Tamburin

Soncnica, ne vem, če je dobro glih vse stvari v življenju vzeti za svojo šolo in vztrajati, pa magari v trpljenju. Mislim, da je treba razmisliti, katera varianta ti bo dala več napredka, več šole: vztrajanje s partnerjem ali zapuščanje... Ko ne veš, katera pot je prava, poslušaj svoje srce. Vse, kar narediš s srcem (z ljubeznijo), narediš prav. Vprašaj se: 1. Če vztrajam s partnerjem - ZAKAJ vztrajam? Iz ljubezni do sebe? Iz ljubezni do njega? Iz ljubezni do česarkoli? Ali zaradi česa drugega? 2. Če partnerja zapustim - ZAKAJ ga zapustim? Iz ljubezni do sebe? Iz ljubezni do njega? Iz ljubezni do česarkoli? Ali zaradi česa drugega?

Moj je od ene štange do druge. Kaj pa vem - ene 3 metre! (štrik za perilo)

Tudi meni se je po razpadu zveze finančna situacija čez noč spremenila - vendar na bolje! Ostala sem sama z dvema otrokoma in eno plačo - pa z enimi lačnimi usti in dvema lenima rokama manj! Lahko rečem, da živim zelo dostojno, s cca. 130.000 sit vseh prihodkov skupaj (mesečno) in v lastnem stanovanju. Pa tudi mir, svobodo, prosti čas in iskrene prijatelje imam. Pa še internet, da lahko tule z vami klepetam!

Ja, Mašinca, se strinjam. Zato pa pravim, da je vprašanje, kaj je za koga DOSTOJNO ŽIVLJENJE. Ljudje smo različni - naše želje in potrebe so različne, zato je težko odgovoriti sanjalici na vprašanje, s koliko denarja se da dostojno preživeti. Dostojno se da živeti tudi brez vile ali velike hiše v Rožni dolini in brez velikega avtomobila, vikenda ob morju... pa čeprav si nek "pomemben" človek. Pa kaj potem, če se ti kdo smeji! Jaz sem čisto zadovoljna v 48 kvadratih stanovanja. Hiše sploh ne bi imela, ker s hišo bi imela še več dela (okolica, vzdrževanje, ogrevanje...). Da ne govorim, kako bi mi bilo na stara leta v hiši ali pa v slučaju kake bolezni! In če tega dela ne bi zmogla sama, bi morala najeti vrtnarja in čistilko, za kar pa bi potrebovala še več denarja... Ufa, potem bi šele imela skrbi! In tukaj se vprašam: ali bi bilo to dostojno življenje? Pa že raje živim v 48 kvadratih: kuhinja, kopalnica, dnevna soba, spalnica in otroška soba - ravno prav za dostojno življenje zame in mojo družinico! Pa še prijatelje lahko povabim na kavico. Ja, tudi tisto z izumi je res: nekaj je bilo tudi nenamernih, kao ponesrečenih... Vendar hotela sem reči, da človek razmišlja in dela iz potrebe, da se nekaj premakne... Živi, da lahko živi... (Na, pa smo pri smislu življenja! )

Aakhut, kolk cajta pa traja pr teb kihanje?

Si mi mogla pisat na mejl, pa bi se dobili! O.K., boš vedela za drugič. Če pa boš kdaj že v Kopru, ne da bi mi prej pisala, je v Kidričevi ulici (v starem delu Kopra) "PINA", kjer imaš dostop do interneta... Boljše pa je, da mi kak dan prej pišeš, ker jaz odpiram mejle šele zvečer, ko sem doma. LP

Ti, pojma nimam, kako je prišla tja! Najbrž mi jo je kdo podtaknil!

Ja, se strinjam. Preveč informacij škodi ravno toliko, kot premalo informacij. O teh stvareh je otroku treba povedati toliko, kolikor vpraša. Je res, da naši starši niso prav ravnali, ker so o teh stvareh molčali in če smo jih kaj vprašali, so nam dali vedeti, da se o teh stvareh ne govori, da je to nekaj grdega... itd. Vendar mi zdaj moramo paziti, da ne gremo v drugo skrajnost: da ne zasuvamo otrok z informacijami, ki jih ne zanimajo. Nekatere stvari pač preprosto mora človek izkusiti, ne da mu jih kdo pove. Ne moreš n.pr. otroku opisovat občutkov med orgazmom - to bo že sam spoznal, ko bo želel in ko bo čas za to. Zdaj sem se spomnila ene butaste! Ko sem hodila v srednjo šolo, mi je mama našla v potovalki diafragmo. Brez besed mi jo je vzela in niti kasneje ni nič spregovorila o tem. Ugotovila sem, da mi jo je vzela, ker je v potovalki ni bilo več in sem jo našla skrito v njeni omari. (Ne vem, zakaj je ni vrgla stran. A jo je mislila ona uporabljat? ) No, jaz sem ji jo seveda vzela nazaj... in niti potem, ko je videla, da sem ji jo vzela nazaj, ni nič rekla. Samo grdo in zaničljivo me je gledala. :xx!: A ni to noro!?!?

Soncica, kaj pa če so ljudje bili "scufani" prej, ko se niso ločevali, ampak so raje vztrajali v slabi zvezi? Verjetno je bilo tudi prej veliko varanja, vendar je bilo to bolj zakrito, ker so navzven vsi to obsojali. Čeprav so verjetno tudi sami to počeli. Pa bolj so bili odvisni drug od drugega. Ženska je gospodinjila in je potrebovala moža, da je tudi zanjo zaslužil denar, moški pa je potreboval ženo, da mu je kuhala, prala... Zdaj je vse drugače. Za kuhanje se ne porabi več toliko časa, saj se v trgovini dobi že vse na pol gotovo, za pranje in pomivanje imamo stroje... tako da tudi samskemu moškemu ni nič težko. Ženske pa tudi same delamo in si zaslužimo denar, tako da ne rabimo financarja poleg sebe. Torej, prihajajo (ali pa so že) časi, ko bojo skupaj samo tisti, ki so skupaj iz kakega drugega razloga - n.pr. ljubezni. Ne vem. Upam.

Zakaj toliko ločenih na forumu? Ker imamo cajt! Če bi bila poročena, bi zdejle kuhala večerjo ali pomivala posodo po večerji... Tako pa sem sama doma (otroka trenutno pri očetih) in imam cajt zase. (Za večerjo sem pojedla jogurt in lonček vrgla v smeti, tako da mi ni bilo treba ne kuhat ne pomivat posode. ) Ma se ne menjam z nobeno poročeno! No, mogoče s kakšno, ki je znala tipa prpravt do tega, da ji je v oporo, ne v breme. Jaz, žal, tega ne znam... Zato pa sem raje samska. Če mi forum zapolnjuje nastalo luknjo? Saj v bistvu to ni luknja; to je cajt, ki ga prej (v zvezi) nisem imela in sem si ga neizmerno želela. In zdaj ga imam. Čas zase, za počenjat stvari, ki si jih želiš. Jaz n.pr. ful rada razpravljam, debatiram, izražam svoja mnenja in poslušam mnenja drugih, in potem primerjam in razmišljam, kako drugi razmišljajo... In to so mi moji bivši nudili mogoče le prve mesece, potem pa je postalo vse dolgočasno, eno in isto, kot lajna... Pa tudi tako odprta nisem mogla biti, ker so se vedno pojavili kaki očitki. Skratka, noben partner me ni zmogel sprejeti takšne, kot sem - jaz pa njih ne. N.pr. pri prvem nisem mogla sprejeti, da bi seksala 1x na leto, pri drugem pa nisem mogla sprejeti, da bi garala cele dneve in sama preživljala vso družino, medtem ko bi on lenaril in pohajal okrog ter me zraven še žical za denar. No, pa sem ti odgovorila tudi na naslednje vprašanje, ali je sedaj bolje. Kot vidiš, je bolje! Ufffa, zdaj pa spolnost... Zaenkrat še nisem našla drugega za seks. Ali z drugim partnerjem nadaljuješ tam, kjer si s prejšnjim končal? Ma jaz ne bi rekla. Če pogledam nazaj, sem naslednjič dobila popolnoma drugačnega partnerja (živo nasprotje prvemu) in popolnoma drugačne izkušnje, ki so me naučile popolnoma različnih stvari. Po mojem po razpadli vezi iščeš novo, ki "ne sme imeti nič podobnega prvi". Odbija te vse, kar je podobno prvemu in kar te spominja na prvega. In potem dobiš popolno nasprotje - drugo skrajnost.

In to v maju, menda (če se prav spomnim)! No, Mašinca, kako je zdaj s tem?

Sanjalica, vprašanje je, kaj je za koga DOSTOJNO ŽIVLJENJE. In če je DOSTOJNO ŽIVLJENJE to, da si lahko kupiš vse, kar potrebuješ, je spet vprašanje, kaj sploh resnično POTREBUJEŠ. Meni se zdi, da bi mi bilo dolgočasno, če bi si lahko kupila čisto vse, kar "rabim" oz. si želim. A ni ravno v tem, da moramo razmišljati, kaj si lahko privoščimo in kaj ne, izziv, ki nam daje zagon, energijo, nove ideje...? Naše želje in potrebe nas stimulirajo, da migamo z glavo, rokami in nogami - da Živimo! Glej: Da je človek nekaj izumil, je moral biti najprej nek problem, ki ga je bilo potrebno rešiti. Problem je vzpodbuda, da človek razmišlja in nekaj izumi. Če ne bi bilo problema, bi bilo dolgočasno in človek ne bi migal - ne bi Živel... Torej bi životaril v "brezproblemju". Enako bi bilo, če si predstavljam, da bi si lahko vse privoščila. Ne bi mi bilo treba n.pr. razmišljati, ali naj kupim čevlje za 5.000 sit in jih uničim v eni sezoni, ali naj kupim tiste za 15.000 sit in jih nosim 5 sezon - v 1. varianti me koštajo čevlji 5.000 sit na sezono, v 2. varianti pa 3.000 sit na sezono... (banalen primer). Jasno, da tisti, ki si lahko vse privošči, pri tem ne razmišlja, ampak si brez problema kupi tiste za 15, 20 ali več jurjev, in niti ne razmišlja, koliko časa jih bo nosil - navadno niti nobenih ne ponosi do konca, ker ima itak polno omaro čevljev za eno sezono... Tisti, ki pa si kupuje čevlje iz nuje, mora biti že malo "umetnik" (um-etnik! ), da se odloči, ali bo kupil čevlje za 5.000, ker 15.000 sit nima, ali bo počakal še en mesec in kupil tiste za 15.000, da mu naslednje 4 leta ne bo potrebno kupovati čevljev. Ma ja - malo bluzim... Pa saj zato je Forum, a ne?

Madona, jaz pa spim z glavo proti jugu! Kaj pa naj zdaj naredim, ko ne morem drugače obrnit postelje (premajhna spalnica)? Jah, nič - bom morala dati povšter tja, kjer imam zdaj noge.

Jaz bi na tvojem mestu, dala gor drugo fotko, recimo, ko se kopaš , takrat muhe sigurno ne pridejo zraven, ker se bojijo vode! Evo, problem rešen! Helena, ideja je kul, sam en problem je: ne vem, če bi moje dimenzije (telesne mere) stale v tale majhen kvadratek!

Tole sicer ne spada med čestitke, a bom kar tukaj postnila, ker se nanaša na "debato" med mano in Marso v tejle temi. Marsa, evo ti stran, kjer dobiš knjigo Denar je moj prijatelj: http://www.vzajemci.com/knjige/Denar/Denar.htm Pozdravčki!!!

Ma jo gledam že nekaj cajta, pa ne gre dol! Dej, a jo lahko ti spraviš dol?

Helenca, plosk plosk plosk...

Če je povprečna plača v Sloveniji 150.000, potem imamo kar visok standard. Mislim, da 4-članska familja s 300.000 na mesec (2 zaposlena s povprečno plačo) lahko kar solidno živi. Problem je v tem, ker je malo takih povprečnih familj. Eni preživijo s 50.000 na mesec, drugi pa z 1.000.000 in več... Ma veste kaj je največje bogatstvo? To, da znaš z malo denarja lepo živet! Ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki najmanj potrebuje. (avtor neznan)

Pri nas smo bili pa bolj MI radovedni in, ko sem bila noseča za sina (drugega otroka), smo 4-letno hčerko vprašali, če ve, kako bo dojenček prišel iz trebuha. Pa je rekla, čisto prepričana: "Ja po imenu ga bomo poklicali, pa bo prišel ven!"

Ja, aakhut, ...pol pa mamo program, k se kasera... in s "kešem od programa" bo baraka (beri LN) še naprej skup stala (deloval). A ni to fajn!

Ja, daisy, jaz pa preko Abaneta (od ABANKE) - menda pride takoj vknjiženo, če nakazuješ preko interneta.

Jaz pa imam za take stvari eno leseno stojalo v kotu dnevne sobe (spalnica je premajhna - še garderobne omare nimam v spalnici, ampak vse v dnevni). Ma tudi na tistem stojalu se nekaj cajta valjajo cunje, pol pa romajo v kopalnico... Ja, res imam to grdo navado: se mi zdi škoda dat takoj prat (če ni še umazano), nosim pa tudi ne več, ko je bilo že enkrat oblečeno. :xx!: Jakne in taka vrhnja oblačila pa mi visijo v hodniku, na lesenih kljukah na zidu.

Ja, Marsa, saj vem, da so lepe misli edino "gorivo". Na žalost. Sem prejle brala tvoje in druge poste v Vesoljnem dnevniku, in ti moram reči, da se prav slabo počutim... Popolnoma te razumem, kako je s tem - ko delaš s srcem, a zastonj. Za svoje delo dobiš le lepe misli, pohvale in čestitke, ki pa jih ne moreš nikjer unovčiti. V knjigi Denar je moj prijatelj piše Phil Lauth, da imamo ljudje vcepljene razne mite o denarju, ki so nam jih vcepili v glavo naši starši in ostali vzgojitelji. Eden teh mitov je tudi ta, da ni prav uživati in biti za to plačan. In če delaš s srcem, ob tem tudi uživaš, a ne? Ni pa res (oz. ni prav, da tako mislimo), da za to ne smeš biti plačan! To imamo vcepljeno v naših glavah, vendar bi bilo prav, da bi to svinjarijo počistili iz naših glav! Skozi razmišljam, kako bi lahko pomagala LN-u, pa se počutim tako nemočno. Kak majhen finančni/materialni prispevek bi bil najbrž kapljica v morje... Več takih prispevkov bi bilo več kapljic... Ne vem no, nekaj pa bi le bilo. Saj veš tisto: kamen na kamen palača... Se mi zdi pa popolnoma prav, da bi začela svoje usluge zaračunavati. N.pr. osebni horoskop, kot si sama omenila... Mislim, da ne bi dobivala nič manj pohval za svoje delo, če bi zanj tudi kaj računala. Včasih ljudje celo še bolj hvalijo in cenijo tisto, kar morajo plačati! Glej: Zakaj misliš, da nekateri cenijo znane blagovne znamke? Samo zato, ker so zanje veliko plačali! Mislijo pa, da so plačali kvaliteto. No, saj mogoče plačajo tudi kvaliteto - ampak ne samo kvaliteto, temveč še marsikaj drugega! Plačajo to, da se v družbi ponašajo s tem, da si to blagovno znamko lahko privoščijo! Zdaj sem malo skrenila s teme - sorry . Mogoče bi ti morala odgovoriti v Vesoljnem dnevniku - a če ti je prav, naj bo še tu malo o tem finančnem problemu. Če ne, pa lahko tudi prestaviš tja, kamor bolj paše. Saj je vseeno. Držim pesti, da se bo tudi to z LN uredilo tako, kot je prav. Eksistenca dela za nas!

LUNIN NET! VSE NAJ... NAJ... ZA TVOJ 3. ROJSTNI DAN! MARSA IN MITJA, BRAVO!!! Malo z zamudo... Sem šele danes prišla s prvomajskega dopusta in opazila obvestilo, da je Lunin net praznoval - pa nisem mogla postnit čestitke v temo z obvestilom ( ), zato sem ga tukaj! Le tako naprej, "MM"! Cenim delo, narejeno s srcem!

Ja, tudi pri meni so (l. 69) napisali uro rojstva 00.10, mama pa pravi, da je pogledala na uro v porodni sobi in da je bila 00.05. Zdaj pa ne vem, al so imeli v porodni sobi uro za 5 minut nazaj in so to upoštevali pri vpisovanju, al so bili tako šlampasti in so napisali nekaj približnega. Hmm... upam, da pri meni tistih 5 minut razlike nič ne spremeni natalne karte. Ali pač? A mi lahko kdo zračuna ascendent za obe varianti? Pliiiiiiiiiiiis! 1.) 18.8.1969 ob 00.05h v Kopru 2.) 18.8.1969 ob 00.10h v Kopru