Tamburin

Majica, potegneš ravno črto pod 10 in pod 3 (ali nad 9 in nad 4) na urini številčnici, in dobiš na vsaki strani črte enak seštevek števil, ki pa je 39. 10+11+12+1+2+3=39 4+5+6+7+8+9=39

Devica, o tem bi ti znal Mick ali pa tudi še kdo drug bolj natančno povedati. Kolikor jaz vem, se tvoje premoženje, ki ga imaš v lasti pred poroko oz. skupnim bivanjem s partnerjem ne deli na pol, če se slučajno kasneje razideta. Deli se samo tisto, kar sta skupaj ustvarila v času zakonske ali izvenzakonske skupnosti. Rada pa bi te opozorila na eno stvar. Moja prijateljica je skupaj z možem v zakonski zvezi ustvarila kar precej premoženja (delno s tistim, kar je podedovala od svojih staršev, in delno z lastnimi aktivnostmi - oba zakonca skupaj). Potem je mož odprl firmo in njuno skupno premoženje (hišo in delavnico) prepisal na to firmo (d.o.o.) zaradi nekih ugodnosti - ne vem točno, kakšnih. Žena mu je zaupala, pravzaprav ji na kraj pameti ni prišlo, da se bosta kdaj ločila; pa tudi je že starejša in imata z možem 2 odrasla sinova, tako da o lastništvu niti ni razmišljala, ker si je vedno mislila: "itak bo vse ostalo sinovom, ko bodo mene pokopali..." Zdelo se ji je, da je čisto vseeno, ali je premoženje napisano na moža kot fizično osebo ali pa na njegovo firmo, ker bo itak vse skupaj enkrat pripadalo sinovoma... No, in po 41-ih letih zakona si mož najde drugo in se loči od nje. To niti ni bil tak šok za njo kot to, da na sodišču ugotovi, da sploh nimata skupnega premoženja, ki naj bi se delilo na pol, ampak je vse (hiša, v kateri živi, in vse ostalo) v lasti firme, ki pa je zapufana. Firma, katere lastnik je mož, je vzela en velik kredit na hipoteko (na vso hišo), ker pa kredita ni vračala, je hiša v lasti banke. Torej ženski grozi, da se bo morala na stara leta (sedaj jih ima 64) izseliti iz lastne hiše v podnajemništvo s svojo penzijo - kljub vsemu premoženju, ki ga je podedovala od svojih staršev in ustvarila z lastnim garanjem! No, toliko, da ste previdni glede teh reči! Tudi ta moja prijateljica je bila 100% v svojega moža, in to 40 let! Ugledna familja, premožna... Pa vendar, če nisi previden, lahko na koncu nimaš niti za eno spodobno življenje.

Sstane, pišem samo na LN Forumu. Pravzaprav sploh nisem vedela, da mi to laufa, dokler nisem prišla na ta forum, ki me prav vzpodbuja, da pišem. Pa ne samo pišem. Tudi berem! Krokodil ...torej sem tudi neumna.

Marsa, saj ti verjamem, da ne moreš verjeti, da obstajajo take mame, še posebno če je tvoja Mama . Jaz sem dolgo iskala razloge v meni, zakaj se z mamo ne razumeva. Dolgo sem jo tudi opravičevala, češ da je taka, ker je imela tako in tako otroštvo... Skušala sem jo razumeti, da bi jo lažje sprejela... Ampak sem ugotovila, da je bolje, da je ne skušam razumeti, ker bi me to potegnilo na njen nivo razmišljanja. Skupaj letijo samo ptice iste vrste. Golob se ne trudi razumeti skobca, ampak se mu raje izogne, da ga skobec ne pohrusta... Iz tega sem jaz potegnila to, da je bolje, da mamo sprejmem tako kot je in da se ne kregam z njo in jo niti ne skušam razumeti, ampak da enostavno letim v življenju s svojo jato ptic. Mama pa je še vedno mama, kot je skobec = skobec, fazan = fazan, sinička = sinička...

Jaz sem si kot otrok vedno želela, da bi se moja starša ločila in da bi jaz živela samo z očetom. Pa se nista glih veliko kregala, ampak neprestano je bil med njima hladen odnos in nekakšen velik prepad. Oče miren, zelo moder, razsoden, mama pa kot kak buldožer, včasih pa kot kaka kura (bog mi oprosti!). Saj je moja mama in jo jemljem tako kot je, ampak žal ji je vedno manjkala čustvena inteligenca. Kot otrok bi raje videla, da me obišče 1x na teden in se tisto urco ali dve pogovarja z mano..., kot da živi 24 ur na dan z mano in jo jaz ne zanimam. Najhuje pa je bilo to, ker je ona prevladala očeta - ko bi vsaj on njo, če že kdo... Sicer je to zelo odvisno od primera do primera, kaj je za koga bolje. Starši smo različni in tudi otroci so različni. Nekdo rabi nekaj, drugi nekaj drugega...

Majica , zdaj si pa predstavljaj, kako je delati s takimi babami , ko se poročajo. :o|o: :xx!:

Sem že. Naslednji!!!

Mick, kaj pa zdaj ti nekaj na seks...? Eh, ta LN res...

Ma naj ded mal švica, ne Ja seveda, naj žvau trpi.

... šele zdaj sem skapirala! Ok, jo boš pa sleku... Mi sicer malo pozno pride, ampak važno, da mi pride.

Mick, kakršnakoli obleka bo, bo poročna, ker jo bo nosila na poročni dan. Ni pa nujno, da je taka, da jo ima samo za poročni dan. Moji prijateljici sem sešila oranžno obleko, ki jo še sedaj uporablja za nastope...

Saj glih v tem je štos: kako komu paše. Če jim to paše, zakaj potem kisli obrazi in stokanje, kolk je to naporno (organizacija in vse) pa kolk vse to stane (košta! ...ne tisti naš sstane )... Če bi jim res pasalo, bi to z veseljem delali. Ampak jaz večinoma ne vidim nekega veselja pri teh ljudeh, ki se tako "razkošno" ženijo. Včasih sem delala poročne obleke in sem ravno zaradi tega nehala, ker so to bili sami napeti in obremenjeni ljudje, da mi je bilo še meni naporno zraven njih. Čeprav sem z veseljem delala obleke - ampak ko sem bila v stiku s temi ljudmi, ki so se poročali, je bilo pa GROZNO! Zdaj tu pa tam še kakšno naredim, ampak sem zelo pazljiva pri izbiri stranke. Se ne lotim vsaki delat. Pa še kljub pazljivosti (izbiram samo pozitivno naravnane stranke, ki jih jaz čutim, da so srečne, skromne, zadovoljne same s seboj...) pride navadno proti koncu (tik pred dnevom poroke) do kakih napetosti.

Upam! No, idealna sigurno nisem. Vem pa, da me otroka ne bi hotela zamenjati za kako drugo mamo - sta mi to sama že povedala. Kljub temu, da se včasih tudi razjezim...

Hmm... to pa res. Ampak tista majčkena, ne kakšna pretirana sramežljivost. Pretirana sramežljivost je pa lahko že nesamozavest. In če ni samozavesti, tudi ponosa ni.

Menim, da v družini, kjer se starša ne razumeta in nimata ljubečega odnosa, je za otroke veliko bolje, da gresta narazen, kot da otroci živijo v takem vzdušju in si pridobijo negativne vzorce o partnerskem odnosu. Otroci, ki živijo s starši, med katerima je hladen odnos, bojo tudi kasneje imeli tak odnos s svojim partnerjem... Zato je po mojem v takem primeru bolje, da gresta narazen in ohranita stik z otroki. Otrok je najbolj zadovoljen, če vidi zadovoljna starša - in če sta starša bolj zadovoljna, ko sta narazen, je bolje, da sta narazen. Običajno se po ločitvi tiste napetosti, ki so bile prisotne prej v skupnosti, razblinijo in je več možnosti, da ostane med bivšima partnerjema kolikor toliko normalen in zdrav odnos, kar pa je tudi za otroke samo koristno. Nima smisla nekaj na silo vztrajati skupaj "samo zaradi otrok". Otroci so zelo senzibilni in je praktično nemogoče pred njimi zakriti razna nesoglasja, nekompatibilnost... Zagotovo jim ni prijetno, ko gresta starša narazen. Vsak otrok si želi imeti oba starša skupaj. Ampak vprašanje, če si jih želi imeti skupaj ob nenehnih prepirih, zamorjenem vzdušju, napetostih... Če pa je med staršema vse OK oziroma vsaj večinoma OK, potem je super tudi za otroke.

Volja je povezana z motivacijo - ali pa je celo volja = motivacija. Se pravi, da ljudje brez volje nimajo nobene motivacije, ne vidijo nobenega smisla v življenju... Uh, to pa mora biti res hudo! Jaz imam včasih več volje, včasih manj. Oziroma odvisno, za katero stvar. Včasih se mi nekaj da, kaj drugega pa ne... Opažam pa, da ko je n.pr. sončno vreme, imam tudi jaz več volje, več elana, več energije... Ta april je tu mač - en dan sončno , drugi dan dežuje :o|o: ...

Znova, po mojem kar po počutju. Če se čutiš, da lahko laufaš, laufaj, če pa te začne kaj špikati ali kaj podobnega (kako pritiskanje v trebuhu), pa je bolje odnehati. Jaz sem se pred nosečnostjo ukvarjala z aerobiko. Ko pa sem zanosila, mi je bilo v začetku ful slabo, še posebno ob kakih fizičnih naporih, tako da sem takrat odnehala. Zgleda, da je telo rabilo počitek, saj se mi je noč in dan ful spalo... Kasneje pa sem bila že iz forme, pa večja teža... itd., tako da sem aerobiko čisto opustila. Moja sestra pa je športnica in jo je ginekolog opozoril, da športnice običajno težje rodijo, ker so bolj mišičaste in med porodom težje sprostijo te mišice... Ne vem, koliko to drži. Mogoče se bo oglasila kaka športnica, ki je rodila, in bo kaj povedala iz svojih izkušenj. (Za sestro vem, da se je kar matrala pri porodu - ampak mogoče tudi zato, ker je rodila doma brez vsakršnih "umetnih popatkov" in ne vem kakšnih dodatkov v žilo, ki ti jih običajno dajo v porodnišnici.)

Se strinjam. To, če ti ni prirojena glih manekenska postava in poteze obraza, še ni tako hudo - oziroma je čisto dopustno. Včasih zna biti kaka nepravilnost celo simpatična (o tem smo enkrat že govorili). Kar pa se tiče neurejenosti... to pa že kaže tudi na človekovo notranjost. Kdor je zanemarjen navzven, je pravgotovo tudi navznoter ena razvalina. Še posebno kak smrad iz ust ali od kod drugod je zelo moteč in odbijajoč pri obeh spolih.

Prijateljici se ta mesec ženi sin. In ko vidim, kako so vsi obremenjeni s to poroko in samo jamrajo, koliko kaj stani, si mislim: B-E-D-A-R-I-J-A!!! Pa kaj delajo tak cirkus iz tega?! Rože 80 jurjev, nevestina obleka 1000 eurou... A dajo samo zato, da bojo potem še tri leta jamrali, koliko so dali za ohcet in vračali pufe, al kaj? Mislim... ne štekam. Ko vidim te zmedene ljudi, sem prav vesela, da se nisem poročila. Sicer pa, tudi če bi se, me noben tip (še manj pa kaka mama ali tašča) ne bi spravil do tega, da bi delala tak rompompom iz tega. Pa tisti kisli obrazi... :o|o: Uf, danes sem prav alergična na besedo "poroka", ko sem videla to mojo prijateljico, ki ni več podobna sama sebi... Ma kaj je tega treba?

Ja, Amis, tudi jaz tako. Pa tudi tako kot JanjaK: če se rabi za kaj večjega, je treba nekaj cajta varčevat, ni druge.

Imaš pa dober spomin! Jaz sem že čisto pozabila na najine ribe!

Ja, tomazslo, saj ti ne oporekam. Nimam tega znanja, ki ga imaš ti. Samo "naglas" razmišljam, zakaj se z mamo tako razlikujeva v vsem - in ob tem tvojem komentarju sem razmišljala, kaj za nekaj se je dogajalo z mojo mamo med nosečnostjo... Vem le to (kot mi je sama povedala), da je to svojo tretjo nosečnost jemala zelo na lahko, češ: "itak ni nič posebnega, o nosečnosti že vse vem..." Tako da je v tej nosečnosti (ko je mene nosila) šla prvič h ginekologu na pregled šele, ko je bila že 7 mesecev noseča - glih toliko, da jo je dal v evidenco, da bo kmalu prišla rodit. Drugače se pa strinjam, da zelo veliko poberemo od svojih staršev ter vzgoje in okolja, v katerem odraščamo. Nisem si pa še prišla na čisto z vsemi mojimi zadevami... :xx!:

Se pravi, da je moja mama med nosečnostjo imela čisto drugačne miselne vzorce kot pred in po nosečnosti. Ker jaz in mama se v vsem, razen po zunanjosti, ful razlikujeva. Sicer ne vem za kajenje (če je kadila med nosečnostjo ali ne), ampak mislim na druge miselne vzorce (pogledi, navade...). Ja, pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Ampak naša jablana je menda zrasla na klancu.

Kot sem ga jaz razumela, je povedal, da je duhovnost = vera, in vrednost denarja = vera. Ne strinjam se, da je duhovnost = vera. Duhovnost je zame vse, kar živim - kar doživljam, čutim, izkusim... Vera je pa nekaj, v kar verjamem (ker so drugi rekli, da je tako), ne da bi imela lastne izkušnje s tem. Kar pa se denarja tiče, pa se strinjam, da je vrednost denarja = vera. Ljudje verjamemo v vrednost denarja - sami smo si izmislili denar kot plačilno sredstvo in sedaj verjamemo, da ima tisti potiskan kos papirja vrednost, ki je zapisana na njem s številkami... Če želimo izkušnjo z denarjem, se postavimo goli in bosi pod milo nebo s šopom 10-tisočakov v roki, pa bomo videli, kakšno dejansko vrednost ima tisti šop 10-tisočakov.

O, jaz že vem. Varčujem namensko, da ga bom zamenjala za tisto, kar rabim.