Tamburin

Yoko, pazi, o čem sanjaš, ker ti Zlata ribice res lahko izpolni željo! Enkrat je nekdo sanjal (si želel), da bi dobil rdečega poršeja, in ga je res dobil - v vogal hiše!

Lepo. Potem, če mu zaupaš, se nimaš kaj sekirat, če te kak dan ne pokliče ali napiše sms. (Dobro, v tem primeru gre za tvojo prjatelco, a ker praviš, da razmišljaš tako kot ona, predvidevam, da bi tudi ti v njenem primeru bila jezna...) Praviš: Če pa bo kaj ratalo, vem, da bo on izgubil, ne pa jaz. Zakaj bi izgubil? A se tako nizko ceniš? Ne razumem tega...

Orhideja, za tisto čustvenostjo se velikokrat skriva posesivnost. Glej, če nekoga resnično ljubiš, ga ljubiš tudi, ko je daleč od tebe. Meni je všeč ta pregovor: "Ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak v tem, da gledata v isto smer." Ljubezen (ta prava), ne mine. Mine začetna zaljubljenost, potem pa se pokaže, na čem vse to temelji... Vendar jaz mislim, da če je en dan ni nič poklical in niti poslal sms, to še ne pomeni, da je ne ljubi. Kaj pa, če ima on razlog za to, da je ni poklical? Mogoče je zelo zaseden ali pa si želi malo miru, izolacije... Meni se zdi ta njena jeza zaradi tega bolj posesivnost kot pa ljubezen do njega. Razlog za jezo je v njej, ne v njemu. Pa še to: kar se tiče takih oddaljenosti partnerjev menim, da bi moral vsak od partnerjev, ki živijo skupaj, kdaj pa kdaj (n.pr. vsaj 1x na leto) biti kak teden sam - n.pr. iti sam na dopust. Tako bi lahko v sebi marsikaj premlel in spoznal, kaj ga vleče k ljubljeni osebi.

Ja, se strinjam, da če je človek od zunaj zanemarjen, je najbrž tudi od znotraj. Vendar tudi marsikdo, ki je znotraj zanemarjen, to svojo slabost kompenzira s pretirano skrbjo za zunanji izgled. N.pr. bilda in ni videti niti malo naraven. :xx!: Svojo praznino v glavi hoče skompenzirati s polnimi mišicami... in potem imaš tipa, kakršnega je imela Orhideja (kot je nekje napisala - zaljubljenega v svoje telo). Sicer pa tukaj govorimo o shujševalnih izkušnjah. Doc_zenith, kolikokrat si ti že shujšal? Koliko takih izkušenj že imaš? Najbrž nobene - si mislim. :o|o: A-ja, ti si strokovnjak! Sorry! Jaz pa menim, da je vsak sebi najboljši strokovnjak. Samo znati se je treba poslušati. Vsak lahko najde svojo pot in svoj srčno želeni cilj. Kar pa se počutja tiče: če je človek zdrav in se dobro počuti, zakaj bi se pustil "strokovnjaku" prepričati, da ni zdrav in da se ne počuti dobro. Zakaj bi nekomu plačeval, če se da zelo poceni ohranjati zdravje in dobro počutje?

Kakšna sreča, da sem danes v službi pozabila samo mobitel! Če bi pozabila tudi denarnico ali ključe od stanovanja, bi se morala še zaradi tega vrniti v službo! :o|o:

Joj, Marko, dobro da si to povedal! Ne bom preverjala...

Orhideja, sej bi ti ga pomagala iskat (ker sem glih s Primorske)... Sam, če bom na takega naletela, ga bom raje zase zadržala! Pazi, konkurenca!

Valjda!

Vanja, Mateja, a smo se skup spravle hujšat? Ja, pomlad je, a ne? Ful energije... Tudi jaz malo pazim pri hrani - kruh totalno črtala z listka za v trgovino, pa sokove tudi... Pijem vodo (kar s sabo nosim pol-litersko plastenko vode), včasih pa si stisnem kakšno pomarančo ali limono. Za kosilo pa solate, ! Pa cca. 1 uro hoje na dan (15 min. v službo + 15 min. domov + 30 min. zvečer, po klancih navzgor in navzdol). PRIJETNO + KORISTNO!

Tile nasveti pa meni zdej kar prav pridejo! Bom lažje prenesla mojo neučakanost...

Hmmm... že vidim, da bom morala kje drugje najti potrpežljivost - Zlata ribica jo bo čist vso razdelila vam tukaj... :\:

Meni pa gre ful na živce, ko slišim kako mamo samohranilko, ki pravi: "Dokler ne bo plačal preživnine, tud otroka ne bo videl!" Halooooo! Kakšno vezo pa ima preživnina s stiki?!?! Preživnina je pravica otroka, in tudi stiki s staršem (s katerim otrok ne živi) so pravica otroka!!! Naj povem, da take izjave slišim največkrat na Štajerskem. Brez zamere, Štajerci - nimam nič proti vam, celo v mnogih pogledih ste mi zeloooo všeč! Vendar ne razumem, zakaj sem ravno tam večkrat slišala take izjave... A je za to kriv vaš temperament, al kaj? No, pa saj ne mislim, da vsi Štajerci(-ke) tako razmišljate!

Ja, čisto možno, da so to zrežirali! Samo zakaj v tako majhni državi, kot je Slovenija? Mogoče zato, ker v majhni državi se prej razve... Kdo bi vedel... O dekletu pa ne duha ne sluha. Jaz nisem bila!

Kremo z imenom "Melem" se menda še vedno dobi v lekarnah - če misliš to oziroma te-li podobno. Je v majhni škatlici, uporablja pa se jo za razpokane ustnice. Jaz sem jo uporabljala za razpokane bradavice med dojenjem, ker ne škodi, če jo dojenček poje, poleg tega pa ful pomaga. Med enim in drugim dojenjem se ranice že zacelijo, tako da potem nič ne boli, ko otrok spet vleče...

Če med poliješ po določenih delih ... in ga potem poližeš, se zna zgodit, da deluje kot afrodizijak! Kaj bi brez domišljija!

Bi pustili osebo(ki bi vam bila neznansko všeč in za katero bi si upali trdit, da je to tisto, kar ste vedno iskali)" iti mimo vas", samo zato ,ker bi se bali narediti PRVI KORAK Lep pozdrav, Yoko Odvisno, kaj je tisto, kar iščeš. Če iščeš tako osebo, ki bi vse življenje hodila mimo tebe, potem se v tem primeru splača narediti prvi korak!

Jaz popijem kozarec vode, če pa vode nimam pri roki, zajamem sapo in jo za nekaj sekund zadržim: . Običajno pomaga. Bom pa poskusila kdaj s svežim paradižnikom!

Bigm, res zanimivo tole, kar praviš (da pri tolikšnem trpljenju v taboriščih samomorov ni...). Hmm... Tudi jaz sem poznala 3 ljudi, ki so naredili samomor. In pri vseh treh je skupno to, da so imeli slabe odnose v domačem okolju, v njihovi primarni družini. Nerazumevanje... Zato se mi zdi, da je mogoče samomor maščevanje svojcem, ker jih niso razumeli... Ali pa mogoče misel, da so nezaželeni, in zato se odstranijo. Ne vem - samo skušam razumeti njihovo stališče. Je pa tudi to, da se veliko samomorilcev (če ne vsi) prav normalno vede pred tem dejanjem. Morda že prej načrtujejo samomor, a nočejo tega pokazati, zato igrajo, kot da je vse OK. Ali pa tega ne načrtujejo, ampak jih v trenutku "zagrabi" in to naredijo. Kdo bi vedel!? Karkoli že je, dejstvo je, da zaradi takega dejanja trpijo svojci, prijatelji... Počutijo se krive - sprašujejo se, s čim so narobe ravnali... V resnici pa je vsak samomorilec sam odgovoren za svoje dejanje. Kaj se dogaja z njegovo dušo potem (če se sploh kaj), tega pa ne moremo vedeti.

Soncica, normalno, da se nihče ne more naučiti iz izkušenj drugih! Edina šola je življenje, tvoje lastne izkušnje. To sem enkrat že poudarila, ko smo nekje govorili o knjigah, ki nas "hočejo učiti živeti". Vse napisano v knjigah so le izkušnje tistega, ki je knjigo napisal. Ko sem rekla, da se tudi iz debat tukaj na forumu učim, sem s tem mislila učenje... spoznavanje, kako reagiram na neko vprašanje ali trditev - kakšna čustva se pojavijo v meni, ko preberem kako izjavo, mnenje nekoga drugega... Velikokrat začnem razmišljati o kaki stvari, ki drugače mogoče ne bi nikoli na to pomislila... Tudi to so neke vrste izkušnje in tudi sogovorniki tukaj na forumu so nekakšna moja ogledala. Čeprav se mnogi ne poznamo v živo, obstaja skozi naše debate tukaj nek odnos. Ali ne? LP

"Primorske novice", petek, 9.5.2003 Avtor članka: Danijel Cek Da ljubezen ne pozna meja, je dokazal letalski mehanik z ameriške letalonosilke, ki je po napadih na Irak priplula na počitek v Koper. Medtem, ko so se njegovi kolegi po petih dneh bivanja pri nas zadovoljni vrnili na ladjo, se je 23-letni Miguel A. Manquera potuhnil pri dekletu in ostal pri nas. V sredo so ga v Luciji prijeli policisti, včeraj pa si je prislužil opomin pri sodniku za prekrške (ker se pri nas v treh dneh ni prijavil in je bival brez potnega lista). Pri nas lahko ostane še 3 mesece kot turist, če se bo vrnil v ZDA, pa ga najverjetneje čakata zapor in odpustitev iz vojske.

Ne, Tjazy, ne jemljem tega, kot da si se spravil name. Prav rada debatiram in se tudi iz tega učim. Ne pravim, da moj partner ni bil moje ogledalo! Ravno nasprotno! V njem sem videla moj odsev - odsev, ki me ni imel rad... ker če bi me imel rad, bi mi privoščil najboljše, ne pa mi grenil življenja. Torej sebe nisem imela rada. Sebe sem postavljala na stranski tir in za ceno žrtvovanja kupovala ljubezen drugje, izven sebe. Zato sem morala najprej prenehati biti žrtev - ampak konkretno prenehati biti žrtev, ne pa samo si domišljati, da nisem žrtev! Morala sem prenehati živeti kot žrtev! To pa je pripeljalo do tega, da so enostavno odpadle situacije, v katerih sem bila žrtev... In če se zdaj pogledam v ogledala okoli sebe, vidim veliko naklonjenosti, privoščljivosti, simpatije... Praviš: "Nihce drug ni odgovoren za tvoje tezave, kot ti sam..?" Seveda! In tudi za rešitve težav si sam odgovoren. Težave si nakoplješ sam in sam jih moraš rešiti. Sam se userješ v hlače, in sam si moraš hlače preobleči ali pa se sam valjati v dreku. Kakor si sam izbereš... Izbereš pa tisto, kar misliš, da si zaslužiš. Zato sem si tudi jaz izbrala (našla) ravno takega tipa - ker sem mislila, da si takega zaslužim. (Ne slučajno.) In dokler sem tako mislila, sem takega tudi imela... Ločitev je bila za mojo notranjost mirna. Pravzaprav mi je bila rešitev. V učnem procesu ne trpiš - ampak trpiš prej (pred tem), in to trpljenje te privede do učnega procesa, učni proces pa do rešitve, do novega znanja. Sprašuješ me, če nosim očala. Samo sončna ( ), tistih z dioptrijo pa ne! Od vseh 5-ih članov moje primarne familje sem edina, ki nimam dioptrije! Torej, če se drugi sklicujejo na to, da je slabovidnost dedna, potem jaz nisem podedovala tega gena.

Drgač pa, kar se tekmovalnosti pr meni tiče... Če mal pomislim... Ja, tekmujem, ampak sama s seboj. (Mogoče zato, ker vem, da v nobenem primeru ne bom poražena! ) V bistvu je tako, da se je treba skoz nekaj ganjat naprej - in če pogledam levo in desno, vidim, da ni nikogar ob meni, s katerim bi tekmovala, kot edino jaz sama. V nobeni panogi življenja. Ker nihče nima čisto enakih ciljev kot jaz, nihče ni čisto enak kot jaz... Laufam, da pridem do svojega cilja, ne tujega. (Matr, kaj je danes v zraku, da sem tako pesniška? Ma pokowc že ve... )

Ej, vidva... Ma no koment. Se vidi, da je pomlad.

Povezano? Po moje ne bi smelo biti. Tudi v vezi z nekom bi moral imeti vsak enako svobodo, kot jo ima, ko je samski - in torej se enako svobodno izražati na forumu, enako svobodno klepetati z drugimi in imeti enako toliko tega časa zase, kolikor ga ima, ko je samski. Vendar se pa ravno pri času malo zalomi... Če bi jaz n.pr. imela zdaj s kom kako razmerje, najbrž ne bi mogla biti toliko aktivna na forumu, ker bi kak večer preživela tudi s tipom in ne tukaj na forumu. Pa tudi najbrž ne bi imela take potrebe po klepetanju z drugimi na forumu, ker bi lahko tudi z njim kaj klepetala. Na, pa sem rekla, da naj ne bi smelo biti povezano... Pa očitno tudi je. En mal. O.K., če boste kdaj opazili, da sem malo manj aktivna tukaj, ste lahko mirno prepričani, da si je Tamara našla novega tipa. ... Če ločitev ni bila lahkotna in mirna, potem se je učni proces nasilno in predčasno zaključil. Ja, ampak za katerega od partnerjev? Ni nujno, da oba enako doživljata ločitev. Oziroma najbrž je nikakor ne enako doživljata. Običajno sta različno prizadeta. Moj primer "burne ločitve", kakor ga jaz vidim (v njegovih očeh je mogoče vse drugače): Tip mi ni bil v nobeno oporo, kvečjemu me je celo še izsesaval. Vse do tiste ločitve sem trpela jaz, ne on. On je užival v lenarjenju in se naslajal. Spraševala sem se, kaj storiti, da mi ta veza ne bo v breme... in karkoli sem predlagala, je bil ogenj v strehi. Na zadnje se spominjam, da sem mu enkrat omenila, da moram iti nekam sama za par dni na dopust, ker rabim malo miru, da se spočijem in zbistrim misli. On pa je zagnal cel vik in krik, češ da kaj se to pravi, da bom sama hodila na dopust, in da sigurno imam kje kakega jebača, s katerim hočem iti na dopust... x!x (No, tole je eden od primerov.) In potem sem se začela spraševati: "Pa kaj jaz delam s tem tipom? A se prav nič nimam rada, al kaj? Haloooo?..." Odkriti pogovori z njim niso bili možni, pa če verjameš ali ne. Še jaz nisem mogla verjeti. Oziroma, če sem bila odkrita z njim, sem jih "dobila po buči". Edino rešitev zase sem videla v razdoru te zveze. Očitno sem se morala naučiti se postaviti zase. In do tega trenutka sem jaz trpela, on pa užival. Ko pa sem zvezo prekinila in ga dobesedno nagnala od sebe, je bil on prizadet in ogorčen, za kar se mi je seveda (kakršen je) moral maščevati. O njegovem maščevanju pa sem tukaj že pisala... (tožba proti meni in borba za skrbništvo nad otrokom, ki se je končala s sodno poravnavo - je sam popustil, ko je spoznal, da bo bolj svobodno živel, če bo sin pri meni...). Jaz zdaj mirno živim. Z bivšim se normalno pogovarjam, kar se tiče najinega sina, in tu se tudi konča. Saj tu pa tam spije kako kavo pri meni in vidim, da ga še vedno muči kup stvari iz preteklosti. Vendar jaz sem z njim razrešila (kar se mene tiče), njemu pa nisem več pripravljena pomagati. Bo moral najbrž še malo butat z glavo v zid, da se mu bo kaj posvetilo. Naj poudarim: tako jaz gledam na to stvar. On bi mogoče to čisto drugače opisal. Zagotovo bi drugače - saj če bi enako, do tega sploh ne bi prišlo, ker bi se štekala in ostala skupaj. In zdaj se mi zdi nemogoče, da bi naletela na enake težave, ker zdaj vem, kar nisem vedela prej.

Tjazy, a je tvoja žena edina ženska, s katero si imel (oz. imaš) v svojem življenju partnerski odnos? Nisi še nikoli z nobeno prekinil partnerskega odnosa ali soživljanja? Jaz sem v svojem življenju imela s 5-imi tipi zvezo - tako, da sva bila par... Nikoli nisem bila poročena in nikoli se nisem uradno ločila. Spoznala sva se, neka sila naju je dala skup, postala sva "družabnika", prijatelja s podobnimi interesi, mišljenji... Najina življenja sta tekla vzporedno... In ko je prišlo do nečesa, kar je ti najini vzporedni poti razdvojilo, sva pač šla narazen - vsak svojim novim izkušnjam naproti. No, v enih primeri (večini) bolj mirno, v drugih (v bistvu samo v enem) bolj burno... Jaz ne vidim v tem nič slabega. Ne razumem, kaj bi me moralo boleti. Hudo mi je bilo, ko sem spoznala, da se nekaj, v kar sem vlagala, ne bo obneslo, vendar: če se ni, se pač ni - in grem dalje. Ogledala imam še naprej vsepovsod, pri prijateljih, sorodnikih, znancih, poslovnih partnerjih, otrocih... Najbrž bom še kdaj imela kako razmerje s kakim tipom, dokler nama bo to pasalo. In ko nama ne bo več, bova pač šla narazen - pa kaj. Zakaj bi morala z nekom na vso silo vztrajati? In s kom bi morala vztrajati? A s tistimi, s katerimi imam otroke? Zakaj? Zaradi otrok? Če primerjam zdrav partnerski odnos s samskim življenjem, zna biti v zdravem partnerskem odnosu lepše. Če pa primerjam nezdrav partnerski odnos s samskim življenjem, je lepše samsko življenje. In ker sem imela pred tem nezdrav partnerski odnos, pač pravim, da je zdaj, ko sem samska, lepše. Verjamam pa, da zna biti v zdravem partnerskem odnosu še lepše - zato vedno "iščemo"... Saj nočem reči, da je prekinjanje zvez OK. Če je par za skupaj, je OK, da sta skupaj, da si pomagata, da sta si v oporo. Tuda jaz sem se vedno trudila partnerju stati ob strani in sprejemala njegovo pomoč, kolikor je bilo možno. Vendar, ko je prišlo do tega, da si nisva bila več v oporo, ampak v breme, najina zveza ni imela več smisla. Stvari se spreminjajo, situacije se spreminjajo, ljudje se spreminjamo. Včasih pa so že temelji bolj švoh... Poznam pare, ki so že od pubertete skupaj - in še vedno furajo skupaj, ker jim je mogoče skupaj lepo, ali pa mogoče zato, ker se bojijo samskega življenja (si ga ne upajo spoznati) - ne vem. Poznam pa tudi ljudi, ki dolgo iščejo in mogoče tudi nikoli ne najdejo. Nismo vsi za skupno življenje z nekom, kot nismo vsi trgovci, umetniki, politiki... Ogledala pa so vsepovsod okoli nas, ne samo v partnerskem odnosu. In jaz nimam navade krivit ogledala za svojo podobo v njem. Navadno se vedno vprašam, kaj je z mano narobe, da me je n.pr. neka oseba razjezila, užalila, prizadela... Skušam ugotoviti, kaj v meni povzroča negativna čustva, in če mi uspe ugotoviti, navadno vzrok odpade že takoj, ko se ga ozavestim, včasih pa je potrebno tudi kaj več napora, da ga odpravim. Včasih pa ga žal tudi ne zmorem, mi ne uspe. Bo že enkrat, če bo potrebno. Spet sem bila dolga... Pa kaj morem, ko se mi zdi tako fajn zlivati svoje misli... Uživajte!