sprijaznil s siromaštvom, ali boš dosegel visoke cilje v življenju. Duhovnost je pa itak življenje samo - duhovna pot so lekcije, ki nam jih prinaša življenje.

Majica , vse dobro ti želim!

Ampak s to razliko, da si ti obljubu, da prideš, jaz pa ne.

Sstane, kaj pa ti tle krivo vero učiš?! Bom še v tvojo sol nehala verjet, če boš take pisal in zavajal folk! Sicer pa, no, saj bi prišla - ampak edino peš, da bi prej pokurila tiste kalorije, ki bi jih potem dobila s tortico. Povejte, ko boste šli v Koper na tortico, da pridem še jaz! (Psst, se splača priti na ledeno kavo v Triglavsko slaščičarno. )

Bigm, tole sem pa skoraj spregledala! Hvala za kompliment! Naj še jaz vsem povem, da je bigm gentlemanski mladenič v letih.

Astra , tebe sem pa že med pogrešane napisala! Hja, malo sem pričakovala, da se boš kaj oglasila v Kopru, tebe pa od nikjer. No, upam, da se na jesen res spet kaj vidiva in pokramljava. Hvala za lepe želje!

Sam... če dobro premislim, se ne bi vrnila za 10 let nazaj. Takrat sem imela hčerko še v plenicah in čisto odvisno od mene. Joj, pa koliko neprespanih noči! Glih tisto leto sem vstajala 10x na noč. :o|o:

Stane, to pa lepo zgleda!

Danes sva s hčerko v moji službi prepevale tisto: Imam konja zvanog Smokija... pa ga jašem sa kavbojima... Divlje konje lovim s njim, pa ga zovem vatrenim, ja ponosim se sa konjem tim... Jednog dana jašem Smokija... oko mene pusta prerija... a na svoju sreču svu spasim divnu djevojku, što zalutala je u preriju... Tada skinem ja sombrero svoj... iz Teksasa predstavim se njoj... pa jo pitam: "Kako ste stigli usred prerije?" ona tužno gledala me je... "Oj prerija, rodni dome moj,... uvjek živeti ću ja u njoj... Pre bi dala život svoj, nego rekla zbogom njoj, oj prerija, rodni dome moj." Bog ve, kaj si je mislil sosed! Pa še okno, ki gleda na njegovo dvorišče, sva imele odprto, sosed pa učitelj kitare!

Ena posrečena in resnična: Pride tip v trgovino in reče glasno: "Tukaj je DRAGO!" Prodajalka ga pogleda :o in pravi: "Saj ni tako drago! Normalne cene imamo!" Tip pa: "Moj sosed Drago je tukaj!"

Aha, to je tako kot jaz, ki grem po špežo v Mercator z nosilno vrečko od Tuša, v Tuš z vrečko od Špara in v Špar z vrečko od Mercatorja. Fotka pa ! Predvsem rožiček v obliki zastavice !

Nataly , pa še en za tvojo mamo! Bigm, še enkrat hvala za voščila v živo , pa za tista po e-mailu (dobila! - torej si prav napisal naslov ), pa še za tale tukaj! Tudi tebi en ! Minibus... pardon... nimbus, na izbiro imam 3 postelje, a se še nisem odločila, v kateri bom prespala. Hvala tudi tebi za voščila!

Odvisno, koliko dosledno se držiš vseh navodil. (Vse podrobnosti imaš TUKAJ .) Jaz sem vmes tudi GREŠILA , in sem shujšala 6kg v 2-h oz. dveh mesecih in pol (zadnja 2 tedna še posebno grešim - kaj čem, ko pa so sami rojstni dnevi in same dobrote na mizi ).

Jaz moje starše kličem mama in tata, in tudi moji otroci mene kličejo mama. Mi pa kdaj rečejo tudi "madrson" ali "madr" (mother). Enkrat me je tamau v trgovini poklical "madr", pa so vsi debelo pogledali... potem pa poslušali, če smo angleži. Se mi zdi pa čisto ok, da me kličeta mama. Sicer jima ne bi nič zamerila, če bi me kdaj poklicala tudi Tamara - ampak učila pa sem ju, da mi rečeta mama. Tamara me itak vsi drugi kličejo.

Ja ja, tinka, tole 90-dnevno sem mislila! 1. dan: beljakovine, 2. dan: škrob, 3. dan: ogljikovi hidrati, 4. dan: sadni dan ... in vsak 29. dan post.

Borism, saj sem hotela več, pa mi ni hotelo objavit! Je pisalo, da je v sporočilu več smeškotov kot je dovoljeno , potem pa sem jih nekaj zbrisala, da je prijelo. No, jih pa zdajle dodajam za tiste, ki ste ostali brez:

Joj, kolk ste fajn vsi! Me je kar ganilo... toliko lepih želja na kupu! Hvala hvala hvala vsem! Tole si pa razdelite:

Sanjalica, po mojem te zet (oz. potencialni zet) ne more sam začeti tikati (vsaj jaz ne bi začela kar sama na "TI"). Mu moraš rečt, če hočeš, da te tika. In to čimprej, ker ko se bo enkrat navadil te vikati, bo težko prešaltal na "ti". Poskusi se postavit v njegovo kožo.

A ja, še to: Ko bom jaz enkrat tašča, bom svojim zetom in nevestam rekla, naj me tikajo in kličejo po imenu. Obvezno!

Joj, moram prav pomislit... Definitivno sem vse vikala. Pri ta prvih sem se prav izogibala, da bi jih poklicala, ker nisem vedela, kako naj jih. Če pa sem jih že morala, sem jih po imenih. Ostale pa zdaj kličem tako, kot jih moji otroci: nana (nona), nono, babi... No, če pa ni otrok zraven ali če govorim z njimi po telefonu, jih pokličem po imenu, ali pa se kar izognem imenovanju ("Čau, Tamara tukaj...").