Tamburin

To, Marsa! Vsaj za eno feltno! Ne ne, sslane, moj tast je iz KP.

Contesa, si me narežala!

... bo treba kaj po prednikih pobrskat! Mogoče pa dobimo kako dediščino od Enzota!

Ker je imel katrco!

Sem imela eno sošolko, ki se je pisala Sušec, pa je bila bolj debelčkana. Zdaj imam eno prijateljico, ki se piše Debevec, pa je ful vitka. Ena prijateljica pa mi je rekla, da pozna enega Velikonja, ki pa je ful majhen. No, saj tudi moja hči se piše Ferrari, pa nimamo ferrarija doma! :o|o:

Moj bivši je enkrat službeno klical v Luko in vprašal za gospoda Pofuka, ker ga je nekaj rabil. Pa so mu rekli: "Gospoda Pofuka danes ni, lahko pa vas vežem h gospodu Kavsu..." Najprej sploh ni vedel, ali se tale heca... Potem pa je izvedel, da sta res oba s tema priimkoma zaposlena v Luki.

Se strinjam, da občutek manjvrednosti pridobiš že v otroštvu. Če te starši stalno kritizirajo in te nikoli ne pohvalijo, ne more biti drugače, kot da se počutiš manjvrednega. Navadno te primerjajo z drugimi, ki so kao lepši, boljši..., in potem tudi samega sebe vedno primerjaš z drugimi. Začne se tekmovanje: začneš tekmovati z drugimi, ker hočeš biti tudi sam tako dober ali lep, kot so drugi... samo zato, da bi dobil kakšno pohvalo, kompliment. To pa spet ni v redu, ker nihče ne more biti tak kot kdo drug. Meni se zdi bolje, da najdeš v sebi svoje vrline, ki jih drugi mogoče nimajo (ali pa jih imajo - to sploh ni važno). Važno je, da so to tvoje vrline, ki so, ki jih imaš! Pri drugih ceniš tisto, kar imajo drugi, pri sebi pa ceniš tisto, kar imaš ti sam. Prepričana sem, da ima čisto vsak človek nekaj, kar je vredno, kar je cenjeno. Če ni lep navzven, je pa mogoče za kaj spreten ali pameten ali sposoben... Važno je, da to odkrije pri sebi in si prizna ter pokaže drugim. Ful me razjezi, ko slišim kaj takega, kot mi je pred kratkim povedala ena prijateljica: Predno se je poročila s svojim sedanjim možem, ki je kuhar po poklicu, ji je njen brat posmehljivo rekel: "A kuharčka boš vzela?" Haloooo??? Kot da je kuhar kaj manj vreden! Če je dober kuhar, je glih toliko vreden kot dober zdravnik ali dober pravnik ali dober mehanik! In če kuhar (ali mehanik) manj zasluži kot zdravnik (ali pravnik), ima še to dodatno vrlino, da zna z manj denarja preživeti!

Ja. Evo tukaj: Nasilje

Hmm... učiti otroke uživati ob denarju?! Če imajo starši dovolj denarja, naj raje svoje otroke učijo, kako imeti vedno dovolj denarja, ne pa jim ga dajati, da ga zapravljajo in da ob tem še uživajo. Užitek je zapraviti denar, ki si si ga sam zaslužil, ne pa zapraviti tisto, kar si od nekoga dobil in ne veš, kako je ta denar prišel, kako se ga je prislužilo. Treba je poznati ves tokokrog denarja in v vsem tem uživati, ne samo v tistem delčku, ki mu pravimo "zapravljanje". Tistim, ki ne znajo uživati v celem tokokrogu (procesu*), pravgotovo ne bo življenje z rožicami postlano. Če ne bojo znali denarja zaslužiti in ga imeti vedno dovolj, ko se jim bo pipca zaprla in se bojo morali postaviti na svoje noge, jim bo trda predla. Contesa in vsi ostali, ki nam starši niso dajali denarja, lahko smo samo srečni za to. Nam se pipca ne more zapreti, ker je nismo nikoli imeli in je nimamo. Kdor zna zaslužiti in dobro razpolagati z denarjem, da ga ima vedno dovolj, mu tega ne more nihče odvzeti. Ful dober filing je, ko veš, da kamorkoli te življenje vrže, se boš že nekako znašel. Zaupaš sebi in svoji kreativnosti; sam sebi nudiš materialno varnost, ki ti je ne more nihče vzeti. Veš, kako denar pride, ne pa samo, kako gre. V bistvu sem povedala isto kot Bobnar ("ulovi človeku ribo in sit bo en dan, nauči ga lovit ribe in bo sit celo življenje"), samo malo bolj na dolgo. Res je, da ne moreš majhnega otroka učiti delati za denar. (Menda niti po Zakonu otrok do 15. leta ne sme delati za denar... Se mi zdi, nisem sigurna.) Lahko pa tudi že 3-letnemu otroku rečeš, da ko bo pospravil igrače, mu boš prečital pravljico ali pač ponudil nekaj, kar ima on rad. Tako se že majhen otrok lahko nauči dati nekaj od sebe, da bo nekaj dobil. In bolj uživa v poslušanju tiste pravljice ali karkoli že dobi, če ve, da si je ON s svojo aktivnostjo (ker je pospravil igrače) to "zaslužil". Saj ne, da si kak otrok česa ne zasluži (hlač, pravljice, sladoleda...) - da ne bo kdo narobe razumel. Ampak si ZASLUŽI tudi to, da ga naučimo nekaj DATI OD SEBE - da ga ne prikrajšamo za tisti košček tokokroga ali procesa*... (* V tem primeru raje rečem "tokokrog", ker se mi zdi to nek sklenjen krog, ki teče... "proces" pa ima navadno začetek in konec...) Gre za to, da ga naučimo več kot samo SPREJEMATI - da ga naučimo tudi DAJATI. Navsezadnje je to eno in isto, saj daješ sam sebi. Delaš zase, zapravljaš zase... Ko dobi otrok ta filing, dobi največjo doto. Tudi če delaš v podjetju in imaš groznega šefa, ne delaš za podjetje ali za šefa (kot si mnogi nezadovoljneži mislijo), ampak delaš zase. In če delaš zase, uživaš v delu - ali pa obratno: če uživaš v delu, delaš zase. Se mi zdi, da je to vse nekako prepleteno med seboj. Pišem, pišem... in bi rada napisala neko definicijo, pa vidim, da je ni...

Marsa , če bi vedela, kdo je avtor članka, bi ga napisala, prisežem. Ker pa sem članek dobila od moje sestre po mejlu, sem ga lahko samo kopirala takega, kot sem ga dobila. Se pa tudi jaz strinjam, da je treba pod tuje tekste napisati avtorja.

Joj, če dobro pomislim... ... največkrat prizadenem tiste ljudi, ki so mi najbližji. Pri drugih pa sem nekako bolj previdna, da ne bojo rekli: "Uf, kakšna je!" A ni to žalostno, no?! :o|o: Se pa najbližjim tudi najlažje opravičim, če sem jih prizadela. Včasih v jezi rečem kako strupeno , potem pa malo počakam (ne vem, zakaj moram čakati :o|o: ) in se jim opravičim - jim razložim, da sem to rekla v jezi in da sem pač taka, da včasih kaj prehitro rečem ali pa izberem take besede, za katere potem vidim, da so vseeno prehude. Sicer se strinjam s Piko, da ne moremo prevzemati odgovornosti za čustva in počutje drugih... Pa vendar smo včasih po nepotrebnem vzrok (ali vzrok vzroka, podvzrok... ...nek posrednik...) za slabo počutje drugih.

Saj nočem delat kake reklame za debelost - ampak tudi pretirana suhost se mi ne zdi glih zdrava... Sicer pa se mi zdi s temi stvarmi tako kot z ostalimi: nekdo je zdrav in se dobro počuti, ko ima telesno temperaturo 38°C, drugi pa je bolan in se slabo počuti že ko ima 36,9°C... Okus (komu je kaj lepo) pa je pač okus - stvar posameznika.

Pa še eno vprašanje: Kakšni so vaši kriteriji glede lepote in grdote? Procentualno koliko ljudi, ki jih srečate na cesti, se vam zdi grdih in koliko lepih? Meni je grdih mogoče par %. Večinoma se mi zdijo ljudje lepi. Tistih ful našminkanih pa včasih niti ne morem oceniti, ker jih ne vidim prav - jih zakriva fasada.

Ne vem, če je to glih pravilo (najbrž ne), ampak se mi zdi, da so debeli ljudje bolj vesele narave. Imam eno 100-kilsko prijateljico (dobesedno), ki je tako čudovit človek, da lahko tipi samo zavidajo njenemu možu. Resno! Njenemu humorju se vedno narežim, če jo samo gledam (njene gibe, geste med pripovedovanjem), kaj šele, če jo tudi poslušam! Pa ne samo ona, tudi drugi (ženske in moški) z bolj obilno postavo se mi zdijo bolj živi, veseli, neobremenjeni... Nekako bolj polni tudi od znotraj. No, saj vem, da to ni pravilo - da ne bo kak suhec slabo razumel. Je pa dejstvo, da zunanji izgled (telo, postava...) nima nobene zveze z notranjostjo, značajem... In konec koncev: kdo pa postavlja pravila, kaj je lepo in kaj je grdo?

Tudi meni ni problem klepetati s komerkoli. Seveda, če se ujamemo v pogovoru. Pa ne, da moramo imeti enaka mnenja, ampak še raje vidim, da so mnenja različna, da imamo o čem razglabljati. Ujamem se s tistimi, ki tudi radi klepetajo... da teče beseda...

Meni tudi članek. Zato pa sem ga skopirala še semle, da bi ženskam enkrat kapnilo in da bi se osvobodile teh frustracij in bremen... ker se mi zdi, da je vse več tega... :xx!: Pišuka, gledam mojo 10-letno hči, ki ima še čisto otroško postavo (normalno!), pa se že postavlja pred ogledalo in gleda, če ni slučajno v pasu predebela! Pol pa reče, da ne bo jedla večerje, ker noče biti debela! Jao, jao!

Ja, točno to sem enkrat rekla v temi "Pojem lepe ženske": da je zame lepa (če govorimo o zunanji lepoti) tista, ki je lepa tudi brez šminke. Naravno lepa. S šminko pa je menda lahko lepa skoraj vsaka, če ne čisto vsaka. Dobri maskerji znajo narediti čudeže. Ampak to ni to. Vsaj zame. :o|o:

Točno tako se trudim živeti, brez da bi kdaj to kje prebrala. Večinoma mi uspeva, čeprav me še kdaj tu pa tam kaj vrže iz balansa, in potem moram najti tisto moč v sebi, da se spet spravim na svoje - v "svoj svet" tukaj na Zemlji, kjer me obdajajo prijazni ljudje in kjer se odvija vse tako, kot je prav za vse.

TEK DOBER vsem jutri na torti (če sem prav razumela, da bo to jutri)!!! Jaz sem predaleč, da bi prišla, in se bom morala kar zadovoljiti s kakim svojim kosilom "a la nahitrokajskuhano".

Hmm... če bi že primerjala moje življenje s prometom, bi rekla, da je bolj podobno vožnji z vozom po makadamu , kot kaki avtocesti. Nimam občutka, da kam hitim ali s kom tekmujem... Zjutraj vstanem, spijem kafe, ura me ne priganja, delam obrtniško delo na približno tak način, kot so ga delali tudi pred več 10 leti... Tudi med delom grem lahko na kafe, kadarkoli mi zapaše oziroma kadar potrebujem odmor... S strankami imam bolj en kolegialni odnos - mnoge mi rečejo, da se lahko "tikamo", čeprav so starejše od mene in se ne poznamo iz kakega drugega okolja, ampak izključno "poslovno". Marsikdaj s katero poklepetam tudi o čem drugem, kar ni v zvezi z delom - o kaki življenski temi ali pa si povemo kak vic, da se nasmejemo in polepšamo dan... Tudi prijatelje si izbiram take, ki znajo prisluhniti in ki tudi kaj zastopijo... Živčnih, ihtavih in glasnih ljudi se izogibam - jih pustim, da zdrvijo mimo.

Nekaj iz zadnje Vive: Res je, imam celulit. Ker se cenim. Poletje bo vsak čas tu. In z njim tudi doba razgaljenih teles. Na mojo veliko žalost bo na ulicah bolj malo razgaljenih moških, kajti poulični nudizem je, kot kaže, popolna domena žensk. Saj ne, da imam kaj proti razgaljenih ženskam, le zdi se mi, da se vsi ti popki, gola stegna in migajoči joški ne ponujajo na ogled zaradi kakšne posebne osvobojenosti ženskega spola, ampak prej zaradi nekakšnega čudnega prepričanja, da je ta novodobni ekshibicionizem sestavni, če že ne bistveni del ženskosti. Da se torej žensko telo ponuja "kadarkoli, kjerkoli". Razgaljena ženska je postala najbolj izkoriščan predmet v modernem kapitalizmu. Bolj od razgaljenega ženskega telesa je vsestransko uporabna samo še kakšna krava. Meso, mleko, usnje, kostna moka, milka in kar je še tega. Z žensko goloto danes manipulirajo na tako rekoč neomejeno število načinov, od grobo fizičnih do prefinjeno, subtilno psiholoških. In denar priteka sam od sebe. Preden je globalna industrija ženske slekla in jih pripeljala na ulice s prekratkimi krili, pretesnimi čevlji in premajhnimi modrci, jih je morala temu ustrezno mentalno obdelati. Najprej so ženske prepričali, da je napredno, prav in primerno, da ima prav vsak mimoidoči prost pogled na njihove joške. Potem so jim dopovedali, da noge niso za hojo, marveč za stopicanje in natikanje na hodulje, ki so spredaj zašiljene, zadaj pa najmanj deset centimetrov nad zemljo. Nakar so ženskam nadeli krpice, ki naj potrdijo, da imamo ljudje veliko skupnega z opicami, tudi te si namreč ne prikrivajo spolovil. Zlasti pri sedenju je mednožje pri obeh vrstah povsem razvidno. Da podobnost ne bi bila preveč očitna, je bilo treba žensko samico prepričati še v potrebnost britja. Vsake kocine na vsakem delu telesa. Obrite pazduhe so za žensko menda še posebno pomembne. Ves čas pa je bil poseben poudarek namenjen njenemu prehrajevanju. Ali bolje: prepovedi hranjenja. Ženska ne sme jesti. Če pa že jé, mora pojesti nekaj lahkega, "light". Pije pa lahko ustekleničeno vodo. Kajti v nasprotnem primeru bo plačala visoko ceno svoje požrešnosti. Postala bo debela!! Celulitična!! In že je tu vojna napoved vsakršni maščobi. Ženske maščobne celice so nekaj odvratnega in izdajalskega, saj razkrivajo slabotno, nestabilno in labilno psiho, ki se nagiba k lenobi in nedisciplini. Treba jo je izsesati, uničiti, vanjo globinsko prodirati, mazila in kreme pa je najbolje kombinirati z masažo, ki temelji na principu drgnjenja, gnetenja, ščipanja. Ženske naj sovražijo svoje telo, ki se nagiba k prehranjevanju in zlasti k sladkanju, a tudi svojo psiho, ki včasih išče svoj mir v meditativnem prežvekovanju. Dele telesa, ki so narejeni tako, da jih rado zalije salo, pa je sploh treba preščipati, preznojiti in izstradati. To zlasti velja za vse, ki se že utapljajo v oblinah in pomarančni koži. Kot pravijo napotki neke reklame, ki jo te dni nenormalno pogosto predvajajo na televiziji, si morajo takšne debele nemarnice svojo zamaščenost dosledno postrgati s telesa in to marogasto kožno plast odreti s sebe. In šele pod to nesnago se skriva prava ženska: sestradana zapeljivka s koščeno ritjo in odrtim, izdrtim, izščipanim celulitom. Potem so tu še gube. Famozne črte, ki jih čas vpisuje na obraz. Vrat. Roke. Dekolte. In še kam. Tudi meni se je milo storilo, ko sem tam po petintridesetem letu opazila, da imam nekam nesorazmerne veke, da zvečer nekam motno gledam in da po žuru še dva dneva v ogledalu namesto oči vidim siva podočnjaka. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem izustila krute besede: Ena veka je "rahlo" povešena! Stanje je torej takšno, da se nagibam k podočnjakom, okrog oči se mi delajo gube, gubam se tudi po licih in imam povešeno desno veko. Takšna stopam proti koncu svojega tretjega desetletja. Saj ne rečem, da sem imuna na takšna in drugačna olja ter mazila, ki naj bi mi napela kožo in dvignila zadnjico. Poskusila sem že veliko "čudežev": hladilne in zategovalne maske, serum za pred spanjem in po njem, nočno in dnevno kremo, takšna in drugačna olja in mazila, ki naj bi mi napeli kožo in dvignili zadnjico. Rezultat? Brez zveze. Ne deluje. Kako bi tudi delovalo? Štiridesetletnica pač ni petnajstletnica, tako kot petnajstletnica ni dojenček. Sicer pa dobivajo celulit in ženske gube razsežnosti pravcate nacionalne katastrofe, o pomanjkljivostih moškega telesa pa nič. Razen kakšnega prevelikega vampka se zdi, kot da je moško telo popolno, čudovito. Nisem še videla niti ene reklame, kjer bi iz moškega odirali plasti maščobe ali bi mu v zamaščen vamp zatikali ščipalke, da bi se bolje videlo, kako degeneriran in odvraten je v svoji pogubni debelosti. Ali reklame, kjer bi si kak moški vztrajno vtiral kremo kamorkoli že ter se hvalil, kako dobro si je zgladil vrat in odpravil mozolje. Se moška koža ne "izsušuje", guba, stara? So moške maščobne celice vredne več od ženskih? Kot da ni tudi moško telo podvrženo "okvaram". Na primer plešavosti. O. K. Celulit je nekaj neestetskega in pogojno pristajam na trditev, da je celulitična rit grda. Ampak tudi moška pleša je nekaj hudo grdega. Gologlav moški ni prav nič boljši od celulitične ženske. V bistvu je še na slabšem, kajti jaz lahko svojo skrivnost prikrijem in je ne razkazujem, pleša pa je pleša. Me prav zanima, kaj bi bilo, če bi vsa ta industrija in oglaševalska mašinerija moške pleškote forsirala in demonizirala tako, kot to počne s celulitičnimi ženskami. Če nič drugega se pleškoti ne bi mogli več norčevati iz debelih žensk! Poletje se torej bliža. Tri četrtine ženskega sveta že tri mesece strada, telovadi, se voska in mazili. Jaz ne počnem nič od tega. Jem, kar mi paše, ker se po napadu požrešnosti počutim bolje in ker mi čokolada dvigne razpoloženje. Ne telovadim, ker v fizičnem naprezanju niti najmanj ne uživam, znojenje in sopenje pa v meni vzbujata odpor. In niti tolarja nisem zapravila za gnetenje stegen in ga tudi ne bom. Po razgretih ulicah se bom v poletnih cunjicah sprehajala natančno taka, kot sem. Z vsemi gubami in gubicami in z vsemi maščobnimi oblogami. Ne bom si nategovala kože in ne bom si ščipala stegen. Zakaj ne? Preprosto! Ker se cenim! In ker mislim, da je treba že enkrat izstopiti iz tega norega celulitičnega in plešastega sveta. Ves ta boj proti celulitu in gubam je nateg brez primere, kovanje dobička iz naivnosti in iluzij. Pri vsej stvari pa je najbolj krivično to, da naj bi bile estetske okvare in staranje nekaj, kar je zelo slabo zgolj in izključno za ženske. Tako kot so v pravljicah stare ženske vedno čarovnice, stari moški pa modreci. Starost moške plemeniti, ženske pa iznakazi, tako nekako. Halo???

Saj v Živ Žavu (ob nedeljah) se tu pa tam še znajde kaka taka stara risanka. Nazadnje, se mi zdi, so vrteli Loleka in Boleka. Čebelica Maja pa je bila ob sobotah popoldne na SLO1 ali SLO2, pa ne vem, če je še.

Ja res, Gustav ! Pa Pink panter ... Pa vse tiste, ki jih je Contesa naštela!

Po mojem obstajajo VHS kasete s temi risankami - vsaj nekaterimi. Se spomnite Kljukčevih dogodivščin (tiste črno-bele slovenske lutke)? Mi jih imamo doma na VHS.

Zdaj mi je jasno, zakaj mene nobena učiteljica ne pozdravlja! Jaz sem pa mislila, da sem se toliko spremenila od osnovne šole, da me ne prepoznajo... Sem se spomnila še ene moje drznosti: V srednji šoli sem si takoj, ko sem naredila šoferskega, kupila eno staro stoenko, ne da bi starši sploh vedeli (še zdaj ne vejo, da sem jo sploh imela ). Z njo sem se ob vikendih furala iz MB v KP (iz šole domov) in nazaj. Ampak ta stoenka je bila v takem stanju... :o|o: :xx!: , da mi je enkrat vse živo odpovedalo: menjalnik ni šel več ne v 1. in ne v 2. brzino, tako da sem morala speljevati v 3. in voziti samo v 4. brzini, pa tudi zavore so prijele samo, če sem prej parkrat "v prazno" pritisnila na zavoro, kot da bi pumpala. In s takim avtom sem se peljala z enega konca Slovenije na drugega! Bog ne daj, da bi morala kje na hitro "zabremzati", ker itak ne bi mogla niti zmanjšati hitrost, kaj šele se ustaviti! Sicer sem pred vsakim ovinkom "napumpala" zavore - za vsak slučaj, ker nisem vedela, kaj me čaka za ovinkom... Da bi moji doma to vedeli! (Upam, da moja hči ni preveč po meni. )