Antoninus

Računalniški svet je idealen za današnje ljudi, ki pojmujejo svobodo kot odsotnost prevelike bližine drugih. Sam si cel svet za tipkovnico, v komunikaciji z vsemi naenkrat, potem pa samo nekaj klikneš in nezaželeni osebek je izbrisan. Maksimimizacija individualnosti.

Prenašanje sreče ni vsakogaršnja stvar. Aristotel

Tenis je samo ping pong, kjer igralca stojita na mizi.

Ja, cool potem. Bomo pa še naprej teoretizirali na daljavo. Si pa lahko dovolimo misliti, da niso vse teorije, ki jih stresamo po forumih, kadar nam je dolgčas na šihtu, neko življensko vodilo ali karakterna poteza.

Zdaj pa že razumem, zakaj brat Preproximitus nima več nobene kocine na obrazu.

Po konkretnost in nedistančnost.

Pol pa pridi v Ljubljano.

Tako je Pornelius, še iz časa študija v Toledu. Na kratko povzamem zgodovino hotnic: Presvitli Aristotel ugotovi, da ima femina manj zob in manj lobanjskih šivov od moškega, zato se pogani strinjajo, da je ženska samo v razvoju zaostal moški. Uka polni cerkveni očetje temu dodajo še to, da je bila ustvarjena zato, da skuša moškega. Nek župnik iz dežele kranjske opredeli žensko kot pomočnico človeka. Potem pa v viktorjanskih časih ugotavljajo, da imata moški in ženska ločeni sferi. Kar eden ni, to drugi je. Tako se oddaljijo od nauka ecclesie universalis Potem pa pride še Lacan in pove, da ženska samo sintom moškega in popačitev simbolnega reda, ki je inherentno moški. Nu, pa povejte, kdo največ ima modrosti.

Ja, nekaj je tudi na tem. Ko jaz končam, sedem na kolo in v večernih nevročih uricah odpolzim do doma. To pa je kar prijetno. Pa tudi misel, da bom takole delal še največ 2 tedna.

Al pa posušeni krempeljc svetega Atrocija veronskega, kot je svojih dni jel dejati Ubertin.

A veš, da sem ravno zdaj razmišljal o Marxovi teoriji o odtujenosti od potenciala. Nimam ravno blue collar šihta, ampak vseeno - če mi že to mori, kako mora biti v tovarni.

Sam še 25 minut, potem pa take-off.

Nisem mislil tebe. Sem bolj na splošno pisal. Mimogrede, tudi jaz verjamem, da sta dve osebi lahko resnično kompatibilni. Pa tudi se ne strinjam popolnoma z Lacanom, če namiguješ na njegovo teorijo o inherentni travmatičnosti. Še en citat iz Biblije, ker se mi zdi, da si zadnje čase en mal navdušena (žal v angleščini, ker se ne spomnim prevoda): He, who would have his life, must lose it. Tole + Lacan mi je pa že všeč.

Seveda so zveze, ki živijo in obstajajo...prav tako pa tudi pa tudi želja, ki obljublja neko izpolnitov a se večno nahaja na našem horizontu... Lahko se izbere samo drugo platno na katerega se projicira.

Tako je, ravno v tem je lacanovska inverzija. Tisto, kar smo imeli za problematično je normalno in obratno. V klasični psihoanalizi je bilo potrebno človeka odvrniti od fantazij, tu pa mu je potrebno preprečiti stik s travmatično realnostjo.

Kakšna pesem je pa to? Na šihtu zdaj sedim prostranih širjav si želim še uro dolgo in debelo pa se mi bo snelo.

To je pa tudi meni poznano. Ampak to ni nobena prepreka, da ne bi o tem teoretizirali do nezavesti....vsaj tu na forumu.

To ne spada v zavedno vednost, ampak v podzavest. To so stvari, za katere ne vemo, da jih vemo. (no ja, jaz sem tu izjema očitno ).Gre za to, da svet nima trdnih mej "tam zunaj". Je samo povsem arbitrarno izbran niz simbolov oziroma nima nobene trajnosti in opore. Želje pa potrebujemo, da si osmislimo svet (drugače si ne moremo pojasniti, zakaj nekaj počnemo tako in ne drugače). Če se z objektom želje soočimo, se nam lahko podre svet in postanemo jogiji.

Saj veš, da vsakdo od nas nas potrebuje nek objekt želje, da okoli njega strukturira fantazijo o tem "kako bi bilo, če bi bilo (bo)". Ne sme se pa izpolniti, da se nam ne podre svet.

Značilnost postmoderne je prisilna samokritika.Vse, kar je bilo prej danost, je zdaj projekt.

Crnčim ko japanac še dva tedna. :xx!:

Znanja pa ne manjka.

Zadnjič sem šel do Špice mal pogledat, pa voda ni bila preveč vabljiva.

Pa bi te moralo, ker imaš enake možnosti kot igralci.

Eno pravo ja. Vsi mi, ki se imamo za nekako neodvisne in ne sledimo nikomur v bistvu s tem povemo to, da so naše avtoritete razpršene in ni neke centralne figure. Sestavljeni smo iz različnih simbolov družbe. Nekdo mogoče sledi samo eni avtoriteti in tako mu pravimo fanatik, čeprav med njim in nami ni razlike v kvaliteti ampak samo v kvantiteti. Že res, da jih je nekoč ustvaril človek. To je res - niso statične. Po mojem je najnovejša struktura v tem, da se moramo vsi pretvarjati, da smo svobodni. Kako pride do sprememb, je pa, vsaj zame, nerešeno vprašanje...