ne vem, kako so danes postavljeni planeti al zakaj mi taka občutljivost tolče ven. Sej je vse v bistvu kul, razen tega, da se bližam 40-im, pa določene stvari odlašam že kar pomnim in zdaj me je prešinilo, da bom na koncu odšla v grob z grenkim priokusom, da nisem nikoli naredila določenih stvari.... sicer mam pol en razlog za drugi lajf, da to popravim, ampak vseeno... je pa ena teh stvari, ki jih odlašam, nekaj na videz ful bolano banalnega, ampak očitno se me dotakne. Namreč: oblačenje. pregovor, da obleka naredi človeka... DRŽI. drži pa tudi pregovor, da sodi knjigo po vsebini, ne po platnicah. Kako gre zdaj to dvoje skup? moj bi reku, da je važno, da se človek dobro počut v tem, v kar je oblečen. no jaz se v bistvu NE. in zakaj pol ne naredim kaj? ja sej to je zdaj to. Izgovori, ki jih pridno uporabljam, so: -nimam časa it v šoping -rajš kupim otrokom kot sebi -nimam denarja. Vse skupi ni čist res (no ne bi škodilo met kaj več denarja, ampak saj se da znajt, skombinirat itd) Zakaj torej se končno ne začnem oblačit tako, kot si želim?? Ni mi všeč eleganten stil, to nisem jaz. ni mi všeč športen stil, ker tudi to nisem jaz. tudi staromoden stil nisem. to je problem. Jaz vem, kaj mi je všeč, ampak se očitno ne upam tko oblečt! npr. jaz si ne bi kupila črnih ali rjavih čevljev, ampak oranžne ali modre al irdeče. kakšne odpuljene obleke. kavbojke ja, samo ne navadne - da bi imele kaj gor, en moj pečat. ah ja. morala bi se imenovat cincicipcipilonika