Tamburin

Ko vidim, da so zadnji posti tukaj moji, vem, da je ura za it spat. Kaj pa vi počnete pred spanjem? Kdaj hodite spat? ... No, bom drugič še kaj napisala, zdaj pa grem spat. LAHKO NOČ vsem skupaj!

A ni bil stil včasih deit?

Joj, saj res, se moram naučiti čisto tiho sprejemati komplimente! Kaj čem, če sem pa gobčna...

Ja, majica, točno tako: še sama ne vem, kaj bi rada... Revijo Casa Brava poznam, ampak nisem še naletela na tak CD. Moram malo okrog vprašat prjatelce, če imajo kaj takega... Raznih revij o stanovanjih pa imam tamle enih par kil. Sicer pa mislim, da ko bo kavč prišel in bo postavljen na svojem mestu, si bom že malo lažje predstavljala zavese. Zato pa nikamor ne hitim z zavesami, ker itak niso tako nujne. Zvečer spustim rolete, pa je. Ampak jaz ful uživam v tem: opremljanje stanovanja, iskanje barvnih kombinacij, modelov, postavitev... Imam majhno dnevno sobo (4,80m X 3,50m), a je bila že miljonkrat preobrnjena (pohištvo pa to...). Zdaj pa sem se odločila par kosov prav zamenjat. Staro sedežno sem že podarila enim - upam, da jo pridejo jutri ali pojutrijšnjem iskat...

Joj, Stane, pa saj si me že videl in me malo že poznaš! Pred četrt stoletja pa ja nisem bila več v plenicah, ampak sem že poštevanko obvladala!

Prenavljam dnevno sobo... - stene sem že pobelila v rumene, zdaj čakam oranžen kavč, ki ga imam naročenega, na omarah in predalih bom zamenjala samo ročajčke (najbrž bojo oranžni )... Največji problem pa so mi zavese. A ve mogoče kdo za kako www stran (tujo), kjer bi imeli kake zanimive zavese za pogledat? Po naših straneh sem že gledala, a je vse nekam staromodno, klasično, nič svežega... Tudi razne revije ful listam in nekaj že imam v glavi, ampak nisem še naletela na nekaj, za kar bi rekla: "Yesss!"

To pa tudi res! Kaki ful trendovski (za mlade) ali ful klasični (za stare) grejo hitro, čim pa so malo bolj odštekani, pa ni straha, da bi hitro zmanjkali.

Glede velikosti pa imam jaz kar srečo - št. 38 skoraj vedno prav. Edini problem je, ker je menda ta števikla najbolj pogosta in potem jih hitro zmanjka.

Ja, če ljudje ne bi pljuvali po tleh.

Ja, tudi meni je v prvi vrsti pomembno počutje v čevljih. Pa seveda tudi kvaliteta materiala in izdelave, ker mi je škoda denarja za neke šuhe, ki ti zdržijo 1 sezono ali pa celo še manj. Meni zdržijo čevlji povprečno 5 let, s tem da imam za vsak letni čas le en par čevljev, redkokdaj dva. Nisem mahnjena na kupovanje čevljev, modne trende in na polne omare... Nosim ene, dokler jih ne ponosim (za en letni čas), šele potem kupim nove.

Komaj čakam, da obujem jelowke! Za poletje so mi te tanartabolše! So komot (široke, tako da nikjer ne tiščijo), zračne zaradi luknjic, pa še na vsa oblačila v mojem stilu pašejo. Imam jih v peščeni barvi, letos pa bi si rada kupila še kakšne oranžne ali v kaki drugi živi barvi.

Boj nad samim seboj je najtežavnejši boj; zmaga v tem boju je največja zmaga. (avtor: - pojma nimam)

Aira , na to pa sploh nisem pomislila! Ja, res je lahko resnica tudi relativna. Ampak tudi v takem primeru ne boli, če sprejmeš, da nekdo drugi misli tako, ti pa drugače. Stvar je v sprejemanju in priznavanju mnenj drugih, kar pa še ne pomeni, da se moraš ti s tem mnenjem strinjati ali ga sprejeti za svojega. Če se ti zdi, da se ti ni potrebno spreminjati, se pač ne spremeniš in ostaneš pri svojem mnenju - pri svoji resnici.

Aira, pa saj crknjena miš te ne more ugrizniti!

Jaz se pa v temi počutim varno. Zdi se mi, da se mi nič hudega ne more zgoditi. Prepuščena sem sama sebi in to je največje "zaledje", občutek varnosti. Razni predmeti me ne morejo poškodovati, ker so moja čutila v temi bolj aktivna in vse prej zaznajo (če n.pr. kaj pada name ali če se v kaj zaletim, to zaznam veliko prej kot pri svetlobi in zato prej odreagiram). Kadar oči ne vidijo, se nekako avtomatično vključijo vsa druga čutila (sluh, tip, voh...) in celo intuicija. Ljudi pa se v temi ne bojim, ker itak tudi oni mene ne vidijo in poleg tega so največkrat sami bolj prestrašeni kot jaz.

Mah... nič od tega ne boli. Laž ne more boleti, ker se nima kje ustaviti, usesti znotraj tebe... Itak, če veš, da ni res, veš. Nima kaj boleti. Resnica pa ne boli, ker (če je n.pr. negativna, slaba - nekaj slabega o tebi, a resničnega) te lahko samo vzpodbudi, da stvar pri sebi popraviš, dogradiš...

Tole mi pa zdaj paše (hladno pivo ali karkoli...), kot budali klofuta.

Vojko , svaka ti čast!

Jaz se tukaj ne bi spraševala: ali mi bo odpustil in mu torej povem, ali mi ne bo odpustil in mu zato raje ne povem... Sicer si ne morem predstavljati take situacije, ampak mislim, da bi mu povedala in sprejela posledice, pa kakršnekoli bi že bile. Itak te posledice ne bi mogle biti hujše kot je črvičenje in slaba vest do konca življenja. V (zame) najslabšem primeru bi me pustil in odšel. Če pa bi ostal pri meni in mi ne bi odpustil ter me stalno žrl zaradi tega, bi pa jaz odšla. Drugače pa mislim, da ima Aira prav. Med otrokom in tem moškim (ki n.pr. ni otrokov biološki oče) se je najbrž že vzpostavila tista močna vez, ki ji rečemo "najbližje sorodstveno razmerje" (odnos: oče - sin), in najbrž je nemogoče pretrgati to vez. Po drugi strani pa: kri ni voda. Ipak je globoko v nas tisto... ne vem, kako bi to povedala... Evo en primer: moji mami je umrla mama kmalu po porodu, tako da je v bistvu sploh ni poznala. Pa kljub temu jo še danes pogreša! Čeprav je imela mačeho in tete in druge sorodnice, ki so skrbele zanjo, kot bi najbrž tudi njena mama, če bi bila živa... a vseeno ji je manjkala. Zakaj? No, vem, da ni to enak primer kot tisti , ampak hotela sem povedati, da je v nas nekaj, kar nas vleče k našim biološkim staršem. Ne vem, ali so to geni ali kake energije... Pa še ene sem se spomnila: Moja najboljša sošolka v osn. šoli je imela očima, ki je bil zelo ljubeč do nje - kot pravi oče. Z njo je živel od njenega 1. leta starosti in jo hranil, previjal, vzgajal... Njen pravi oče je bil nek agresivnež, ki se je po ločitvi od njene mame odselil v Kanado in se niso videvali. A kljub temu, da ga ta moja sošolka sploh ni poznala in da ji mama ni znala nič lepega povedati o njem, si je neskončno želela ga videti in spoznati. Zato se je pri 21-ih letih odpravila v Kanado (še prej se je pozanimala, kje sploh je in po telefonu navezala stik z njim, tako da ji je potem celo on kupil karto do Kanade in ji jo poslal...). Torej vseeno ju je nekaj vleklo skupaj.

Aira, najbrž je kak tak naslov teme, kot n.pr.: eur0song... ali kaj takega... potem pa se ne najde. Jaz tudi gledam zdejle - oziroma bolj poslušam, ker sem na netu, TV pa imam za hrbtom. Ful dobro je samo poslušat. Tako vsaj ne vpliva videz pevk in pevcev na pesem (oz. na moje mnenje o pesmi)... Probajte!

Sončna Vilca, tudi od mene

Mah, nič se ne spreminja. Še vedno so učitlce, ki žalijo učence - če ne zaradi priimka, pa zaradi česa drugega. :xx!: (V zadnjem času sem se kar 2x zgrozila, ko mi je hči pripovedovala, kaj vse si privošči njihova učitlca 4. razreda s svojimi učenci! ) Kar se pa priimka tiče, je imela tudi moja mama v otroštvu en pripetljaj z učiteljem likovnega... Pisala se je Pupis, in enkrat je ta učitelj po pomoti napačno prebral njen priimek z risbe in jo poklical: "Puis!" Ful mu je zamerila... (JanjaK vem da mu ne bi. )

Ja, JanjaK, res je. Veš, da sem tudi jaz razmišljala o tem, da ljudje različno odreagiramo na občutke manjvrednosti. Eni so potem (ker že niso "lepi" in "uspešni") ful prijazni, podložni, ne znajo reči NE... samo zato, da bi vsaj v nečem ugajali drugim in si priborili neko naklonjenost. Drugi pa... (Ma kaj ponavljam - saj si že ti to lepo napisala! )

Jaz grem pa zdaj iz modrih kavbojk in zelene majice v roza pižamo. Lahko noč vsem prisotnim...