Tamburin

A ja, Mateja, si me spomnila , da nisem omenila, da se bolonjsko dela na olivnem olju! Ma ja, meni se zdi samoumevno, ker itak samo olivnega uporabljam.

Tipka, ni nič čudno, da jo poznaš, ker je "svetski čovjek". Celo na TV je bila parkrat. Sicer pa sem ti že na OS napisala.

Stane, mi sol že vdihavamo, tako da je ne rabimo toliko v hrani!

Sem pa enkrat jedla v eni restavraciji v Izoli špagete z eno ful dobro omako. Menda se ji je reklo "Pomladanska omaka". Ime (v menuju) mi je tako lepo zvenelo, da sem jo naročila na špagetih, in bila je . Ne vem točno, kaj je bilo notri, ker je bilo vse ful zmiksano, ampak po mojem je bil paradižnik in korenje, pa mogoče še kaj od pomladanske zelenjave. Bila pa je oranžne barve in brez mesa.

Trudi, evo recept za bolonjske špagete: V ponvi segrej olje, dodaj čebulo, da porumeni, in prepraži mleto meso (recimo 10 dkg). Dodaj paradižnik (5-6 olupljenih in narezanih na koščke, lahko kar iz pločevinke), sol (Stane me bo spet oštel ), poper in 1 žličko origana. Pusti, da počasi vre enih 20 minut. (Lahko pa upoštevaš Stanetov nasvet in soliš omako na koncu! ) Medtem skuhaš špagete na "al dente" - da ostanejo še malo trdi. Ponavadi ustreza čas kuhanja, ki je napisan na vrečki. Niti minutko več! Špagete nato odcediš in preliješ z omako.

A res? Grem prec pokukat.

Nič ne vem o tem.

Pa saj sem napisala, da imam PERSEFONO v sebi.

Ja ja, imam sestro, ki mi je ful podobna. Čisto možno, da je to ta, ki jo poznaš.

Jea! Levji žur bo v soboto 21.8. pri meni doma na moji terasi, od 17h dalje. Vabljeni vsi Levi in ostali Lunatiki! Resno mislim! (Kje sem doma, pa vam zaupam na OS, če mi pišete, da pridete.)

Oooo... hvala za komplimente!

Tavelika in Tamala 8.8.2004

4 2 7 Danes sem bila v krem hlačah in pisani bluzi (turkizno modra, temno modra, bela, rumena). Počutje: hmm... naporen dan (gužva), malo mi je bilo vse odveč, ampak sem zdržala in obvladala situacijo.

Trudi, torej je tisti kuža na tvoji ikoni plišast? Jaz sem pa mislila, da je tapravi.

Čez 9 dni.

Za Trudija ne vem. Vem pa, da je PRUDI maček iz Alan Forda.

Izjava ene trgovke: "Kupim stvar za 1 tolar, jo prodam za 2 tolarja, in od tistega 1% živim."

Naj dodam: Tretjemu pa bolniški staž med prebolevanjem bolezni ne pripada, kljub temu, da plačuje prispevke za zdr. zavarovanje. :xx!: Mateja, se strinjam, da je to v novem pravilniku malo "skrenjeno". Ne razumem pa tega, zakaj dijake prisiljevati, da hodijo k pouku. Saj Srednja šola ni obvezna in tega bi se morali dijaki zavedati - nekako bi jim morali z dejstvi pokazati, da bi se tega zavedali. Če bi bilo po moje, bi enostavno ocenjevali dijakovo znanje. In če zaradi odsotnosti od pouka ne bi bilo mogoče preveriti njegovega znanja, bi bil le-ta neocenjen in torej letnika ne bi izdelal. (Podobno kot je z izpiti na faksu.) Bolezen gor al dol. Za izdelati letnik je treba pokazati zadostno znanje, ki je zahtevano za tisti letnik, in pika. Pouk (profesorjeva razlaga) je samo pripomoček, ki pomaga dijaku osvojiti učno snov, dijak pa naj se sam odloči, ali bo ta pripomoček izkoristil ali ne. Jaz sem v Srednji šoli ful prešpricala. Sem pa imela vse izostanke opravičene brez zdravniškega opravičila, ker sem bila odlična učenka. Samo v začetku sem nosila opravičila, dokler niso začele padati ocene. Potem pa me razredničarka sploh ni več spraševala, zakaj sem manjkala in kje imam opravičilo, ampak je kar napisala "opravičeno". Po mojem je vedela, da vem, da se učim zase, ne za koga drugega.

Jaz se pa danes sploh še nisem oblekla. Sem še kar v pižami in pospravljam stanovanje.

Vsak je svoje sreče kovač.

O, Stane in Mateja! Hvala! Jah, no, meni se zdi, da gre počasi. Ampak če malo pomislim, imata prav - sploh ni tako počasi. Ma saj v bistvu sploh ni važno, kako hitro gre. Važno, da gre in da vztrajam. Nisem si postavila nobenega časovnega roka. Samo želja je priti nazaj na svojo normalno težo, in ta želja me dela nestrpno, neučakano, zato se mi zdi, da gre počasi.

Jaz gledam na stvari tako: vedno sem srečna, če nisem nesrečna. Torej, tudi če ne glih skačem od veselja do stropa, sem srečna. Načeloma sem vedno srečna, le tu pa tam sem nesrečna (ko me kaj prizadane, ko kaj ne gre, kot bi moralo oz. kot si jaz mislim, da bi moralo iti...). Veliko manj bi imela za napisati, če bi pisala o tem, kdaj ali zakaj sem nesrečna. Srečna pa sem za marsikaj: ker sem se rodila zdrava, ker sem še vedno zdrava, ker imam pozitiven pogled na življenje, ker rada živim, ker imam, kar mi pripada, ker mi pripada, kar rabim, ker mirno spim, ker si zjutraj skuham meni najboljšo kavo, ker lahko grem z dvignjeno glavo kamorkoli, ker lahko vsakemu pogledam v oči, ker se sprejemam takšno, kakršna sem, ker sem O.K. .... in še in še bi lahko naštevala. Milijon razlogov, zakaj sem srečna. Tudi zato sem srečna, ker se teh razlogov za srečo sploh zavedam.

Ja, to pa drži. Videla v mnogih primerih - tudi v svojem. Ampak samo zavedanje vzroka ni dovolj, je treba še kaj narediti. Kaj premakniti v glavi. Ena od mojih tašč (imam namreč dve ) mi je že pred leti rekla, da ko je ostala brez službe in prišla v materialno stisko, je začela tudi več jesti in se tako zredila. V bistvu se je hotela zaščititi, ker se je bala še hujšega pomanjkanja. (Ljudje pa največkrat mislimo ravno obratno: da so debeli ljudje bogati, suhi pa revni. Mogoče je bilo včasih tako, ko je bilo res pomanjkanje hrane in so stradali.) Tudi zase vem, zakaj sem se zredila. Hotela sem se zaščititi pred tipi, ker so me v preteklosti prizadeli. Najraje bi se oblekla kot muslimanke , da me nihče več ne vidi in me ne more prizadeti. Po drugi strani pa sem hotela tudi tisto čustveno praznino v sebi z nečim napolniti - in hrana je seveda kot nalašč za to. Ampak kljub temu, da se tega že dolgo zavedam, to ni dovolj. Tudi nimam problemov s tem, da se ne bi cenila in imela rada - kvečjemu obratno: zelo sem ponosna nase, ker tudi imam za kaj biti. Problem je mogoče v tem, ker nočem ugajati tipom. Želim biti zaščitena pred njimi, kot s križem ali česnom pred kakimi vampirji. No, ampak ni več tako hudo. Malo na dolgo sem se zdaj razpisala o tem... :o|o: Pravzaprav mi zdaj hujšanje uspeva. Sicer zelo počasi (6 kg v 2 mesecih in pol), ampak gre in bo še šlo. Še 1x toliko, pa bom zadovoljna. (Pol si pa nabavim tisto oblačilo muslimank. )

Fak! ( pardon ) Zdaj sem se spomnila, da ima čez 2 dni moj nečak rojstni dan! Joj, kaj naj mu kupim? Mah, bom že kaj. Saj imam še 2 dni čas razmišljat.

Tone Francu: "Franc, benzin se je spet podražil! " Franc pa: "Eh, kaj me briga - jaz itak vedno tankam za jurja!"