Alan_New

Zelo lepo in stvarno si to opisala. Življenje je oboje, seveda. Tu mimogrede tiči tudi past tistega t. i. "pozitivnega mišljenja", ker ti zamegli um in ne moreš več videti dejstev -- stvari takih, kot so. Globlje ko smo v svetlobi, večji je lahko napad teme. Je preizkušnja koliko smo dejansko napredovali ali pa smo si vse skupaj izmislili.

Že že, je tudi meni jasno. Je pa vprašanje, kaj v resnici stoji v ozadju teh dejanj.

Česa se bojiš v zvezi, da ti je kao tako dobro biti samska?

Quintessence

od nečesa se nekaj oddaljuje precej daleč ne ve kam gre saj ni važno pot je pot kamorkoli greš tam si in saj ni važno kako in kaj in tako in tako ker v viškorši se nekaj dogaja nihče ne ve kaj in vrti se in vrti v krogu začaranih nevednosti ker preveč mislimo mišljenje misleca ki misli da misli misli vem da ne razumeš le jaz postavlja jaz sem torej mislim jaz te postavljam in misli bežijo nekontrolirano v tri ronke za italijansko mejo mej izmišljenih narodov različnih narodnosti ki se streljajo in ubijajo v imenu življenja in trst je naš in svet je naš in tokio je naš in slovenija se piše z malo ker itak smo vsi sami kmeti ki nimajo listov in ne petsto jurijev da bi jih kupili čuti se del mene na papirju zelje ob cesti ful smrdi da še fazan pade v nezavest in avtomobil se zaleti v avtomobil in še sreča da imamo supermana ki nam pomaga ob hudi uri ko ni ničesar drugega

Modre besede.

Naj ti pojasnim, da mi nihče govoril, kaj sem bil -- sam sem videl. Oz. niti ni pravilno povedano, kaj sem bil, ker skupek energij, ta um in to delo, biva le sedaj in bo umrlo. Videl sem tiste zadeve, ki so sedaj prisotne v meni, in ki so takrat živele, ko je nastal karmični zaplet, katerega sem po regresiji rešil. Ego ne more regulirati, kaj bomo ozavestili in kaj ne. Ego je namreč poimenovanje stopnje našega trenutnega zavedanja; sama zavest pa je polna in dosti širša in je kvečjemu ona tista, ki regulira, kaj bo vključeno v ego.

ポローナ, popoln sem mislil po občutenju, ne po obliki in vsebini.

Hvala vama, sedna in ポローナ. OK, sem mogoče malo pretiraval (to se mi zelo rado dogaja -- hm, dovolim, da se mi dogaja). Sej sem tudi sam napisal kakšen haiku in vem, da ni nujno še biti prosvetljen za doživljanje trenutka in napisati dober in soliden haiku. Ampak če ni maksimum, čutim da ni dovolj. In seveda poznam igro z besedami in verzi. Malo pa je že treba počakati, da se spet pojavim.

No, nekako tako razumem in doživljam reinkarnacijo. Konec koncev sva ves čas (kakor sem slutil) govorila o istem z drugačnimi in celo nasprotnimi si besedami. Uh, tukaj sem pa zaril. Vidiš, premalo sem se o tem pozanimal. Ne ravno mešam, kot mi paše. Sem tudi sam ugotovil, da ta zmešnjava ne pripelje na vrh gore, in da si je treba izbrati določeno pot in ji slediti. In to tudi počnem, čeprav ta pot ni ena izmed tradicionalnih poti (duhovnega) razvoja. Poti je pač ogromno. Tako, to je že bolj smiselno. Tukaj pa enostavno nimam kaj komentirati (čeprav je to že komentar ).

Hvala, odium.p.. Torej sem pravilno predvideval pri sebi, da si mislil na to. To občutenje namreč poznam. Smrt je tako sladka, kajne? Polna Življenja!

S sprejemanjem česarkoli že, sebe, drugega, karkoli že doživimo, srečamo, vidimo, slišimo, se zgodi itd. Kar ne pomeni, kot sem že nekje drugje povedal, da se s tem, kar sprejemamo, tudi strinjamo oz. pristajamo na to.

Ko opisuješ odnos s tvojim učiteljem, me je spomnilo na opise v Čarovnikovem vajencu Evalda Flisarja in kako ga je mojster tepel, ker je ta pametoval in racionalistično filozofsko pridigal polresnice, ki so hujše trnje kot laži! Te razumem in tudi razumem, zakaj drugi ne razumejo ali le delno razumejo. Dojemati besede, ki temeljijo na pravih duhovnih izkušnjah, je zelo zahtevno, ker so običajno izven izkušenj povprečne populacije, ki takoj deklamira, kako ima vsak svoj pogled na to ipd. Potem kmalu začnejo pričakovati in določati, kako se mora obnašati duhovni in ljubeč človek in čim ni kaj v skladu s temi prepričanji, ga označijo za lažnivca in šarlatana. In po možnosti razglašajo, da gre le za ego tistega človeka. Zahtevno je umakniti svoj um in svoja prepričanja in vse svoje znanje in odpreti oči ter pogledati svet z očmi novorojenca (mimogrede, o tem govorim v mojem kratkem blogu o prepričanjih). Povej mi več o dimenzijah, ki se jih sreča na tisti točki!

S tem se deloma strinjam. Ni pa nujno prva. Tako je. Res jih ne poznam. Vendar sem tako napisal, ker sem prebral na več tvojih postih, kako citiraš to in ono iz kabale oz. kabalističnih šol. Kar je v redu, samo se mi je zazdelo morda preozko, ker sam ne pripadam nobeni šoli posebej, ampak uporabljam, kar je uporabnega in smiselnega iz različnih virov znanj in modrosti, predvsem pa se učim iz lastnih izkušenj. Ti si pač jasno povedal, da tvoja šola uči, da reinkarnacije ni, sam si si z izkušnjo to potrdil (sklepam da zato, ker tvoj um ni zmogel biti dovolj širok, da bi dojel širšo sliko, da reinkarnacija hkrati je in ni), in stvar je ukalupljena. Ne, motiš se. Vem. Dobro znam ločiti, kaj je vera, verjetje v nekaj in kaj je neposredno gledanje (občutenje) nekega pojava in hkrati spoznavanje tega pojava. Sem tudi bral tisti tvoj post, kjer praviš o verjetju in nemogočnosti vedenja o reinkarnaciji. Torej trdiš, da ko bo nekdo (tretji) dokazal reinkarnacijo, a takrat bom lahko vedel? To je absurd in bi bilo samo verjetje v dokaze neke kao avtoritete. Takega dokaza po moje ne bo nikoli, ker ga ne more biti. To je logika: "česar ne moremo dokazati, tega ni". Kar se je že neštetokrat v zgodovini zgodilo in klavrno propadlo.

Seveda je. Si pač ne upaš pogledati oz. prepoznati. Če si boš dovolil kdaj pogledati na življenje širše, ne samo iz ozkega pogleda (tvoje) kabalistične šole, boš lahko še marsikaj videl. Kaj pa počnejo verniki v reinkarnacijo, mi ni znano, ker sam nisem vernik. Pa ta izjava konec koncev nima niti veze z reinkarnacijo -- tukaj je povsem irelevantna. Namreč, če se bojim smrti, kako lahko polno in v redu živim? Če je pa pogoj za polno življenje ne bati se smrti, se avtomatsko (na nek način) bojim življenja, ker se nočem od-ločiti od tega strahu. Potem ostane zgolj životarjenje, konstanten strah v nezavednem in tolažba. Za vstop v polno, zavedno in za vedno bivanje, pa je potrebna smrt našega starega jaza (vse to, kar smo prepričani, da smo), ki nima sam po sebi lastnega obstoja. Sam ugotovi, če lažem, zavajam ali pa je res kaj na tem.

Nekdo lahko tudi brezpogojno ljubi Tabuje (glasbeno skupino).

Prave haikuje so pisali le prosvetljeni pesniki, ki so živeli trenutek, ki ga pesnijo. Vsi ostali so samo prevračali besede, ki so sicer mogoče lepo zvenele, a brez polno občutene vsebine. Kot vsa ta krama haikujev v tej in podobnih temah.

Vsi strahovi imajo korenine oz. so strah pred smrtjo, torej pred življenjem.

Vrgel sem se v vodnjak modrosti in zdaj še nočem ven!

Kdo so ti oni, ki nas sodijo?

He he, sem hotel odpreti novo temo ravno na to temo. Se strinjam! Strpnost je ena najgrših besed, ki sem jih kdaj slišal. Žal sem to strpnost tudi prakticiral in posledično trpel. Ker je bilo iz nerazumevanja in vsiljenega ideala sprejemanja kao drugačnosti. In tudi drugačnost se mi ne zdi ravno v redu beseda, ker smo v osnovi vsi isti -- razlikujemo se le na površju, v variaciah na temo. Res je sprejemanje bistveno. To pa ne pomeni pristajanja na vsekakršne bedarije, ki se pojavijo.

Že nekaj dni mi prija psihedelija Porcupine Tree.

Hej, jaz imam zelo lep rokopis! Malo se hecam... Čitljiv je res in veliko kombinacij črk in barv se da uporabiti. Mu priznam vrednost in uporabnost za pisno izražanje. Bolj me "straši" količina vse tega. Spet, nič narobe v tem, samo tako...