daisy

o:k: sem probala kako delujejo komentarji, sedaj pa ne morem tega vreč ven.... buuuuuuuuh.....

Presnova med postom in zaključevanje posta Zaključek posta je najpomembnejši del posta nasploh. Najprej je treba biti pozoren kdaj post končati – kdor nima toliko zaloge kot jaz, mora paziti, da začuti, kdaj gre telo »čez mejo« in res začne zažirati samo sebe. To pomeni, da ne jemlje več le odvečnih in balastnih reči, amnpak začne razkrajati in porabljati mišice, organe ... se zažira v substanco. Postanemo utrujeni, zopet lačni zelo šibki... to so znaki, da je potrebno takoj prenehati s postom, da smo dosegli rdečo črto.... Zopet začeti s hrano pa je lahko zelo nevarno početje, če tega ne delamo pravilno. Tu ga lahko polomimo in si okvarimo kak organ (jetra, ledvice, slinavko, želodec itd....). Med postom (tole bo spet ena laična razlaga, kot sem jo našla v knjigah o postu) telo namreč neha proizvajat določene snovi (encimi...), ki pomagajo pri presnovi hrane. Zato je tudi med postom zelo važno, da se niti malo ne pregrešimo, ker telo ni pripravljeno na drugačno hrano kot sokove in ima lehko resne težave s presnovo. Pa tudi kar se tiče prečiščevanja telesa – če se pregrešimo, je s tem konec- telo spremeni delovanje... In vse te pomožne snovi, ki jih ne proizvaja med postom, mora telo začeti počasi spet proizvajati. Zato je zelo pomembno, kaj uživamo po postu... Začnemo z namočenimi slivami, nastrganim jabolkom itd... vse to je našteto v knigah- kaj je najprimernejše – tudi za ćimprejšnjo dobro prebavo, da se hitro znebimo klistirja (dva do tri dni..). In na začetku še pijemo pretežno sokove.... in malo po malo hrane... v obratnem vrstnem redu kot smo jo pred postom izklapljali. To mora trajati zelo dolgo, vsaj pol toliko dolgo kot post sam.... Počutje in psiha, zdravje in ozdravljenje.... Med postom sem sem počutila kot CAR. Bila sem zelo ponosna sama nase in tudi to mi je dalo velliko energije. Seveda so v začetku ljudje okoli mene govorili, da me bo pobralo, da to ni zdravo (iz tisoč in enega razloga), da si bom okvarila vse živo.... Nič od tega se ni zgodilo. Iz dneva v dan sem se počutila bolje, imela sem dovolj energije, sem pa meditirala (sproščanje), hodila po svežem zraku in se sploh nekako bolj zavedala sama sebe. Skratka, ni panike. Pred začetkom sem imela kar veliko kg in po postu še vedno preveč. Bolezni nisem odpravila, sem pa imela idealno krvno sliko – nobenega holesterola, sladkorja ali mašlob v krvi (prej sem imela že nekaj holesterola in maščob), tudi sicer sem imela dobro kri. Laično se mi zdi, da bolezen lahko »zažreš« s postom če se spraviš res do meje, ko začneš zažirati samega sebe. Jaz sem bila od tega še zelo daleč. Imela sem še preveč zaloge. Vem pa ne... Morda mi tudi zato ni izginila bolezen, ker se mi je že razširila in sem imela že tudi kako metastazo... Morda lahko zažreš tumor, ne moreš pa tistega, kar kroži naokoli po krvi ali kjerkoli že.... Ne vem, ugibam. Tega itak ne morejo dokazat... Tumor, katerega sem imela pred postom se je sicer zmanjšal, ni pa izginil.... Zaenkrat toliko o tem. Bila bi vesela, če bi še kdo kot komentar dodal svojo izkušnjo, če se sama spommnim še čessa, pa bom dodala kot popravek...

Klistir Čiščenjke črevesja je vsaj po mnenju večine strokovnjakov med postom nujno. Slišala sem za primere, ko so se ljudje skoraj zastrupili, ko se med postom niso klistirali. Počutili so se slabi, bili so šibki – zastrupljeni. Telo namreč večino strupov izloča skozi črevesje, ker pa trde hrane ne uživamo, se je ne nabere dovolj, da bi normalno odvajali blato. Do klistirja imajo ljudje zelo različen odnos. Nekateri (tudi strokovnjaki) trdijo, da je nepotreben., spet drugi pretiravajo v drugo skrajnost in si klistir delajo skorajda vsak dan, tudi če niso na postu.. Potem je tu še hidrokolonoterapija.... Jaz se posta brez klistirja ne bi upala delat, resnično ne. Na hidrokolonoterapijo sem šla pred zadnjim postom, da bi si pred postom očistila črevo.... pa ni šlo nič posebnega od mene... in ne grem več, se mi ne zdi potrebno. Prvi klistir sem opravila v nedeljo pred postom zvečer, drugega zjutraj pred postom v ponedeljek in potem vsako jutro. Ves čas posta sem izločala nekakšno goščo, ni pa bilo nič pretresljivega v smislu starih strjenih ostankov iz črevesja... Res pa je, da sem imela vedno redno prebavo brz zastojev... Raje dvakrat na dan kot nobenkrat.... Klistirala sem se z mlačno vodo brez dodatkov. Natočila sem polno vrečko in jo obesila na kljuko, ki jo imamo na vratih kopalnice za kopalne plašče ali brisače – v višini kakih 180 cm... primerna višinska razlika namreč pospeši iztok vode iz vrečke. Na tla pod vrata sem si postlala brisačo, pa na kolena na vse štiri, sproščen in mehak trebuh ... in voda je hitro stekla. Brez bolečin in problemov. Ko je steklo (cela vrečka) nisem imela časa zadrževati vode in se obračati na vse strani, kaj šele masirati, kot nekateri priporočajo... odšibala sem na WC, kjer se voda opravila svoje. Vse skupaj je bilo končano v največ 10 minutah. Brez problema. Na morju, v campu z javnimi Wc-ji, sem se znašla po svoje .. na ventil od kotlička, kjer priteče iz zidu voda vanj, sem obesila vrečko, sama pa sem na vse štiri pokleknila na pokrito školjko od stranišča. Pa je tudi šlo (in nisem ravno suhe sorte). Treba se je samo malo znajti. Po končanem postu sem se klistirala še par dni, potem pa mi je dokaj hitro začela delovati moja peristaltika. Strah, da se črevo poleni zaradi klistirja je odveč. Meni se pri vseh postih ni. Prijateljica, ki je ravno tako delala post, pa je zelo »zaprte« sorte, je dobila po postu in klistirjih celo redno prebavo. Morda tudi zato, ker je črevo s klistirjem navadila na redno dnevno odvajanje vedno ob istem času. Osebna higiena Telo med postom izloča strupe skozi črevo, kožo, močno pa tudi v obliki sluzi skozi usta (jezik), pljuča, nožnico.... Zato je redna in natančna osebna higiena nujna. Za jezik sem si nabavila strgalo in si ga ostrgala po vsakem umivanju zob. Občutek čistega jezika je tako prijeten, da to počnem še danes, še posebej če imam obložen jezik (čiščenje po kaki nepšrimerni hrani – predvsem mlečni, siru in podobnem.... ali pri kaki infekciji). Pred leti sem strgalo iskala in dobila le v »alternativni« trgovini, danes pa ga lahko kupite v vsaki trgovini s higienskimi pripomočki. Odlično je recimo strgalo od Curaprox-a, prodajajo ga v Sanolaborju, Mullerju in še kje.... Koža – ob tuširanju je dobro uporabiti kako bolj grobo rokavico, da bolj očisti kožo in pore... Ob postu naj bi se očistili tudi kemije – čistilna sredstva naj bodo naravna, deodorantov nič ali pa naravni kristal... V glavnem ni posebne krize z vonjem telesa, kot nekateri pravijo... vsaj jaz je nisem imela... Kilogrami in lakota Kilogrami kopnijo kot za stavo in vedno bom trdila, da bi bila to najenostavnejša shujševalna kura. Lakote po dveh, treh dneh enostavno ni več. Telo se prilagodi, preklopi na presnovo »samega sebe« - rečeno precej laično in inzulin, sladkor v krvi in podobni heci ne nagajajo več... Tako sem svoj post kar podaljševala... pa 10 dni... no, naj bo 20... če sem že toliko, bom pa en mesec..... pa dajmo 42 dni, kot je »tavelik post«.... če sem že toliko, pa naj bo dva meseca..... in je ratalo 60 dni. Brez lakote, brez slabosti, z veliko energije.... Doma sem kuhala družini nove in eksotične reči, same dobrote, kot bi hotela nadoknaditi to, da ne jem... Pravzaprav sem imela, ko sem vdihnila vonj hrane, občutek, da jo jem in da v sebi čutim to hrano. In to me je popolnoma zadovoljilo. Neverjetno, kako sem dobro kuhala ne da bi poskusila kaj kuham – vse je bilo baje pravilno začinjeno.... Doma so me kregali, naj že neham s postom, ker jih bom s takšnim kuhanjem zredila .... Torej skrb za družino ni opvira za post. Tudi če sem šla v družbo, v restavracijo z drugimi, mi ni bil problem nič jesti. Bolj so imeli probleme z mano drugi, ker jim je bilo nelagodno jesti pred mano – so mislili, da trpim...  Ja, kile.... shujšala sem 27 kil. Taprvič in po kake 25 kil drege dvakrat. Moram povedat, da po tem še vedno nisem bila res suha in da bi se lahko postila še najmanj 30 dni.... To je bilo po eni strani prednost, po drugi pa imam občutek, da post ni dosegel svojega namena v zvezi z »zažrtjem« bolezni in vse packarije v meni. Ker sem kasneje po postu sčasoma jedla vedno več reči, semse seveda zredila nazaj... v glavnem so bile najbrž tudi izničene koristi posta – no vse ravno ne, saj nsem jedla več vseh škodljivih reči kot prej... Še vedno ne morem biti brez mesa, pa čeprav ga jem izredno malo... Še manj si predstavljam, da bi bila presanojedec..... Bom, če me bo res življenje prisililo v to... Preveč ljudi sem videla, ki so ozdraveli in ki jim je vse dobroi kljub temu, da jedo (skoraj) vse.

Post s sokovi Prvi (60 dni) in drugi (42 dni) post sem delala s sokovi. Moj redni zajtrk je bil sok citrusov- večinoma pomarančni, včasih tudi rdeč grapefruit.... blazno mi je pasal vsako jutro. Če bi delala post danes, bi si verjetno ožela rdeči grape – bolj je zdrav in manj sladek. Okus se mi je spremenil in pomaranče so mi kar presladke. Dobre 3 dl – tavelik kozarec (mislim, da drži 3,3 dl). Ta navada mi je ostala in skorajda celo zimo jutro začnem s sokom grapea, vedno večkrat pa ga pojem kar v kosih, slabo olupljenega, saj so najkoristnejše snovi v velem ovoju (tagremkem, brrrr) pod lupino – tistem, ki ga ponavadi tako pridno čimbolj odstranimo. Grape sploh deluje proti holesterolu, je donber za presnovo, treba pa je paziti, saj ne gre skupaj z nekaterimi zdravili (za srce itd... o tem je veliko napisanega na netu, tudi pri zdravilih so navedena opozorila). Kosilo – skoraj vedno kozarec korenčkovega soka, pa še kaj zraven. Kar se tiče sokov, je napisanega veliko, obstajajo tudi dobre knjige (npr.Walker/Sveži zelenjavni in sadni sokovi). V praksi pa smo vsi (tudi drugi, s katerimi sem kontaktirala- fino je, če imaš na "liniji" koga, ki se je že postil, da ga v primeru kake reakcije takoj pobaraš, kaj se dogaja in preveriš ali je stvar v okviru normale...), pili pretežno korenčkov sok. Korenček je zakon! Silno je zdrav, čisti, zdravi cel kup stvari, enostavno ga je narediti in poživlja ter daje veliko energije. Kozarcu korenja (cca 1/2 kg- odvisno od tega, koliko je sočen), sem včasih dodala peso ali zeleno, blitvo.. ampak korenček je dober, druga zelenjava pa ne toliko, zato druge spila kak deci, potem pa čez še kozarec korenja za okus in energijo. No, pesa zna biti zelo dobra, če dobiš dobro surovino (peso ), lahko pa je totalno zanič in ima okus po zemlji.... Nasploh so sveže otisnjeni sokovi čisto drugega okusa (stokrat boljši) kot 100% sokovi enakega živila.. Korenčkovega ali pesinega soka iz steklenice ne morem niti videt... (no, po postih tudi svežih sokov nekaj čsa nisem mogla kaj dosti gledat... ) Zvečer se mi ni ljubilo delat sokov s sokovnikom, pa sem pila kar kupljen bio 100% sok- Biotta ipd... največkrat pa sem si spet ožela citruse – (iz gornjih razlogov...) Sokove je treba redčiti z vodo (jaz jih v glavnem nisem....) in jih precediti, da je res samo redka tekočina, katero tanko črevo v 10 minutah vsrka brez problemov. Količina popitih sokov in vode je od knjige do knjige različna in mislim, da je treba poslušati kar samega sebe in svoje potrebe. Dobro je popiti čimveč vode, da se izločajo strupi. Sama si juhe nisem kuhala, eni jo pijejo (navodilo za juho je v knjigi), drugi ne. Tudi čaji mi niso pasali, sem bila raje na vodi. Zelo važno je, da je vsaj dobra polovica sokov zelenjavnih, ker zelenjava vsebuje minerale, sadje pa bolj vitamine. Kot že rečeno: korenček je zakon, pa še zelo dober je. Post po Breussu Moj tretji post (42 dni) je bil mišljen kot post po Breussu.... Ta temelji na kar precej vrstah čajev, čebulni juhi.... Moja izkušnja s postom po Breussu je v primerjavi s posti s sokovi slaba... Resda sem sokove, ki jih predpisuje Breuss kupovala v specializiranih trgovinah in jih nisem stiskala sama - to je bil verjetno nejvečji minus – pa vendar, niso mi šli čaji, ni mi šla jiha... nekako nisem imela dovolj energije. Sveže iztisnjeni sok je »živ« in ima popolnoma drugačno energijo kot kupljen, »mrtev« sok iz trgovine. Človek ne občuti pomanjkanja hrane, moči, volje... Čaji ne dajejo nobene energije..... Skratka, po določenem času sem bila šibka, brez volje, lačna konkretnih sokov (hrane), nisem imela dovolj energije in tudi psihično se nisem, počutila dovolj močno.... Potem sem preklopila na post s sokovi in ga na ta način izpeljala do konca. Kot bi pritisnil na gumb, sem bila boljša. Kot rečeno, verjetno bi bilo bistveno drugače, če bi si Breussov zelenjavni sok iztiskala na sveže... pa se mi je zdelo tako komplicirano....

Opisala bom svoje izkušnje ob postih in dodala nekaj praktičnih nasvetov.. Ker je za povedati veliko, bom pisala raje več delih, da ne bo predolgovezno....  Do sedaj sem se postila trikrat: – 60 dni s sadno-zelenjavnimi sokovi – 42 dni s sadno-zelenjavnimi sokovi – 42 dni deloma po Breussu (začetek) in deloma s sadno-zelenjavnimi sokovi Odločitev za post Za prvi post sem se odločila po prvi kemoterapiji, ker sem imela občutek, da imam telo popolnoma zapackano s kemijo in razpadlimi delčki celic.... Nisem si delala utvar, da bom ozdravela, čeprav je bila tudi to moja želja. Primarno mi je bilo, da telo očistim – pa ne samo ostankov KT ampak tudi vsega drugega, kar sem v življenju natlačila vase  Ker sem zelo ješče sorte in že celo življenje hujšam - težko se odpovem prehrani – si nisem zastavila prav nobenega cilja v številu dni posta. »Kolikor bom zdržala, bom« sem si rekla in to je bila izgleda ena mojih najboljših odločitev. Nobene prisile, nobenih norm.... Šla sem na predavanje g.Videnška in poslušala pričevanja članov društva Preporod. Prav to društvo veliko predava o postu in na njihovem predavanju sem se največ naučila o pravilnem postenju. Prebrala sem njihovo brošuro iz leta 1999, januar/februar z naslovom Post vam lahko reši življenje, pa eno najbolj uporabnih in konkretnih knjig: Paavo O.Airola/Post ob sokovih in knjižico Doktor sonce/Pot prečiščevanja . V skupini, kamor sem takrat hodila, se je postilo kar nekaj njenih članov in videla sem njihove res dobre izkušnje – verjetno me je tudi to opogumilo in potegnilo v post. Kupila sem si klizmo (klistir), strgalo za jezik, sokovnik (Braun) - ožemalnik citrusov sem že imela... in to je bilo nekako vse za začetek... Šla sem tudi k moji splošni zdravnici, ji povedala kaj nameravam in tudi, da ne želim od nje privolitve ali odvrnitve – da sem pač tako sklenila in da ne polagam v zvezi s postom na njo nobene odgovornosti, da pa naj mi stoji ob strani, če jo bom potrebovala. No, nisem je – ves čas svojega posta sem bila tako vredu, da sem čisto pozabila nanjo...  Tudi si nisem kontrolirala ničesar.... ker sem se počutila vsak dan bolje, nisem čutila te potrebe... Mislim, da je bila moja psihična pripravljenost ena najpomembnejših faktorjev pri vsem skupaj. Točno sem vedela kaj delam, kako bom to storila (da bo varno in vredu) in kakšen je moj cilj. Predpriprave Dober teden pred postom sem začela ukinjati vsak dan določeno vrsto hrane, tako da sem jedla v nedeljo (post sem začela jasno v ponedeljek – kot poprej vsako moje hujšanje – že moč navade) že samo nezabeljeno solato in malo sadja. Najprej sem »izklopila« meso in mesne izdelke, nato mleko, jajca, sir in vse mlečne izdelke, nato kavo, sladkor, močnejše začimbe.... ndalje maščobe, pa moko in močnate izdelke.... skratka po malem vse, tako da sem bila že kar dobro pripravljena do zuačetka posta in sem vanj zdrsnila popolnoma brez problema..... Nobene reakcije, nobene prelomnice, nobene pretirane lakote....

Ko sem kupila grelec za vodo (električni vrč), sem v navodilih prebrala, da lahko odstranim vodni kamen, ki se bo nabral, s kisom. Kupila sem kis za vlaganje..... pa se mi ni zdelo praktično. Še enkrat sem pogedala v navodila in opazila, da lahko uporabim tudi acitronsko kislino... V trgovini sem kupila taveliko pakungo Citronke (400g) in jo s pridom uporabljam... deluje odlično, pa še veliko bolj praktično je kot kis.. Čajno žličko dam v vrč, dolijem do polovico vode, zavrem in pustim nekaj minut. Če grelec nima nerjavečega dna amak "odprto" grelno špiralo (takega imam na morju), mora acitronka delovati malo dlje. Potem te vode ne zlijem kar stran ampak jo s pridom uporabim drugje: polijem jo po odcejalniku in okoli pipe v kuhinji, kjer se mi nabira kamen in ga težko sčistim - ne pridem povsod z gobico v robove.. Malo pustim, da se namaka, splaknem in odcejalnik je čist... Moram reči, da grelnik na več načinov uporabljajo moji mulci, kadar se jim mudi.... Na hitro zavrejo vodo za špagete in jo zlijejo v lonec - špageti so tik-tak kuhani, odprejo kakšno Barilla polivko in kosilo je tu v 10 minutah ali prej....... Včasih ko se mi mudi, tudi jaz zalijem recimo krompir ali kaj drugega z vrelo vodo, da se hitreje začne kuhat.... Prijateljica si celo zavre vodo za turško kavo in si jo potem zlije v džezvo in kuha kavo naprej.... no, to je že malo perverzno.. Uporaba na sto in en način......

Zaradi tele finte, ki me je prav šokirala s svojo enostavnostjo, sem se pravzaprav spomnila odpreti tole temo... Pred leti mi je umrla mama, pri njej sem pobrala kar nekaj lepih belih prtov in prtičkov, ki so prej ležali v njeni omari, potem pa kar nekaj časa še v moji... Ko sem zamenjala mizo, sem jih hotela uporabljati - in lej ga šmenta, čeprav so bili lepo oprani in zloženi, so imeli nekakšne rumenkaste lise, ki so zelo kazile izgled. Oprala sem prte na 95°C - nič. Potem še enkrat in dodala famozni Vanish - spet nič. Ko sem že razmišljala o varikini, ali kakšnem drugem divjem belilu, nanese na pogovor o prtih z mojo prijateljico.... "Samo zmoči jih z vodo in daj na močno sonce. Če ne gre prvič, ponovi vajo.." mi reče. Ne me hecat sem ji odvrnila, prepričana, da me zafrkava... Pa pove, da je tudi ona mislila, da jo zafrkavajo, ko so ji to povedali, a stvar deluje... Takoj drugi dan sem poizkusila..... Razen na enem prtičku, ki sem ga morala "osončit" še dvakrat, je šlo vse že pri prvem poizkusu ven" Nisem mogla verjet svojim očem...!! Če to ni eko in bio čistilo.....

Tule bi rada navedla nekaj praktičnih fint, ki nam olajšajo vsakdanje življenje. Vabljeni, da dodate svoje, da jih naberemo čim več.... Še posebej so zaželjene take manj znane, zaželjene pa so tudi take že znane, saj se nikoli ni odveč spomniti na kako reč, ki smo jo morda že pozabilio...

He,he... samodisciplina. Sem podobne baže kot ti - veliko tega zbiram, berem... delam pa le kadar je kriza... Res pa je, da sem vse te vaje resnično probala na sebi. V glavnem sem vse o čemer pišem probala na sebi tako ali drugače... Tako da res vidim če deluje in lahko iz lastnih izkušenj to zatrdim (vsaj kar se mene tiče- ljudje smo pač različni, mogoče komu ne deluje..) To velja tako za telesne vaje kot za očesne itd... In za očesne ti lahko povem, da resnično zelo delujejo. Samo delat jih je treba redno vsaj nekaj časa. Kot sem že napisala sem jaz krožila, sončila oči in kar nekaj časa redno delala vaje z mojo žirafico na koncu svinčnika (blizu daleč). Ta vaja je daleč najučinkovitejša. Zato tudi ne pišem recimo o rastrskih očalih, ker se mi zdi, da mi niso koristila - nasprotno, celo se mi zdi, da sem si prenapenjala oči z njimi in da so mi škodila (lani poleti sem jih uporabljala na dopustu vsako jutro za branje). Ker pa ne vem, če ni to samo pri meni, drugim pa koristi, to temo raje prepustim drugim.

Ja, pa kako je dobro ! No, česna mora biti zelo veliko, tako da je kar precej koleščkov po špagetih. Za eno porcijo recimo tri do štiri stroke.. v bistvu gre za česen, ljute dajo le okus in design.... Sicer pa sem to pobrala pred leti v Piazzi-če se tako imenuje gostilnica na Parmovi pri bivšem diskontu - sedaj Mercator? Lahko greš tja probat kako izgleda. Tam sem jedla njoke s to polivko... res dobro - če maraš te sestavine...

Kadar se mudi, mi najhitrejša ena od teh dveh variant: SUŠENI PARADIŽNIKI V OLJU Na vroče sveže kuhane testenine si nasekljam nekaj - sušenih paradižnikov iz stekleničke, polijem z - žličko olja v katerem so paradižniki shranjeni, morda dodam še nekar - kaper iz kozarčka .... premešam... njam..dobro.... ČESEN IN HUDI FEFERONI Na olivnem olju minimalno popražim - na kolute narezan česen - kar nekaj strokov, dodam - na rezine/kolutke narezan ljut rdeč feferon Vse skupaj polijem po testeninah.... njam..dobro... in malo peče

Hja, z očmi imamo večkrat probleme, ki so povsem rešljivi! In take vaje so sigurno zelo super reč. Tudi v mojem blogu marjetice je kar nekaj stvari za boljši vid

NIHANJE Vaja zmanjšuje nagnjenost k togemu pogledu, stopnjuje moč gledanja in je posebej primerna za utrujene, suhe in preobremenjene oči. Čeprav je videti bolj kot vaja za telo, znatno poveča gobljivost oči, očesne mišice se sproščajo, z rkla pa se skoraj breztežno pomikajo po prostoru. Sprosti in zmehča se celo telo, predvsem predel ramen in zatilje. Poveča se sposobnost jasnega vida. Obrnemo se proti oknu. Stojimo v razkoraku. Roki visita mehko ob telesu. Telo polkrožno obračamo v levo in desno stran. Glave ne premikamo, pustimo, da mehko sama sledi gibanju. Roki ves čas visita ob telesu in samodejno sledita gibanju. Pogled je usmerjhen v višini oči in mehko drsi preko vsega. Lahko tudi zapremo eno alli obe očesi in opazujemo kaj se dogaja v njih – čutimo gibanje, vibracije? Zavestno sprostimo oči vsakič, ko začutimo, da so napete. Lahko tudi pri vsakem gibu z očmi mežikamo. Okno, proti kateremu smo obrnjeni se nam mora pomikati v smeri gibanja. Vajo naredimo čim večkrat. Popolnoma se prepustimo lahkotnemu gibanju, lahko tudi ob glasbi . V kolikor med vajo postanemo omotični, se za nekaj čsa usedemo, da si odpočijemo, nato vajo nadaljujemo. Vajo delamo zjutraj in/ali zvečer. Še posebno je primerna za sproščanje pred spanjem. KROŽENJE Kroženje z očmi Kadar nimam dovolj časa za daljše vaje za oči, jih lahko razgibamo tudi na enostavnejši način – večkrat zaokrožimo z očmi v desno in v levo po zunanjem robu našega vidnega polja. Gibamo z njimi levo in desni, navzgor in navzdol. To počnemo mehko, s sproščenimi očmi, vmes, še posebej na koncu palmiram – pokrijemo oči z dlanmi in jih intenzivno soprostimo. Kroženje z glavo Z glavo krožimo na več načinov. Krožimo vedno počasi in z občutkom, s sproščenimi in spuščenimi rameni. 1. Krožimo tako, da pogled sledi kroženju, obračamo celo glavo (kot bi recimo želeli pogledati čez ramo, v strop, čez drugo ramo in v tla) Mehko, nekajkrat v eno in nato v drugo stran. S tem povečujemo gibljivost vratnih vretenc. 2. Krožimo tako, da pogled ostane usmerjen naprej in v bistvu nagibamo glavo na stran ( z ušesom se kar najbolj približamo rami ), nazaj in na drugo stran. Intenzivno, a mehko raztegujemo in sproščamo vratne mišice. 3. Krožimo tako, kot bi pisali ali risali... predstavljamo si, a imamo na nosu svinčnij ali čopič in z njim pišemo (lahko »napišemo« besede, misli..) ali rišemo predmete.... Oči mehko sledijo. Tako sproščeno gibamo tako z očmi kot tudi z mišicami vratu in vratnimi vretenci. S temi vajami povečamo pretok energije v glavo, in vplivamo na povečanje drobnih nihajev oči (hitri gibi – 50 do 150 na sekundo), ki spodbujajo živčne celice in z blilskovito hitrimi gibi na naši mrežnici sestavijo sliko, ki jo geldamo, v celoto. Če se ti nihaji upočasnijo, postane vid neoster. Zato te vaje zelo pripomorejo k ostremu vidu.

Tlele ste se pa tolk dobr razpisal .... prav fino je brat tele poste... Še posebej mi je fino brat Unisa, njegovo razmišljanje - pa če je kot sam pravi - njegovo al pa ne, pa če ima prav al pa ne in kaj vem kaj še vse...................... Upam, da boš fantek28 poštekal kaj vse piše in začel normalno duhovno in neduhovno in kakršnokoli že življenje.... Sicer pa - who are They to judge ????

Vsak dan znova se srečujemo z neštetimi odločitvami na vseh podrdočjih – pa naj gre za medsebojne odnose, zdravje, posel ali kaj drugega. Kako vedeti kaj je tisto pravo za nas ? Ljudje smo zelo različni in različno sprejemamo stvari, ki se nam dogajajo in ki jih vidimo okoli sebe. Ni vse dobro za vsakogar. Dokler sem se morala odločati o vsakdanjih stvareh, tudi osebnem življenju – medsebojnih odnosih in podobnem, niti nisem čutila potrebe po globjem poslušanju same sebe. Človeku je kar nekako jasno kaj bi rad in ne razmišlja, ali želja izhaja iz njegovih globin ali je enostavno prilezla od nekje zunaj... iz okolice... in si nekaj želi zato, ker je to samo po sebi umevno... ker mora biti tako in nič drugače.... Ko pa je prišla bolezen in z njo kup neznank, sem začutila, da enostavno ne vem več kaj je tisto pravo in kam naj se obrnem, kaj naj poslušam, kaj naj storim. Veliko ljudi mi je predlagalo veliko rešitev- od alternative, do prehrambenih dodatkov, pa do posebne prehrane, raznih knjig.... In potem so prišli dvomi – kaj je tisto pravo? Kaj pa če bom kaj spregledala, kar bi mi lahko pomagalo.... Le tisti, ki je bil v podobnem položaju ve, v kakšni stiski se znajdeš, ko te preplavi množica informacij, pa ne veš katera je prava zate... Potem si prisiljen izklopiti možgane in začeti stvari »čutiti« globoko v sebi. Narediti selekcijo s srcem in dušo, ne z razumom. Začutiti kaj je zate dobro, ker ljudje smo različni in vsak mora najti svojo pot. Če odpreš srce in prisluhneš kaj ti šepeta ter verjameš v svojo izbiro, ni več dvoma. Seveda to še zdaleč ne velja samo za zdravje – navedla sem le primer, kjer se je potreba po intuiciji odprla meni. V vsakdanjem življenju smo neprestano bombandirani z množico informacij in dezinformacij, treba je vedeti, kaj verjeti in kaj ne, kako odreagirati, kako čutiti od posameznem dogodku, problemu.. Ponavadi smo vkalupljeni v nek okvir obnašanja in čutenja, ki so nam ga privzgajali že od majhnega. Z njim nemalokrat potlačimo svoje želje, čustva.... in tako ne moremo zaživeti polno v slehernem trenutku svojega življenja. Po drugi strani dostikrat že poslušamo svojo intuicijo pri manj pomembnih rečeh – ker tam nas ni strah večjih posledic... pri večjih odločitvah pa vedno vklopimo samo naš um.... Knjiga Shakti Gavain Živeti v svetlobi mi je izredno pri srcu in je ena tistih, ki jo večkrat vzamem v roke. Pa ne zato, ker bi si ne zapomnila kaj piše v njej ali ker je še nisem osvojila... Enostavno mi je prijetno brati o stvareh, ki se jih trudim doseči in doživeti tudi veselje ob tem, ko ugotovim kaj sem že dosegla... Tekst je napisam lahkotno, v krajših poglavnjih in primerno za vsakogar – tistega, ki že dlje išče podobne vsebine in tistega, ki je s tem komaj začel. Nevsiljivo nam kaže pot, kako priti v stik s svojo intuicijo in kako se po njej tudi ravnati. Nauči nas zaupati ustavrjalnosti, ki se pretaka skozi univerzum, viru intuicije. Shakti tako lepo opiše, kako se znajdemo na tej poti: » Preživljamo le to, kar mora vsakdo izkusiti v svojem času. Temu bi lahko rekli odstiranje pajčolana iluzij. To je točka spoznanja, ko ugotovimo, da nas fizični svet ni dokončna resničnost. Začnemo se obračati k sebi, k odkrivanju resničnega bivanja. V takih trenutkih se nam zdi, da udarjamo v tla, toda ko zares udarimo obnje, se nam odpro vrata v svetli novi svet, kraljestvo duhovne resnice. Pot v svetlobo pa vodi prek teme.« V prvem delu knjige nam predstavi osnovne principe : - temelj življenja v novem svetu je v vedenju, da obstaja v univerzumu višja inteligenca, temeljna ustvarjalna moč ali energija, ki je izvir vsega, kar obstaja. Če zaupamo v to višjo silo univerzuma in živimo po njenih principih, so spremembe v našem življenju lahko čudežne. -živeti v harmoniji z univerzumom pomeni biti živ, poln vitalnosti, veselja, moči, ljubezni in blaginje na vseh ravneh - živeti v stiku z intuicijo, ji prisluhniti in se ravnati po njej pomeni priti v neposreden stik z univerzumom. Za intuitivni um je videti kot da ima neomejen dostop do »skladišča« vsega vedenja in modrosti, do univerzalnega uma. Sposoben je izbrati prav tisto informacijo, ki jo v danem trenutku potrebujemo. - Zunanji svet je v bistvu velikansko olgedalo, ki sproti natančno odseva našega duha in formo. Ko se naučimo pogledati se v to ogledalo, zaznati odsev in ga razložiti, si pridobimo novo spretnost v pomoč - vsakdo ima v sebi tako moški kot ženski princip – energiji, katere naj bi v celoti razvili, da bosta lahko vzajemno sodelovali V drugem delu nam Shakti razlaga, kako živeti po teh principih: - kako se naučiti zaupati v svojo intuicijo, uglasiti se s svojimi najglobjimi čustvi - kar ni tako enostavna naloga... Tudi tu velja, da vaja dela mojstra... - najti moramo stik s svojimi čustvi – jih izraziti, jih ne potlačiti. Če v sebi kopičimo veliko čustev, je v nas veliko kričavih in jokavih glasov, ki nam preprečijo slišati glas intuicije - naučimo se razlikovati med tem kaj mislimo in kaj čutimo - v vsakem od nas se skrivata tiran in upornik. Tiran nam, govori, kaj lahko in česa ne smemo storiti, upornik pa se nenehno upira storiti zahtevano (o, kako sem se našla v tem poglevju !!  ). Kako razpršiti oba in se pojaviti taki kot smo v resnici? - Smo tudi tako žrtve kot rešitelji..... rešitelji ne znajo skrbeti zase in nenehno pomagajo drugim in s tem posredno izpolnjujemo svoje potrebe. Žrtve pa zapravljajo čas in energijo za reševanje drugih, namesto da bi skrbeli sami zase... - kako najti ravnotežje, skrbeti zase, postati neodvisen od odnosov. Kako z otroci, le-ti potrebujejo model človeškega bitja, ki doživlja različne občutke in čustva in je vseskozi pošten.... ? - kako s seksualnostjo in strastjo, pa z delom in igro, denarjem, zdravjem, življenjem in smrtjo?. - kaj tiči za našo željo za popolnim telesom, kako je z našim spoštovanjem in sprejemanjem samega sebe? - kako transformirati svet? Spet bo marsikdo rekel - to sem že stokrat slišal in bral v veliko knjigah. Vem. Tudi sama sem prebrala kar nekaj knjig s podobno vsebino, vendar mi je Živeti v svetlobi posebej draga. Resnično je napisana lahkotno, brez odvečnega »ameriškega« filozofiranja in neskončnih navajanj konkretnih primerov.... Knjiga je bila še do pred leti kot odlično branje zelo iskana, sama sem jo mnogokrat posodila v branje – natisnila jo je namreč založba Gnosis in Quatro v ne prav veliko izvodih in jo je prav težko dobiti... Upam, da jo najdete v kaki knjižnici, če pa bi je ne najšli in si jo res želite prebrati, gre morda lahko spet moja malo na pot... 

Grozno, kaj vse .... Zakaj ne bi kar v šoli že dali otroke na tole, pa da smo vsi sprogrtamirani - srečni, mladi, uspešni.... Kakšni pa bi bilo potem življenje oziroma kaj bi še delali "tu dol" ?? Mar ni nekaj najlepšega sprejeti izziv življenja in sam najti pot do tega? Življenje je čudovito, ko ga vzameš kot izziv, šolo ali kakorkoli že. Da se sprogramiram z nečim, kar sem morala kupit in plačat in kar je spet OD ZUNAJ nekaj, kar ni zraslo v moji notrajnosti, v moji duši, kar ni moje.... Brrrrrrrrr.... Dobra stara intuicija in samoprogramiranje z vizualizacijo, avtosugestijo... kar po domače... iz izkušenj, šole življenja in iz srca. Resda je v bistvu tudi branje knjig in gledanje raznih filmov neke vrste programiranje... Tudi mi tule med sabo malo programiramo drug drugega Gre res malo bolj počasi, so pa zato zraven globoka spoznanja in dragocena zavest, da smo to storili in zmogli sami.

Ker sem že pisala o knjigi Življenje kot igra v Iskanjih, naj bo prva v mojem nizu knjig. Na prvi strani knjige je podano sporočilo – citat Walta Whitmana: Celotna teorija vesolja nezmotljivo pelje k enemu samemu človeku – k tebi. Skozi knjigo se prepletata dve osrednji temi: - pomen izbire, s pomočjo katere postanemo vsota lastnih odločitev in ne odločitev okolice, in pa - pomen življenja v sedanjem trenutku, ker je to edini trenutek, v katerem lahko izkušamo, doživljamo in katerega lahko spreminjamo. Knjiga nas uči kako življenje igrati namesto biti njegova igrača. VZEMITE USODO V SVOJE ROKE Naše življenje je kot puzzle, sestavljen iz neštetih naših reakcij, videnj, čustvovanj, odločitev, vse si kreiramo sami iz trenutka v trenutek. Vajeni smo odreagirati na zunanji dražljaj ne da bi pomislili na to, da je naša reakcija izključno odsev tega, kar čutimo samo mi v svoji notranjosti. Ravno zato okolica tako močno vpliva na nas – ker ji mi to dopustimo. Za vsako stvar iščemo razlog zunaj nas – pa naj bo to krivda alli sreča. A izbira za srečo, zdravje, lastno razpoloženje je izključno naša. PRVA LJUBEZEN – LJUBEZEN DO SEBE Ponavadi se nimamo dovolj radi - kako doseči, da bomo ljubili sami sebe in se spoštovali, se sprejeli take kot smo? To je izjemno težko. Naučiti se moramo sami začutiti, da smo pomembni, vredni in lepi. Potem ne bomo več potrebovali drugih, da nam to izkazujejo. In lahko bomo ljubili druge, ker tega ne bomo več počeli zato, da bi poželi zahvalo ampak iz iskrenega prepričanja. NE POTREBUJETE NJIHOVEGA ODOBRAVANJA To poglavje je meni osebno prav čudovito in mislim, da bi ga moalri prebrati in še več – osvojiti vsi. Ljudje so po večini izredno odvisni od drugih v svoji okolici – od tega, kaj si mislijo o njih, njihovih dejanjih, sodba drugih jim je vodilo v življenju. Če že ne vodilo, pa ima vsekakor zelo močan vpliv. Tako damo dobesedno svoje življenje v roke drugim. V roke jim damo neizmerno moč – moč nad nami in našim življenjem. Vsakemu godi, če je pohvaljen, če ga odobravajo, če ga občudujejo.... Zakaj bi se temu odrekli? Za to ni nobene potrebe. Taka želja je popolnoma normalna, naravna. V bistvu je laskanje prav čudovito in razveseljivo. Iskanje odobravanja postane napaka šele, kadar se iz želje spremeni v potrebo. Od njega postanemo odvinti, prične nam kreirati življenje in s tem dopustimo, da nam življenje kreirajo drugi. Sami sebe vrednotimo na podlagi mnenja nekoga drugega. OSVOBODITE SE PRETEKLOSTI Preteklost je ena od stvari, ki je ne moremo spremeniti niti v eni sami sekundi... In v nešteto sekundah, ki smo jih že doživeli, smo si izoblikovali predstavo o dosedanjem življenju, o tem kakšni smo, kaj smo naredili prav, kaj narobe.... To ostaja trdno zasidrano v nas in je zelo težko spremeniti. Na nas je nalepljenih nešteto etiket... in navajeni smo reči – tak sem (namesto tak sem bil).... Vsaka etiketa, ki vam preprečuje, da bi rasli, je demon, ki ga je treba izgnati. Če že moramo imeti etiketo, poizkusimo tole: Sem uničevalec etiket. NEKORISTNI ČUSTVI - KRIVDA IN ZASKRBLJENOST Seveda ju poznamo, saj so nam že od malega vcepljali, da je vedno za nekaj nekdo kriv, da je krivca vedno treba poiskati in pa da moramo biti skrbni... Krivda pomeni, da izgubljamo sedanje trenutke, ker smo ohromljeni zaradi preteklega vedenja, medtem ko nas zaskrbljenost hromi zdaj zaradi nečesa v prihodnosti. Dokler boste imelil korist od tega, da sami sebe obvezujete s krivdo, boste tičali v začaranem krogu, ki pelje samo v nesrečnost sedanjega trenutka. Krivda je tudi izredno učinkovita metoda manipulacije. Tudi skrbi so nepotrebne in nekoriste. Veliko naših skrbi zadeva stvari, nad katerimi nimamo absolutno nobenega nadzora. RAZISKOVANJE NEZNANEGA Ljudje se oklepamo svojena načina življenja, svojih navad, počutimo se sigurne in ne želimo si nobenih sprememb. Življenje postane mnogo bogatejše in pestrejše, če se odpremo za nove izkušnje, postanemo spontani, se otresemo predsodkov in ne načrtujemo prav vsake ure svojega življenja. Ni vedno treba, da veste, kam ste namenjeni. Glavno je, da ste na poti. ZLOMITE SPONE KONVENCIJ Svet je poln pravil kontrol, vse življenje opredeljujemo kaj je prav in kaj narobe... Iz tega izvira tudi neodločenost, saj včasih ne vemo, kako ravnati, da bo prav.. Pritiska nas vzgoja, kultura, tradicija.. polni smo stavkov »moral bi..« smo predebeli, naši lasje so napačne barve, smo nesrečni, hodimo v neprimerno šolo, ne znamo se obnašati..... morali bi vse to spremeniti... Začnimo sami soditi o svojem življenju in se naučimo zanesti nase, ko se odločamo o sedanjih trenutkih. Nehajmo listati po večnih pravilih in tradiciji, da bi v njih našli odgovore. PAST PRAVIČNOSTI »Če bi bil svet tako urejen, da bi vse moralo biti pravično, ne bi nobeno živo bitje preživelo. Ptice ne bi smele jesti črvov in zadovoljiti bi bilo treba interese vsakega posameznika« Pravica ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo. Svet enostavno ni tako narejen. Že sam svet narave nam to pove – živali jedo ena drugo, mi njih, zemljo uničijo naravne sile, ljudje smo kar naprej nepravični..... To poglavje je zelo zanimivo, saj je želja po pravičnosti pri vseh zelo močna, s tem pa si nenehno spodkopavamo lastno zadovoljstvo in srečo. Zanimiva tema. NEHAJTE ODLAŠATI – ZDAJ Zakaj odlašamo, kako nam to koristi in kaj s tem izgubljamo ? Z odlašanjem se lahko marsičemu izognemo, krivimo druge in se ne spreminjamo. RAZGLASITE NEODVISNOST »V vsakem razmerju, kjer dva človeka postaneta eno, je končni rezultat dva polovična človeka« Zapustiti psihološko gnezdo je ena najtežjih življenjskih nalog, zlasti zato, ker nas družba uči, da moramo v nekaterih odnosih izpolnjevati določena pričakovanja – na primer do staršev, otrok, nadrejenih in ljubljenih oseb. Najhujše odvisnosti se razvijejo v družini in kasneje v partnerstvu. ZBOGOM JEZA Jeza je lahko navada, naučena reakcija na frustracijo, pri kateri se obnašamo tako, kot se raje ne bi. Je le sredstvo, s katerim uporabljamo stvari zunaj sebe za razlaganje svojih občutkov. Močna jeza je dejansko oblika (začasne) norosti. Po izbruhu jeze se lahko pogreznemo v samopolimovanje in se sami sebi smilimo, ker nas nihče ne razume.. Kaj imamo od tega, da si izberemo jezo in kako jo nadomestiti oziroma odpraviti? To zahteva veliko novega razmišljanja in zavedanja... PORTRET OSEBE, KI JE ODPRAVILA VSA PODROČJA NAPAK Zadnje poglavje bi z veliko koristjo lahko prebrali vsaj enkrat mesečno, če ne v začetku sprememb – dela na sebi - še pogosteje. Je čudovit povzetek bistva cele knjige. Ko ga berem, mi da voljo, da bi se čim bolj približala temu. Portret sem že opisala v blogu v kategoriji ISKANJA. ZAKLJUČEK Kniga je res zelo dobra, kratko in jedrnato nam opiše probleme, kakšne koristi imamo od določenega obnašanja in kako se spremeniti. Iz lastnih izkušenj vem, da drži, kar nam Dyer podaja v svojih poglavjih. Drži tudi, da ko človek knjigo prebere, mu je vse jasno, vse verjame in ŽE VSE VE.. A pot do tega, da življenje resnično postane kot igra je dolga. To namreč postane šele tedaj, ko po nešteto ponovitvah, brezmejnem potrpljenju s samim seboj in nenehnim »popravkom smeri« - življenu kot šola, končno resnično zaživimo tako – iz svoje globine, spontano, avtomatično, brez samokontrole.

Ne vem sicer kaj ima tu opravit spoštovanje, ampak Lia imaš prav, ker ravno to je v bistvu problem. Intuicije se je treba navadit in marsikdaj misliš da je intuicija, pa ni... Ampak sčasoma se naučiš - včasih kiksneš, pa spet res začutiš... Kakorkoli se mi zdi to edina pot v tej poplavi vsega duhovnega, ezoteričnega, kvazi realnega ali pa kar realnega.. Je pa seveda druga pot - da verjameš vse po vrsti in se po možnosti prepustiš komu, ki te ima rad in je poln ljubezni do bližnjega ... pa še do česa...

Absolutno se strinjam s Kapico, da kdor dela zase in iz svoje notranjosti, mu nič ne škoduje in je varen. Problem je v tem, ker ljudje niso samostojni, si ne zaupajo in poslušajo vse in vsakogar in vse vzakmejo za sveto resnico - kar jim pač v nekem trenutku nekdo naloži. Že dostikrat sem napisala, da je glavna reč, ki bi se je morali ljudjhe naučiti posllušanje samega sebe - intuicija. Potem se nam ne bi dogajalo toliko slabega in bi točno vedeli kaj je za nas dobro in ne. In naš notranji glas bi nas pravočasno opozoril pred takimi čudnimi rečmi... Predvsem, pa pred sektami.... Kdor trdi, da ga potrebuješ, da prideš do nečesa (to trdijo ponavadi vodje sekt) - samo beži od njega, ker postaneš odvisen in potem gre vse narobe... Vsekakor pa nisi dosegel svojega cilja - najti svoj notranji mir in postati srečen, najti smisel življenja itd... Ampak v tem primeru živiš smisel življenja vodje sekte, delaš za njegov mir (in še kaj) in za njegove cilje, ki so lahko pa kar žleht.... Poznam dekle, ki ni bilo psihično stabilno in se je začelo ubadati z reikijem - pa se je malo "izgubila" (dobesedno ni bila več prizemljena in tisto prizemljitvi še kako drži) - kriv pa je bil na koncu reiki.... ???? Niso vse reči za vsakogar, žal pa je marsikaj moderno. Zato bi moral vsak začeti pri črki A .... učiti se kako začutiti sam sebe, soi prisluhniti, svoje misli, odzive na nekaj... da ni več bistveno kaj porečejo drugi ampak tvoj odziv na to... kako to začutiš... in potem veš, kaj je tvoja resnica.

Tale je bila pa včasih moja moja.... dobrih 16 let

MOJE KNJIGE Tule bom navedla nekaj knjig, ki so meni zelo pri srcu, knjig, katere večkrat vzamem v roke in vsakič na novo odkrijem kaj v njih. Spreminjam se jaz in spreminjajo se sporočila v knjigi. Vedno znova posrkam iz njih tisto, kar v tistem trenutku potrebujem. Kdor določeno knjigo s tako močnimi sporočili prebere in jo odloži za zmeraj – češ – sem dojel, ali pa celo – to že vse vem... je morda zamudil kak izredno dragocen nauk.... Pri branju knjig, ki nas na nek način učijo razumeti, živeti, se spremeniti in podobno, imam določeno izkušnjo. Verjetno se kaj podobnega zgodi še marsikateremu bralcu oziroma iskalcu... Zgodi se, da se mi zdi knjiga zanimiva in jo kupim ali si jo izposodim. Doma jo prelistam in me nekako ne potegne... Odložim jo na stran in pozabim nanjo. Potem mi 'slučajno' pride pod roko čez - morda kar dolgo časa. Začnem jo brati in me dobesedno potegne vase. Velikokrat jo takoj preberem še enkrat – počasi, dostikrat s signirjem v roki, da si označim najvažnejša sporočila......To pot se mi zdi odkritje... Čez leto, dve ali kasneje, jo vzamem ponovno v roke... in spet jo vidim drugače, razumem bolj in dotakne se me spet na drug način kot prvič, drugič.... V čem je stvar? Seveda v meni, ker se spreminjam in tako različno dojemam na različnih stopnjah sprememb. Kar bi morda prvič rekla, da je nakladanje in brez veze, se mi drugič zdi resnica, katero sprejmem, a šele tretjič z zadovoljstvom ugotovim, da sem uspela - da to resnico tudi živim. Zgodi se tudi, da začutim, da sem določeno knjigo 'prerasla' in da je ne potrebujem več. Takrat sem najbolj vesela, saj vem, da mi je uspela resnična sprememba, da sem stopila korak naprej.

Nisem našla še nič o tem... sem se potrudila in iskala... Morda pride komu prav... meni bi, če bi prej vedela... Gre za sterilizacijo psičk in možnost, da potem ne morejo popolnoma zadržati urina - da "polivajo" kot temu rečejo veterinajri. Ko leži se ji namreč mehur dobesedno prelije in spusti vodo... Lahko pa tudi ko hodi ... Našo smo dali pri 5 letih sterilizirati, ker je imela večkrat namišljene brejosti, teklo ji je iz seskov in so rekli, da to ni dobro zanjo.. Ko sem vprašala, so mi povedalli, da se lahko zgodi, da po sterilizaciji ne zadržuje popolnoma vode... in da je to pogosteje pri večjih psicah (moja je manjša). To se sicer lahko operira... Nekaj časa je bilo vredu, potem pa se je začelo... pri vsakem malo večjem naporu, je potem "puščala" (kot smo temu doma nekako ljubkovalno rekli) . Mokre so bile posteljice in drugje, kjer je ležala... Sitna zadeva. Ker pa smo imeli dvorišče, je bila veliko zunaj, je tam veliko lulala in "markirala" in je kar šlo. Potem pa sem se preselila v blok in stvari so se spremenile- izhodi ponavadi 4x dnevno niso bili več dovolj. Lužice so pričele uničevati parrket in bila je kriza. Po tleh sem čistila dnevno... Na operacijo nisem hotela niti pomislit, že od sterilizaciji je čisto preč vsakič ko prestopi vrata veterinarja.. Tudi bo kmalu stara 12 let. Potem sem izvedela, da obstaja sirup, ki deluje na mišičje mehurja.... Šla sem ga iskat iz zadeva resnično dobro deluje ! Problema zaenkrat sploh ni več (dober mesec)

Našla tudi, kjer se lahko skeč ogleda: traja 11 minut... Res je enkraten- kdor ga še ni videl, si ga mora nujno ogledati! To je en najbolj znanih skečev na svetu sploh. In zelo je smešen. http://video.google.com/videoplay?docid=89...er+for+one%2522

Ta in točno ta risanka se je tudi meni usedla v srce in glasbo si večkrat prepevam. Vsako novo leto se spomnim nanjo in si jo pogledam ..... Kako ? Ko sem bila kaki dve leti nazaj na knjižnem sejmu, sem zagledala videokaseto !! Si predstavljaš, kako sem bila srečna -prej sem jo iskala celo na spletu, potem pa jo dobim za par fičnikov sredi Ljubljane!! SLO naslov je Sneženi mož, izdalo pa jo je podjetje Educy d.o.o. leta 2001 http://www.educy.com/zalozba/slikanice.html evo ti ga.... snezaka. Morda ga imajo še - video. Jaz pa pogrešam- če smo že pri TV - tudi večkrat predvajan angleški skeč , za katerega ne vem čisto kako mu je bilo naslov - nekaj v zvezi z Miss.Sophie..... ko vedno bolj pijan služabnih James streže Miss Sophie in se vedno bolj spotika v na tleh ležečo kožo tigra... Za crknit je bilo dobro !!! Se kdo spomni? ....The same procedure as last year, Miss.Sophie?....... The same procedure as every year, James..... O, našla na spletu !!! http://en.wikipedia.org/wiki/Dinner_for_One