Tamburin

Andres, pa si se kdaj vprašal, zakaj je do vsega tega sploh prišlo?

Pri nas na Primorskem raste taka velika koruza in sir!

Žarek, ne jezi se, ker nisi še slišala nobene pohvale. Važno, da ti sama veš, da si ok. Pa tudi jaz vem, da si ok, ker vem, kako je sam preživljati 2 otroka. Bodi raje ponosna na to, kar počneš, kot da se jeziš na tiste, ki ne vidijo tvojega truda.

Ma glih moški nismo postale z emancipacijo. Samo manj odvisne smo od moških. Vozimo avto, zaslužimo denar... vse, kar je bilo včasih bolj moška domena; plus tega pa še vedno tudi kuhamo, peremo, pospravljamo... kot se "spodobi" za žensko. Torej nismo postale glih moški - samo moške zadeve smo prijele v svoje roke.

Kje si pa to prečital, da moški ne bi smeli zapustiti ženske?

Jaz pa mislim, da se ne dogaja tako pogosto, da moški zapusti žensko. Po mojem pogosteje ženska "zapodi" moškega. Vsaj v tem času je tako, ko smo ženske bolj emancipirane in manj odvisne od moških, moški pa vedno bolj odvisni od nas.

Ja ja, je v Sloveniji. Pojma nimam, kaj se dogaja. Mogoče pa so njega že klicali. Saj mene pa nimajo za kaj klicat, saj sem jim vse napisala in priložila vse papirje.

Ohoho, poko! Sicer pa sem tole že videla, ko sem slikala.

Sem jo oddala enkrat aprila, zdaj pa čakam. Do zdaj nisem še nič dobila (kakega povabila ali kaj), za njega pa ne vem, ker mi nič ne pove glede tega. Se je pa malo izboljšal in kupil tamalemu zvezke in torbo za v 1. razred! Vsaj to!

Bi prišel še ti, pa bi kaj zate pustil!

V Sloveniji je (menda od leta 1999) Jamstveni in preživninski sklad, ki izplačuje samohranilkam nadomestila preživnin, potem pa ta denar terja od zavezanca za preživnino - očeta. Višina tega nadomestila pa je določena (tam okrog 15.000sit/mesec) in torej ni taka, kot je določena preživnina, tako da tisto razliko do polne preživnine mora izterjati upnik sam, če mu rata. :o|o: Pa tudi ni vsaka samohranilka, ki ne prejema preživnine, upravičena do tega nadomestila. To je odvisno od njenih dohodkov - če ima n.pr. visoke dohodke, ji ne pripada nadomestilo preživnine. No, vsaj za nekaj je poskrbljeno v naši državi. Upajmo pa, da bo kdaj uspelo temu Skladu povišati nadomestila preživnine na višino preživnin. Kako uspešni pa so pri izterjanju tega denarja od preživninskih zavezancev, pa ne vem.

Tale bo z dodatki. (Foto "pokowc")

Ups! (Foto "pokowc")

Ku-ku! (Foto "pokowc")

Zdaj pa HOOOP! (Foto "pokowc")

Še malo, pa bo. (Foto "pokowc")

Mmmmm... tale palačinka bo nekaj posebnega! (Foto "pokowc")

Joj, Igorja E. Berganta hvalite?! Meni pa je njegov "humor" :xx!: bljak! Prav otročji se mi zdi, nezrel, žaljiv..., zraven pa govori neke brezvezne trače, ki nimajo nobene zveze s športom. On je na TV samo po vezicah (očka pa to), drugače pa totalno nesposoben za to delo. Me prav boli glava, ko plačam položnico za RTV, ker vem, kake neumnosti plačujem.

Tjazy, toliko govoriš o osvobajanju ljudi, sam pa se nikakor ne moreš osvoboditi Oshoja, a? Pazi, da ne narediš iz njega religije.

Pozdravljam 1. konferenco očetov na Dunaju! Končno so začeli migati v tej smeri! Tudi jaz se zgražam nad ženskami, ki svojim otrokom preprečujejo stik z očetom. Najbrž se sploh ne zavedajo, da je stik z očetom OTROKOVA PRAVICA, kaj šele, da bi se zavedale, kako s preprečevanjem teh stikov škodujejo lastnemu otroku! Večina teh žensk to počne zato, ker očetje ne plačujejo preživnine. Torej, če že oče prikrajša svojega otroka za materialno plat, potem še mama prikrajša svojega otroka za čustveno plat - za stike z očetom. Pa kje je tle logika?! Če nekomu gre slabo, dajmo ga še dodatno pohodit - in to svojega lastnega otroka! Halooo? Jaz za taka ravnanja žensk ne vidim nobenega opravičila. Omejevanje stikov razumem in odobravam edino v primerih, ko gre za očeta, ki bi lahko škodil svojemu otroku (kak pedofil ali kaj podobnega). Pa še v takih primerih se lahko dogovorijo za stike med očetom in otrokom v prisotnosti kake socialne delavke na CSD. Menim, da bi se očetje, ki so prikrajšani za stike s svojim otrokom, morali že zdavnaj bolj potruditi, da bi naredili kaj na tem področju. Ali mogoče čakajo, da bo kdo drug kaj naredil namesto njih za njihove otroke? No, očitno se nekaj že premika s to konferenco na Dunaju. Lahko pa bi bile take konference v vsakem kraju, tudi po Sloveniji. Pa ne samo blablabla... na konferencah! Moralo bi se tudi uzakoniti, da je kratenje otrokove pravice do stikov z njegovim očetom kaznivo dejanje, tako kot je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje.

Hmm... meni se pa zdi, da večinoma kar znam razorožit avtoritativno osebo. Ne vem pa, kako naj napišem, kako mi to uspe. Enostavno se ne borim. Nisem na bojišču . Predstavljam si, da sem v teatru , kjer moram odigrati svojo vlogo na odru, drugi soigralci pa svojo. Nekako jemljem avtoritativni pristop drugih kot neko masko, za katero se skriva človek, enakovreden meni.

Točno! Vsak ima svoje lekcije. Tisti, ki nima materialnih problemov, pač nima te naloge, da bi se kaj naučil iz materialnega pomanjkanja. Drugi, ki pa živi siromašno, se mora iz tega kaj naučiti. Sicer to še ne pomeni, da je bogat človek tudi duhovno zelo razvit. Je mogoče samo opravil na področju materialnosti, ima pa kake druge lekcije, ki jih mora obdelati v življenju. Siromak pa je n.pr. opravil na kakem drugem področju (nematerialnem), ni pa še "zrel" za to, da bi živel v materialni brezskrbnosti. Mogoče ga ovira lastna foušija do drugih, mogoče ima manjvrednostne komplekse, mogoče ima kako fobijo pred materialno brezskrbnostjo, mogoče se želi smiliti drugim ali samemu sebi, mogoče... ... karkoli. Je že nekaj, s čimer mora opraviti. Konkretno: Imam prijateljico, ki živi skoraj na robu preživetja. Včasih se prav čudim, kako preživi skozi mesec. Ampak - :o|o: poznam jo že od najstniških let in vem, da jih take biksa v življenju, da si je čisto sama skreirala tako življenje, kot ga ima. Očitno to rabi, da se nekaj nauči. Jaz sem bila v marsikateri situaciji, podobni njeni, ampak sem drugače postopala, zato je zdaj moje življenje drugačno od njenega. Se mi zdi, da sem bolj gledala naprej, medtem ko je ona gledala nazaj... Torej: obe sva imeli podobne možnosti izbiranja, le da se je vsaka odločila po svoje, in zdaj je tako kot je. Vsaka nosi svoje posledice odločitve. Zato se mi ona ne more smilit, ker vem, da mora sama priti do enih spoznanj. Sva prijateljici in ji pomagam v takem smislu, kot se meni zdi prav - nekako tako, da jo "učim loviti ribe", kot se reče; čeprav bi ona želela, da bi ji "ribo kar dala". In zaradi tega se ne počutim prav nič ozkosrčna. No, pa naj ne zgleda to tako, kot da jaz nimam problemov. Ja, jih imam, ampak ne glih take, kot ona. Imam pač drugačne lekcije, in trudim se, da jih počasi obdelujem eno za drugo.