Meni se ne zdi, da bi šlo za vsiljevanje mnenj, temveč za poskus spoznanja. No, vsaj moj pristop je tak, tudi če zgleda, da vsiljujem mnenja. Res, otrok je do določenega leta bolj ali manj 100% odvisen od staršev in zanj se oni odločajo. In je po svoje prav tako, ker otrok rabi neke razumne (katere so te pa je spet tema zase) meje oz. bolj kot to potrebuje jasen zgled posledic določenega delovanja. So stvari, ki se jim ne moremo izogniti. Otrok mora v osnovno šolo, pa če nam je prav ali ne, če je njemu prav ali ne, naj bo to prijazna ali kruta šola. Ni pa nujno in zapovedano, da mora pripadati neki institucionalizirani religiji, ki s subtilnimi in tudi odkritimi fintami manipulira z ljudmi in z njihovo duševnostjo. RKC je daleč od Jezusa in njegovih učenj; pri njem gre za čisto nekaj drugega. Tudi Jezusov krst je bil čisto nekaj drugega, kot je današnji obred. Današnji krst namreč vidim kot magični ritual, ki kliče razna astralna bitja, da se nasitijo ob sveži in mladi energiji. Gre v bistvu za žrtvovanje -- starši simbolično darujejo otroka RKC. Ne Bogu, ker to mora biti odločitev posameznika, da se bo dal in nikokar drugega. In otroku je narejena dolgoročno gledano škoda, ker je bil nekako iniciiran v to združbo, tudi če se potem upre in noče več biti v njej. Ne me pa razumet fatalistično, da pa zdaj ni rešitve, ker je itak skoraj vedno rešitev. Zavest premaga urok krsta. Kar si napisal, je v redu spoznanje. Zdi se mi, da je vseeno dobro se tudi dejansko izpisati na papirju. Pa ne zato, ker bi bilo tisto kaj posebej vredno ali pa da bi popolnoma spremenilo naše stanje; gre bolj za to, da se jim tudi z določenimi akcijami pokaže, da jih ne potrebujemo več. In potem se vprašam: a jih res ne potrebujemo več?