daisy

Še dobro, da smo vsi na tem forumu prostovoljno in da nihče ni prisiljen ničesar brat na mus x:)x In da obstaja še kak drug forum, kamor se komot "odpeljejo" vsi, ki jim tule ni všeč .....

Tule smo se enkrat že blazno razpisali o čiščenju črevesja, klistirju, pa tudi o hidrokolonoterapiji. Malo prebrskaj in preberi, prepričana sem, da boš dobila (skoraj) vse odgovore, tudi kam na terapijo.. http://www.lunin.net/forum/index.php?showt...e+%C4%8Drevesja Če link slučajno ne bo delal - zadeva je v tem forumu (zdravje in alternativna medicina) ampak tema je že stara od leta 2002, zadnji zapisi pa so bili februarja letos. Pa obilno branje

Po mojem mnenju (laičnem seveda) si glede na to kar si napisala, lahko z vajami krepko izdoljšaš vid. Gre za 5 minut vadbe na dan - najbolje zjutraj - že to pomaga. Nič kaj bolj zahtevnega. In pa kadarkoli čez dan, va kakršnikoli situaciji, ko le lahko šetkaš z očmi blizu-daleč. Če ti ni za brskat po blogu, ti lahko na mail pošljem v word obliki kar je napisanega, pa si lahko sprintaš. Pošlji mi mail, pa ti jih pošljem, če želiš.

Okvare zaradi buljenja v TV ali računalniške ekrane je kasičen primer polenitve mišic, saj le-te ne delajo ampak so fiksirane na določeno razdaljo brez gibanja. Za take primere so vaje idealne (če je to pri tebi vzrok) Vsekakor take vaje nikakor ne morejo na noben način škodit (oči ne smeš napenjat ampak lahkotno gibat z njimi) in zelo hitro se ugotovi, če kaj pomaga - že v tednu dni. Samo če daš gor nazaj vedno enako močna očala, se oči takoj prilagodijo nazaj in ni storjenega nič. Ko delaš vaje, moraš prilagajati očala - imeti vedno 1/2 dioptrije ali več manjšo dioptrijo kot je trenutna.

No, kdor misli, da je njegova pot najboljša, mora pač še kar malo naštudirat, da ne rečem začutit te reči. Saj moramo še svojo pot nenehno spreminjat in prilagajat... če ne je itak brez veze.. Takle forum je koristen - ne da se kregamo kdo ima prav, ampak da vsak pove svoj pogled in gotovo se najde kdo, ki mu pride kaj od napisanega prav za svoje življenje.

Sem bila na tečaju za izboljšanje vida po Bytesovi metodi pred leti pri nekem rusu... On trdi, da če ne gre za kako fizično okvaro oči, če gre pač za dioptrijo, se vid z vajami lahko popravi kar za nekaj stopinj - v vsakem primeru popravi. In da je Bytes na svojih tečajih najprej vsem vzel očala, jih zmetal na tla in pohodil x:Dx Pol je že moral verjet, da deluje. sama se tepem z dioptrijo do +1,5. Tepem zato, ker nekaj časa delam vaje in začnem brat brez očal brez problema, potem pa se polenim, neham z vajam in se počasi spet poslabša. Gre v bistvu za trening mišic. Preberi vaje v blogu. Tam tudi piše katera knjiga obstaja o vidu, ki to vse opisuje. V blogu sem skombinirala kar so nam povedali takrat na tečaju in knjigo. Vem pa, da obstajajo še danes taki tečaji. In pa tudi, da okulisti postanejo kar flekasti če jim to omeniš. Ampak ne vsi. Poznam specialiste, ki te sami napotijo k temu. Ne nazadnje so mene enkrat dohtarji za oči napotili k fizioterapiji za oči na kliniko, ki pa ni bila čisto nič drugega kot vaje za mišice. !!! Najučinkovitejša je definitivno tista s približevanje in oddaljevanjem svinčnika ali prsta...

Zerkalo, sej res ni važno... vsak pač gura po svoje... prav pa itak nima nihče, ker tega "imeti prav" tko ni...ima svsak zase svoj prav... nekak tko... Meni je nekaj dobro, pa napišem, povem. In če komurkoli koristi, me veseli. Če pa je brez veze, je pač brez veze... Ja, Enapačtaka, tko nekak je blo mišljeno. In bolj ko se skušam približati takemu življenju, lepše mi je in lažje živim. Življenje res postaja kot igra...

Jaz nisem nič nikamor stlačila. Lepo sem napisala, da kar se mene tiče je zame popolnost to, kar je opisal WanDyer v svoji knjigi (tega si nisem izmislila jaz). In če natančno prebereš kar je napisano, je tak človek, ki je zame popoln v bistvu popolnoma nepoopoln, samo zna to sprejet in se ne sekira in uživa v življenju takem kot je. Zato pa ni ukalupljen, ker ne jebe vsega sranja, ki mu ga butajo vsi v glavo in živi po svoje - svoboden. Tako kot sam hoče. To kar ti imenuješ ukalupljanje, je zame svoboda brez vseh notranjih in zunanjih ovir. Svoboda življenja. Takšega kot ga pač imaš ..Kaj češ boljšga ? RES smo vsi popolni taki kot smo.... ampak gre za to, da se tega tud ZAVEDAMO, a ne? Če ne je naša popolnost totalno brez veze. In tak človek se tega zaveda. That's the point!

Veš kaj, zlomka... pol si pa sigurno že popoln, a ne? Be happy...

V svojem blogu marjetice sem v kategoriji ZDRAVJE navedla kar veliko vaj za oči, ko ob redni vadbi definitivno izboljšajo vid oz.zmanjšajo dioptrijo. Objavila sem 5 nizov vaj/prispevkov o tem, malo pobrskaj (bolj na začetnih straneh Zdravja...) Poizkusi, res deluje

Veliko vas (jih) je napisalo kaj je biti popoln.... Zadovoljen biti sam s seboj, imeti se rad... itd itd... Kot da vse obvladate in je čist simpl. Vse lepo in prav. Ampak zakaj potem ko pogledam okrog sebe vidim večinoma (v tem smislu) nepopolne ljudi ?? Je to res tako težko? Biti zadovoljen s seboj, svojim življenjem .. Izgleda da je ... Biti popoln je zame nekaj v smislu Portreta človeka, ki zna živeti svoje življenje - iz sklepnega poglavja knjige "Življenje kot igra" - povzela sem nekaj misli o knjigi v svojem blogu, pa bom tule kar skopirala kar sem tam napisala. TAKO POPOLNA BI SI ŽELELA BITI SAMA in na tem delam (počasi se daleč pride...) Kakšni so torej ljudje, ki res živijo »svoje« življenje - popolni ljudje ? Teh ljudi ni mogoče spraviti v noben kalup – nimajo namreč nobene posebne značilnosti (rasa, socialnoekonomski značaj, spolnost, izobrazba, poklic, zemljepisni vzorec ., finančno stanje itd.....). Najdemo jih kjerkoli, ubadajo se s čimerkoli... Tem ljudem je všeč prav vse- uživajo v vsem in ne zapravljajo časa za pritoževanje ali cel kup želja. Všeč jim je življenje samo. Prilagodijo se dani situaciji, pa naj bo to prometni zastoj, deževni dan... Vsaka stvar je za njih nekaj lepega, kar je treba doživeti. Če je neko situacijo potrebno spremeniti, delajo na tem, da jo spremenijo. To vzamejo kot izziv in se trudijo stvar urediti- z dobro voljo in vero v uspeh. Ti ljudje so prosti občutka krivde in napetosti, niso ohromljeni zaradi preteklosti. Ne objokujejo preteklosti in ne poizkušajo v drugih vzbuditi občutka krivde zaradi preteklih dogodgov. Spoznali so, da preteklosti ni moč spremeniti z nobeno količino krivde- ne svoje ne tuje, ter da se je pametneje iz preteklosti kaj naučiti kot pa jo objokovati. Ne manipulirajo z drugimi in nihče ne more manipulirati z njimi. Ne razjezijo se na vas ampak vas enostavno ignorirajo, gredo stran ali spremenijo temo pogovora.. Ne skrbijo. Niso vedno povsem mirni, a niso pripravljeni trošiti sedanjih trenutkov v skrbeh za stvari za prihodnost, nad katero nimajo nobene kontrole. Usmerjeni so v sedanji trenutek. Ti ljudje trenutek med dvema dogodkoma živijo prav tako intenzivno kot dogodke same, nikoli jim ni dolgčas, ne odlašajo in ne čakajo na prihodnost, da bi jim prinesla kaj novega. So nenavadno neodvisni. Nimajo nobenih pričakovanj do drugih. Njihove zveze temeljijo na vzajemnem spoštovanju pravice posameznika, da se lahko odloča sam zase. Njihova ljubezen ne vsiljuje ljubljeni osebi nobenih vrednot. Ne želijo, da se kdo naslanja na njih, če to opazijo, se odmaknejo. Ti ljudje nikoli ne iščejo odobravanja drugih. Aplavz in odobravanje drugih sicer z veseljem sprejmejo, vendar ga ne potrebujejo. So iskreni, svojih besed ne zavijajo v všečne fraze. Mnenje drugih o njih sprejmejo, pretočijo skozi filter lastnih vrednot in ga uporabijo za lastno rast. Delujejo po lastni presoji in včasih izgledajo kot da niso povsem vključeni v našo družbo in kulturo. Niso uporniki, a sprejemajo lastne odlločitve. Niso dolgočasni- so duhoviti, a njihov humor je neškodljiv in nežaljiv. Ne smejejo se ljudem ampak skupaj z njimi. Sami sebe sprejemajo brez pritoževanja. Zavedajo se, da so le človeška bitja z določenimi lastnostmi, z določenim videzom, ki ga mirno sprejmejo. Sebe in druge sprejemajo take, kot so. Brez jamranja. Za te ljudi je problem ovira, ki jo je potrebno premagati, brez čustvenih pretresov, ki bi jih hromili. Neodvisni ljudje se ne počutijo ogrožene in ravno zaradi tega se drugi ob njih pogosto počutijo ogrožene. Ne spuščajo se v nesmiselne prepire in se ne pridružujejo večinskemu mnenju. Za ideale se bodo borili le, če boj pripomore k spremembi. Nikoli ne krivijo drugih, Usmerjeni so navznoter in nočejo na druge prelagati odgovornosti za to kar so. Ne trošijo časa za govorjenje o drugih in kaj je kdo storil...Ne govorijo o ljudeh anpak z njimi. Vsake stvari se lotijo na svojstven način, uporabljajo svojo domišljijo in imajo do vsega ustvarjalen pristop. Ne trudijo se nečesa narediti le na določen, vnaprej predpisan način, so zelo ustvarjalni. Imajo veliko energije in so zdravi. Njihova energija je rezultat ljubezni do življenja, ki jim predstavlja priložnost za delovanje, premišljevanje in čustvovanje. Ti ljudje so sposobni zaobiti čustva, ki so kakorkoli samodestruktivna in spodbujati tista, ki pripomorejo k rasti. In najbolj pomembno: Ti ljudje ljubijo sami sebe. Motivira jih želja po rasti in kadar le morejo, ravnajo s sabo dobro. Niso brez problemov, so pa osvobojeni čustvene ohromljenosti, ki je posledica problemov. Merilo za notranji mir jim ni to- ali jim kaj spodleti ali ne, ampak kaj storijo, kadar jim spodleti. Ne obležijo, če so padli. Vstanejo, si otresejo prah in nadaljujejo z življenjem. Ne lovijo sreče. Preprosto živijo, srečo pa dobijo kot plačilo.

A veš tist vic, ki se konča z BLAOOOOOR TEBI !!! Samo da to ni vic. To ti rečem zares... Jaz si kar kaj še zamerim, res pa je, da sem najbrž dosti starejša od tebe. Že če gledam moje mulce, vidim, da velilko bolj u izi in sproščeno živijo in jemljejo stvari drugače, kot smo jih včasih mi... Vse nekak sprot razpucajo (no, to zdaj jaz tudi znam). Ko sem bila mlajša, nisem imela pojma, da si bom, ko bom starejša, kaj od tega, kar sem si dopustila da se mi je dogajalo, zamerila dober sem zablodla tale stavek.. nema veze.. :xx!: No, ja .. ko sem bila mlajša (auu) sploh nismo kaj dosti razmišljali o življenju, smo kar nekak živeli. Ni blo duhovnosti, ni bilo interneta, duhovnih knjig...., sedaj se pa malo praskamo za nazaj... nekateri seveda. Thanxxxx god da se . Ne vem, če je bistveno če je kritika dobronamerna al ne... bolj bistveno je, kako rukne tistega, kateremu je namenjena .

Aha - že vem. Prej smo jemali teorijo o kritiki, zdej se gremo pa praktični del x?x

O oproščanju, odpuščanju in pozabljanju sem snkrat malo razmuišljala tule v svojem blogu - http://www.lunin.net/forum/index.php?autom...p;showentry=562 pravzaprav še vedno mislim tako. Tantra je lepo napisala - kritika boli in prečiščuje pri tistih, ki so tega zmožni. Lenka , a misliš, da če bi res odpustila sama sebi, da ne bi potem tudi več ali manj pozabila? Jaz si predstavljam, da ko bom res enkrat odpustila sama sebi (by the way - sem dostikrat mislila, da sem že, pa če sem poštrena do sebe, potem včasih opazim, da še nisem tako kot bi mogla..) se s temi rečmo sploh ne bom več ubadala - let it go - naj gredo, ne bo razloga, da jih ne bi pozabila ?? Kot se mi zdi je ogromna caka v životu ravno ta fora, da velikokrat mislimo, da smo že nekaj predelali, ker nam je jasno, vse razumemo itd... in nam je sploh butasto pomislit, da nismo še vsega raspucali... V bistvu pa sploh ni tko. Me prav zanima, koliko vas, ki trdite, da ste to že vse dali čez, ste do dejansko naredili. Kaj mi verjamemo in mislimo in kaj je resnično globoko v nas, je dostikrat nekaj različnega. Zato se mi zdi fajn o tem debatirat, ker tudi ob naši reakciji na take debate lahko vidimo sami sebe, kaj nam prileze ven...

Ja, thanx.. K sreči ne gre za nič kaj tako tragičnega - otroke ali kaj podobnega, gre le zame... za tisti občutek neizživetega življenja kot da si sto let neizkoriščenih vrgel stran, zamudil in živel z nekom in na način ki te ni bil vreden - pa ne gre za nobene slabe ekstreme v odnosu.. Ja, bom morala še malo predelat. Ni problema, saj je zanimivo. Saj sem odmetala že ogromno, življenje se mi je obrnilo že za 95 % v plus - a kot praviš - bistva še nisem odvrgla. teh 5% se še skriva nekje v meni. Bom že enkrat našlatudi to. Da ne bi tole izpadlo kot moja psihoterapija -čeprav moram priznati, da mi paše brat tvoje reči. Imej se in napiši še kaj pametnega. Pa Nosorog tudi. Zanimivo vas je brat.

Butl, ti k pravš da si butl in očitno zato tolk veš - Kaj pa če ne moreš odpustiti sebi? Mislim, da vsaj zame - odpuščanje v smislu odpuščanja sebi ni lažji del.... Torej to po logiki pomeni, da sploh nisem predelala stvari? Najbrž. Če recimo vse razumem, vse mi je jasno, nihče nič kriv, tudi jaz ne ... AMPAK.... Me prešine - kako sem lahko dovolila, da se mi je vse to dogajalo - pravzaprav mi je tudi to jasno, le zalotim se, da si tega dejansko kljub vsemu kar mi je (naj bi bilo) jasno ne morem odpustiti... Kako mi je lahko vse jasno, pa kljub temi ne morem čez ???? Hja - očitno mi sploh še ni vse jasno... No, enkrat mi menda že bo. Vem, da je tle vmes še sto drugih fint, ki se jih približno zavedam in jih počasi pucam. Magla, magla, magla oko naaaas........ Vremena kranjcem bodo se zjasnila.... Slej ko prej. Enim pa prej ko slej... Upam, da sem nekje vmes

Zanimivo branje, kar poučno, če si dovoliš, da ga bereš tudi na tak način. Jaz si Če drugega ne - kot je napisal Butl - da človek malo obnovi tisto, kar je že stokrat slišal in povedal, kar (misli da) že obvlada, pa se mu še vseeno izmuzne ravno takrat ko je najmanj treba. In takrat je treba ponoviti vajo še stoprvič.... in stoprvič prebrati.... Zanimiv mi je tudi način pisanja Irrisolde (hja, pa smo pri kritiki ??? - je to kritika? ). Irrisolda, občutek imam, da imaš veliko potrebo po temu, da bi nam dokazala da imaš prav in kakšna si v resnici.... Razumem te. Tudi jaz sem včasih to počela. Dokler nisem pogruntala, da je moje mišljenje in jaz - kot jaz pač = JAZ in da ima vsak pravico biti tak kot je (dokler ne škodi drugim). In nekako ne čutim več potrebe da bi komurkoli karkoli dokazovala. Rada povem svoje mnenje, a em, da ima vsak svojega. Če me kdo ne razume ali vidi narobe - kaj čmo... ni tako življenjsko - še sploh ne tule na forumu se dokazat u nulo. Richard Farmer je enkrat tako lepo povedal - kdor v sebi čuti, da ima (zase) prav, da je storil (karkoli že) pošteno in s srcem, nima najmanjše želje to komurkoli dokazovat. Ker VE, da ima (zase) prav. Tako pač v tistem momentu čuti. Umetnost pri vsem skupaj pa je tudi (po moje), da dopustiš da gredo skozi tebe druga mnenja in drugi pogledi (tudi kritika), da se ne zapreš in ne odbijaš apriori vsega pred sabo, če ni ravno tako kot si sam zamišljaš (ponavadi nas zablokira razum/ego, srce/intuicija pa želi slišat vse možnosti, da ima izbiro). Potem res ni napredka. Velikokrat sem že napisala, da imam občutek, da imam v glavi cedilo - pustim, da se zlije noter kar pač se - potzem pa prepustim svoji notranjosti kaj gre skozi, kaj pa ostane na cedilu. Ne trdim, da je izbira pravilna. ZAME v tistem momentu očitno je. Ampak ker bom drugič spet spustila stvari v cedilo, bo morda drugič skoz priteklo kaj drugega - morda ravno to, kar je danes ostalo gor..... ??? Če bom začutila....

ThanXX Mucica Smejalka Jaz namreč nimam nobenih njegovih podatkov....

Draga Irrisolta, tole kar pišeš je pa kriza. Ti bi morala narediti veliko zase. Prečistiti telo. Prečistiti dušo in srce. Saj si vsa sesuta. Če si kdaj malo brala o povezavi organizma in duše in vseh teh rečeh (vse vzhodnjaške medicine in podobne reči...) potem veš, da imaš vse zamežljano in ti ena reč sesuva drugo. Res se moraš dobro prečistit. Najhitreje mi sedajle pride na misel recimo dr.Papuga. Sama nisem sicer bila pri njemu, poznam pa kar nekaj ljudi, ki so bili in jim je pomagal. On je zdravnik in obenem dela s kitajsko medicino. Verjetno bi ti dal napotke za prehrano in določene vaje za krepitev celotnega organizma... Kar se pa zaščite tiče - če ne misliš imeti več otrok, probaj s sterilizacijo - ni kemije, ni stranskih učinkov, je pa sex

NOD32

Le napiš, da nam bo lažje, ker to pa sploh ni tko enostavno. Teorija ja, simpl ko pasulj, na praksi pa pogrnemo ... Vaja dela mojstra.. he,he... kakšni vajenci smo. Pa je kar luštn. In zanimivo...

Ja, se strinjam s tabo. Zato pa bi rada vedela, kateri je ta hormon, gotovo kaj piše o tem na internetu, da se ne bomo pogovarjali kar tako napočez ker očitno ne ti ne jaz nimava nekih resnih argumentov. Res pa je, da če se že vse živo piše v vseh časopisih, bi človek verjetno kaj takega kdaj tudi prebral... pa do sedaj tega še nisem zasledila. Pa dobro - to spet ni nek argument.... Glede carskega reza se popolnoma strinjam s tabo - to nikakor NI naraven porod in bolje je roditi naravno. NI DVOMA. Ampak včasih je pač potreben. Dvomim, da danes pri nas že delajo carske reze na veliko po želji nosečnic, ker se jim ne ljubi rojevat. Upam, da še ne in da jih tudi ne bodo.... Predvidevam, da je večina rezov medicinsko nujna. Jaz bi že pri taprvem umrla skupaj z njim, če bi rojevala sama nekje v gozdu kot naši predniki, pa še sredi civilizacije bi brez njega umrl moj otrok. Tudi tadrugi, če bi ga rojevala po normalni poti, tatretji pa itak ni imel druge šanse kot carski rez, sicer bi mi razpočilo maternico med popadki... Pa smo tam... Ni naravno, je pa nujno. Včasih

Moj pogled na kritiko je nekoliko drugačen.... Kritika je naše ogledalo in ker v glavnem NE vemo vedno čisto natanko kdo in kakšni smo v svojem bistvu, nam kritika lahko k temu pripomore - k spoznavanju samega sebe skozi lastne reakcije na kritiko. Katera oseba me kritizira in zakaj in kakšen je njen namen, s tem se v glavnem sploh ne obremenjujem. To je NJEN problem, če se je spotaknila vame in če jo kaj moti, naj se s tem kako in zakaj ubada sama. Jaz pa se ubadam čisto z nečim drugim: Nekoč so mi razlagali (in življenje mi dokazule, da to še kako drži), da kritika človeka prizadane, če si globoko v sebi o sebi sam misli enako. PRIMER: Nekdo pride mimo in ti reče, da si grd. Če verjameš, da si lep ali vsaj povprečen oz. da nisi grd, se nasmehneš in zamahneš z roko in rečeš - daj, daj... ne nakladaj ..... in greš mirno dalje.... Če pa globoko v sebi dvomiš vase in se bojiš, da si grd, si nisi všeč.... te taka kritika dobesedno povozi ali vsaj zelo prizadane. IN TO JE TO Zato se pri vsaki kritiki, ki me res prizadane, raje vprašam, zakaj me je prizadela? Zamislim se nad SABO - ali imam res tudi sama nakako tako predstavo o sebi, da me je to prizadelo? In skušam ugotoviti kaj je v meni in to nekako odpraviti oz.razčistiti. Sicer pa - vsake oči imajo svojega malarja in kritika je le še eden od miljonov pogledov na določeno osebo, dejanje, stvar.... In pri vsem skupaj je bistvena le naša reakcija na kritiko in ne kritika sama.

Hej, Free, s tem se pa ne morem strinjat! Za take trditve pa nisem še slišala, pa sem se v življenju že dosti pogovarjala o carskih rezih.... ??? Nasprotno - za otroka je baje carski rez fizično najlažji in najbolj siguren način prihoda na svet, otrok je lep, rožnat, spočit, nič zmatran..... Kaj to pomeni psihično itd ne vem, ... morda je tudi to zanj bolje.. Za mamo seveda na nek način ja, na drug pa spet ne. Vsaka operacija je tvegana in s tem ni za pretiravat.. Menda ni takojšnjega signala za laktacijo - težje se "pride do mleka" itd... Kakorkoli - imam 3 že skoraj odrasle otroke, vse tri rojene s carskim rezom in so - lahko rečem - bili do tega momenta (in upam, da bodo še naprej) skorajda nadpovprečno zdravi. Tudi dojeni so bili vsi trije... Nisem še slišala, da bi imel kak otrok zaradi carskega težave zaradi pomanjkanja kakega hormona... ???? Kateri hormon je to, daj napiši, da mi ne bo trena poslušat celega predavanja, prosim, pa da malo pobrskam na internetu kako je s tem. Morda je celo res ???