Jaz mislim tako: Če daješ ljudem nekaj dobrega od sebe zato, da v njihovih očeh izpadeš dobrotnik, potem te tudi imajo za "dobrotnika", ki nikoli ne reče NE in se vedno, ko kaj rabijo, obrnejo nate. In seveda imaš potem občutek, da so pijavke. To, da smo dobri, če dajemo, pa privzgajamo že pri otrocih... "Daj, bodi priden in posodi Mihcu igračo! Ne bodi tak... Mihec te ne bo maral, če mu ne boš nič dal!" Če pa ljudem daješ samo tisto, kar jim daš od srca in iz ljubezni tudi do sebe (torej jim daš s svojo dobro voljo, ker rad daš, in to brez pričakovanj) in znaš reči tudi NE, ko tebi ni do tega, da bi dal in ko nekdo nekaj izsiljuje (kot tisti Mihec tam zgoraj), potem se ti pač ljudje ne obesijo za vrat kot pijavke. In zaradi tega te nič manj ne spoštujejo - včasih celo še bolj. Na kratko: če se počutiš dobro, ko si nekaj dal, je OK - če pa se ne počutiš dobro, ko si nekaj dal (če daš z muko), potem to ni OK.