Alan_New

Res ti še nisem odgovoril. Ne smatram, da je RKC Bog; to je baje še otroku jasno. Hotel sem povedati tole: RKC se proglaša za božjo namestnico na Zemlji. Če je kaj treba dati kao Bogu, se da Cerkvi, ker oni so posredniki -- tako učijo svoje podanike. Ne smejo se obračati direktno k Bogu, ker potem kaj bi počeli duhovniki? Torej: daš Cerkvi, daš cesarju (državi) in ti ne ostane nič materialnega, razen nekaj mizernega za životarjenje. Zraven te zapolnijo z občutki krivde za skorajda vsako dejanje, da te lažje vodijo, in suženj je praktično popoln. Ne bom trdil, da je Jezus učil, da se cesarju ne plačuje, vendar si upam trditi, da je bil nekoliko anarhističen. Moral je biti, vsi prosvetljeni ljudje so to določene mere, ne morejo drugače. Kako naj priznavajo avtoritete ljudi, ki so na nižji stopnji zavesti kot oni sami? A so morali upoštevati pravila, pa še to ni garancija -- Sokrat je bil zastrupljen, Jezus križan, Buda kamenjan v veliko krajih, Oshoja so zastrupili v Imperiju (ZDA)... in verjetno je primerov še ogromno, a neznanih! Je pa ta stavek zajeban, ker nosi s sabo resnico: res se je treba ves dati Bogu za preobrazbo in novo življenje. No ja, lahko mu rečeš, da je negativen, če že moraš. A moj pristop do vernikov ni negativen: samo bedasto se mi zdi, da kar nekaj verujejo, najbolj pogosto iz strahu ali zaradi tradicije. No, mantis, to je to. Če te zanima, kaj je bilo, boš raziskovala in tudi našla odgovor. Lahko bo trajalo leta, desetletja ali pa samo nekaj ur ali minut.

Vsak mora sam razčleniti in ugotoviti, če ga seveda to zanima. Če povem jaz, sem spet nekdo, ki drugim kao soli pamet. Ni tako, da smatram vse, česar ne razumem, za nesmisel. Če česa ne razumem, povem, da ne razumem, in raziskujem, da bi dojel. "Kakor kol, človek pač lahko izven sebe prepozna zgol tisto, kar ima v sebi." Ja, zgolj prepozna, ne pa spozna. Seveda pa je itak vse že tukaj in zdaj; samo pogledati moramo.

Ko je prisotna zavest, je tudi védenje. Preprosto vem, ne verujem; a ne čudi me, da ti je to tuje in ti zveni kot vera, ker pač takih izkušenj še nisi imel in praktično nimaš pojma, o čem ti govorim. No, pa tudi kaj več ti ne bom povedal, ker te v resnici ne zanima. Označil si me za vernika, ne da bi sploh poštekal, kaj ti sporočam. Torej se lahko stvar tukaj konča. Zate sem vernik in zdaj boš lahko "mirno" živel naprej.

Tudi kar si ti napisal, je zanimivo. Zelo zanimivo. Res je, imamo čutila in predalčkamo s svojim umom. Da nas čutila (lahko) varajo, ne morem nikakor zanikati, ker je to splošno znano dejstvo (če ni, me popravite). Pa tudi sam doživljam tako. Dogaja se mi vsak dan, ker ne ločim nekaterih odtenkov barv -- vidim zeleno, a je rjava; vidim rjavo, a je rdeča. Vsaj tako mi večina ljudi pove in zdaj -- kako naj spoznam, kakšna barva je, če je ne morem zaznati? Naj slepo verjamem večini, da je taka, kot mi oni pravijo? Če gledam samo z fizičnimi očmi oz. natančneje: če se zanašam samo na sliko, ki mi jo sestavijo možgani na podlagi podatkov, ki so prišli vanje preko oči, ki pa v mojem primeru ne zazanavajo prav, ne morem spoznati barve. Lahko pa jo notranje doživim, jo vidim znotraj -- z zavestjo. Kako to zgleda, vam ne znam povedati, pa tudi bi se lahko na veliko razpisal o tem; samo vem, da je tako. V sanjski resničnosti namreč barve ločim in vidim veliko bolj barvito kot v fizični resničnosti. To je tudi odgovor na tvoja vprašanja. Skozi zavest, budno zrenje, po občutenju (ne fizičnem, temveč notranjem) pridejo spoznanja. Redkokdaj taka, da jih potem znamo tudi ubesediti. In tisti, ki to poskušajo, povedo različne besede, stavke; in v večini so si diametralno nasprotni, čeprav govorijo o enaki izkušnji in enakem spoznanju. Besede, torej um, so pač omejene in uma ne moremo celostno uporabiti za sporočiti nekaj, kar je nad njim, nad njegovo zmožnostjo dojemanja. S tako zavestjo bomo vedeli, čeprav verjetno ne takoj tako natančno, kdo ali kaj je tista skrivnostna entiteta ali energija, ki nas je rešila pred avtomobilom. Na fizična čutila se ne moremo zanesti. Moramo pa jih upoštevati, ker nam vseeno ogromno povedo. Praksa pa pokaže ali je res ali ne.

Indigo, zlati, črni, beli, kakršnekoli "barve" že -- vsi potrebujejo Ljubezen.

Kaj ga dela lenoba, ko se mi ne ljubi brskat po ogromni zalogi foruma. Pa vseeno bi odprl to temo, ker je res nekoliko drugače zastavljena, kot si ugotovila.

Katera dela (romani, pesmi, kratka proza itd.) iz slovenske in svetovne književnosti, so vam največ dala -- solz, smeha, spoznanj, razmišljanj, sreče, žalosti itn.? Sprašujem samo po literarnih delih in ne kakih priročnikih za boljše življenje ali zapisanih govorov modrecev ali kaj podobnega (čemur običajno pravimo duhovne knjige). Med mojimi najljubšimi so: - Evald Flisar: Čarovnikov vajenec - Herman Hesse: Siddharta - Johan Wolfgang Goethe: Faust - Fjodor M. Dostojevski: Bratje Karamazovi - George Orwell: 1984

Ja, vem, je bilo zelo posplošeno oz. sem govoril o principu verovanja, a to so omejitve pisanja. Bi moral napisati celo knjigo, če bi hotel biti bolj natančen. Izhajam iz tega: če nekdo nekaj spozna, v čem je smisel verjetja? Torej, s spoznanjem lahko odpade vsakršno verjetje, pa naj bo uporabljeno v kakršnikoli namen ali iz kakršnegakoli razloga. He he, vem. Čeprav nimam namena, da tako izpade.

Vera je res stvar vsakega posameznika. Kot vidim, ima korenine v strahu. Zakaj? Zaradi nevédenja, nepoznavanja zakonitosti in zakonov življenja, si moramo umisliti neke vere, ki pa vsebujejo mnogo resnic in zakonov, saj temeljijo na nekaterih spoznanjih. A kaj, ko večina vernikov samo sledi, veruje zapisanemu, zapovedanemu ali pa temu, kar so si sami umislili. Za spoznanje pa je potreben pogum, kajti opustiti je treba vse ali veliko večina tega, v kar smo bili prepričani, v kar smo verjeli in v kar smo verovali. Naj tu citiram Stephena Turoffa, ko je dejal: "Bog ne potrebuje svetnikov, temveč delavce!"

Govorim o obojem. Človeštvo se mora že enkrat ločiti od ver, ker so samo pravljice. Zahtevajo verjetje, ne pa védenja. Čeprav bo to še dolgo trajalo, a nekje je treba začeti. In ne mislim ver, religij kot vsebin (marsikaj je uporabnega v raznih verah), ampak kot principa verjetja, verovanja v nekaj, zato ker je nekdo rekel tako oz. piše v "svetih" knjigah. Spet se moramo naučiti religioznosti -- pozabili smo na to...

Kakšno vero?! Pa sem ti lepo razložil, da več ne verjamem, verujem, ker mi ni potrebno, prav tako nikomur karkoli razlagati in pojasnjevati. Čeprav to še vedno kdaj počnem.

Kakorkoli, RKC je sranje od temeljev do glave. Taka stara in nesmiselna organizacija nima več kaj početi na Zemlji. Kot mnoge druge stare in preživete vere. A bodo vseeno vztrajale, pa ne zato, ker se znajo prilagajati, ampak ker ljudje hočemo še vedno biti sužnji; bolj nam je pomembno verjetje kot pa védenje. Sploh pa se bojimo svobode in s tem odgovornosti, ko podpiramo institucionalizirane vere in politiko (kar je v osnovi isto -- vladanje, ob-last), da mislijo in odločajo namesto nas.

Ne bom se prerekal s teboj, ali reinkarnacija obstaja ali ne. Mi ni do tega. Bistveno je: ne glede na to, kaj verjamemo, če reinkarnacija obstaja, obstaja -- ne glede na naše verjetje ali dokaze; če ne obstaja, pa ne obstaja -- ne glede na naše verjetje ali dokaze. Življenje se požvižga na naša verjetja, prepričanja in dokaze, ki jih tako povzdigujemo.

Kanonični evangeliji so prirejene Jezusove besede. Nekaj so pustili pravo, drugo so spremenili, da bi lahko vladali neukom. Eden izmed takih nesmislov, ki jih po moje Jezus nikakor ni mogel izustiti, glede na to, da je bil revolucionar in za tisti čas duhovno in religiozno nekorekten, je "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Se pravi: bodi ubogljiva ovca, plačuj svetemu cesarju, kar mu moraš dati, ker si je gospoda tako zamislila, in daj še Bogu (se pravi sedaj je to RKC) kar njim kao pripada, tako da tebi ne ostane nič in tako postaneš suženj. In delajo s teboj, kar hočejo, ker si ponižen. Jezus pa tega ni učil.

Odličen slovenski glasbenik je Daniel Toplak, ki sicer živi in dela v Nemčiji. Izdal je že tri albume. Glasba je instrumentalna, s čudovitimi kitarskimi solažami. Očitno je, da se je zgledoval pri velikanih progresivnega rocka, saj je v njegovi glasbi čutiti progresivnost, pa tudi ljubezen in devocijo mami Meeri (mother Meera, če je komu znana). Priporočam vsem, ki jim je blizu progresivni rock in/ali new age (v stilu Mika Oldfielda).

Žal ti moram omeniti prav regresijo. Tako sem prvič zavestno videl in podoživel prejšnja življenja. Bil sem na nehipnotični regresiji, tako da sem vse sam doživljal in mi nekdo drugi govoril, kaj sem bil. V tistih kotih nezavednega se skriva marsikaj, tudi spomin na minula življenja. Prvi stik s prejšnjimi življenji, deloma na nezavedni ravni, pa je bilo v otroštvu. Ko sem se igral z igračami, sem nekega dne izgubil mojo najljubšo igračo, ki je bil glavni junak zgodb, ki sem si jih izmišljeval. In kar vedel sem, kako se bo zgodba nadaljevala: ta junak se bo ponovno rodil in ne bo vedel za svoja prejšnja življenja. V zgodbi, ki je sledila, je to počasi raziskoval in spomin se mu je vračal. Drugače pa sedaj sproti ugotavljam in se spominjam, ne da bi to posebej hotel, ampak ker "moram". Zato pravim, da ne verjamem v prejšnja življenja, ampak preprosto vem, da je reinkarnacija dejstvo.

Bi jih mučili in kaj vem še vse. Dobro, da si dala "pomoč" v navednice.

Nič zamer. Slabo merim. Ma po moje me ne bi niti doktorji štekali.

Sem že v več postih povedal, da je moje pisanje (na videz) paradoksalno. Kdor bo želel razumeti, se bo prebil skozi in poštekal, drugi boste obsojali, da nisem dosleden, da ne znam mislit, ali kaj vem še vse. mantis, če te ne zanima, kaj ti hočem povedat, me ne sprašuj. Odgovor, ki ga boš dobila in ki si jih že dobila, so taki, da ti ne dam zaključene razlage. Dobiš delen odgovor, potem se pa znajdi. Da, homoseksualnost je nazadovanje. Je pa tu zato, da to spoznamo. Ne vem, če je bila zavest nekoč nižja, kvečjemu enaka kot danes. Temu mraku, v katerem danes živimo, ne morem reči zavestno življenje. No, je pa vsaj boljše od mračnega srednjega veka.

Krščanstvo se ne more preoblikovati (vsaj totalno ne), ker bi s tem izgubilo ves svoj smisel posrednika med ovčicami in Bogom. V temelju je izkoriščevalska institucija, ki širi svoje lovke laži in hinavstva. Začela je z izkoriščanjem Jezusovih besed, mu pripisovala besede, ki jih ni mogel govoriti tak človek, kakršen je bil Jezus, in tudi kasneje vemo, kaj vse je počela RKC. Kar hočem povedati je tole: vsakršno sranje in tema se konča. Po moje bomo lahko še v tem stoletju priča propadu RKC.

Ne verjamem v prejšnja življenja. Ne potrebujem vere, verjetja. Izkustveno vem, da je to res.

(Moja) spolnost ni ločena od nižjih čustev, če jim tako rečemo. Ja, vem, zdaj sem si spet kao v nasprotju, kot sem prej trdil, a tako samo zgleda. Ta nižja čustva še vedno doživljam med spolnostjo, a jim ne dajem več take veljave kot nekoč, pa tudi one me ne morejo več speljati na finto, da so "nekaj več". Kot sem že nekajkrat napisal -- ljubezen je ljubezen, spolnost je spolnost. Zakaj pa bi moral kakšen "strejt" postati "homič" in obratno, če spozna kaj je ljubezen in kaj spolnost? Samo da komu ali sebi dokaže, da je to mogoče? Kdor pa ima željo po spremembi samega sebe, ker je ugotovil, da "nekaj" ni v redu, in se dela resno loti, bo dosegel spremembo. V tem primeru bo lahko homič postal strajt, obratno pa ne, ker evolucija zavesti gre navzgor, ne navzdol.

Sej sem ti dal protiargument. Napisal sem, da nekaj je spolnost, nekaj čisto drugega pa ljubezen. Zato res ne zdrži tisto, kar si napisala z rdečim.

strelka02: Je krut stavek, vem. A tudi resničen, čeprav glede na tvoje tehtne argumente izpade bedast. Življenje gre po svoji lastni poti in se ne ozira na to, kako bi mu hoteli določati, da gre.

Vse mine.