Antoninus

kakšen šmorn, si me prav nasmejala s tem linkom. Kakšni srčki so vsi, kar doma bi jih hotel imeti.

Za Mantis pa še obstaja upanje. Če se ji uspe zasidrati v nekaj transcendentalnega, potem obstaja možnost, da partnerska ljubezen ni več "tisto edino", kar je tudi pogoj, da se jo da v polnosti doživeti.

he he..Ja, za takšne je Schopenhauer rekel, da če vse tegobe tega sveta zapreš v pekel, potem nebesom ostane samo še dolgčas.

Žal nisem nikoli študiral Hegla, ker me nekoliko odbija. Nimbus: Ja, realnost je norost. Besede razmejujejo. Neko pleme npr. vidi samo tri barve. Hm...Kantove kategorije. Kavzalnost je sigurna konstitutivna za svet. Men je blazno fino, ko Wittgenstein navaja primer, ko pokažemo nekemu divjaku mizu, on pa nima tega koncepta, ampak samo koncept oltar...Kaj torej imamo, mizo ali oltar? Še ena misel: Miza je lahko takšna, da je na njej kozarec ali pa da ne njej ni kozarca, ko pa ni ne eno ne drugo, je pa tisto, kar res je.

To je vprašljivo. Današnja "ljubezen" nekako obstaja v krhki dialektiki preveč/premalo. Ni zasidranosti v jasnih odločitvah, ampak vse temelji na muhavosti trenutkov, počutje pa skače gor in dol....

Ja, VilaSonca, jezik je jako zanimiva stvar, še posebno, če izhajamo iz podmene, da ne opisuje sveta, ampak ga ustvarja. Lacan dobro razlaga, kako postanemo subjekti šele v keziku, zato me vedno bolj matra, kaj je pred vstopom v jezik. Resnica? In zato neizgovorljiva? Pokaže še, da je naša nezavedna želja po definiciji nezadovoljiva in nas goni kot navite ure:) Je pa res to en tak izziv prebirati, ker še nisem naletel na nič tako kompleksnega v svoji bralni karieri. Še Foucault je dokaj enostaven napram njemu. (btw Nimbus, upam, da je na tvojem seznamu tudi Zgodovina seksualnosti (vsaj 1. del)) Nimbus...S Heideggerjem se bom pa malce seznanil prek Hribarjeve Fenomenologije. Se mi dopade...ima med drugimi tudi Levinasa in Lacana v obdelavi.

To je zelo dobra osnova. Zdaj pa poskusi še Lacana - tip ma namreč tak vokabular, da se z nekom, ki ga ni bral, sploh ne moreš pogovarjati .

Včeraj sem na TV ujel en del nekega filma, iz katerega sem si zapomnil en dialogec, ki zadane v nulo relacije moški-ženske. Skratka, ena bejba pove enemu tipu, znancu, da ga je pustila njegova punca: tip: You know, you are enjoying this a bit too much. bejba: I'm trying not to. tip: Try harder! Pa še ex libris: Želja je odnos bitja do manka. Lacan

A ima kdo kakšno rešitev, kako, ne da bi zaračunavali zdravljenje, nekemu zdravilcu omogočiti prihod sem, nastanitev in ostalo, kar je potrebno, če je še kaj takega? Pa ne mislim retorično, ampak resno.

Fate, show your power, ourselves we do not own.

Še en tu iz napačne občine.

Fino, bom kar Hribarja. Baje tudi njegovi knjigi o Fenomenologiji nista slabi. Pa sem dodal še eno bukvo na sezanm, tako da jih je zdaj le kakih 80

Nimbus, Zelo dobro ponazorjena s Platonom, Aristotelom in Heidijem na konc. A potem so vse naše relacije konstitutivne za tubit oziroma obstaja več tubiti....temu se pravi dasein originalno, po mojem? Po mojem si bom kar nabavil bukvo - a predlagaš Hribarjev prevod al si angleško zrihtam? nemšk namreč ne znam... To je zelo dobro rečeno: Glavni imperativ je imeti mnenje, pa četudi so vsa mnenja glih Tole o vasi je pa en malček Blut und Boden filozofije, a ni?

A potem opredeli bit kot nek pojav sui generis napram materialističnim izpeljavam ali kaj?

Najboljši del oddaje je bil, ko je Nosko definiral, kaj pomeni biti ustavrjen po božji podobi. Najbolj medel pa je bil Ogorevc ("gledamo nevidne svetove"). Posrečeno je bilo videti nezmožnost koncepiranja usode in svobodne volje tako, da bi imelo smisel. To itak še nikomur ni ratalo.

Če hoče žena stran od tebe, kaj je večji greh (po cerkvenarstvu): Jo prisiliti, da ostane ali pustiti, da odide?

Hm, kdaj točno in zakaj nastopi prehod iz neživega v živo? Kdo bi to vedel, po mojem je živo ves čas, ampak vseeno je boljše biti abortiran kot travmatiziran.

Nasvet za nad kamin. Sam v Sloveniji je to tudi res mogoče.

Priznam, da Heideggerja premalo poznam, da bi se lahko dokončno opredelil, ali mi je všeč ali ne. Me pa lahko kaj razsvetliš . Točno to nas v resnici zanima - lastna bit. Všeč mi je, da Lacan teoretizira, da nas jezik pelje na en tak Wild goose chase, v končni fazi pa ništa od tega. Kjer je jezik, ni Resnice, je pa mnogo resnic - zato Wittgenstein, da je treba molčati o stvareh o katerih se ne da govoriti - I like it

Joj, igrico sem zamudil....Ogorevc ma ziher special move, ko Samotu vdre v biopolje in premeša karmo. Kaj zamujam...

A se ni Helena Blagne poročila z ločencem v cerkvi na Prešercu z velikim pompom in letalom?

hm...upam, da rata...ker ne znam na hitr, pa bom vseeno probal. Prvi razcep pri človeku nastane, ko se identificira s svojo zrcalno podobo. Tako se pridobi navidezna celostna podoba v nasprotju s fragmentacijo, nepovezanostjo in neobčutenjem meja motorično in kognicijsko nedovršenega samega sebe. To nastopi nekje med 6 in 18 meseci starosti. Funkcija identifikacije z zrcalno podobo je vzpostavitev povezave med nami in "realnostjo". Ta identifikaija je prvi občutek samega sebe. Ampak cena za vstop v svet gibanja je ujetost v podobo in prva temeljna odtujitev samemu sebi. Samega sebe dosežemo skozi odsev nečesa, ka je izven nas, kljub temu pa to doživljamo, kot da izhaja iz nas. Tu je razcep in iluzornost jaza. S tem se ohranja tendenca, ki človeka nenehno sili, da išče in ohranja celovitost namišljenega jaza. Ta faza ni nikdar presežena (razen mrbit v OOOOOOOMMMMMM ).(Lacan pravi, da se resnica jaza pokaže v norosti , kjer je videti, da svet razpada, in kjer so razlike med jazom in drugimi postavljene pod vprašaj ). Tako skozi fikcijo podpiramo občutek samega sebe in ga konstruiramo skozi odseve nas v drugih oziroma njihovem delovanju glede na nas. Potem pa sledi ojdipovski zaplet (predvidevam, da to mal poznaš) iz katerega sledi, da se otrok začne zavedati očeta kot nosilca simbolnega red v katerem bo moral zavzeti svoje mesto. Tu otrok potlači svoje hrepenenje po materi zaradi vstopa očeta v diadno razmerje - dobimo razcep na zavedno in nezavedno. Vdor očeta tudi prinese otroku nek predhodno obstoječi red in zakone (jezik, racionalno) in otroka loči od tistega, kar si najbolj želi (to je simbolna kastracija). S tem se otrok vzpostavi kot subjekt nezavednega, želje in spolne razlike. Tkole to prav Žižek: Pri zrcalni fazi obstaja imaginarna identifikacija s podobo, v kateri smo si všeč. Simbolna identifikacija pa je identifikacij z mestom, od koder se gledamo, da se vidimo v obliki, v kateri smo si všeč. Oba načina samoprepoznavanja sta tako nujna kot iluzorna

Ja, veš kako fajn so dolčeni strukturalisti za brati, ko razlagajo fantomsko naravo ega in podobne jogijske zadeve, nevede seveda.

Polnlnočni klub, ki bi ga jaz rad videl bi imel sledeče goste: Nosko, Porny, Mantis in Tomazslo. Povezovala bi pa Erika Žagar

Tudi meni ne.