Alan_New

Preprosto se od-loči od cigaret in nehaj kadit. Kako ne obstaja; ali nehaš ali kadiš naprej.

Ah, samo poskušam biti maksimalno jasen, da sem lahko razumljiv, da vemo, o čem je govora. Pa vidim, da ne gre tako lahko. A vseeno. No, tukaj bom nekaj dodal, kar še nisem povedal. Namreč, zakaj smo ti, ki ne podpiramo homoseskualne družbe in homoseksualce nasplošno, in ki imamo argumente za proti takšnemu početju, vedno "napadeni" ali vsaj označeni, da so to naši predsodki?! Priznam, da velikokrat in iz večine res udarijo na dan predsodki, strah pred t. i. "drugačnostjo" (ki je samo navidezna), a zakaj so kar vsi označeni, da tako počnejo? Izredno me moti, da se z večino homoseksualcev ne da konstruktivno pogovarjati o homoseksualstvu, ker se takoj počutijo ogrožene, da kaj jih spet napadam, da jim vsiljujem svoje mnenje, da jih ne spoštujem... Ker dandanes je treba kar vse povprek a priori spoštovati samo zato, ker je to moda in nisi in, če ne podpiraš idealov á la "vsak lahko počne karkoli hoče, če s tem ne moti druge", "vsi drugačni, vsi enakopravni" in druge podobne modne misli. Kar ponavljamo jih brez kritične presoje. A vemo, kaj dejansko nosijo s sabo? Nas to sploh zanima? ...

Vem, da se sliši nepravično z oznakami "nižja" in "višja" čustva, a to sem že zapisal nekaj postov nazaj. Seveda ni nobeno čustvo višje ali nižje; vsako ima svojo kvaliteto. A tako sem pisal, da bi se lažje razumeli.

Zdaj pa je še LDS zapustil. Glej: STA

Zelo zelo star možiček pride v javno hišo in se zanima za ceno storitev. Madame ga pogleda od glave do pete in reče: "Oča, vi ste pa svoje že opravili!" "A tako?" je možiček presenečen. "Koliko sem pa dolžan?"

Videl in srečal sem ogromno ljudi, ki so izjavljali, da se "ukvarjajo z duhovnostjo", "delajo na sebi", "se samorazvijajo" in podobno. In imeli so veliko nabranega znanja, a zelo malo ali nič védenja. A tudi če tega niso imeli, niso bili niti toliko skromni, da bi priznali. Prav vsi tile, ki jih omenjam, pa so spizdli, ko je bilo treba delati zares, in ne se samo tolažiti, intelektualno razglabljati, kdo ima prav in kdo ne, polagati rokice, procesirati in kaj vem še vse. Tudi branje knjig sodi v duhovnost, če se pravilno bere. Če ne, je spet tolažba.

No, vsi že niso šarlatani. Kot verjetno niso vsi prej našteti politiki, duhovniki magi. Jih je pa velika večina. Čeprav načeloma mogoče hočejo daleti dobro.

Mogoče pa je pet minut premalo za lepši jezik. Predlagam nekaj minut več.

Politiki, duhovniki (vseh ver), podjetniki, t. i. psihologi in drugi so magi, ki nam krojijo ali zgolj poskušajo krojiti življenje.

Zavest ni v umu, to je napačno. Spomine, želje in podobno ohranja um; z zavestjo lahko do teh zadev prideš, vendar zavest ni stvar ali del uma. Prej je um del zavesti. Zavest je bitje, um pa je orodje, ki ga lahko to bitje uporablja. Vsaj načeloma -- v praksi je tako, da nam um ukazuje in živimo praktično brez zavesti.

Seveda, da direktne metode niso v redu za vsakogar, čeprav so v osnovi namenjene vsakomur. Realiziran uporabljam v pomenu prosvetljen, kar razumem kot Celovit.

Da, izogibam se razpravljanju, kdo ima prav. Da je tista ženska šla v ustanovo, me ne čudi. Inteziva se grejo ljudje (mislim, da ga organizirajo), ki niso realizirani in dejansko nimajo pojma, kaj se ljudem lahko zgodi in kako jim pomagat. Sem videl na lastne oči in doživel zadevo. Ko sem prvič na intezivu prišel do tišine, stanja meditacije, mi ni tisti, ki je vodil, znal nikakor pomagati, razen nekaj fraz, ki si jih je naučil iz knjig. Sploh ni štekal, kaj naj mi svetuje in reče. No, na srečo sem kasneje srečal človeka, ki mi je marsikaj pojasnil.

Kabalist, če bi pozorno in občuteno bral, bi vedel, da ne špekuliram, temveč razglabljam in postavljam vprašaje. Pa tudi pred stavkom o izkušnji boga, je bila spredaj beseda recimo, ker sem dal kot primer. Sicer pa tudi, če sem to res doživel, o tem ne more razpravljati nihče, razen realiziranih oseb.

Po karmi (zakonu vzroka in posledice) sta prišla skupaj in vajini karmi sedaj delujeta skupaj. Bolj kot da se prevzame eden od drugega gre za to, da se karmi prepletata. Drugače pa glej s široko odprtimi očmi in boš videla.

Niso vse vere samo pravljice, mnoge temeljijo ne resničnih dejstvih. A brez izkušnje teh dejstev, so le pravljice. Ali pa drugače: kabalist je nekaj postov nazaj lepo napisal, da se v duhovnih praksah (in recimo, da lahko organizirane religije štejemo mednje) zahteva na začetku poti od učencev vero, verjetje, čeprav bi raje rekel, da se zahteva zaupanje; učenci potem morajo raziskovati in ugotoviti, kaj je res in kaj ne, kar jih učijo. Če ne gredo preverjati in v praktično izkušnjo in samo sledijo ritualom, zapovedim in prepovedim, potem pač hočejo, da nekdo drug živi namesto njih in v tem primeru, je vse, kar jih učijo, le pravljica za otroke. Po drugi strani pa sem napisal pravljice, ker je nekaj tega, kar učijo, res izmišljeno oz. izrojeno, zaradi nerazumevanja -- ker ni izkušnje in védenja. Potem povedo čisto drugače, kot je izvorno, in vse skupaj le ničvredna laž, čeprav temelji na resničnih dejstvih. Da je všečnost najmanj relevatna stvar na svetu pa pravim zato, ker se življenje požvižga na to, kaj nam je všeč in kaj ne. To je pravzprav bolezen uma, kot pravi modrec Sosan. Če pogledate življenje, boste videli, da je bilo vedno več situacij in dogodkov, ki vam niso bili všeč, kot tistih, ki so vam bili všeč.

Ne govorim o nauku ali ideologiji ali obiskovanuju nedeljskih maš ali kaj podobnega. Razumem, kaj mi sporočaš, in kar pišem ne izhaja samo iz prebranih knjig, temveč predvsem iz praktičnih izkušenj. Bom moral biti bolj natančen. Kot sem že omenil, govorimo o isti zadevi, le drugače jo poimenujemo. Ti temu praviš vera, jaz pa védenje. V tem postu si še razložil, da je "vera ... osebno prepričanje". No, kot gledam na življenje in razvoj, je po moje tudi prepričanje treba odvreči, le tako lahko pridemo do spoznanj (seveda tisti, ki to želi -- nočem zdaj posplošiti, da vsi morajo na tako pot). Izhajam iz tega: recimo, da sem doživel Božansko ali Boga, imam to izkušnjo. Če sem to doživel in vem, zakaj bi veroval v to, zakaj bi moral biti v to prepričan? Vsako prepričanje o dogodku ali vera vanj, je po moje zgolj dokaz, da v doživetje (še) dvomim, ker sicer se ne bi rabil prepričevati in dokazovati samemu sebi, da je to res. Vidim, da so prepričanja in vera zgolj usmerjevalci na poti do spoznanja, v kolikor niso to le manipulativni triki. Pa tudi če so le finte, se jih da uporabiti na poti do Vsega. In ko nekaj spoznaš in doživiš, kar se sklada s tvojim prepričanjem, s tvojo vero, ti jo seveda še poglobi -- zato lahko trdiš, da moraš najprej spoznati, če hočeš verjeti, in to dvoje postane potem eno in isto. A vseeno trmasto vztrajam: zakaj potem še vedno verjeti v nekaj, kar vemo, kar smo spoznali? A smo res spoznali, če še vedno verujemo, verjamemo? No, in da sedaj stvari še dodatno "zakompliciram" in da pravzaprav enako povem kot ti, da pridem v (navidezen) paradoks s samim seboj, bom povedal drugače kot do sedaj: védenje je potemtakem resnična, prava vera; in po istem principu je vera resnično, pravo védenje. A tu se že igram z besedami in pomeni, čeprav so pravilni. Raje pa to stanje imenujem védenje, ker vera vseeno asociira na slepo verovanje in prepričanja brez preverbe.

Tvoje notranje stanje je povezano s planetarnim stanjem in obratno, tako velja za vsakega. Svetujem, da ti postane služba hobby, karkoli že počneš, pa če ti je všeč ali ne. Všečnost ja najmanj relevantna stvar na svetu. Saj gre konec koncev za tvoje življenje. Ko boš sprejela stanje tako, kot je, gola dejstva, ti bo na začetku malce zoprno, a z vztrajanjem se bodo stvari začele odvijati tebi v prid.

Pa daj mi že enkrat en pameten razlog, zakaj na vsak način hočeš verjet v nekaj, kar že VEŠ??!! To se mi zdi idiotizem na neskončno potenco! Torej ne veš, če še vedno potrebuješ tolažbo vere. Že res, da sem prebral ogromno knjig, mnoge med njimi so si diametralno nasprotovale, da sem lahko videl več zornih kotov. A na koncu šteje le izkušnja in iz te govorim.

Nisem pomešal pojmov. Kdor ne ve, verjame v nekaj, ker je prepričan, upa, da je tako; vse to pa zaradi nevédenja, nepoznavanja zadev. Dojenček mora odrasti.

Sej, to je problem besed. Pravzaprav ugotavljam, da jih narobe ali pa delno narobe uporabljamo in potem se ne moremo razumeti, ker smo prilepljeni na besede. Ironično pa je, da govorimo velikokrat o isti stvari.

Točno tako, kot si napisal. S tem se absolutno strinjam, ker vem iz izkušenj. To pravzaprav hočem povedati, ko omenjam tiste znastvenike pred eksperimentiranjem. Princip je podoben, če že ne isti.

Razumem, kaj mi sporočaš. Poznam ta princip (mož kakršnegakoli mišljenja) in vem, da deluje. Je pa treba biti tu natančen in pazljiv. Vera v Boga, kot ponavljanje afirmacije, da obstaja, ga ne bo materializirala. Te afirmacije so nevarne v toliko, ker se lahko začne bluzit v tri dni. Samo umsko ponavljanje in afirmiranje ni dovolj. Če je taka misel sprejeta totalno, brez dvomov, s celim bitjem, je v redu. Samo z umom pa je tolažba in samoprevara. "Konkreten" primer iz filma Matrica, prvi del: Neo je na vrhu bloka in na vrsti je test, da skoči na drugo stavbo. Morfej preskoči nenormalno razdaljo lahkotno kot peresce. Neu reče: "Free your mind," torej "Osvobodi um". Vidimo, kako si Neo položi roke na sence in se umsko prepričuje, da si osvobodi um, da saj je to lahko preskočiti in potem gloriozno telebna na tla. Ker ni bil celosten, totalen. Kasneje se je tega že bolj zavedal in postajal vse bolj celosten. Ko se odpravi reševati Morfeja v do temeljev zastraženo stavbo, pa še z agenti, je trdno odločen, da mu bo uspelo. Zakaj? Odgovori, ker verjame, da je to mogoče. In ko to reče, je totalen, se ne več umsko prepričuje, ampak niti malo ne dvomi, da je kaj takega mogoče. To je v redu uporaba verjetja, vere, in to, kot razumem, je tisto, o čemer ti praviš.

Tudi mene so silili k verouku in me pogojevali s krivdo, sploh pa mi niso nikoli ničesar znali pojasniti. Bila je samo slepa vera in pri nikomur nisem zasledil kanček kritičnosti, tudi če je na zunaj deloval tako. Verovati razumem kot "upati v nekaj", najbolj pogosto torej "upati v Boga" oz. "upati, da Bog je". Védenje pa je preprosto spoznanje, da Bog je (če pač govorimo o Bogu, dejansko velja za karkoli). V čem je torej smisel, da verujem v Boga, če pa vem, da je?! To je razlika: vera je nevédenje, upanje. Za spoznanje pa je dobro najprej upati v nekaj, torej verovati, a na koncu je treba odvreči upanje in vero. Se pravi, tudi znastveniki najprej verjamejo, upajo, verujejo v nekaj -- in rečejo temu hipoteza, ki jo gredo preverjati. In ko dobijo preverljive rezultate na podlagi poskusov, imajo védenje o tem. Recimo, ugotovijo, da neka snov spremeni agregatno stanje pod določenimi pogoji in to vedo -- v čem je smisel, da bi v ta dejsta še verjeli, verovali, upali?

Ni se potrebno opravičevati, še manj pa posipavati s pepelom. Tako sem napisal zgolj zato, ker če bi imel določene izkušnje, bi takoj razumel, kaj pišem. Je pa res, da ne morem absolutno vedeti za tvoje izkušenje; lahko pa sklepam ne da bi verjel v to. Puščam odprte možnosti.

Čudovito! Prav to sporoča Osho!