Tamburin

Hmm..., če bi imela zdaj 15 ali 20 let? Kaj bi bilo??? Nič. Ne bi vedela, kaj me čaka pri 25-ih, 30-ih..., tako kot tudi nisem vedela takrat, ko sem jih imela 15, 20... Če bi kaj spremenila na bolje, bi najbrž istočasno tudi kaj spremenila na slabše, ker je marsikaj eno z drugim povezano. Na primer: mogoče bi imela bogatega moža, ki bi me vozil na dopuste in plačal čistilko, da bi počistila stanovanje. Ampak s tem ne bi imela toliko svobode, kot jo imam zdaj, ko živim sama... Ja, res ne morem reči, da mi je za kaj v življenju žal in da bi rada kaj spremenila..., ker se bojim, da bi s tem spremenila tudi kaj lepega na slabše. Bolje, da je tako kot je. To situacijo, ki je zdaj, že poznam in se tako najbolje počutim - za zdaj. Za naprej pa pamet v roke in po svojih močeh ter s svojim znanjem, spoznanjem, izkušnjami... novim izkušnjam naproti!

Zmelkow!

Po mojem bi bilo najbolje, da bi vsi fantje in vsa dekleta najprej živeli vsaj kako leto ali dve sami (brez staršev, brez partnerjev), da bi sprobali vsa dela, ki so potrebna v življenju. Vsi bi si morali najprej sami kuhat, prat, likat, peljat avto na tehnični,... Potem bi bolj cenili vsa tista dela, ki bi jih kasneje namesto njih naredil njihov partner, in najbrž ne bi bilo več toliko tega tekmovanja, dokazovanja, napihovanja... Na žalost pa velika večina skoči iz "maminega gnezdeca" direkt v "partnerjev objem", in potem je tako, kot je... ...kot so naučeni.

Tule sva si pa zelo podobni. Sicer sem bila tudi jaz včasih bolj blebetava (predvsem stvari o sebi sem povedala skoraj vsakemu, ki sem ga srečala ). Zdaj pa se trudim in mi včasih celo uspe se malo zadržati. Malo bolj IZBIRAM, komu kaj povem, ker sem ugotovila, da pri nekaterih res velja tisto: Ne govori ljudem, če si srečen, ker ljudje so nevoščljivi; še manj, če si nesrečen, ker ljudje so neobčutljivi. Včasih zna tudi kdo izrabiti tvoje zaupanje, zato raje . Ali pa v kakih prepirih, ko vidiš, da ne bojo nič obrodili, ampak si želi samo nekdo "spraznit jajca" - tudi takrat raje molčim. :o|o: Sem pa zaradi tega bila že označena za cinično ali nekaj podobnega. :xx!: Oziroma prvič, drugič, tretjič..., desetič poskušam kaj povedati, ko pa ni nobenega odziva, utihnem. Kadar pa utihnem, je v meni vsega konec... in za sogovornika sem kao cinična.

Često sem obžaloval, kar sem govoril, toda nikoli, kar sem molčal. (avtor neznan) Menda nismo še nič rekli o molku... Ali smo? O tišini smo - čeprav smo bili bolj tiho... Z molkom pa mislim bolj tisto, ko se n.pr. "ugriznemo v jezik"...

A zato je moja šefica tako popustljiva! Ima luno v tehtnici.

Hvala za namig! ...

Enkrat sem slišala, da se pri tipu po nosu vidi, kolikšno "orodje" ima. (Velik nos -> veliko "orodje", majhen nos -> majhno "orodje"...) Fantje, a to drži?

Ja, to pa res: levinje slabe šefice. Resno! Da ne bo kdo mislil, da se zafrkavam, ker sem jaz levinja! Kar poznam žensk levinj, niso dobre šefice. Hočejo preveč, da je točno po njihovo...

Jaz pa najraje jem tisto, kar ni treba kuhat - razen če mi kdo drug skuha. Namreč zelo nerada kuham :o|o: , zato jem pretežno solate, sadje, jogurte in take stvari, ki so hitro skuhane (testenine, rižote, polento z mlekom...). Sicer konkretno jem šele po 17. uri, ker do 16h delam in do takrat sem bolj na kapučinih. A ja, pozabila: nora sem na čokolado! Sicer se jo izogibam, kolikor se da - ampak včasih se ne da.

Jaz imam ful dobro šefico. Me pusti na kavo, kadar hočem. Edino mi gre malo na živce, ker me pusti, da sem na kavi tudi po eno uro in prečitam vse časopise, ki jih imajo v lokalu... Ja, preveč je popustljiva - ji moram rečt, da me mora bolj priganjat za delo.

Stanko Slanko, kolkor kristalčkov, tolko let... Vse najlepše in najboljše... ...ti dale!

A veš, da sem ravno danes o tem razmišljala! No, mogoče ne točno ravno o tem, ampak nekaj podobnega. (Upam, da ne bom preveč mim pihnila. ) Ker živim sama z otroki, moram pač doma opravljati dela, ki ležijo ženskam (kuhanje, čiščenje...) in tudi dela, ki ležijo moškim (beljenje, odmaševanje odtokov...). Ravno te dni razmišljam, da bo treba spet belit, pa sem pomislila: vidiš, če bi živela s kakim tipom, bi mi bilo lažje, ker bi mi lahko on pomagal... Tako pa moram vse sama - od nabave ustreznih barv, do priprav na beljenje, čiščenje... Ampak potem sem tudi pomislila, koliko več drugega dela bi imela, če bi živela s partnerjem. To pa niti ni tako hudo kot to, da potem tip sploh ne bi videl mojega dela, ker tisto kuhanje in pospravljanje je itak vsakdanja in samoumevna stvar. Ko pa bi se na primer belilo stanovanje, bi bil pa on ful pomemben in oh in sploh, ker je z beljenje toliko doprinesel v familjo! No, saj verjamem, da ni povsod tako. Ampak se mi zdi, da v veliki večini moški ne vidijo, kako so komot, ko pridejo iz službe domov in se najprej za pol urce zleknejo na kavč, medtem ko žena hiti za štedilnikom... Mmmm, tudi jaz bi rada po službi malo zalegnila in potem vstala in šla za mizo jest! Saj svaka jim čast, da popravijo avto, zmontirajo omaro, pobelijo stanovanje,... Jaz osebno sem še vsakemu priznala tisto, v čemer je bil boljši od mene oziroma kar je naredil namesto mene. Ampak se mi zdi, da se nekako bolj vidijo tista večja dela, ki jih običajno opravijo moški, naša ("ženska") dela pa so bolj neopazna. Zato mogoče pride do tistega DOKAZOVANJA... Najbrž tam, kjer je velika mera spoštovanja in ljubezni, tudi dokazovanje ni potrebno.

Uh, majica, šele zdaj vidla tisto slikco ! Tisti avto pa bi lahko bil tudi moj - sem imela glih takega belega pičipokija! (Je pičil po cesti in pokal ko zmešan!) Contesa

Ne vem, če sem to že napisala, ampak danes sem se spomnila ene izjave izpred 15-ih let: Smo bili (družba) v diskoteki... (Uh, bili takrat še ful mladi! ) En prijatelj se je zagledal v eno punco in jo prosil za ples. Ona ga pogleda od nog do glave in vzvišeno reče: "Ne plešem z otroci." On pa odvrne: "Joj, oprosti, nisem vedel, da si noseča!"

Po nesreči so tudi moji že kaj polili - ampak ne iz kake objestnosti. Pa še takrat, kadar se zgodi po nesreči, morajo sami pobrisati. Zdaj so že tako veliki, da me kar sami vprašajo za krpo, da lahko pobrišejo polit sok ali karkoli... Enkrat je pa tamau razbil šipo na klubski mizici (naši). Pa ni udaril po njej; samo naslonil se je in je počila. Se zgodi. Nisem se jezila, ker sem bila vesela, da se ni porezal. Od takrat imamo namesto klubske mizice en lesen zaboj (omarico z odpiranjem zgoraj).

Koga ni šans popravljat?

Berac je clovek, ki se je zanašal na pomoč prijateljev.

Sokrates, hočeš nočeš, tudi ti vzgajaš tuje otroke - s svojim vzgledom, če ne drugače. Vzgoja ni samo tisto, kar otroci vidijo ali slišijo pri svojih starših.

Aha, zdaj bo pa šlo! Torej: - eno črto potegneš pod 11 in pod 2 (nad 10 in nad 3) - drugo črto potegneš pod 9 in pod 4 (nad 8 in nad 5) (11+12+1+2 = 10+9+3+4 = 8+7+6+5) Še takih ugank! Jih ful rada rešujem!

Opij, tvoj muc pa mehanik, a?!

Uh, sokrates , nič tiho bit! Kar direkt staršem povedat, če že sami ne vidijo, da se to ne dela! Ali pa kar otrokom, če so dovolj stari, da jim lahko objasniš! Jaz nimam tako hudih scen z otroki - ne z mojimi, ko gremo kam na obisk, ne s tujimi, ko pridejo oni k nam. Oziroma ne pride do česa takega, ker že prej preprečim. Ko gremo mi kam na obisk, se že doma zmenim z otroki... Razložim jima, da gremo na obisk in da morata biti tam pridna, drugače bomo šli takoj domov. (Sicer to zdaj skoraj ni več potrebno, ker sta to pridigo že tolikokrat slišala, da jo menda znata na pamet.) Tudi ko smo na obisku, jih imam stalno na oku, pa magari samo v kotičku enega očesa. Če vidim kak flumaster v sinovi roki, ga takoj vprašam, kam misli risat... in takoj najde kak kos papirja in reče: "Semle!" Jaz pa: "Aha, ok," in nadaljujem s kavico in klepetkom... Pravzaprav vsake toliko otroke presenetim in jim dam vedeti, da jih vidim, tako da tudi če jih ne glih gledam, imajo občutek, da jih. Če pa slučajno jaz kaj spregledam, vidi pa na primer gostitelj, lahko tudi gostitelj opozori moje otroke. Mu prav nič ne zamerim, če malo pokara mojega otroka, oziroma mu celo pomagam in se postavim na njegovo stran in rečem: "Ste slišali, otroci, kaj je rekel?!" Enako je, ko pridejo drugi k nam. Navadno jim takoj ob prihodu postavim pravila, ki so vedno enaka, tako da tudi to že vsi otroci, ki prihajajo k nam, poznajo: ne smejo tikati PC-ja, ne smejo skakati po kavču... V bistvu se obnašam do vseh otrok enako, neglede ali so moji ali tuji. Tudi če vidim, da ima kak drug otrok namen kaj ušpičiti, mu enako rečem kot če bi bil moj. Otrok ne vzgajajo samo njegovi starši, ampak tudi okolica. Ni prav, da se samo starši nekaj repenčimo nad svoje otroke - naj otroci vidijo, da tudi drugim ljudem ne ustreza neko njihovo vedenje. Ali pa mogoče ena stvar njihovih staršev ne moti, druge ljudi pa moti, in to naj otroci spoznajo. Morajo se naučiti, da je treba na obiskih pri drugih spoštovati pravila drugih, ne samo pravila svojih staršev. Tudi če bojo šli kda v Anglijo, bojo morali voziti po levi strani in ne po desni.

Po starših me seveda čaka dediščina (če ne bom jaz prej umrla kot onadva), ki se bo delila na 3 otroke (mene, sestro in brata). Ampak tudi 1/3 bo kar veliko zame. Sicer pa ne računam na to, da bom jaz kaj imela od te dediščine, ampak kvečjemu moja dva otroka. Jaz sem že zdaj priskrbljena in najbrž tudi na starost ne bom več kaj dosti potrebovala (materialno). Mojima otrokoma pa bo najbrž prav prišlo za njun samostojni začetek... Tudi o oporoki zaenkrat ne razmišljam. Se mi zdi kar prav tako, kot je po zakonu: da dobita oba otroka enak delež po meni. Se pa nikoli ne ve, kakšne spremembe mi lahko prinese življenje.

Ne ne, ne bo šlo na 4 enake dele - ker vsota vseh števil na uri je 78. 78:4=19,5 (ni celo število, zato ne morejo biti štirje seštevki enaki - ker se sešteva cela števila) Se predam! (Razen, če sem narobe razumelo zastavljeno uganko, mi jo še enkrat bolj natančno obrazloži, da bom poskusila ZNOVA. )

Zakaj narobe? Saj drži seštevek števil! Ali sem jaz narobe razumela uganko? Kaj moraš urino številčnico razdeliti na 2 ali 4 dele? Zdaj vidim, da piše , da moraš potegniti dve črti. Čaki, grem probat razdelit na 4 dele z enakimi seštevki.