Tamburin

Zdravnik hodi po pokopališču, pa zasliši glas iz groba, ki ga kliče: "Doktor!" Najprej misli, da ima prisluhe. Potem pa še enkrat: "Doooktor!" Doktor se ustavi in vpraša: "Kaj je?" "Imate kaj proti črvom?" --- Janezek in njegov očka gresta mimo trafike. Janezek zagleda kondome in vpraša očka: "Kaj je to?" Očka pa: "Kondomi." Janezek: "Zakaj pa so 3 v škatlici?" Očka: "Tile so za študente - za petek, soboto in nedeljo." Janezek: "Zakaj pa jih je v drugi škatlici 6?" Očka: "Tile pa so za dijake - za ponedeljek, torek, sredo..." Janezek: "Zakaj pa jih je v onih škatlicah 12?" Očka: "Tile so pa za poročene - za januar, februar, marec..."

Podnanos je bil včasih Šentvid = sv. Vid

Jaz pa samo Venero v Raku.

Imam samo MC in mamo v Vodnarju.

Imam Merkurja v Devici, pa Plutona, pa očeta tudi.

Devica, roka! Jaz tudi samo Marsa v Strelcu.

Jaz pa Luno v Tehtnici, pa še Jupiter in Uran.

A to je to! To se pa tudi meni dogaja, ki imam ASC v Dvojčkih. Drugače pa imam tudi jaz okoli sebe kar precej Dvojčkov: - en moj bivši, - dva bivša tasta, - brat, - nečak, - poslovna partnerka, - ena prijateljica, ...

Evo še mene tukaj!

Tudi mene že zmanjkuje... Lahko noč vsem skupaj!

JanjaK Evo še enega, ki mi ga je tamala danes povedala: Gorenjec si želi v Lipici sposoditi konja za ježo. Tip ga vpraša: "Kakšnega želite? Belega, črnega, rjavega...?" Gorenjec pa: "Ni važno, kakšne barve je, samo da je dolg." "Dolg? Zakaj pa?" Gorenjec: "Ker smo štirje."

Mateja, hvala za link! Ja, Marsa, točno tako. Kot je tudi že Bern omenil... "povijanje v vatko". Tudi meni se pretirano zaščitništvo do otrok ne zdi v redu - pravzaprav je škodljivo za otroke (dolgoročno gledano). Pri vzgoji je treba vedno misliti na to, da bo ta otrok enkrat odrasel in da bo moral biti samostojen in odgovoren. Ne bomo ga mogli vedno ujčkati.

Andres, še tole sem pozabila napisati: Pri vas imate pa to res super urejeno! Dvomim, da je pri nas kaj takega mogoče. Eni moji prijateljici še v vrtcu niso dovolili, da bi bila 1 urco z otroci v skupini in jih zabavala! Njen sin je namreč imel rojstni dan, in vzgojiteljico je vprašala, če lahko pride na tisti dan tudi ona v vrtec in otrokom kaj zaigrat na inštrument, da bi skupaj kaj zapeli, ali da kakorkoli kaj animira in popestri praznovanje rojstnega dne (ker se tudi sicer profesionalno s tem ukvarja)... Vzgojiteljica ji je odvrnila, da lahko samo pusti pri njih v vrtcu svoj fotoaparat, da poslikajo otroke, drugega pa nič. :o|o: :xx!:

Hvala vsem za te odgovore! Ne morem vsakega posebej komentirati, ker je tega preveč, ampak v glavnem se mi zdite vsi . Vidim, da nisem edina s takimi težavami. Mateja, imaš prav - občutek naj me vodi... A ja, sprašuješ, zakaj nisem napisala opravičila. Ker se mi je zdelo, da bo dovolj, če bo Leja sama povedala učiteljici, da ni utegnila napisati naloge. V resnici pa ji učiteljica ni verjela in ji je zabrusila, da se spet nekaj zgovarja... Pa tudi računala sem na to, da učiteljica ve, da Leje prejšnji teden ni bilo v šoli zaradi bolezni... Če si predstavljam sebe na mestu učiteljice, bi bila sigurno malo tolerantna v takih primerih. Nisem pa vedela, da učitelj ne sme dati cveka za neopravljeno nalogo. A mi lahko prosim napišeš, v katerem pravilniku to piše (pod katero točko ali kaj takega)? Da se grem pritožit na šolo... Zaradi tega primera (oziroma zaradi vsega skupaj: zaradi ocene, zaradi kritiziranja...) sem že stopila do socialne delavke na šoli in ji vso stvar podrobno opisala. Povedala sem ji, kakšni so moji občutki, kako jaz vidim Lejo in kaj se mi ne zdi pedagoško s strani učiteljice. Rekla sem ji, da bi rada samo videla dejansko stanje, ker med učiteljičinimi besedami in tistim, kar jaz vidim doma (urejenost zvezkov, pisanje domačih nalog, ocene od testov...) je veliko protislovja... Socialna delavka mi je obljubila, da se bo z učiteljico pogovorila in me poklicala v šolo, da stvar razčistimo. Učiteljici pa sem vseeno napisala opravičilo zaradi tiste naloge (govorne vaje) in jo prosila, če lahko pri naslednji uri slovenščine omogoči hčerki, da predstavi svojo govorno vajo. Upam, da bo zdaj vsaj malo človeška. Bern, tudi jaz se strinjam, da šola mora predstavljati neko avtoriteto. Vendar ravno krivica in nepoštenost v šolah naredi to, da učenci potem te "avtoritete" ne spoštujejo. Majica, tudi pri nas so lansko leto zaračunavali nek papir - menda ni šlo za WC papir ampak za nekaj drugega, ne vem točno, za kaj (se mi zdi, da za neke fotokopije z učno snovjo, ki jih dajejo učitelji učencem med letom). Ta papir so nam zaračunali kar skupaj z ostalimi stroški na položnici, ki jo dobimo vsak mesec za prehrano in druge stroške... Potem pa je v šolo prišla inšpekcija (mogoče jo je tudi kdo od staršev poslal - ne vem) in šola nam je morala denar vrniti! Denar smo prejeli vsi starši po pošti (s poštno nakaznico)!

Ampak kaj je sploh krivično: to, da nekdo ne dobi 1 zaradi neopravljene naloge, ali to, da nekdo dobi 1 zaradi neopravljene naloge? S hčerko pa sem se že pogovorila in ji dala napotke, kako mora "zlesti v rit" učiteljem naslednje šolsko leto. Jaz sem se te "veščine" naučila iz lastnih izkušenj, ker me ni nihče zaščitil... Mogoče pa je njeji namenjeno, da ji jaz povem, kako to gre.

1B, ma saj se cenim. Ni stvar v tem. Jaz se cenim neglede na to, ali postopam prav ali ne. Ker, če ne postopam prav, je to zaradi moje nevednosti - in če sem nevedna, še ne pomeni, da nisem vredna spoštovanja. (In konec koncev, kje pa sploh piše, kaj je prav in kaj ni. ) Rada bi samo slišala mnenja drugih - kakšno ravnanje se vam zdi bolj koristno za otroka. Lahko ravnam na en ali na drugi način: lahko se jaz borim za otroka ali pa pustim, da se otrok sam bori zase... Zanima me samo, kaj bi bolj koristilo otroku. V šoli vidim, da velikokrat naredijo starši kaj za to, da otrok ne dobi slabe ocene. Zadnjič je ena mama opravičila svojo hčerko, ker ni naredila naloge (ker je imela popoldne karate ), in ta učenka potem ni dobila 1. Moja je bila ravno tako brez te naloge, pa je dobila 1, ker je jaz nisem opravičila. Čeprav je imela moja bolj tehten razlog, zakaj ni naredila naloge - ker je bila en teden prej bolna in je komaj uspela prepisati novo snov v zvezke, poleg tega pa je imela tisto popoldne glasbeno šolo, pa še en test je pisala, ker je manjkala v šoli, ko so ga drugi pisali. In ko je rekla učiteljici, da ni naredila naloge, ker ni imela časa, ji je učiteljica zabrusila: "Spet se nekaj izgovarjaš!" Zgleda, da ker jo jaz ne zagovarjam in jo ne opravičujem za njeno neopravljanje nalog, je zdaj ONA najslabši otrok v razredu! Pa kaj v šoli ocenjujejo učence ali njihove starše?

Sambadi, hoj! Mogoče ti bo kaj pomagalo, če se boš začel spraševati in iskati odgovore globlje v tebi (ne samo površinsko): Zakaj vztrajaš v odnosu? Kaj imaš od tega odnosa in česa si prikrajšan zaradi tega odnosa? Se mogoče bojiš biti sam (kaj bi bilo, če bi bil sam)? Se čutiš, da nisi vreden ene bolj zrele ženske (ali da nisi vreden biti ljubljen)? Se bojiš naslednjega odnosa z drugo žensko?... Ta vprašanja sem kar tako "stresla iz rokava". Postavi si sam še druga vprašanja, na katera ne poznaš odgovora. Najdi si en miren plac, kjer se TI dobro počutiš, zapri oči, sprosti se, občuti se, poglobi se vase in poišči odgovore na tvoja vprašanja... Ko najdeš en odgovor (n.pr.: ja, se bojim...), si postavi naslednjega (n.pr.: zakaj se bojim?...). Kot otroci, ki nenehno sprašujejo: Zakaj ribe plavajo? (Zato, ker živijo v vodi.) Zakaj živijo v vodi? (Zato ker...)

Ja, spet ena tema o vzgoji... ampak tukaj bi rada postavila eno konkretno vprašanje: Kdaj oz. v kolikšni meri smo starši dolžni otroka zaščititi ter kdaj je za otroka bolje, da pustimo, da se nekaj nauči iz lastnih izkušenj? V mojem otroštvu je bilo tako, da me starši niso nikoli prav posebno ščitili. Če sem n.pr. prijokala domov, ker me je kdo od otrok na ulici udaril, so mi doma rekli: »Udari ga nazaj.« Če sem v šoli dobila po krivici slabo oceno (ker sem bila učitelju antipatična), so me doma še dodatno nahrulili zaradi slabe ocene in se niso poglabljali v to, ali je bilo to pravično ali ne... Enkrat so me v Holandiji izgubili, ker so buljili v izložbe in niso bili pozorni name, ki sem racala kar po svoje naprej..., in ko so me našli vso prestrašeno v neki x ulici, so me še ošteli sredi ulice, ker sem se izgubila... In še in še takih primerov bi lahko naštevala. Takrat je bilo to zame mučno, ampak zdaj vem, da so po eni strani ravnali prav (ker so me naučili, da moram sama skrbeti zase)... čeprav spet ne morem vedeti, v kakšno osebnost bi zrasla, če bi me malo bolj ščitili in stopili kdaj na mojo stran – se potegovali zame. Zdaj, ko imam sama otroke, se trudim po svojih močeh, da nekaterih vzorcev od mojih staršev ne ponavljam (si n.pr. vzamem več časa zanje, kot so si ga moji zame,... jim brez zadržkov povem, da jih imam rada in jih objamem, čeprav moji starši tega niso bili zmožni...). Stvari, za katere menim, da so moji starši ravnali prav, pa jih ponavljam tudi pri mojih otrocih (vztrajam, da pospravljajo za sabo,... jim ne kupim vsako neumnost, ki si jo zaželijo,... zahtevam, da se ob določeni uri spravijo spat...). Prejšnji teden pa sem prišla pri punci v dilemo in že vse te dni razmišljam, kakšno moje ravnanje bi bilo zanjo bolj koristno (dolgoročno seveda). V šoli je namreč po mojem opažanju čisto povprečen otrok: je mirna, ne razgraja (vedenje normalno), tu pa tam pozabi kakšno domačo nalogo ali kakšen pribor (toda, ko sem govorila z ostalimi mamicami, pravijo, da je pri njihovih otrocih podobno), ocene ima 4 in 5 (bo prav dobra in meni se zdi to čisto OK)... Prejšnji teden pa sem bila na govorilni uri in jo je razredničarka tako skritizirala, kot da je najslabši otrok v razredu. Pravi, da jo skrbi, kako bo z njo v 5. razredu, ker je tako neodgovorna... Niti ene pohvale ni povedala, čeprav vem, da je v nekaterih stvareh punca prav pridna. Dobila sem občutek, da jo ima »na piki« in da je marsikdaj krivična do nje... In zdaj ne vem, kaj je bolje: ali naj se potegnem za hčerko in to zadevo v šoli razčistim, ali naj pustim, da hčerka sama spozna, da je svet krut in da se mora sama boriti zase (kot bi ravnali moji starši). Nočem je za vsako stvar zagovarjati, ampak zdaj vidim, da včasih tudi učiteljica stresa svoje frustracije na njo (in mogoče tudi še na katerega drugega učenca, ki ni ravno po »njenem okusu«). Kako zdaj najti pravi način za vzgojo? (Jao , spet sem bila dolga, čeprav sem zadevo precej skrajšala! )

Evo še en link: ZGODOVINA KOPRA

Tudi Koper je bil nekoč otok. Potem so zgradili cesto (zdaj je to Semedelska cesta), s katero so povezali otok s kopnim (zaradi lažjega prevoza tovora in ljudi...), in tako je Koper nastal polotok, kar je še danes. Kasneje so zasuli še nekaj morja ob tej Semedelski cesti in nastala je Bonifika... Skratka: Koper so "umetno" priključili kopnemu, in tako se je razširil (naselil) še na kopno - novi del Kopra... Za Izolo pa ne vem točno, kako je bilo. Mogoče bo kdo drug tukaj napisal...

Tisto je pa bolj Portobeton... Koper - Capodistria => Capo di Istria (Poglavar Istre )

Evo, jaz sem že hodila ponoči po gozdu, v popolni temi. Enkrat smo taborili na eni jasi sredi gozda (na Trsteniku), in ko se je stemnilo, sem iz radovednosti šla v gozd, da bi videla, kaj se dogaja v meni, ko me je strah. Takrat sem videla, da me je strah samo mojih predstav, ne pa resnice. Kajti, ko sem se osredotočila na to, da sem samo bitje, del narave, tako kot drevesa, živali..., sem dojela, da sem popolnoma varna. Gozd je ponoči ravno tak kot podnevi.

... Si kar predstavljam tole!

Aliana, če se prav spomnim, si vzgojiteljica (a ne?), in ne bi rada strokovnjaku solila pameti. Ampak, ker si že vprašala, ti bom podala svoje mnenje: Veliko stvari lahko otroka naučimo z vzgledom. Po mojih izkušnjah neko teženje in nakladanje sploh ne zaleže, ampak otrok se v glavnem vede tako kot njegovi starši, saj jih dobesedno oponaša... Če ga bomo mi vedno poslušali, bo tudi on nas in druge znal poslušati. Če pa vidiš, da otrok ne zna (se še ni naučil) poslušati, pa se greš z njim kako igrico, v kateri se igrata, da najprej eden kaj preprostega govori (n.pr. našteva kakšne živali, predmete...), drugi pa posluša. Potem pa mora tisti drugi povedati (obnoviti), kaj je ta prvi povedal... in obratno. Velikokrat znajo biti take "sproti izmišljene igrice" zelo zabavne. Samo treba je narediti tako, da se otrok ob tem zabava, ker če se zabava, se lahko zelo veliko nauči. Zabava pa se, če se tudi ti sam ob tem zabavaš. Sicer pa, še enkrat: najbolj otroka vzgajamo s svojim vzgledom. Prav zato so naši otroci nam učitelji - ker zaradi njih se moramo tudi mi sami veliko naučiti. V njih lahko vidimo, kakšni smo mi sami. (Joj, kolikokrat slišim moje besede iz hčerkinih ust! )

Jaz podobno kot Mick. Skoraj nikoli ne grem spat pred polnočjo. Pa bi se rada navadila hodit prej spat - predvsem zato, da bi zjutraj lažje vstala... "Obred" pa poteka tako: ob 21h spravim otroke spat (če grejo ob 21.15h, morajo drugi dan ob 20.45h ), potem pa jaz na LNF... Vedno si rečem: "Grem samo malo pogledat, za pol urce," potem pa se zavleeeeče... A ja, Bern , tudi jaz imam tako blizu pojslo, da grem kar peš - se mi ne da avta vžigat, avtobus pa ne vozi na tej relaciji. Vstajam pa okrog 7h - 7.30h. Pa ne zato, ker hočem, ampak ker moram. :xx!: Če bi lahko, bi poležavala tam do 9h, 10h... Ampak to si privoščim samo ob nedeljah, ko mi ni treba na delo. In ni mi hujšega, kot če me kdo zbudi, ko mi še ni treba vstat! Grrr...