Tamburin

O, me veseli! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Tamara *******************

quote:102 osebi sta že "prebrali" tole anketo, pa samo 17 se jih je anketiralo. Daisy, jaz sem jo že vsaj 5x prebrala, pa 1x anketirala. http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_evil.gifhttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Tamara *******************

Pupika, jaz prav nič ne udriham po moških. Prav rada jih imam, samo naj bodo tam, kjer so! Od daleč so mi ljubši! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_big.gifhttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_big.gifhttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_big.gif (Tudi gora je od daleč lepša, če pa plezaš po njej, je nevarna.) Tamara *******************

Meni pa se zdi starost prav šarmantna. Še posebno moški s kakim sivim laskom pa kako gubico... Pa zrelost, izkušnje... No, jaz sem mlada 33 (letos bo 34) in sem že zdaj bolj zadovoljna kot pri 17-ih. Kaj šele bo pri 40-ih, 50-ih, 60-ih... Ma dokler je zdravje, ni panike.

Iz mojega opažanja menim, da so ljubosumni in sumničavi tisti ljudje, ki sami varajo ali si želijo "skočiti čez plot". Sebi si tega ne priznajo, zato to lastnost (oz. željo po varanju) pripisujejo drugemu in ga morijo s prazno ljubosumnostjo. Kaj menite vi o tem? Tamara *******************

Marsa, za las, kaj?

quote:kaj pa skupek Leva in Tehnice?Joj, poko! Sem Lev z Luno v Tehtnici, pa sem čist hetero - v dejanjih in tudi fantazijah... http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_blush.gifNo, ne vem za ostale ljudi, ki imajo tako kombinacijo. Samo zase sem hotela pripomniti. http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Tamara *******************

Jaz pa zmeraj vozim take avte, ki so zelo redki na cestah - ker so tako zastareli! No, saj sem že napisala, kake avte sem imela... Tamara *******************

Kako pa se lahko sam sebi zlažeš? Po mojem si lahko neveden ali pa neke stvari (resnice) nočeš ali ne moreš videti... Poki, kaj misliš s tem: zlagati samemu sebi? Tamara *******************

Aquarius, hvala za tvoj odgovor. Zelo pohvalno za oba, da sta se mirno in pametno odločila glede otrok. Jaz mislim, da je edino pravilno, da se otrokom ob ločitvah ne povzroča še dodatnih stresov. Živeti skupaj v nerazumevanju samo zaradi otrok, pa je ravnotako stresno in škodljivo za razvoj otrok.

Majica, tudi jaz poznam en primer, ko se je ženska ločila brez prisotnosti moža. Tudi njen bivši ni hotel dvignit priporočene pošte s Sodišča. Potem pa so (kakor se spominjam besed te ženske) izobesili na neko oglasno desko na Sodišču ([?]), da naj se ta pa ta oseba zglasi na Sodišču zaradi ločitve, in ko je pretekel določen rok, je Sodišče kljub njegovi odsotnosti razveljavilo zakonsko zvezo. Pozanimaj se, kako je s to varianto, in če boš potrebovala natančnejše informacije, lahko vprašam to žensko, kako točno je bilo s tem. Zneska, ki ga je morala plačati, mi ni omenila, tako da ne vem, kaj se plača in koliko. Zagotovo pa nekaj se, saj vemo, kako je s temi taksami... :xx!: Naky, me čudi, da delajo probleme z določitvijo višine preživnine. V mojem primeru je tip brezposelen, in ko je na obravnavi prišla na vrsto preživnina, je moj odvetnik predlagal 20.000 sit mesečno. Tip (beri: očka, ki se je pred tem potegoval za skrbništvo!) je pripomnil, da se mu zdi taka preživnina previsoka, saj je brezposelen. Sodnik pa se je obrnil k njemu in mu rekel (skoraj zabrusil): "Saj ste zdrav, močen in mlad fant - pa ja boste za svojega sina zaslužil 20.000 sit mesečno!!!" Tip je ostal brez besed, in tako se je zapisalo omenjeni znesek v zapisnik in kasneje v sklep sodišča. Ne vem, mogoče je to odvisno od sodnika in odvetnikov, saj z Zakonom res ni določeno, koliko mora plačevati n.pr. brezposelna oseba. Je pa res, da sem imela dobrega (in tudi najdražjega) odvetnika. Me je koštalo (vse skupaj: tožba, 2 obravnavi... s sodnimi stroški vred) pred malo več kot 1 letom 185.000 sit. Kar pa se tiče Predloga za izvršbo in Vloge za nadomestilo preživnine, se tudi ne vleče tako dolgo. Jaz sem oktobra 2002 vložila na Sodišče predlog za izvršbo. Januarja 2003 sem vložila na Preživninski sklad Vlogo za nadomestilo preživnine, in ker predlog za izvršbo še ni bil potrjen (to najbrž traja, ker morajo preveriti, če je kje zaposlen, če ima kake bančne račune...), sem na Prež. sklad priložila potrdilo Sodišča, da je vložen Predlog za izvršbo in da postopek še poteka. In 12.2.2003 sem dobila od Prež. sklada odločbo, da sem kot zakoniti zastopnik upravičena do nadomestila preživnine v višini 12.483 sit. Ker je rok za pritožbo 15 dni, sem morala počakati 15 dni, da postane odločba pravnomočna, in ta mesec že lahko pričakujem tudi nakazilo na moj račun. Torej vse skupaj je trajalo 5 mesecev. Je pa res, da je bilo ogromno skakanja za dokumente. Joj, kaj vse zahtevajo, da jim pošlješ! Ma glih toliko, da te ne vprašajo, kdaj imaš menstruacijo! Punce, držte se!

Naky, glede preživnine (saj mogoče že veš) pa obstaja zdaj Preživninski sklad, ki nudi nadomestilo preživnine tistim upravičencem, ki je od zavezanca za preživnino ne prejemajo. Seveda je treba dati skozi dolgo proceduro (Predlog za izvršbo na Sodišče, Vlogo za nadomestilo preživnine na Javni jamstveni in preživninski sklad... itd.), dobiš pa okrog 12.000 sit mesečno. No, jaz sem odločbo o nadomestilu preživnine že prejela, zdaj pa čakam nakazilo (naj bi bilo 15.3.). Potem pa sklad iztoži denar od zavezanca za preživnino, vendar to naprej me več ne zanima... Toliko v vednost, če pa koga kaj več zanima glede tega, lahko napišem iz lastnih izkušenj.

Majica! Najprej da razčistim tisto besedico "zalepila". Ti si najbrž razumela, da mislim "zalepila na skrbništvo" (ker se ženske bolj potegujemo za skrbništvo kot moški). Mislila sem: "zalepila na to temo"! Sem takoj, ko sem postavila temo, predvidevala, da bojo samo ženske odgovarjale (ker nas-ženske to bolj dregne kot moške). Bi pa rada slišala tudi mnenja moških. Se strinjam s tabo, da sodišče včasih preveč avtomatično dodeli otroka materi - in ravno zato sem odprla to temo, da malo podebatiramo o tem. Poznam celo primer, ko je mati narkomanka, pa je dobila otroka, ker njenemu bivšemu možu ni uspelo dokazati, da je narkomanka. Vsakokrat, ko so ji vzeli kri v ta namen, je bila "čista"... Naposled je tip obupal in odnehal, a po mojem prehitro. Hja, dobil si je novo punco, ki je kmalu zanosila, "star primer" pa je pustil za sabo. Glede zapažanja pa se motiš. Imam dva otroka (od dveh očetov) in sem 2x dala skozi to, o čemer teče debata tukaj. Oba otroka živita z mano in sem zadovoljna (in se mi zdi tudi prav) da je tako. Mogoče si mislila, da nimam otrok, ker sem temo postavila brez čustvenega (materinskega) naboja. Vendar sem namenoma tako, da ne bi zvenelo pristransko. No, zdaj pa lahko še povem, kako je bilo pri meni. S prvim partnerjem sva se zelo mirno razšla. Enostavno se je odselil iz najinega skupnega enosobnega stanovanja, mene in hčerko pa pustil živeti skupaj v tem stanovanju. Niti omenil ni, da si želi on ostati s hčerko in v stanovanju, čeprav je imel popolnoma enak položaj kot jaz: hčerka od obeh, stanovanje od obeh. Materialno je bil celo na boljšem, ker je mesečno zaslužil več kot jaz. A v dobro hčerke je storil tako, in SVAKA MU ČAST! To je Oče z veliko začetnico! Preživnino pa sva skompenzirala s stanovanjem: svoje lastništvo (1/2 stanovanja) je prepisal name in zato ne plačuje preživnine. Še enkrat: SVAKA MU ČAST! Če bi bil zloben, bi lahko zahteval 1/2 najemnine za stanovanje, kar pa bi lahko znašalo toliko kot preživnina, 1/2 stanovanja pa bi ostalo vedno v njegovi lasti. Drugi partner pa se je priselil k meni, in ko sva se zelo hrupno razšla, se je najprej sam odselil (sin je ostal pri meni) k drugi ženski, da ga je POTOLAŽILA. Po treh mesecih (skrbništvo še ni bilo urejeno na papirju, ker se je stalno izogibal dogovoru) pa je nenadoma prišel, me prosil za stik z otrokom in obljubil, da ga zvečer pripelje nazaj. Seveda v dobro sinu temu nisem nasprotovala, vendar... sina ni pripeljal nazaj. Klicala sem ga, šla k njemu na dom, šla na policijo... a ničesar nisem mogla ukreniti, ker nisem imela papirja o skrbništvu. Kriminalist mi je rekel, da je sin tako njegov kot moj, in če je bil sin 3 mesece pri meni, je zdaj lahko 3 mesece pri njemu - ker skrbništva nima nihče (sva samo oče in mati)! GROZA! Potem pa se je začela gonja po sodišču, mislila sem, da mi bo počilo srce, hkrati pa sem morala biti toliko močna in prisebna, da ne bi še moja hči občutila vsega hudega... Ne bom razlagala, kaj vse sem dajala skozi (obtožbe, poniževanja...). Če sem hotela sina videti, mi ga je pripeljal v gostilno, kjer sem morala njemu ("očetu") plačati pijačo, da sem lahko v njegovi prisotnosti imela 1 uro stik z otrokom! Sodišče pa je mlelo in mlelo in mlelo... No, hvalabogu je tudi zmlelo, in zdaj sin živi z mano in svojo polsestrico. Preživnine zanj ne dobivam, stikov z otrokom pa očetu ne branim. Zdaj imam PAPIR O SKRBNIŠTVU in če mi ga kdaj ne bi pripeljal nazaj, bi bila to ugrabitev, kar pa je kaznivo dejanje. Otroku ne govorim nič slabega o očetu, saj je že tako preveč travmatičnega doživel. Itak ga bo sam spoznal (oziroma ga že spoznava).

V Sloveniji po razpadu družine (zakonske ali izvenzakonske skupnosti) v veliki večini dobijo skrbništvo nad otroki matere, očetje pa imajo pravico do stikov z otroki in dolžnost plačevati preživnino. Za skrbništvo se starša dogovorita sama, če pa to ni možno, ga določi sodišče. Zanima me, kaj menite vi o tem. Kdo od staršev je bolj primeren za skrbnika in zakaj? Se vam zdi prav, da imajo pri tem prioriteto matere? Kako bi razmišljali, če bi se morali vi o tem odločati? Upam, da bojo tukaj odgovarjali in argumentirali tudi moški. (Se bojim, da se bojo samo ženske "zalepile". )

Mašinca, Mašinca! Ej, ženske, a se tudi ostalim zdi, da sem vas nagnala s tistim "zalepile"? Tema bi se morala dotikati obeh spolov, ker pa tudi sama vem (mislim, da vem), kako je pri tem z moškimi, sem jih posebej povabila k odgovarjanju. Rada bi slišala njihove odgovore, da se prepričam, ali je res "pošteno", da imamo po Zakonu ženske privilegije pri dodelitvi skrbništva samo zaradi spola. No, meni je to OK, ne vem pa, kako bi se mi zdelo, če bi bila moški. Ali bi zaradi drugačnega spola mislila in čutila drugače, ko bi šlo za moje otroke?

quote: Čao Tamara! Samo en komentar:"Ali imaš mogoče predsodek do moških oz. očetov, ki razmišljajo s svojim k..." Da ne bo pomote, tudi jaz se zgražam nat to žensko, kar je normalno, ampak s tem, ko rečem, da je to normalno odkrijem svoj oz. družben stereotip, da ženska, ko rodi postane mama in je to popolnoma samoumevno. Ja, Mašinca, tudi do moških oz. očetov, ki razmišljajo s k..., imam predsodek. V tistem članku je bilo pač govora o ženski, zato sem omenila žensko. Na splošno pa imam predsodke do LJUDI obeh spolov, ki nimajo odgovornosti do svojih otrok.To, da ko ženska rodi, postane mama in nekdo oče, pa po mojem ni stereotip, ampak naravna realnost. Vsaj tako bi moralo biti, če bi bili ljudje res "razvitejša" bitja od živali (oz. vsaj toliko razvita kot živali). Tamara *******************

quote:Objavljeno: 10 Mar 2003 ob 12:31:06 -------------------------------------------------------------------------------- Ej sori ampak, s katerga stoletja si pa ti zmilena? Aja on se ne sme razburjat, ker je srčni bolnik al kaj, ti boš pa svojo jezo na papir zlivala? Ti Tamara si pa tut mal zmedena. Prvo si tolk proti partnerstvu in da ženska ne potrebuje moškega (kar se načeloma strinjam), potem pa udarš s tako, da je super ker si da zmilena duška na papir, mož svojo jezo pa preprosto lahko stresa nad njo. Kje je zdej tle logika. Prosim razložil. Maša Joj, Mašinca, malo ubrzdaj svoj rafal! Površno bereš! Nisem proti partnerstvu in ne trdim, da ženska ne potrebuje moškega. Napisala sem, da BREZ MOŠKIH NI NEMOGOČE ŽIVETI! Vem pa (poznam primere), da nekatere ženske res ne morejo brez moških. Jaz sodim med tiste, ki pač lahko, in to prav http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_cool.gif. To pa še ne pomeni, da sem proti partnerstvu. Sem za partnerstvo, vendar ne tAko, v katerem bi jaz potrebovala moškega (bila odvisna od njega) ali moški potreboval mene (bil odvisen od mene). Sem za ZDRAVO PARTNERSTVO, v katerem se dva ne ozirata drug po drugem, ampak gledata v isto smer. To pravim zase, druge ženske pa vejo zase (za kaj so in za kaj niso)... (P. s.: Mogoče je iluzija, da je tako partnerstvo možno [?], vendar jaz na drugačno ne pristanem - in to zato, ker ZNAM živeti sama, ne ker HOČEM ali MORAM!) Zmileni pa nisem napisala, da mož lahko svojo jezo strese nad njo! Napisala sem ji: Zmilena, kaj pa ti? Si tudi ti vedno zadovoljna, ko rečeš besedico "ja" ali "da"? Če si, potem je seveda OK! In potem še: Fino, zmilena, da poskrbiš zase - da si daš duška, pa kakorkoli že! Pomembno je, da ne zadržuješ ničesar v sebi, da te nič ne obremenjuje. O njenem možu in njegovih "pravicah" pa nisem ničesar omenila, ker ne poznam njunega zakona (od kdaj je mož srčni bolnik in zakaj...). Imam občutek, da sta to starejši par, in nimam pojma, kako je živeti z bolnim človekom. Če bi n.pr. jaz imela zdrav partnerski odnos s telesno bolnim človekom, bi zagotovo pristala na določena toleriranja, vendar bi (tako kot zmilena) poskrbela, da me to moje toleriranje ne bi MENE obremenjevalo. Mogoče ne ravno na tak način (z "dajanjem duška na papir"), ampak kako drugače... Vendar če zmileni ta njen način ustreza, je to zanjo OK. In pomembno je, da je ZANJO OK. Hotela sem jo samo opozoriti oz. se prepričati, če v svoji zvezi misli tudi NASE. Zato, ker je njen prispevek zvenel tako, kot da ona ni pomembna, ampak samo njen mož. Mi pa raje pometajmo pred svojim pragom! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_wink.gif Tamara *******************

Kolikor jaz vem, so moje korenine slovenske - sicer ne vem prav veliko o mojih zelo daljnih prednikih. Moj oče, ki zelo rad proučuje zgodovino, razvoj družbe, izvor besed in podobno, ni nikoli omenil, da je izvor naše družine kje izven Slovenije... Se pa velikokrat počutim, kot da "ne pašem" povsem med Slovence. Ful me privlači jug, Španija, Grčija... Pojma nimam, zakaj. Mislim, da sem bolj vročekrvne narave, kar pa ni podobno Slovencem. Nimam pa nobenih predsodkov do drugih narodnosti. Običajno se dobro razumem s Srbi, Črnogorci, Makedonci,... Hrvati se mi zdijo že malo bolj zaprti in nekako "fini ljudi"... Spominjam se, da mi je enkrat en Srb (sorodnik od bivšega tipa) rekel, da ne more verjeti, da sem Slovenka! Menda zaradi imena: Tamara je rusko ime, Rusi pa so pravoslavci. Tudi moj sin ima srbsko ime, pa ko sem mu dajala ime, sploh nisem gledala na to, od kod izvira to ime. Bilo mi je pač všeč, ker je pri nas zelo redko in ker mi lepo zveni. Enkrat pa me je ena prijateljica malo pičila, češ kako da sem dala sinu srbsko ime. Največji hec pa je, ker ima tudi ona in njen brat srbsko ime, pa se tega sploh ne zaveda, ker sta njuni imeni pri nas malo bolj pogosti. Ajoj, sem prešaltala s korenin na imena! To pa je že druga tema! Sorry!

Thanks, Marsa! Ful receptov sem opazila zadnjič v trgovini na različnih pakiranjih prosene kaše, a si nisem mogla vseh zapomniti. Odslej bom vsakokrat, ko bom šla v trgovino, prebrala en recept in si ga zapomnila, doma pa nekam zapisala, pa bo!

Jaz osebno v takem primeru ne bi tekmovala z ljubeznijo - po mojem je to čustvo močnejše od vsega. Če bi se zaljubila v drugega ali če bi se moj partner zaljubil v drugo, bi raje staro zvezo prekinila in pustila možnost novi ljubezni, da se razvija dalje. Stara itak ne bi imela več možnosti. Vendar glede otrok pa v nobenem primeru ne odobravam, da se jih postavi na stranski tir. Otroci so del obeh - tistega, ki je partnerja zapustil, in tistega, ki je ostal zapuščen. To, da otroci ločenih staršev trpijo, pa je stereotip družbe. Trpijo, če jih starša zanemarjata, ne pa zato, ker sta se starša ločila. Ne zagovarjam ločitev, vendar če dva nista za skupaj, je bolje, da gresta narazen. Pri tem pa je najpomembneje, da se človeško dogovorita, kako bo z njunimi otroki - s katerim staršem bojo naprej živeli, kako oz. kdaj bojo potekali stiki z drugim staršem... Tudi otrokom je treba vse to lepo razložiti, na način, primeren njihovim letom. Treba jih je pripraviti na spremembo v njihovem življenju - s tem preprečimo stresne situacije, ki jih lahko otroci doživijo po nepotrebnem. Tamara *******************

Pozna kdo kak dober in enostaven recept za proseno kašo? Meni je mljask, če skuhano in ohlajeno proseno kašo zmešam z navadnim jogurtom in medom, lahko pa dodam tudi na koščke narezano banano ali zribano jabolko. Kaj pa kake druge slaščice ali zelenjavne jedi s proseno kašo?

Fino, zmilena, da poskrbiš zase - da si daš duška, pa kakorkoli že! Pomembno je, da ne zadržuješ ničesar v sebi, da te nič ne obremenjuje. Tamara *******************

Upaj na najboljše, pripravljen bodi na najslabše! (avtorja pozabila, morda pa je to kak ljudski pregovor) Tamara *******************

Ja, goran, to pa res drži! Zadnjič sem se spričkala s hčerinim očetom (saj sem o tem že nekje pisala), ker mi je očital, da imam hčerko za služkinjo, ker doma pri svojih 9-ih letih kdaj pa kdaj posesa stanovanje, pobere perilo ali ga da sušit, zlika manjše kose perila... Jaz pravim tako: če ji tega v življenju ne bo treba delati, ker si bo mogoče lahko plačala gospodinjo, toliko bolje - vendar če ne bo znala tega delati, tudi ne bo vedela, če bo njena gospodinja dobro opravljala svoje delo. In - konec koncev - delovne navade pridejo človeku povsod prav, ne samo doma. Nenazadnje tudi v službi... Zato se strinjam, da je to največja dota, ki jo lahko starši damo svojim otrokom. Pa še nič kaj dosti truda ni treba v to vložiti. Pri nas se prav zabavamo, ko si razdelimo delo in potem vsak svoje opravlja! In otroci so celo prav ponosni, da delajo tisto kar delajo odrasli! Jih je pa treba zelo zgodaj v otroštvu navaditi na delo, in tudi postopoma - primerno njihovim letom. Pri kakih 15-ih letih je najbrž že prepozno. Za 3-letnega otroka je n.pr. že to veliko, da vsakokrat po igri pospravi igrače, pa četudi s pomočjo staršev, a da vsaj sodeluje pri pospravljanju. Majhnega otroka je tudi najlažje motivirati; velikokrat pomaga že sama pohvala, kako je priden, ker pospravlja... Tamara *******************

quote:Zame je prilagajanje v zakonu bistvo. Moj mož je vedno zadovoljen, ko rečem besedico " ja "ali " da". Vse drugo je rizično.Zmilena, kaj pa ti? Si tudi ti vedno zadovoljna, ko rečeš besedico "ja" ali "da"? [?]Če si, potem je seveda OK! http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_cool.gifhttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_approve.gifhttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile.gif Tamara *******************