Tamburin

Seveda, Tjazy - na nudo plažah (pa tudi na navadnih) ne gre za to, kdo je bolj seksi. Hotela sem povedati to, da si ljudje nadenemo kopalke zaradi sramu , v resnici pa smo (oz. so nekateri) potem v kopalkah še bolj seksi , kot če bi bili nagi. In če se znajde na navadni plaži en nudist, kličejo redarje ali kaj vem koga, češ da ta nudist vznemirja ljudi. A ni to absurdno? A ne vznemirjajo bolj tisti v kopalkah, da ne govorim o tistih v tangicah ali belih mokrih kopalkah...?

Jaz pa v ponedeljek in torek belila kuhinjo in spalnico, danes pa čistim. Prav uživam! Pa še sama doma! A kdo ve, koliko časa se morajo stene sušit, da lahko postavim pohištvo na mesto?

Prijatelje dobiš, ko si srečen, spoznaš pa jih, ko si nesrečen.

Naky, me veseli! Vračam pozdravčke!

Naky, samo moje mnenje (nestrokovno!): Po mojem jecljanje ni dedno. Za 3-letnega otroka je normalno, da kdaj pa kdaj pojeclja, saj se šele uči izgovarjati besede. Je pa možno, da njegova hči jeclja tudi zato, ker hoče oponašati svojega očeta - mogoče se ji zdi zanimivo, ko sliši, da njen oče govori malo drugače, kot ostali, pa želi malo na sebi "sprobat" ta njegov način govora. Saj veš, otroci radi preizkušajo, raziskujejo... V taki starosti (oz. že malo prej) se začnejo zavedati samih sebe (da imajo svoje želje, svoj um...), radi pa se tudi istovetijo s svojimi starši in jih oponašajo.

Ko že govorite o goloti in tekstilu na plažah, pa o sramežljivosti in o tem, da oblečene kopalce motijo nudisti, pa o pedofiliji na nudo plažah... Meni se zdi, da so bolj zapeljivi in seksi in wau in vredni vsaj pogleda tisti v kopalkah, še posebno v tanga kopalkah. Mogoče so oblečeni, ker jih je sram biti nagi - vendar bolj seksapilno izgledajo, kot nagci na nudo plažah. Ne vem, no.

Hvala, Marsa!

Zelo lepe misli! So že romale v mojo zbirko misli. (Fajn bi bilo, če bi napisal še avtorja.) Hvala!

Nič se ne pozna, da jecljaš. (Sorry , se hecam!) Zdaj pa resno: Razmisli malo, zakaj si začel jecljati. Si doživel kaj šokantnega? Vzrok za jecljanje najbrž ni kaka "fizična okvara", ampak nekaj v tebi (v tvoji glavi), ki ti preprečuje se gladko, sproščeno izražati... Nisem strokovnjak za to - samo kot laik razmišljam... Se skušam postaviti v tvojo kožo. Tudi moja hči je pri 3-eh letih začela ful jecljati. Ravno je postala ful zgovorna, govorila je čisto normalno... potem pa začela jecljati, in to prav hudo. Vendar jaz sem poznala vzrok za to. Moja mati je namreč naredila eno hudo neumnost (njeji podobno): Ko je bila z mojo 3-letno hčerko na sprehodu (z vozičkom), je začelo ful deževati. Z vozičkom se je zatekla v en podhod (pod streho), potem pa sama odšla k cesti, da bi ustavila kakega šoferja in ga zaprosila, da ju zapelje domov. Hčerka pa se je tako prestrašila, ker je ostala za nekaj minut sama v podhodu, da je od tistega dne dalje jecljala, in to vse huje. Ful me je skrbelo, kaj bo - ali bo sploh še kdaj normalno govorila, ali bo vedno jecljala... Ravnala sem po svoji pameti - in očitno (začuda ) pravilno. Enostavno sem ignorirala njeno jecljanje in tudi drugim sem strogo naročila, naj jo nikar ne popravljajo ali ji pomagajo povedati besede do konca, in nikar naj ji ne skačejo v besedo. Tako smo vsi potrpežljivo čakali, da je vedno vse povedala do konca, četudi jecljajoče. Nismo rinili v njo s pripombami, kako mora kaj povedati - skratka, nismo dajali nobene pozornosti na njeno jecljanje. In po parih mesecih je popolnoma prenehala jecljati in še zdaj, ko jih ima 9, govori normalno. Brez logopedov in ne vem še koga... Jec, ne obupaj. Najdi v sebi vzrok, zakaj si začel jecljati. S tem se nisi rodil - to si pridobil v življenju (v 5. razredu). Si se česa prestrašil, kake odgovornosti? Si dobil kak občutek nemoči? Mogoče bi ti pomagala kakšna regresija.

Nikoli mi ni bilo treba imeti problemov s tem. Razumem pa obe strani: delodajalce in delojemalce. Delodajalec mora zagotoviti delavcu delo, plačo, plačilo davkov in prispevkov... Zmotno je mišljenje nekaterih delavcev, ki razmišljajo samo o svojih pravicah. Kaj pa dolžnosti delavcev? Plačo, davke in prispevke je treba tudi zaslužiti! Pa tudi delovno mesto! Je pa res tudi neumno, da delodajalci sprašujejo kandidate (in to samo ženske), kdaj bojo imeli otroke... Kako pa naj človek to ve? Mogoče čez 9 mesecev, mogoče nikoli... Pa tudi na porodniško gre lahko očka (menda po 3-eh ali 6-ih mesecih od rojstva otroka). Čudno, da ne vprašajo kandidatov, kdaj mislijo umret! Vsi, delodajalci in delojemalci (z mano vred, ki sem sama sebi delodajalec in delojemalec), pa stremimo za tem, da čimveč dobimo od države (porodniške, bolniške...), država pa, da čimveč dobi od nas (davkov, prispevkov...). Vsi smo v sistemu.

Super si, črna vrtnica! Le tako naprej! Kmalu ne boš več rabila Lunine črne luknje.

Hmm... A ne prevaramo realnost vsak dan, ko se našminkamo in zakamufliramo naš realni videz?

Hmm... Emilija, ne razumem, kaj smo kaj novega zvedeli - razen tega, da živita kot povprečna penzionista. Penzija 100 jurjev se mi zdi kar dobra penzija (jaz take ne bom imela, čeprav imam tudi jaz srednjo izobrazbo in delam s svojimi rokami po 50 ur na teden). Dotacije? Zakaj pa bi jih potrebovala? Skromna hiša in mali avto - super - kaj pa bi hotela več!? Otrok ne preživljata več - še enkrat super! Zalog denarja nimata. A bi jih morala imeti? Saj ne bosta nič v grob nesla! Do groba pa bosta redno dobivala penzijo.

Kdor se zadnji smeje, se smeje brez zob.

Matr, šeherezada - 100.000sit položnic mesečno! A se tuširate z mlekom?! No, saj če dobro pomislim, so možni tudi taki stroški... n.pr. če plačujete kako polno ceno za vrtec ali kaj podobnega... ali pa če vzdržujete večjo bajto... Moji mesečni stroški (položnice) so namreč cca. 40.000 - 45.000sit mesečno (zame in 2 otroka). To pa v celoti pokrijem z otroškimi dodatki. No, pa ni to tema, o kateri govorimo zdaj tukaj. Kar se tiče partnerstva in denarja (btw: zelo dobra tema!) pa se meni osebno ne zdi pomembno, kdo več zasluži in kdo več porabi, ampak se mi zdi bistveno, da denarja ne zmanjka za osnovne potrebe. Če pa ga kaj ostane za kak priboljšek, toliko bolje. Smo pa ljudje zelo različni glede potreb - eni ne znajo preživeti s plačo 200.000sit, drugim pa nič ne manjka ob plači 70.000sit. Eni so nesrečni, če imajo v omari samo 5 parov čevljev za eno sezono, drugi pa so srečni, če imajo 1 par celih čevljev... Vse je tudi odvisno od tega, kako znamo gospodariti... Hudič je, če je eden ful potrošniški, drugi pa šparoven, ali pa če se eden ful trudi za zaslužek, drugi pa je len za delo... Ah, pa kaj tle flancam - jaz sem itak sama za vse in se mi ni treba z nikomer dogovarjat, od kod bo denar prišel in za kaj bo porabljen. Vedno ga je toliko, kolikor ga potrebujem - če pa ga kdaj ni, pa še pride.

Ko jaz prdnem v javnosti (n.pr. v trgovini v vrsti za na blagajno), se obrnem in grdo pogledam kako starejšo osebo za mano, in rečem glasno, zgroženo: "Pa bojo rekli, da smo mladi brez kulture!!!" Ne, ne, se hecam! Nisem tako nesramna! Jaz sploh ne prdim v javnosti.

Takoj, ko odprem tako pismo in po prvem stavku ugotovim, da gre za "pismo sreče", ga po najkrajšem postopku vržem v smeti. Nikoli ga ne preberem do konca, še najmanj pa da bi ga komu naprej poslala. Taka pisma se mi zdijo ful bedasta, brezpredmetna in prazna. Sicer pa na splošno ne verjamem v moč nekih predmetov... Po moje je vsa moč v našem prepričanju, v umu...

Glede tega, če bi me tip prevaral z drugim tipom, pa tako: definitivno veliko lažje bi prenesla, če bi me z žensko. Preprosto se mi gravža, da bi seksala s tipom, ki seksa tudi z drugim tipom. Pač predsodek - bog pomagaj! Čeprav nimam nič proti homoseksualcem in biseksualcem, naj se imajo radi, naj uživajo, naj se ljubijo med sabo... vendar ne z mano!

Poko, Levčki ne maramo tekmovanja, ker ne maramo porazov - kar priznaj! Jaz priznam.

Poko, če te prav razumem, sprašuješ, kaj je bolje: - poslušat druge (starše, prijatelje...), ki ti govorijo, da neka oseba ni zate, - al delat po svoje in izkusit na lastni koži, torej sam spoznati, al je zate al ni. Glej, jaz jih nisem poslušala in sem raje spoznala na lastni koži. Vendar mi zdaj ni prav nič žal. Sem se tako več naučila, kot če bi poslušala druge. Če bi poslušala druge, ne bi nikoli vedela... In konec koncev sploh ni nujno, da imajo drugi vedno prav. Lahko bi se zveza, ki so mi jo odsvetovali, tudi izkazala za dobro in trajala... Jaz se nikoli ne bojim izkušenj. Izkušnje, ki me vlečejo, mi celo predstavljajo en izziv. Tako se v življenju vsaj kaj dogaja.

To, da ti ne privoščijo, zihr ne spada k temu, da ti želijo dobro in da te imajo radi. Če bi te imeli radi, bi ti privoščili dobro zate, ne dobro za njih. Ne bi te zavajali in ti vzpostavljali načrtno igrice (kot praviš). Saj tudi meni se je to dogajalo in past tense... No, jaz jim nisem podlegla (staršem, prijateljem...), ampak sem se pustila naučiti iz lastnih izkušenj...

...ti ne privoščijo... In temu ti rečeš, da ti želijo dobro, da te imajo radi...?

Saj prav, da tega ne zatiraš. Jaz sem pač mislila, da se morda tega ne zavedaš ali da si nočeš priznat. Kajti veliko je takih, ki si tega nočejo priznati, potem pa trpijo... Tudi poročijo se in imajo otroke, samo da bi v družbi zgledali "normalni" (hetero). Saj ne rečem, da se biseksualci ne bi smeli poročiti z nasprotnim spolom (z istim se pri nas še ni možno). Vendar je prav, da njen/njegov partner ve za njena/njegova nagnjenja, ker mora tudi partner sprejeti to, da bo živel z biseksualno osebo.

Stella, privošči si prihodnost! Vse tisto, kar ti je dajal on, ki ga ne moreš pozabiti, dajaj zdaj sama sebi. Bodi prijazna s sabo, poišči si hobi, ki te veseli, uredi se zase... Glavo pokonci, ramena nazaj! Sprijazni se s tem, da pač nista bila za skupaj. Tudi, če si ti njega želiš, se sprijazni z dejstvom, da si on tebe ne želi. In če ni želja obojestranska, zveza ne more obstajati - nista za skupaj. Razmisli pa tudi, zakaj se ne moreš odlepit od misli na njega. Mogoče (poudarjam: MOGOČE) si preveč posesivna. In če je to res, pazi, da se to pri naslednji vezi ne bo ponovilo. Razčisti sama pri sebi.

Ti je Volk že odgovoril, jaz bom pa še malo bolj direktna. Najbrž imaš homo- ali biseksualna nagnjenja, ki se jih morda niti ne zavedaš. Seksologi pravijo, da naša "vroča sanjarjenja" povejo veliko o naših spolnih željah in nagnjenjih. Če je tudi pri tebi tako, si pač to priznaj in sprejmi.