Alan_New

Seveda gre za to, kaj hočemo. A bi "spoznali" boga, če ne bi imeli ideje boga? Saj, to izjavo si lahko v neskončnost prepucavamo eden drugemu. Sicer pa jaz nimam vere, tako da ne more biti prazna oz. je res prazna, ker je ni.

Ja in? To (mi) nič ne pove. Še vedno je infantilno, če hočemo imeti poleg svojih staršev (bioloških ali ne) še nadnaravne tam v nebesih in v drugih namišljenih svetovih. In če že, sin je izšel iz matere oz. iz obeh.

Tako ni nikoli izvedel, da ga žena vara.

Ne, pa ni odveč. Gre za jasnost debate. Če bi se pogovarjala o mizah ali o čemerkoli drugem, a bi upošteval definicijo mize, ali pa bi mizo definiral kar po svoje, tako kot jo ti vidiš? Zakaj torej, ko govorimo o bogu, kar preprosto rečemo, da to pač ni neko nadnaravno skorajvsemogočno bitje (seveda razen tistih, ki verjamejo prav v tako bitje), ampak tisto Nekaj, o čemer ima pač vsak svojo predstavo? Da ne bo nesporazumov, nič se mi ne zdi narobe v tem, samo zanimivo mi je, kako si prilagajamo pojme, glede na to, v kaj hočemo verjeti. A zdaj ti ni več nesmiselno? To je namreč samo bistvo religije.

Za "program človek" še nisem slišal. Seveda je zanimivo, kar si napisal. Zame je pač koncept bog-oče infantilen, ostanek otroškosti, ko mora nek oče (ali pa mati, odvisno od vere) bdeti nad nami. Je že lažje, če odgovornost preložimo na koga drugega, pa četudi na neko namišljeno bitje.

Carbon Nation The Last Mountain

Sej zame je tudi to, če že. Negiram izključno boga v prvotnem, tako rekoč slovarskem pomenu: nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in tudi posega vanj ali ga vsaj spremlja. Skratka, negiram politeistične in monoteistične bogove v človeški obliki. Glede konceptov: zakaj nimamo teme, "kaj je za vas žlica?" (ali karkoli drugega)

Lahko bi dejal podobno -- lahko se še tako prepričaš in verjameš, a če boga ni, ga ni. Iz tega vidika je tvoja vera prazna, le psihološki efekt, da se potolažiš (tako kot Dedek mraz, astrologija in še kaj). Razlika je v tem, da zate pomaranča ni zgolj pomaranča, ampak jo projiciraš, da je del boga, medtem ko je zame samo in zgolj pomaranča in v tem je njena lepota. Povezani pa smo itak vsi med seboj --

Zanimiv članek v Gei: Astrologija na preizkusu

Najlažje je reči "bog je vse", ki pa v bistvu ne pove ničesar o bogu. Ljubezen je ljubezen, nasilje je nasilje, vse je, kar je -- zakaj bi hoteli, da je to nekaj več, da je to bog?

Sej, to je to, hočemo verjeti. Ne vem, kako je ta posnetek narejen, ampak za nekatere take videe obstaja preprosta razlaga in relativno lahko izvedljiv trik.

Ali pa ne.

Tem o bogu/bogovih je veliko. Priporočam uporabo iskalnika preden se odpre n-to permutacijo iste teme.

Bo, bo, sej bo.

Iz članka: ... po majevskih prerokbah imamo od leta 1999 še 13 let časa, da spremenimo naše ravnanje in skrenemo s poti samouničenja: torej ne bo konca sveta, ampak duhovna prenova. Kakšne prerokbe? Kakšna duhovna prenova? Poglejte,« reče Šprajc in pokaže precej nasilno majevsko slikarijo: »Maščevanje nad ujetniki. To je poduhovljenost Majev.« ... Njihovo astronomsko znanje je res presenetljivo, poudarja Šprajc: »A to še ne pomeni, da so bili kaj bolj poduhovljeni kot katero drugo ljudstvo. Bili so ljudje z vrlinami in napakami, tako kot vsi drugi v drugih krajih in vseh časih. To ne pomeni, da jih lahko idealiziramo.«

Bo leta 2012 konec sveta? Ne.

Zanimivo, a v praksi neuporabno.

Lepa, a utopična misel. Vera=religija je po definiciji izključevalna, izključuje namreč druge vere in neverne. Čeprav pomen besede "religija" je povezovati. V praksi se pa dogaja ravno obratno.

Nimaš se kaj zaščitit, razen seveda, da nehaš verjet v urok. Dokler verjameš, deluje, sicer je brez moči. Ti si faktor odločanja zase, kot je vsakdo zase.

Ja, ja, dajmo se tolažit. Spomni se na to, ko te bo naslednjič bolel zob oz. boš imel kakšne duševne bolečine.

Hja, zato pa če dobimo v glavo kamen nas nič ne boli. Kaj bi bolelo, ko pa je samo iluzija.

Vera je miselni konstrukt. Ob rojstvu smo še brez miselnih konstruktov, duša gor ali dol. Če že kaj prinesemo s seboj, so to samo potenciali.

Kako pravilno umreti? Pri smrti ne moreš falit -- karkoli narediš, na koncu umreš.

Ja, zanimivo, moje izkušnje so popolnoma drugačne. Intenzivnost vernikov, ki hočejo spreobrniti grešne nevernike, je osupljiva. Vero gotovo ne prinesemo s seboj, jo kasneje skozi življenje skonstruiramo preko raznih vplivov. Tudi zavesti na začetku življenja ni kaj veliko, se šele kasneje vzpostavi. Klasična napačna predpostavka.

Človeka nikar!