Alan_New

Po logiki in predpostavkah, ki si jih navedel, bi lahko bilo tako. A dejansko, bivanjsko, ljubezni ne more nič škodovati. Če je prisotna ljubezen, ljubosumnosti preprosto ni, je ne more biti. Kot je kabalist lepo povedal, je ljubosumje posledica strahu (pred izgubo); strah pa je nasprotje ljubezni. Kako res je to, kar praviš! In kako tanka je razlika med navezanostjo in povezanostjo!

Nekega dne sem v skladišču, kjer sem delal, izjavil vsem sodelavcem, da smo vsi homoseksualci. Skoraj vsi so me čudno gledali, da kaj jih zajebavam, le eden je molčal in se kmalu nato zasmejal, ker je takoj pogruntal, kaj sem hotel reči. Izhajal sem iz analogije homo sapiens -- misleči človek. Torej je homo sexualis -- spolni človek! Zakaj se pa potem tako imenujejo le ljudje, ki jim je do istega spola? Kaj pa hetero? Nismo tudi mi homo sexualis, spolni ljudje?! To je lih tako, malo za hec, malo zares, da ne bo vse skupaj tako resnobno.

Moramo paziti, da ne mešamo ljubezni in spolnosti. To kar naprej počnemo, kot da je eno in isto, in potem ni čudno, da je zmeda. Res, samo z doživljanjem te širše ljubezni se ne moreš pripraviti do tega, da bi hotela it z moškim. To razumem. In če bi to počela, bi se silila, kar ni v redu. Ponovim, kar sem že nekje na začetku rekel: vse kar trdim in pišem izhaja iz tega, ker delam na sebi že dolgo časa in raziskujem. Kar pa ne počnejo vsi ljudje. Zato potem zgleda, kot da kar nekaj obtožujem in pridigam. Upam si reči, da tisti, ki tudi delajo na sebi, razumejo, kaj sem pisal. Pa spet ne razumet tega, kot da sem zaradi tega nekaj več. Ne mislim tega. To omenjam zaradi podrobne ločitve spolnosti in ljubezni. Spolnost je spolnost, ljubezen je ljubezen. Med njima ni bistvene veze. Lahko nastopata skupaj, a nista eno. Pri homoseksualnosti gre izvorno za spolnost -- saj se tako tudi imenuje, homoseksualnost. Kar ne pomeni, da ne more biti ljubezni ali zaljubljenosti zraven. Seveda je. Predvsem je tu pomembna zaljubljneost, "nižja" ljubezen, kot jo imenujemo. In za seks moramo biti do ene mere zaljubljeni (eni skoraj nič, eni ogromno), tako moški kot ženske. S tem, kar trdiš v zadnjem odstavku, se strinjam. To pa spet zato, ker eno je spolnost, nekaj drugega pa ljubezen. V življenju sem spoznal, da je prizadet le tisti, ki hoče biti prizadet.

santos: Ja, se mi je zdelo, da imaš nekaj veze z muay thaijem (mislim, ker sem že videl slike nekje -- ObalaNET?). Sej, kar se tiče homoseksualcev, poznam vsaj enega in se z njim odlično razumem (čeprav sva le znanca). Nisem tak, da bi te ljudi gledal postrani, jih žalil ali kaj podobnega. To je neumno in bedasto. Hja, po drugi strani pa nekaj trobim o duhovni bolezni. WTF, kaj sploh hočem?! E, to je to. Malo sem zaprovociral. No, očitno kar dosti. A vseeno, če se ne motim, sem zasledil le eno direktno ali skoraj direktno vprašanje, kaj sploh mislim z duhovno boleznijo, na katerega še nisem odgovoril. Hočem reči: nikomur se ni zdelo čudno, da kaj je zdaj to duhovna bolezen; kaj se ne reče običajno duševna?! Da so homoseksualci duševni bolniki nisem nikoli rekel in niti ne bom, ker to preprosto ni res. Če bi to rekel, bi bil goden za linčanje. Da pa bi se pogovarjali o duhovni(h) bolezni(h), bi bilo treba odpreti novo temo, ker tukaj že tako ali tako bluzimo.

santos, te razumem. Ampak drugače kot tako, ne morem povedat! Ja, seveda se berem -- preden pustim post, ga še enkrat preberem, in vem, da sem si velikokrat oziroma kar stalno v protislovju. Pa ne zato, ker bi bil zmeden ali ne bi razumel, kaj pišem, ampak preprosto zato, ker drugače ne morem povedat. Jezik je omejen, potem pa ga uporabim, kakor vem. Fotko bi že dal kakšno, če bi jo imel. Čakam zdaj na najnovejšo, pa bom tisto dal gor. santos, si z obale praviš? No, jaz sem tudi s tega konca. Kdo ve, morda se poznava! Mogoče, če bi sedeli vsi za skupno mizo in se pogovarjali o homoseksualnosti, bi lahko ugotovili, da se pravzaprav strinjamo več kot zgleda na forumu. Ker je v živo itak drugače. In bi lahko videli, da pravzaprav ne mislim nič slabega, ko sem označil homoseksualce za duhovno bolane, in da nisem proti homoseksualcem. He he, to bi bil šele smeh!

Niti bisex nisem. Gledaš črno-belo. In se nisem ognil prav ničemur, samo do konca sem to odživel. Ne vidiš razlike? Ne, ni lih tako kot praviš. V bistvu je tudi meni zahtevno razložiti, čeprav je živeti to zelo preprosto. Ni razumarska zadeva, je ljubezenska. Samo je čista, brez ljubosumja in nepotrebne navlake navezanosti in podobnega. Zakaj bi moral biti navezan nanjo? Z njo sem povezan, a ne navezan. In se tudi zavedava, da sva drug drugemu subjekt za zadovoljitev spolnih potreb in to opraviva maksimalno ljubeče. Ne, stalnega hrepenenja po njej nimam; a sem zelo vesel vsakič, ko jo srečam. Kakor da bi jo prvič videl ali kakor da srečam po dolgem času dobro prijateljico. In ko jo objamem, je objem vsakič nov, brez preteklosti. Za tak stik pa je pogoj, da se naveličamo in odvržemo to, kar običajno imenujemo ljubezen; torej "nižjo" ljubezen, zaljubljenost. Odvreči v pomenu, da znamo to še vedno doživljati, a nas nima več v svojih krempljih. Je pa res, da najina zveza temelji predvsem na ljubezni in posledično na sprejemanju, sodelovanju in -- kar je najbolj pomembna posledica ljubezni -- prijateljstvu.

Aha, to si mislil. Pa saj tudi ta pripomore k erotični strasti.

To o strasti imaš prav. Strast mora biti, če ne spolnost ne more funkcionirat lepo. Upam si ljubiti strastno, nikjer nisem rekel, da ne. Dovolim strasti, da me pravzame, a nisem njen suženj. Se čudno sliši, a je tako. V bistvu je praktično nemogoče s pisanjem točno povedati, kaj sporočamo. Zato je priporočljivo branje med vrsticami in ne samo besed, temveč občutiti sporočilo.

Vem, da mi nočeš nič slabega. Se ti opravičujem, če je moja prošnja tako izpadla. Tudi vem, da so moje trditve dvoumne in paradoksalne. A tako je to.

Joj, mantis, ne vem, ali bi se jokal ali jezil, ko to berem... Na koncu pa sem se le nasmehnil. V bistvu se ne čudim, da tako pišeš, zato ker ne napišem in pojasnim vsega. Torej, gremo v nadaljne obrazložitve! V punco v predprejšnji zvezi sem bil tako zaljubljen, da sem hudo trpel še pol leta, ko sva se pustila, nadaljnega pol leta pa sem že manj trpel. V tem času sem raziskoval v sebi, kaj je zaljubljenost, nižja ljubezen kot praviš, in kaj je zares ljubezen. Kar sem ugotovil, sem zapisal v prejšnjem postu. In da, taki ljubezni sem se odrekel, ker je nepotrebna. Ko ti je nečesa dovolj, odvržeš in greš naprej. Kakor sem odvrgel igrače v otroštvu, sem tako odvrgel zaljubljenost in se vse bolj predajam Ljubezni. To me bogati. Zakaj in komu na čast bi moral vztrajati v zaljubljenosti, če sem pa dojel za kaj gre? Ne potrebujem je več; še najmanj zato, da se dokazujem pred ljudmi. In hvala bogu ta punca, ki je sedaj z menoj, to sprejema, ker je tudi ona taka in se je od-ločila od zaljubljenosti. Tudi ona je poštekala, da je to nesmiselno. Nižje ljubezni se ne bojim. Lahko jo maksimalno doživljam, kot sem že opisal, a me ne more več ujeti v svoje pasti, ker sem jo spoznal. Spet, zakaj pa bi vztrajal v nižji ljubezni, če sem pa spoznal slasti in blaženost "višje"? (Izraza nižje in višja mi nista všeč in sta netočna, a naj bodo, za lažje sporazumevanje). Vem, ni res, da so v zaljubljenosti samo bolečine. Je tudi marsikaj lepega. A samo poglej, kaj mi častimo: vse te t. i. ljubezenske popevke, so polne bolečin, kako so jih zapustili partnerji. Ja, nekateri pravijo temu lepo, a ne vem, kako je lahko bolečina lepa, razen za sadiste in mazohiste, za kar smo v osnovi naučeni, da smo. In tudi vsa visoka dela v književnosti so večinoma dela, ki prikazujejo neuresničene ljubezni ali pa prepovedane ali tragične. Hvala lepa, te bedarije me ne zanimajo več. Pesnika Hafisa, na primer, čudovitega pesnika, ki biva in vabi v ljubezen, pa zelo redki povohajo, in ga imajo za čudaka in nekega čudnega mistika.

Lepo te prosim, daj še trikrat ali večkrat preberi, kaj sem napisal.

Better: natural fantastic!

Kot je ugotovil že Jiddu Krishnamurti: če je prisotno ljubosumje, je to dokaz, da ni ljubezni.

Pa od kje tebi, nols, in drugim, ki to trdite, ideja, da sem gej?! He he, škoda, da še nje ni tu na forumu, bi vam že povedala.

mantis, glede na tvoja vprašanja sem nekako "prisiljen" razširit debato s postavitvijo tega, kar običajno razumemo kot ljubezen, pod vprašaj. Nič se na da spoznat, če vsega, kar vemo ali mislimo, da vemo, ne postavimo pod vprašaj. Torej: ljubezen nima nobene veze s spolnostjo. Pod ljubeznijo ne mislim vsega tistega čustvovanja in lepljenja za osebo, pa naj bo ta kateregakoli spola že. Tistemu pravim zaljubljenost in ima več stopenj -- od najbolj goreče (to, čemur običajno pravimo zaljubljenost, ki kmalu mine) do tiste "trajne", torej neke čustvene, miselne, telesne zveze z nekom. Ko ta zaljubljenost mine, je po navadi prisotna bolečina. To vam mora biti jasno, če me hočete razumeti. Ljubezen je energija, ki drži vesolje skupaj in je energija vsega, kar obstaja. Jaz dejansko ne morem ljubiti, nihče ne more. Lahko pa dovoli, da ljubezen teče skozenj. A za lažje razumevanje govorimo, vključno z mano, da ljubimo. Kar niti ni napačno. Preprosto. Tistega človeka še danes ljubim, kakor ljubim svojo punco, kakor ljubim zid, tebe, računalnik, karkoli že. Kar ne pomeni, da sem zaljubljen. Še v svojo punco nisem, ker ne potrebujem več zaljubljenosti. Ljubezen je bolj pomembna in me bolj napolni. Za biti v ljubezni pa ne potrebujemo drugega človeka. Drugi ni pogoj za bivanje v ljubezni. Če bi sledil samo svojim čustvom, bi že zdavnaj bil v grobu. Čustva so le neznaten del našega bitja in sploh ne tako pomemben. Zmešalo se bi mi, če bi sledil čustvom. Čustva so kot misli, spadajo na enako raven. Kar pa spet ne pomeni, da jih ne znam uporabljati. Čustvujem na veliko, a nisem njihov suženj, nimajo glavne besede. Zdaj spet izpadem kot hladen racionalist, a je daleč od tega. Občutenje je važno, ne čustvovanje. Z občutenjem lahko doživljamo vse, s čustvovanjem samo čustva, ki so v večini primerov boleča. Občutenje je notranje zrenje, o katerem sem govoril nekaj postov nazaj, in preko zrenja, občutenja pridemo do spoznanj.

To je point.

Nisem nikogar obsodil. Povedal sem, kar sem spoznal in to postopoma argumentiral. Če pa ne ne najdete mojih argumentov in niste sposobni razumeti, kar vam sporočam, vam ne morem pomagati. Prerekanja in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, me ne zanimajo. Ja, seveda. Ampak to so že variacije potreb, ki jih imamo vsi.

Osnovne potrebe so iste. To je tako dejstvo. Glej, živimo v fizičnem telesu, kjer so potrebe iste v vseh. Razlikuje se le stopnja potreb. Sploh pa ni potreba tisto, kar je nujno.

Do ene mere res. Ampak če pogledaš globlje, vidiš da imamo vsi enake potrebe, oz. kar iste. Vsi moramo jesti, piti, srati, scati, seksati. Kako to počnemo, se pa kao razlikujemo. A spet ne toliko. Ker princip različnega zadovoljevanje je spet isti: komur kaj paše in če to seveda lahko počne.

Saj sem že pojasnil namen. OK, zgleda, kot da se zajebavam, a ni tako. Tak je moj pristop. Ker če preveč povem (kot sem že), se pojavi še več vprašanj, ki jih ni mogoče konstruktivno rešiti na forumih. No, tu je moja napaka -- moj pristop na forumih je čisto mimo. Odprem se, da lahko pridejo tuja načela vame, da jih začutim in razumem, a jim ne dovolim, da ostanejo. Tako spoznavam. In to ni zgolj teorija: to praktično počnem. Dejansko me mnenja in prepričanja ljudi ne zanimajo, ker so le umske tvorbe, za katere se po navadi skrivamo ali se dokazujemo. V smislu, da se z nečim identificiramo. A morajo biti povedane, kar je prav. Ne razumem, zakaj se ne da debatirat o sodbah? Sodba je konec koncev zgolj določeno mnenje. Naj ponovim že ne vem katerikrat: nikogar nisem sodil in ne obsodil.

Potrebe morajo biti zadovoljene temeljito.

Zakaj pa bi se mu odpovedal? V mojem trenutnem stanju ne morem brez. Zmogel pa bi, če bi bila taka situacija (kot so že bile).

Vprašanje je: kaj je namen debate? Ah, da povabilo. Sprejmem ga. Nimam nič proti, da moje trditve pojasnim še v živo. Mogoče pa bova celo prišla do istih ugotovitev.

mantis, ni mi do pingponga. Vse sem ti lepo razložil, ti pa me sprašuješ še vedno ene in iste stvari. Nikjer nisem trdil, da je istospolna ljubezen bolezen. To ti praviš. Jaz sem rekel tole: homoseksualnost je duhovna bolezen človeštva. Ponavljam: ljubezni nisem vključeval, ker bi bila zmeda še večja in nalašč nočem razširjat debate še z ljubeznijo.

He he, tukaj se pa zelo strinjam s tabo. To je moja napaka in naivnost, da še vedno vztrajam s takim pristopom na forumih. A kaj vem, življenje je polno presenečenj.