čokoladna pita sluuuuuurp!, zažgana glavna jed in gnojna angina je izkupiček nedeljskega kosila. moj se je spomnil, da bi sprobal lonc z obročem, ki ga je privlekel iz Baščaršije in za poskusne zajčke povabil še mojadva in svojo mater. Smo se čudili postopku priprave, poslušali žuborenje v loncu, no potem čez čas moj oče le vpraša, čle ne bi vseeno mal opokukali, kaj se dogaja noter. In se je marsikaj dogajalo, samo ne po naših planih . Spodaj je bilo vse zažgano. Ostalo, kar ni bilo zažgano, pa je imelo okus in vonj po zažganem. in potem je kosilo zgledalo tako, da se je vsak ukvarjal s svojim kosom zažganine ter kakšno modro ustrelil, v stilu: "Sej nisi mogu vedet, da se spodaj ne nalaga, da se samo pokrije z žerjavico, zato pa je to podpeka." In potem spet prikimavanje ostalih prisotnih. Pa spet čez čas: "Noben se ne rodi učen, na napakah se učimo." In spet, da jasno, seveda. Mene osebno zadeva ni preveč tangirala, ker mesa bolj ne jem kot jem, tista zelenjavca, ki je bila prisotna in po srečnem spletu okoliščin nezažgana, pa je bila čist dost ob skledi solate. No, hvala bogu, da sem imela potem še svojo pito, tadaaaaa! je bla dobra, sicer zel onasitna, ampak je vsak svoj kos kar hitro snedel. Le zakaj, se vprašam Moj se je potem začel počutiti slabo in fasal angino, je doma na ospenu. Pa ne zaradi kosila. no, na koncu je moja taščica pridela eno pametno , da nas vsaj strah ne bo - ko te kao ni, če ješ zažgano. Sem že hotela ugovarjat, da saj nismo jedli zažgano---- pa sem ji pustila momentič pomembnosti.