Tamburin

Ooo, taščice & tastki! Pri meni je kar skozi en in isti "vzorec": - moji starši niso sprejeli nobenega mojega tipa (no, sčasoma malo že, ampak glih navdušeni niso bili nad nobenim), - mene pa so sprejeli vsi starši mojih tipov (nasplošno me starejši ljudje hitro sprejmejo) Posebno radi pa so me imeli starši od mojega prvega tipa. Še zdaj (po 14-ih letih razpadle zveze!), ko me kje srečata, me objameta in vprašata, kako sem! Njegova mama mi vedno skoraj s solznimi očmi reče: "O, Tamarca, naša nesojena nevesta!" Enkrat pred leti mi je rekla, da ji je prav nerodno, ko se zmoti in svojo sedanjo nevesto pokliče po mojem imenu. Ja, res, bolje sem se razumela z njima, kot z njunim sinom. Tudi starši od ta drugega tipa so fajn. Z njimi imam stike, ker je moja hči njuna vnukinja, in se mi zdi, da me imajo sedaj še rajši, kot prej, ko sva bila z njunim sinom še skupaj. Nekako me bolj spoštujeta in sta bolj prijazna z mano - še posebno mama. Oče je bil itak tudi prej zelo kolegialen do mene. Ta zadnja tašča pa je bila :xx!: . Nikoli je nisem marala in še zdaj mi zna kdaj prav pokvariti dan. Ful je hinavska, zahrbtna in koristoljubna, pa še glupa povrhu. Če je kaj dobila od mene, se je ful slinila, drugič pa grdo govorila o meni, in to take neumnosti, ki ne spadajo nikamor. Njenega moža pa nisem poznala, ker je že davno umrl. Hmm... je pa zanimivo: prvi dve tašči sta obe Levinji (obe 2.8.), tale zadnja pa Dvojčica.

O.K., Trudi! Sem našla nekaj od Ervina Fritza: Levi so malo levi, saj imajo kar štiri leve tace. Levinjam pustijo, da lovijo, sami pa cele dneve spijo. Levi so malo levi. Sicer pa so face in pol: kadar zarjovijo, se odmevi njihovih strašnih glasov še ure po savani podijo.

Kod pa astra hodi?

A misliš na tole? : VPRAŠANJA, NA KATERA SI JE DOBRO ODGOVORITI PRED POROKO

Wau, JanjaK! Sam... a ne bi bilo lažje, če bi Cyberček tebe nosil?

Meni pa nekaj ne štima pri teh porokah. Glejte: Osebna izkaznica preteče. Vozniško dovoljenje preteče. Potni list preteče... Čeprav si vse življenje ista oseba - kar se tiče identitete, ki jo izkazujejo našteti dokumenti. Tudi vozniški izpit, ko ga enkrat opraviš, ga opraviš za vse življenje (razen, če ti ga zaradi kakega prekrška odvzamejo). Pa kljub temu vsi ti dokumenti pretečejo in jih je treba podaljšati. Zakaj pa poročni list ne preteče? Kako lahko človek garantira, da bo vse življenje bil vsak dan enakega mnenja o poroki in o svojem partnerju? Kako lahko garantira, da bo vse življenje vsak dan enako navdušen nad svojim partnerjem kot je bil tisti dan, ko je izdahnil tisti "DA"? To mi ni bilo nikoli jasno. :o|o: Osebne dokumente je treba podaljševati (kot da mogoče kar naenkrat ne boš več Lojze Novak, rojen 4.12.1956 v Ljubljani...), poročni list pa velja do smrti (kot da boš vse življenje ljubil osebo, s katero si se poročil). A ni to malo absurdno? Če bi bilo po moje, bi poročni list trajal enih 10 let, in po 10-ih letih bi ga moral podaljšati. Če ga ne bi oba podaljšala, bi bila poroka razveljavljena. S tem bi država še več zaslužila kot z ločitvami, ker bi za podaljšitev moral vsak plačati kake koleke, ljudje pa bi se bolj svobodno, neobremenjujoče (brez hudih pomislekov in tveganj) poročali. In najbrž bi se tudi bolj pogosto poročali, kar je pa spet državi v interesu.

Jaz pa nisem nič pesniško navdahnjena. Ko nekaj mine, pospravim tisto v "škatlico preteklosti", in tam notri vedno obstaja. Kar je bilo, je še vedno nekje v preteklosti. Nikoli mi ni žal za preteklostjo, nikoli nisem nostalgična. Lepe trenutke iz preteklosti jemljem kot nekaj, kar sodi tja - v preteklost. Če so minili, pač ne sodijo v sedanjost. Včasih se mi celo zdi, da nekaj, kar je bilo lepo in je minilo, ni bilo pristno in zato je minilo. Zakaj bi torej žalovala za nečim nepristnim, zlaganim, narejenim? Sicer pa, Apolonija, lepa pesmica! Še naprej piši, kot čutiš.

in....kaj nej bi blo "NORMALNEGA" v tem :xx!: Bravo, aakhut! Folk bi rad zdaj še homoseksualnost v normo spravu. Joj joj!

Seveda, Trudi, kadarkoli! Vidva mi samo javita, kdaj prideta kaj na Obalo, pa se bomo zmenili. No problem!

Velja!

Kaj zdaj, veliko ali malo?

Nataly, če bi bila bliže, bi ti jaz prišla malat - k sem glih v formi in še vsa popackana od barve!

Trudi, tudi od mene , čeprav malo z zamudo, ampak vseeno iz ! JanjiK pa sem že voščila, pa za vajino obletnico tudi. Nas je toliko tukaj, da se mi ne da vsak dan v temo "Čestitke" pisat , čeprav vsakemu posebej želim vse najboljše, pa če ima rojstni dan ali ne.

Zate vem, da prideš. Še kdo?

Ja, to pa res. Pred 15-imi leti sva z enim ex tipom delala eno stanovanje, ki sva ga dobila v menda eni 4. gradbeni fazi. Je bilo treba še vso elektriko in vodo napeljat, vstavit okna in vrata, pa omete naredit, položit ploščice in parket... itd. (No, sva prišla vse do opreme stanovanja, ko sem jaz "pobrala šila in kopita" in šla stran od njega. ) Ko se zdaj spomnim na tisto stanovanje - kako sva ga neumno rihtala! Za kuhinjo sva namenila najmanjši prostor - zdaj vidim, da zame to mora biti največji prostor, ker v kuhinji se vse dogaja: od kuhanja, hranjenja, do strežbe obiskov... Ne maram kuhati kave, da me gostje medtem čakajo nekje v dnevni sobi. :xx!: Za dnevno pa sva namenila največji prostor - zdaj vidim, da dnevna sploh ne rabi biti velika, saj sem v njeji samo zvečer, ko se zleknem na kavč pred TV. Skratka, dobro je imeti neke izkušnje glede bivanja (da živiš nekje nekaj časa sam ali s partnerjem), da potem veš, kakšne prostore sploh rabiš, predno si začneš sam rihtati lastno stanovanje. No, lahko rečem, da sem s tem mojim sedanjim stanovanjem zelo zadovoljna. Če bi imela možnost, bi mogoče še kaj spremenila, ampak ne prav veliko. Mega se mi zdi, da imam izhod na vrt (čeprav sem v bloku), tako da lahko vso pomlad in poletje preživim bolj zunaj, ko sem v bistvu doma. Btw: pred par minutami sem končala s pleskanjem sinove sobice. Uh, kako bo vesel, ko bo prišel domov! Prej je bila bela (in ful umazana, počičkana :o|o: ..., saj ni bila pobeljena že enih 5 let), zdaj pa je svetlo modra. xrosex

Ke mačoti, Piko, tomazslo! No, pa papige tudi!

Ja, Selene, če ji opravičila tokrat ne bi priznali, bi se naslednjič zlagala. :o|o: Če človek ve, da dela nekaj prav, bo to tudi naredil, tako ali drugače. Ne samo otrok, tudi odrasli tako ravnamo in se mi zdi, da je to čisto normalno. Ma ja, včasih se sprašujem, kaj so se teli naši učitelji učili pri pedagogiki. No, ne vsi, ampak za večino mislim, da so jo prešpricali. :xx!:

Tamau mi reče: "Mama, je res, da sem jaz Lev in ti si tudi Lev?" Jaz pa: "Ja! Leja (sestrca) pa je Kozorog." In potem mu začnem naštevati, kdo od sorodnikov je kaj: "Tvoja babi je Dvojček, pa Lejin nono je tudi Dvojček, pa bratranec S. je Dvojček, pa stric R. tudi..." Tamau pa me debelo gleda in vpraša: "S kom so oni dvojčki?"

4 2 7 Danes pretežno v rdečem. Hlače: malina rdeče. Majica: črte bordo rdeče, malina rdeče, oranžne, roza... Počutje: kar sem spredaj naredila, sem z repom podrla (kot se reče ). Skratka, počutila sem se nekam neučinkovita - kot da bi morala več narediti, pa nisem, ker sem vsako stvar sproti "porušila". Vse me je jezilo, vse je šlo narobe. No, popoldne sem se doma preoblekla v turkizno modro obleko z belimi vzorčki in črno-rdečo borduro. Zdaj sem bolje in se ne sekiram preveč za dopoldansko neučinkovitost. Čeprav še vedno nisem glih učinkovita , ampak vsaj sekiram in jezim se ne več. (A ja, pa rumen material za zavese sem si kupila in zdaj že 3 ure gledam, kako lepe zavese bom imela! )

Hja, saj, kaj pa je dieta drugega kot zdrava prehrana? Zadnjič sem bila pri eni kolegici, ki je bolj močna, njena mama pa suha. Pa debatiramo o dietah in pravi njena mama, da še nikoli v življenju ni držala nobene diete, a je vseeno suha. Potem pa jo jaz vprašam, kaj in koliko poje čez dan, pa začne: »Zjutraj najprej pojem eno žlico navadnega jogurta...« Halooo? Eno žlico! Niti celega jogurta si ne privošči! »Za malico pojem za eno pest corn-flakesa z vodo...« Seveda, z vodo! Da ne bi slučajno z mlekom! »Za kosilo popijem čisto juho, košček mesa in kuhano zelenjavo...« Hja, drugim družinskim članom pa vsuje v juho še rezance, pa zraven mesa še krompir... itd. In potem bo rekla, da ni nikoli na dieti! V bistvu pa je vse življenje na dieti, le da ona temu reče zdrava prehrana – kar je seveda eno in isto. Enako je z eno mojo prijateljico, ki je vedno suha. Greva opoldne na kavo in ona si naroči gosti sok s smetano. Jaz jo malo zavidljivo gledam :o|o: , ker si lahko privošči gosti sok s smetano in je kljub temu suha, jaz pa samo kapučin z natrenom. Ko pa spijeva vsaka svojo pijačo in se odpraviva iz lokala, pravi: »No, danes mi ne bo treba kuhati kosila, ker sem se že najedla.« Seveda! Ni čudno, da je suha, če ima za kosilo samo gosti sok s smetano! In tudi ona pravi, da ni nikoli na dieti! Lepa reč! Tako da... tisti, ki ste vse življenje na dieti (oz. zdravi prehrani), ne stojte mi soliti pameti s tem, da diete niso zdrave in niso učinkovite! Nezdravo je edino nažiranje in bruhanje ali pretirano stradanje, ki privede do anoreksije ali bulimije. Vse ostale diete so take, kot jedilniki ljudi, ki se zdravo prehranjujejo in so vse življenje zdravo vitki. Tisti, ki pa radi papcamo in se radi tudi posladkamo ter se ne obremenjujemo s štetjem kalorij, moramo samo v glavi prešaltati na drugačen način prehranjevanja – na takšnega, kot ga imajo vitki ljudje. Poznam zelo malo ljudi, ki ogromno jejo in so vseeno vitki. Le-ti pa imajo najbrž tak metabolizem – presnova jim dela 100/h, ali pa imajo res težko fizično delo ali pa se vsak dan ukvarjajo s športom, da kalorije tudi pokurijo. Ena moja prijateljica poje vsak dan za malico sendvič s ½ štruce kruha, salamo in sirom, pa ima 48-50 kg. Vendar ona je invalidka (šepa zaradi prebolele otroške paralize) in po mojem že s hojo porabi ogromno kalorij, ker se mora za vsak korak ful naprezati. Drugače pa se ne ukvarja z nobenim športom in z ničemer. Tudi hodi le toliko, kolikor mora – povsod se pripelje z avtom blizu, kolikor se da. Najbrž pa ji tudi presnova dobro dela.

Ne vem, če sem kdaj tole že napisala na LNF, ampak za vsak slučaj bom še enkrat. Velikokrat se mi zgodi, da se nekega opravila nikakor ne morem lotit, čeprav vem, da ko se ga bom enkrat lotila, bo šlo. V takih primerih se vedno spomnim ene anekdote, ki mi jo je povedal moj oče (v šali ), in potem se vedno nasmejim in dobim elan: Enkrat je en tip ubil enega človeka. Privedejo ga na sodišče, sodnik pa ga vpraša začudeno : "Pa kako ste lahko ubil človeka?!" Tip pa hladnokrvno :o|o: : "Hja, lotit se je treba, pa gre!"

Pih, tole zgoraj je že preteklost. Nov kavč je že ene 2 meseca na svojem mestu. Tudi za zavese sem že dobila idejo (rumene bojo , kot stene), samo še material moram kupiti. Marička , danes pa sem kupila barvo za otroško sobo! Spet bo treba belit. :o|o: Najtežje se je lotit; potem že gre.

Beba, sem ti že hotela napisati, da mi je vseeno, kaj si bodo o meni mislili moji otroci, ter da mi je bolj pomembno, kaj si bodo mislili o sebi. Potem pa sem pomislila: pa kaj me briga, kakšna je moja mama - važno, da sem jaz ok! Hvala, ker si mi dala misliti!

No ja, hvala, Amis. Saj sem takoj vedela, kaj si mislila. Ampak kadar je preveč komplimentov na kupu, mi postane malo nerodno in potem se takole vlečem ven (češ, da ne štekam ), da malo ublažim zadevo pri sebi.

No no, ta bi bila pa malo huda, da bi imela tako veliko hči! Sicer pa (za informacijo): imam 1 hči (10 let in pol) in 1 sina (6 let). Aiwa, hvala za kompliment.