daisy

Pujsa, ti si zakon. Dobro maš tole poštimano. Meni prehrana kljub vsej silni znanosti, ki sem jo že okoli tega dala čez, še vedno dela probleme v smislu, da prerada jem določene stvari. Ampak mislim, da sem že na najboljši poti, da končno presežem ta moj največji tabu

Kje si, ljubezen ? Pridi in ponesi me na svojih krilih sle. Pridi in ponesi me, ker v meni vre. Ker v meni je vse polno, polno.. ker v meni je vse bolno, bolno... Pridi, čakam te. Življenje teče iz dneva v dan in v meni tlejo sanje. Vedno bolj verjamem vanje pa vendar vedno dlje od njih gre moja barka. V duši bom postala starka ki upa, čaka, da drhtavica sle, strasti jo vname in k sebi vzame, da vsaj še enkrat doživi kar nudiš ti, ljubezen. Pridi, da mi potrgaš niti sle , obupa, dokler še moja duša upa. (dec.86)

Tole je povzetek sklepnega poglavja knjige ŽIVLJENJE KOT IGRA , poglavja, ki opisuje ljudi, za katere je življenje prijetna igra in ki živijo v svetu, ki ni več pod vplivom zunanjosti temveč ga kreirajo s svojo notranjostjo.. V knjigi, ki jo toplo priporočam vsem, ki bi radi iz svoiega življenja naredili igrivo in ne pretežko potovanje, je nanizanih več poglavij, v katerih nam avtor skuša prikazati, kako vzeti življenje resnično v svoje roke. Našteva naše zmote in predlaga poti za njihovo odpravo. Naslovi poglavij so: - Vzemite usodo v svoje roke - Prva ljubezen- ljuvezen do sebe - Ne potrebujete njihovega odobravanja - Osvobodite se preteklosti - Nekoristni čustvi- krivda in zaskrbljenost - Raziskovanje nezbnanega - Zlomite spone konvencij - Past pravičnosti - Nehajte odlašati – zdaj! - Razglasite neodvisnost - Zbogom jeza, in - Portret osebe, ki je odpravila vsa področja napak Skušala sem napisati kratek povzetek zadnjega poglavja, pa je skorajda nemogoče. Vseeno sem nanizala nekaj misli iz poglavja. Morda koga zamika, da prebere o določeni lastnosti kaj več ali poišče pot, kako do nje priti. Knjiga je izšla že večkrat, sama sem jo kupila leta 93. Spomnim se, da me na začetku kar nekako ni potegnila... Kasneje, ko mi je spet prišla pod roke, sem jo dojela drugače in jo z zanimanjem prebrala. Še danes jo večkrat vzamem v roke, morda le prelistam in vsakič jo berem in dojamem drugače, kot se pač spreminjam sama. Vesela sem lastnega napredka, ki ga zasledim pri branju- ko uvidim, koliko sem že storila dobrega sama zase, za moje življenje. In res lahko pritrdim avtorju v njegovih razmišljanjih. Življenje je kot igra, če ga le znamo in zmoremo tako živeti. Seveda me k temu ni pripeljala ta knjiga... je pa gotovo bila in bo še v bodoče pomembna spodbuda na moji poti. Sklenila sem, da bom večkrat prebrala sklepno poglavje (kar je nanizano tule spodaj so samo utrinki- v knjigi poglavje obsega 10 strani in je dober povzetek cele knjige, opisan cilj, kamor nas avtor vodi). Kakšni so torej ljudje, ki res živijo »svoje« življenje ? **** Teh ljudi ni mogoče spraviti v noben kalup – nimajo namreč nobene posebne značilnosti (rasa, socialnoekonomski značaj, spolnost, izobrazba, poklic, zemljepisni vzorec ., finančno stanje itd.....). Najdemo jih kjerkoli, ubadajo se s čimerkoli... Tem ljudem je všeč prav vse- uživajo v vsem in ne zapravljajo časa za pritoževanje ali cel kup želja. Všeč jim je življenje samo. Prilagodijo se dani situaciji, pa naj bo to prometni zastoj, deževni dan... Vsaka stvar je za njih nekaj lepega, kar je treba doživeti. Če je neko situacijo potrebno spremeniti, delajo na tem, da jo spremenijo. To vzamejo kot izziv in se trudijo stvar urediti- z dobro voljo in vero v uspeh. Ti ljudje so prosti občutka krivde in napetosti, niso ohromljeni zaradi preteklosti. Ne objokujejo preteklosti in ne poizkušajo v drugih vzbuditi občutka krivde zaradi preteklih dogodgov. Spoznali so, da preteklosti ni moč spremeniti z nobeno količino krivde- ne svoje ne tuje, ter da se je pametneje iz preteklosti kaj naučiti kot pa jo objokovati. Ne manipulirajo z drugimi in nihče ne more manipulirati z njimi. Ne razjezijo se na vas ampak vas enostavno ignorirajo, gredo stran ali spremenijo temo pogovora.. Ne skrbijo. Niso vedno povsem mirni, a niso pripravljeni trošiti sedanjih trenutkov v skrbeh za stvari za prihodnost, nad katero nimajo nobene kontrole. Usmerjeni so v sedanji trenutek. Ti ljudje trenutek med dvema dogodkoma živijo prav tako intenzivno kot dogodke same, nikoli jim ni dolgčas, ne odlašajo in ne čakajo na prihodnost, da bi jim prinesla kaj novega. So nenavadno neodvisni. Nimajo nobenih pričakovanj do drugih. Njihove zveze temeljijo na vzajemnem spoštovanju pravice posameznika, da se lahko odloča sam zase. Njihova ljubezen ne vsiljuje ljubljeni osebi nobenih vrednot. Ne želijo, da se kdo naslanja na njih, če to opazijo, se odmaknejo. Ti ljudje nikoli ne iščejo odobravanja drugih. Aplavz in odobravanje drugih sicer z veseljem sprejmejo, vendar ga ne potrebujejo. So iskreni, svojih besed ne zavijajo v všečne fraze. Mnenje drugoh o njih sprejmejo, pretočijo skozi filter lastnih vrednot in ga uporabijo za lastno rast. Delujejo po lastni presoji in včasih izgledajo kot da niso povsem vključeni v našo družbo in kulturo. Niso uporniki, a sprejemajo lastne odlločitve. Niso dolgočasni- so duhoviti, a njihov humor je neškodljiv in nežaljiv. Ne smejejo se ljudem ampak skupaj z njimi. Sami sebe sprejemajo brez pritoževanja. Zavedajo se, da so le čloiveška bitja z določenimi lastnostmi, z določenim videzom, ki ga mirno sprejmejo. Sebe in druge sprejemajo take, kot so. Brez jamranja. Za te ljudi je problem ovira, ki jo je potrebno premagati, brez čustvenih pretresov, ki bi jih hromili. Neodvisni ljudje se ne počutijo ogrožene in ravno zaradi tega se drugi ob njih pogosto počutijo ogrožene. Ne spuščajo se v nesmiselne prepire in se ne pridružujejo večinskemu mnenju. Za ideale se bodo borili le, če boj pripomore k spremembi. Nikoli ne krivijo drugih, Usmerjeni so navznoter in nočejo na druge prelagati odgovornosti za to kar so. Ne trošijo časa za govorjenje o drugih in kaj je kdo storil...Ne govorijo o ljudeh anpak z njimi. Vsake stvari se lotijo na svojstven način, uporabljajo svojo domišljijo in imajo do vsega ustvarjalen pristop. Ne trudijo se nečesa narediti le na določen, vnaprej predpisan način, so zelo ustvarjalni. Imajo veliko energije in so zdravi. Njihova energija je rezultat ljubezni do življenja., ki jim pedstavlja priložnost za delovanje, premišljevanje in čustvovanje. Ti ljudje so sposobni zaobiti čustva, ki so kakorkoli samodestruktivna in spodbujati tista, ki pripomorejo k rasti. In najbolj pomembno: Ti ljudje ljubijo sami sebe. Motivira jih želja po rasti in kadar le morejo, ravnajo s sabo dobro. Niso brez problemov, so pa osvobojeni čustvene ohromljenosti, ki je posledica problemov. Merilo za notranji mir jim ni to- ali jim kaj spodleti ali ne, ampak kaj storijo, kadar jim spodleti. Ne obležijo, če so padli. Vstanejo, si otresejo prah in nadaljujejo z življenjem. Ne lovijo sreče. Preprosto živijo, srečo pa dobijo kot plačilo.

Saj ne vem, kako bi dala naslov temule razmišljanju. Mislila sem napisati povzetek zadnjega poglavja knjige Življenje kot igra- Wayna W.Dyerja... On je naslovil svoje zadnje poglavje »Portret osebe, ki je odpravila vsa področja napak« , pa mi to nekako ni všeč. Ni mi všeč beseda napaka... Ker napak po moje ni. So samo naša ravnanja, reakcije, mišljenja.... vsako je v določenem trenutku za nas takšno, da nas bo vodilo svojo pot... in na vsaki taki poti bomo pridobili neko izkušnjo, spoznanje, spremembo v sebi..... Torej napačnih odločitev ni.So samo odločitve. Morda bi ga bilo bolje imenovati le » Portret Človeka » ..... Zadnje poglavje knjige v bistvu zajema vsa poglavja v knjigi, ki nas prepričljivo vodi skozi pregled naših tako imenovanih »napak«, nam jih pomaga spregledati in odpraviti. Res dobra knjiga. Knjiga, ki jo vzameš v roke večkrat in vsakič dojameš malo bolj globoko -v smislu, da začneš knigo tudi »živeti«. Če si iskren do sebe. Poznam veliko ljudi, ki podobne knjige preberejo (morda še pred tem ugotovijo, da gre le še za eno brezvezno instant psihologijo), komentirajo (in popolnoma zares tako tudi mislijo !!), da to že vse vedo in vse obvladajo, v resnici pa so zelo daleč od tega, da bi jo dojeli, še manj pa živeli. Niso iskreni do sebe. Biti iskren do sebe je zelo težko. Priznati si je treba marsikaj, kar sicer skrivamo sami pred sabo -stvari, ki terjajo od nas spremembe, to pa še zdaleč ni enostavno, Tako lahko je za vse kriviti druge- starše, partnerja, sodelavce, šefa, okoliščine.. Ko pa si priznaš, da si sam tisti, ki si krojiš življenje, pa je vse kar se ti dogaja in kar dojemaš okoli sebe odvisno le od tebe samega... Življenje, ki ga živimo ni nič drugega kot projekcija naših misli in čutenj. Večina tega je v nas priučeno skozi vzgojo, okolje, v katerem živimo... Smo morda kot kompjuter- nenehno srkamo vase informacije in si iz njih si ustvarimo določeno predstavo o vsem... Kot v matrici. V filmu Matrix (-1 del, je poln življenjskih sporočil- ostali niso name naredili podobnega vtisa), na primer, je odlično prikazano naše življenja- kako v bistvu ljudje čepimo vsak v svoji celici, zunanja ureditev, družba, normativi, nas polnijo, usmerjajo, bdijo nad nami, mi pa živimo v sanjah, predstavah, filmu in slikah ki jih ustvarja naš vodeni um. Kaj pa je realnost? Si upamo na poti k realnost izgubiti občutek varnosti, stalnosti, navade, odvisnosti – vse,kar nam daje občutek lažne sigurnosti – in stopiti na pot v neznano, v svobodo, v naše lastne slike, ki jih ustvarja naša notranjost, intuicija, vera v samega sebe, neodvisno od drugih- slike, ki se morda ne bodo vklapljale v puzzle, ki ga sedaj živimo s strani vseh drugih okoli nas... Si upamo ustvariti svoj nov, lastni puzzle, se veseliti vsakega novega delčka, ki ga vstavimo vanj, katerega kreator smo mi sami ? Eno je namreč stvar verjeti, drugo resnično dojeti, tretje- najtežje- pa to udejanjati na način, da to res čutimo v sebi. To pomeni, da stvari RES tako tudi čutimo, da ni le poizkus takega čutenja, neka prisilna orientacija, ker pač vemo, da bi bilo to za nas dobro.... Spet sporočilo iz filma, ki se je globoko vsidralo vame: Če verjameš vase, v svojo moč, si nepremagljiv ! Ko zares začutiš v sebi, si svoboden. Res pa je, da se vsaka globoka sprememba v nas začne na način – dobesedno – dresure - z vajo, treningom... Opazovanjem samega sebe, svojih reakcij in sproti spreminjanje naravnanosti v pozitivno smer... To lahko traja (in tudi traja) več let, da končno tako tudi spontano odreagiramo, razmišljamo.... Da reakcija postane Resnica. Takrat pa se odpre življenje resnično kot igra, postane izziv, lepota, užitek, sreča... Vse je na dosegu roke... samo iztegniti jo je treba, narediti prvi in nekaj naslednjih korakov.. No, tale uvod je že tako dolg, da bo Portret očitno nov prispevek v blogu....

Na žalost moram dat Pornyu prav - prve dni, lahko tudi prvi teden se v glavnem izgublja le vodo - tudi do 5 kg, če si k temu nagnjen (jaz sem). Vendar če imaš tako "malo" kil kot Pujsa, gre verjetno tudi že za hujšanje, saj si ne predstavljam, da je Pujsa nagnjena k zadrževanju vode v telesu- to je ponavadi bolj pri tistih, ki imajo preveč kil ali in se nepravilno prehranjujejo. Vsekakor Pujsa, bravo. Veliko si naredila zase, telo ti bo hvaležno, res! Sicer pa ti že vrača s počutjem. Kako pa sicer ješ? Če kombiniraš prehrano, se že itak dobro počutiš.

Ja.... Sem si ogledala.. Očala, ki sem jih kupila jaz, so iz kartona in jih ni problem prilagoditi ali ukriviti.... . Mislim pa, da popolnoma ustrezajo svojemu namenu. Skozi njih vidim res fonomenalno!!! Ampak ko jih dam dol, vidim bistveno slabše kot prej! Rada bi mnenje kakega strokovnjaka, če je to normalno. Če je, potem O.K., bom vztrajala z njimi. Ampak meni se dejansko vid slabša in ne izboljšuje, odkar sem začela delati vaje še s temi očali. Ampak z njimi res vidim super.. Za vaje mi je jsano, da se dopoplnjuje ne pa izjključuje. VSe te vaje so super narisane in opisane v knjigi Izboljšajmo svoj vid. Mislim, da očala iz kartona niso nič slabša od tistih iz plastike ??

Najenostavnejše in najhitrejše "stavri", ki ti naredijo zelenjavno juho okusnejšo, so po moji praksi: - kar precej popražena čebula - česen ROČNO strt s soljo- ima najboljši in najintenzivnejši okus (ne v stistalniku strt) - na tej čebuli ali brez nje popražen paradižnik - popražena zelena paprika je zelo okusna - poper, če ti ugaja, ima zelo dober okus - seveda vse začimbe, ki pašejo v zelenjavno juho- Če sdamo zelenjavo preveč pražiš, ji uničiš skoraj vse kar ima koristnega. Zato si lahko pomagaš z intenziviranjem okusa z gornjimi načini. Ugotovila pa sem še nekaj- če zelenjavno juho skuham tako zgodaj, da ima čas stati kaki dve uri, se okusi prepojijo in je bistveno okusnejša. Začimbam je treba dati čas, da se razvijejo. Peteršilj gre boter pred koncem. lahko ped serviranjem. Nikoli zelenjave ne skuham do mehkega, skuham jo čim manj in ima tudi polnejši okus. Sama nikoli ne dodajam nobene moke ali gostila, tudi kock ne (imaš prav- vse so nezdrave - čeprav se mi zdi, da obstaja neka mešanica Jušna zelenjava (Kotany ? ne vem..) ki vsebuje samo sušeno zelnjavo. A sušena zelenjava ima čisto mimo okus, sploh si ni podobna... Je boljša zmrznjena. Tudi Kotany ima neke novejše začimbe (moder pokrov), ki so narejene s postopkom zamrznjenja, dehidriranja in drobljenja in so bistveno bolj naravnega okusa kot sušene.

Rasterska očaja sem kupila v BTC v hali A takoj na začetku v pritličju, kjer imajo "take" bolj EZO stvari. Stanejo nekaj manj kot 1000 sit. Videla sem jih tudi že kje drugje..Mislimn, da na Čopovi... Po mojem jih imajo v vseh trgovinah, kjer imajo izdelke in knjige s t.im. "EZO" tematiko.... Nekaj časa jih že uporabljam zjutraj, ko berem (slabše vidim na blizu) - časopis ali zvečer, ko berem knjigo, pa me zaenkrat niso prepričaja v smislu izboljšanja vida . Res je, da se z njimi vidi neverjetno super. A ko jih dam dol, vidim bistveno slabše kot prej in še tistega, kar sem prej videla brez očal, ne vidim več. Učinek je podoben kot če dam gor "navadna" očala- ko jih dam enkrat gor, najmanj nekaj ur ali cel dan ne morem več brati brez njih. V teh dneh, ko jih dajem občasno gor, imam občutek da ni nič bolje ali še slabše. Bistveno boljše in hitrejše rezultate sem dosegala s "klasičnimi" vajami za oči, pa četudi samo 5 minut na dan.

Evo- našla na spletu: http://www.bellaonline.com/articles/art15636.asp http://www.abc-of-yoga.com/meditation/om.asp http://www.palmistry.com/products/us/selfhelp.php Pa verjetno je še dosti tega. Vmes je celo knjiga!!

Ne vem, zakaj je treba sploh kako označevati homoseksualce- kakorkoli. Zame so to ljudje kot vsi mi in ne vidim razloga, da bi jih v čemerkoli tretirala drugače. Sploh ne razumem, zakaj se ljudje toliko spotikajo v to. Že to je na nek način žalostno, da se toliko in tako zagnano debatira o tem. So pa prav priročni grešni kozli za marsikoga- predvsem za cerkev, da bi s tem zataškala svoje grozne reči- pedofilijo in podobno in tlači vmes homoseksualce. Homoseksualci so po več študijah populacija, v kateri je najmanj (!!) pedofilov! Marsikdo pa jih pridno skorajda enači z njimi. Kdor je homo, ne sme v cerkvene vrste.. O.K. lahko je pa pedofil ali seksualni manijak, posiljevalec... Smešno! Sicer je to že čisto drugo vprašanje a me vedno kar razjezi, ko pomislim kaj se dogaja... In mi debatiramo o homoseksualcih kot da so ne vem kaj groznega in nenormalnega ... Smešno !

Ja, seveda, Pujsa, ko pa že brez problema sprejemaš ljudi. Te čisto razumem, kaj si hotela povedat, ker tudi jaz nimam več nobenega problema s tem. Ampak ogromno ljudi okoli nas se še spopada s tem. Saj vidiš že na forumu pri marsikaterem postu, kako izzvenijo določene stvari... In iz tega nastajajo agresije, nezdravi odnosi... Morda se bo pa kdo zamislil, ko bo tole bral in se vprašal kje se najde in ali ni morda tako res... in spoznal, da je ljudi lažje, lepše, boljše sprejeti take kot so.... Če bi bila večina ljudi kot ti, Pujsa, bi bilo življenje kot v znanstvenofantastični pravljici. Pa žal ni. Saj ne pišem o teh stvareh da bi solila pamet komurkoli. Vem, da jih veliko, sploh pa "lunašev" ki to že vse vedo. Pa vseeno... mogoče komu pride prav, mogoče si kdo osveži spomin.... Mogoče kaj spoh nimam prav.. takrat bi si še sploh želela kak komentar in debato

Malo sem zanremarila to temo- v začetku sem še kar nekaj pisarila semle noter... Alan- KAJ pa nosijo s sabo ??? Mene pa zanima. Res da nisem spremljala teme kar nekaj časa pa vseeno ....

Mislim, da je toleranca ena najslabših stvari..... To se sliši gotovo kot ena najbolj neumnih in nerimernih izjav . A če razmislim podrobneje o njej, jo podpiram. Zakaj? Seveda ne mislim razglabljati o ekstremnih primerih.. Gre za odnose med ljudmi, ki ih srečujemo vsak dan... Ljudje živimo en z drugim, se srečujemo pogosto, občasno, smo na nek način odvisni drug od drugega – osebno, poslovno ... Jasno je, da z veliko osebami nismo kompatibilni, lnismo na enaki valovni dolžini. Tu nastopi konflikt- ali javni, navzven - ali pa raste v nas navznoter. Kdo še ni doživel, da mu gre nekdo ali nekaj »na živce«, da to osebo in/ali njena dejanja, govorjenje... komaj prenaša,. Tu nastopi naša toleranca. Tolerantni smo iz več razlogov- ali s to osebo živimo, morda celo v partnerstu, morda vemo, da počne kar pač počne iz določenih razlogov, ki jih skušamo razumeti, spet morda imamo to osebo radi in je ne bi radi prizadeli.... Variant je ničkolliko. Je toleranca iskreno čustvo? Ali je lažno, hinavsko, tudi do samega sebe? Kaj pa pomeni toleranca? To, da dopuščamo, da obstaja nekaj, do česar imamo odklonilen odnos... to je ena razlag v slovarju... Če dopuščamo da se okoli nas dogaja kar naprej nekaj, kar ne odobravamo, pa smo tolerantni- ne odreagiramo, prenašamo strpno vso stvar, pomeni, da na nek način nismo iskreni do sebe, do drugih. Zadeva nabira v nas iz dneva v dan kot v eokonom loncu . Enkrat bo preveč in varnostni ventilček bo popustil. Prišlo bo do reakcije- navzven ali pa navznoter (kar je za nas še slabše). Povedano bolj po domače: če sem tolerantna, pomeni, da se ob meni kar naprej dogaja nekaj, kar mi gre na živce, pa sem se odločila, da bom mirno to dopšuščala... Saj se prav grozno sliši, a tako je res. Ker na živce mi gre pa še vedno.... Dostikrat smo ponosni na to, da smo tolerantni... »Sem zelo toleranten« reče kdo. Zame to ni pohvalno -mislim si: ne znaš sprejemati ljudi takih kot so.... Ironija.. ponavadi so najbolj »tolerantni« tisti, ki so v bistvu najmanj tolerantni... dokler jim ventilček ne popusti... potem se jim pa »strga« in pride do agresije- besedne, fizične... Nato nastopi ponovno faza tolerance... kdo še ni doživel kaj podobnega? Bolje je zadevo sprejeti....... To je seveda bistveno težje, a nudi olajšanje. Če nekaj, kar moramo tolerirati, sprejmemo, pomeni, da nas ne živcira več. Če je neka oseba taka in taka... in nam gre na živce... če jo bomo uspeli sprejeti tako kot je, nas njeno obnašanje ne bo več motilo. Sprejeti še ne pomeni odobravati, pomeni pa, da paro, ki bi se nabirala v našem loncu, sproti odpihnemo stran. .. .. Dostikrat nam itak ne preostane drugega, kot da stvari sprejmemo. Lahko se umaknemo, a te možnosti nimamo vedno na razpolago. Bomo potem vedno tolerantni? Kdo to zmore? Kdo zmore iti dolgoročno preko sebe brez kakršnihkoli posledic? Morda se kdo vpraša- zakaj bi sploh razmišljal o tem, se sploh ubadal s tem? Zaradi SEBE. Predvsem zaradi sebe. Zaradi našega notranjega miru. Sprejeti druge, razumeti ljudi in svet, razumeti (najprej) sebe... vse to nam daje notranji mir in zadovoljstvo. Šele na tak način nehote vplivamo pozitivno tudi na druge. Tu nastopi čarovnija... ko človeka sprejmemo takšnega kot je, se dostikrat začne spreminjati....  Ne smemo pozabiti tudi tega, da spremenimo lahko le sebe. Torej drugih ne moremo spremeniti. Spremenijo se lahko le sami. Mi pa lahko izbiramo- ali jih toleriramo, ali pa sprejmemo take kot so.

Ja, SPREHAJALEC, to je krasen tekst! Veliko ljudi se boji sprememb. Tule bi lahko napisala cel roman o tem, kako smo ljudje zapeti v svojo "premajhno obleko", ki si jo šivamo in popravljamo, stokrat prikrojimo-v glavnem OŽAMO iz otroštva naprej, da bi bili "moderni", skladni z okolico, potem nas pa naenkrat vse tako tišči, da ne moremo več živet, vsi okoli nas pa nam pravijo, kako smo fajn in kako nam paše... Koliko ljudi si upa potrgati šive, zadihati in se oviti v komot cunjo ? Če ljudje nimamo v sebi vsaj malo želje po spremembi, zdrave ambicije, vizije, domišljije, potem ni napredka- ne osebnega, ne družbenega, ne svetovnega. Meni osebno se zdi dosti težje kot stopiti na pot sprememb, sprejeti tisto, kar ne morem spremeniti Ker sprejeti pomeni -ne vdati se v usodo, nositi v sebi bolečino in trpeti. Sprejeti pomeni res SPREJETI. Si reči O.K.--- A tako... Sprejmem (saj itak nimam druge izbire !!) in potem to odpustiti (let it go) in se ne valjati v depresiji, jezi in podobnem. Spustiti stvar, se z njo sprijazniti. To so recimo dejstva pri težkih življenjskih situacijah- ko ti kdo umre, ko zamudiš kak "tazadnji vlak", ko izveš za kako bolezen (najprej jo moraš sprejeti kot dejstvo, potem jo začneš preganjeti oziroma spreminjati - svoje zdravje) in podobno. Ko ne moreš več spremeniti sekunde za nazaj... No, pa tudi lažjih situacij je polno, ko ljudje brcamo okrog sebe kot otroci, užaljeni in prizadeti za stvar, ki je ne moremo več spremeniti. Ponovno verem knjigo W.Dyerja Življenje kot igra (odlična knjiga) in ravno včeraj sem brala o pravičnosti... Kako se ženemo ljudje za pravičnostjo... Pa moramo pač največkrat sprejeti, da pravice na svetu enostvno dostikrat ni... In ker tega ne moremo spremeniti, moramo pač sprejeti..

Miljonkrat sem že napisala moj življenjski moto in ponavljam bolj sebi, kot drugim, čeprav bi se tega moral vsak zavedat (ne vem, zakaj si ga ne dam v "podpis" tule na LF: Naj nam bo dam pogum, da spremenimo kar lahko spremenimo, naj nam bo dana moč da sprejmemo kar ne moremo spremeniti in naj nam bo dan razum, da ločimo med enim in drugim..... Tule je najtežja stvar tadruga vrstica... Ampak največkrat v življenju je treba storiti prav to... sprejemati stvari, take kot se, čeprav bolijo in z njimi težko živimo. Za to je res potrebna moč. Ampak tako pač je. Dokler nimaš možnosti za osamosvojitev, sprejmi situacijo tako kot je in poizkušaj samo čimbolj razumeti vsakega posebej v smislu da pač v tem trenutku nima moči, ne zna ali si ne upa narediti spremembe. Glej posameznika kot dušo, ki se na tem svetu trudi doseči nekaj svojega, pa ji bolj ali manj ratuje... Kot v šoli... Potem ti bo lažje, če boš gledal kot opazovalec od zunaj na tak način... Pa še to... saj veš, da ima vsak svojo "domačo" nalogo- tako ti kot vsak tvoj domači. Da se lekcijo naučimo, se ne sme plonkat in ne delat naloge za druge.. vsak mora oddelat svoje. Zato se ne sekiraj kaj bi ti moral... delaj samo svojo nalogo. In ne obsojaj drugih, če nimajo znanja in moči delati svoje. Tu smo zato, da se trudimo kakor vedo in znamo. Morda res ne bi bilo napačno, da bi dal tele poste prebrati - OBEMA, ne samo mami. Vsakemu posebej sprintano, da si v miru na svojem prebereta. Če jima poveš, da te zadeva mori in da v tekstih lahko vidita za kaj gre... kako ti gledaš na stvar... Seveda reskiraš da planejo nadte... vsak po svoje... Če so zelo zavrti, ta lahko tudi vržejo na cesto.. ne vem... Premisli, če ima smisel. Čeprav je to v bistvu že vtikanje v njuju in deloma poizkus reševanja njune naloge.... Vsekakor pa karkoli se že dogaja in kakorkoli se že poćutiš, zavedaj se, da si edinstvena in dobra osebnost, ne oziraj se ne pripombe o sebi in ne sprejemaj vase kritike, ki prihaja v taki situaciji do tebe. Misli si ali reci- to TI misliš o meni, tako me TI vidiš s tvojimi očmi, JAZ pa vem, da sem drugačen! Pa res veš., da si drugačen? Tu je namreč še nekaj... za vsako stvar, ki te prizadane, imaš priliko da se vprašaš zakaj te je prizadela? Prizadane nas namreč vedno le tisto, kar imamo ŽE v sebi.... Kar si mislimo sami o sebi...

Kar hudo mi je bilo, ko sem prebirala vse te reči.... Pri nas so začele dogajat podobne reči, le da k sreči niso šle tako daleč, ker je splet okoliščin stvari obrnil drugam. Če ne, ne vem če se ne bi podobno končalo. Na stvar gledam z vidika MAME, kar je morda za takele posti vredu sprememba in ker mamo na nek način razumem ( to seveda ne pomeni, da njeno ravnanje opravičujem !). Lahko samo predpostavljam... pa vseeno malo razmišljanja še z druge strani: Oče je uspešen, služi veliko denarja, veliko je verjetno tudi zdoma in hodi po svojih poteh... Predstavljam si, da je mami že kar nekaj časa vsega dosti in njena agresivnost, tečnoba in razne manije so njen obrambni ščit, ker ne ve in ne zna odreagirat drugače. Menim, da je kar precej življenjsko prizadeta, ne čuti se potrebne, ljubljene in je skrajno nemočna. Zašla je v napačne reakcije – napad je najboljša obramba.... Tega seveda ne vidi in zelo težko bo sama prišla do spremembe v sebi, ki je nujna. Tudi ne vem, če bi ji pomagal psihiater. Morala bi najti pot do sebe in spregledati kaj se ji dogaja... kako težko rečem. Dejstvo je, da otroci pri tem trpijo. Za očeta nikar ne skrbi, on bi se umaknil, če bi se hotel ali pa kaj spremenil, a tega noče in ne more, ker bi moral žrtvovati precej sebe in svoje svobode. Da, svobode. Moški, pa naj izgledajo še tako obremenjeni, delavni, skrbni, nosijo domov denar... so v bistvu radi zdoma, kadar jim doma ne paše in bežijo v službo, delo.... Ali nimajo jajc za spremembo (oprosti izrazu, a pri polni zavesti trdim, da večina moških nima jajc za spremembe, odkrit pogovor, raje so ubogi, trpijo, se smilijo sami sebi, po drugi strani pa so svobodni, ker jih itak ni kaj dosti doma) , ali pa jim stanje še kako odgovarja. Otroci se seveda praviloma postavijo na stran tistega, ki jih priganja, ki je tečen, ki jim ne da miru in ponavadi je to mama (k sreči je bilo to pri nas nekako obratno). Spomnim se, ko mi je sin očital- češ- oči služi denar, zato ga ni nikoli doma.... Zelo težko sem bila tiho... Pa ne samo zato, ker sem ga jaz prinesla k hiši enako mero, ampak ker sem vedela, da ni ravno delo tisato, zaradi česar ga ni domov... Očetje so heroji, mame pa sitne in nemogoče. V bistvi pa so ponavadi zelo, zelo in še enkrat - zelo prizadete in ne znajo reagirati druugače kot stekli psi- če temu tako grobo rečem... v slepem besu ranjene lajajo in grizejo na vse strani. Seveda je tudo očetom težko, tudi njih je treba razumeti, tudi oni ne vidjo kako bi drugače.. Ponavljam- takšno ravnanje niti slučajno ni primerno! Ampak pišem o tem zato, da jo boš ti in drugi ki so v podobni težki situaciji kot ti, skušali razumeti, karkoli se ji že dogaja. Tu ne govorim o opravičilih in podobno. Le o razumevanju. Če si se napotil na pot duhovnsti in že razmišljaš tako zrelo, kot je videti iz tvojih postov, potem boš sčasoma razumel, da imamo vsak svojo pot, da si tudi starše izberemo takšne kot so le zato, da se s pomočjo njih kaj naučimo in dozorimo. Izgleda, da si si izbral trpko šolo. Na tebi je, da se osamosvojiš, da ne rešuješ celega sveta, niti tvoje družine, ampak sebe. Starše in brate poizkusi razumeti v njihovih stiskah iin reakcijah, živeti pa njihovega življenja ne moreš in ne smeš. Sami se bodo morali naučiti kako skozi življenje. Ti greš očitno počasi po svoji poti, kar je edino prav. Ne obsojaj nobenega- kdo smo mi, da sodimo? Nikoli ne vidiš popolne situacije. Saj veš- stvari niso nikoli take kot izgledajo... Zavedaj pa se, ne le pri svojih starših in bratih temveč pri vseh ljudeh, ki jih boš srečal v življenju, da je ravno grobo, nerazumno in neprimerno ravnanje velikokrat klic na pomoč oziroma neuspešen poizkus reševanja krize in stiske. V takem primeru če ne moreš pomagati (pri starših nisi poklican na pomoč ti- kot otrok. Nikakor ne!) se poizkusi distancirati od situacije kolikor gre, prav tako od negativnih čustev.... In se čimprej postavi na svoje noge, kolikor ti bo le dano. In dano ti bo, ker s tem razlogom se ti vse to tudi dogaja... Aja- pa še tole: Saj veš, da spremeniti ne moreš prav nikogar razen SEBE.

Podobno reč smo obravnavali tule, sem kar nekaj konkretnega napisala, pa si preberi: http://www.lunin.net/forum/index.php?showtopic=6658&st=25 Vsekako ti iz prve roke zagotavljam da se da v glasbi (kot povsod) vedno na novo začet ali nadaljevat..... .

Raziskujem teme na LF in kukam noter in berem kaj vse smo že napisali, predebatirali, razmišljali... In so stvari, ki jih nikakor ne moremo in jih po mojem tudi ne bomo nikoli dorekli. Ker najbrž ni tako mišljeno.. Vse več stvari zahteva drugačnega človeka. Človeka, ki se je začel prebujati, razvijati v duhovnem smislu, na kakršen koli način pač- vsak po svoje. Vsemu, kar se z veliko naglico dogaja na nekaterih področjih okoli nas, lahko sledimo le, če smo začeli spoznavati sami sebe in druge skozi smisel našega bivanja tukaj in zdaj.. Človek ne bi bil človek, če ne bi želel vsaki stvari nalepiti etiketo »prav / narobe«, »koristno /nekoristno ..«pravično / nepravično«..... Tu mislim predvsem na večne dileme o zdravilstvu, o samozdravljenju, o duhovnosti, o različnih poteh .... Z željo po zaščiti ljudi pred tem in onim.... Kdo pa je tisti, ki bo razsodil kaj je kaj...? Mislim, da ga ni in si ne bi smel vzeti te pravice. Eni ljudje prisegajo na nekaj, spet drugi taisto stvar obsojajo... Dejansko tudi nekomu nekaj koristi, drugemu škodi. Glede na svoje izkušnje vidim, da enostavno ne gre drugače kot da slediš notranjemu občutku – poplava vsega je enostavno že prevelika. Bo to, da bodo morali imeti zdravilci »šole« stvar in prijavljeno dejavnost rešilo? Še vedno jih bo cel kup brez tega in še vedno bo cel kup ljudi hodilo k njim. Zato menim, da prihaja čas, ko se bomo morali ljudje poglobiti vase in si pridobiti tisti notranji posluh, intuicijo, da bomo sami začeli izbirati kaj je za nas same primerno v tistem trenutku in kaj ne... Vsaka oseba je duša zase in če verjamemo v naše poslanstvo tu na zemlji- ki se tiče predvsem nas samih, potem se pač vsak srečuje s stvarmi, ki mu pomagajo k spoznanjem... Pa naj bo to dober ali slab zdravilec, bolezen ali zdravje, duhovna skupina ali le dobra knjiga, pogovor s prijatelji , ki ti odpre pot...... Hočem reči, da je večina debat okoli vsega tega jalovih. Vsak zagovarja svoje, človek pa je unikatno bitje, za katerega težko kdo določi kaj je ravno zanj najbolje.... Vse te debate so tako razumske in na vsak način težijo k temu, da se loči stvari na črno-bele, kar pa nikoli niso bile. Ko gledam TV ali berem časopisje, se mi dobesedno upirajo te debate, ker se mi niti ena niti druga »stran« ne zdi iskrena in »odprtega srca« ali kako naj to imenujem. Nekdo je omenil, da izbira oseb za debato ni bila najprimernejša..... ampak ali sploh je kje kdo, ki je primeren?... Sploh obstaja? Primer, ki je tipično nesmiselen...... debatirati o postu... kako je škodljiv ali pa kako je koristen. Zdravniki absolutno proti, zdravilci v glavnem za.... V resnici pa se enostavno ne da reči, za koga je škodljiv in za koga koristen. Preveliko vlogo igra namreč pri vsem skupaj vsak posameznih posebej – njegovo stanje- pa ne samo zdravstveno, njegova notranjost, njegov odnos do vsega.... Še tako šibek človek, že odpisan, se lahko s postom pozdravi , na drugi strani pa lahko nekomu drugemu, ki sploh ni bolan, post škoduje.... Podobno je z zdravilci... verjetno večjo vlogo kot samo zdravljenje, igra vera v zdravilca, ki lahko sproži čudežni provces samooozdravitve.... Pravil enostavno ni in nihče jih ne more določiti. Resda je zelo težko ali celo nemogoče pričakovati, da bi večina ljudi sama začutila kaj je za njih dobro in kaj ne...... Ampak žal drugače ne bo šlo.... Še tako stroga regulativa se vedno izjalovi, pa tudi s strogo regulativo lahko izpade »najboljše«... enostavno ne gre tako. Ko bomo ljudje izostrili svoje čute in intuicijo, se bo kaj hitro opravila selekcija povsod tam, kjer je danes prevelika in mnogokrat neprimerna ponudba.

Kukica, tole je pa res super! Na meditacije v zvezi z drevesi zelo pogosto naletimo, ker so tako primerne za črpanje eneregijje- ne samo za umirjanje. Drevo ima namreč korenine, s katerimi črpa zemeljsko energijo in pa krošnjo, s katero črpa energijo univerzuma. Če meditiramo drevo (ga vprašamo, če lahko gremo "vanj" in potem stegujemo korenine v zemljo in črpamo energijo zemlje), se fantastično prizemljimo ter stegujemo roke in črpamo vesoljno energijo, belo svetlobo.... V nas se obe energiji pretakata. Lahko stojimo z rahlim razkorakom in razširimo roke ter vizualiziramo tak pretok.... Cigančica, vsak dan si lahko izmisliš veliko vizualizacij (meditacij) kar sama, glede na to, kar doživiš.... Če te naprimer nekdo razburi, zjezi, ustavi se, umiri in si predstavljaj kako "potegneš vodo" , ki ti vse negativno splakne skozi glavo navzdol in skozi podplate ven... Potem si predstavljaj, da se "od zgoraj" napolniš z belo svetlobo, ki te napolni do vsakega kotička, kot bi se vate skozi glavo počasi zlival prijeten gel... te pomiri... napolni z energijo... in uživaj v tem občutku kolikor te je volja... Obenem si lahko predstavljaš tudi, da ti ta energija naredi zaščitni film okoli tebe, ko seva ven iz tebe... Če je še kaj za očistit, naj izteče skozi podplate ven .... Kar se pa sanj tiče, sem prišla do tega, da jih poizkusim "začutit" - pozorna sem na to, kako sem se med določenimi sanjami počutila, kaj so mi hotele sporočiti- ne glede na konkretne sanje-kaj sem sanjala... ampak kako sem jih doživela- kaj so sprožile v meni... Zato tudi menim, da težko nekdo razlaga sanje za vse ljudi... vsak naj bi sam začutil sporočilo, ki ga nudijo. Morda se motim... ampak jaz jih tako obravnavam. Sanje, ki so zelo sporočilne, doživim tako resnično, da ko se zbudim, se počutim kot da je bilo vse res oziroma izjemno močno čutim sporočilo. Take sanje sicer niso pogoste, ko pa so, vem zakaj so in kaj mi želijo povedat, ker se počutim tako in tako.......

Pred mano maska se hahlja in pleše sem ter tja odpira usta, govori, a to boli.... Besede vro iz ust, ponižujoče. lažne.. A saj ni pust! Naj sname masko, kdor samozavestno in objestno žali, pogleda me v oči! In maska izgine... zgrozim se... To si ti ! Brez maske še bolj grob kot z njo. Še bolj boli, še bolj mi je hudo... (mar.73)

Glede na to, kaj sem že dala in še vedno dajem sama skoz s svojim zdravjem, sem nad Drnovškom popolnoma navdušena! Je kot nek glasnik vseh nas, ki si pri najhujših boleznih pomagamo na vse možne načine, da ne omenjam kaj to pomeni za vzvišeno uradno zdravstvo- saj so šli vsi mediji kar v luft, kar je edino prav! Naj jih malo uzdrma! Sploh ne mislim, da bi vsak moral apriori odmisliti klasično medicino, tudi sama imam raje komplementarnost- kot imenujejo to, da združuješ "klasiko" in "alternativo". Tudi Drni je baje (rekla kazala....) bil "uzput" na kontroli v USA in so ugotovili, da bolezen izginja ali pa je celo izginila (ko bi le bilo to res!). Resda je suh, a to ni za vegetarijance ali celo presnojedce (?) nič posebnega. So zdravi, polni energije, izgledajo pa kot bi ušli iz Dachava... kar nekaj jih poznam. Mene fascinira to, kaj je ta zasuk naredil z njim! Z njegovo dušo, notranjostjo. Saj se mu vse vidi že na obrazu, če ga pogledaš vidiš, da enostavno ne more blefirati, da tak resnično JE, energija, ki jo oddaja pove vse. Pa ljudi božji, on se SMEJE ! Se spomnite, da bi se prej sploh kdaj nasmehnil kako drugače kot z značilnim prisiljenim zavihkom ene strani ustnice??? Sedaj pa je to iskren nasmeh, odprt obraz, namig z obrvmi.... Glede na to, kaj se je dogajalo zadnja leta v moji notranjosti, si lahko približno predstavljam kaj se v njegovi in verjamem, da je doživel totalen zasuk pogleda na življenje. Končno je (kot izgleda) nekdo pri nas, ki je dovolj pri "vrhu", da ima njegovo delovanje vidni učinek, začel delovati na drug način, z drugačnimi razlogi, četudi so cilji morda podobni... Mogoče so ti navdušeni pogledi Slovencev nanj trenutno obarvani čustveno zaradi bolezni, politično, ker nekako kontrira klasičnim prijemom politike ali kakorkoli.... Ne glede na to, ali bo uspešen na svoji poslanski poti ali ne, je to velik premik za politiko, državnike. Ne morejo ga kar spregledati, kar dobro "drma" sceno... Super! Želim pa mu iz vsega srca - zaradi njega samega, zaradi nas vseh, ki se otepamo s podobno zdravstveno situacijo, zaradi sistema urandega in alternativnega zdravljenja pri nas.... da ostane še dolgo zdrav in da mu tudi ta osebna pot popolnoma uspe. Prav vsak tak primer (tudi Peterle in še kdo) je ogromna spodbuda veliko bolnikom, ne morete si misliti kako velika. Tudi če mu slučajno dolgoročno ne bi uspelo... je narejenega veliko koristnega. Ampak zakaj pa mu ne bi uspelo? Kar nekaj jih poznam, ki so uspeli in so že leta zdravi, pa so bili že odpisani. Pa ne z uradno medicino ampak na "svoj" način. Bravo Drni!

Sem zelo vesela. če komu pride kaj prav in mi je všeč. če se kaj tudi pokomentira. ali predebatira, saj ni rečeno, da imam vse prav... samo zapisujem svoje misli ali tisto, kar sem slišala in se mi zdi fajn in uporabno.

Rimljani in verjetno tudi Grki in Etruščani še pred njimi, so pogosto kuhali mošt da bi pridobili vino, ki bi - zaradi relativno visokega nivoja alkohola- lahko bilo starano zelo dolgo obdobje. S podobnim namenom so prešali delno posušeno grozdje in fermentirali sok in tako proizvedli vino iz sušenih grozdnih jagod. Ni sigurno, če so z enakim postopkom pridelovali tudi kis, vendar je zelo verjetno. Balzamični kos iz Modene je prvič zabeležen v dokumentih leta 1508, v času, ko je imel Alfonzo I d'Este, Modenski vojvoda svojo lastno pridelovalnico kisa. Izraz »balzamični« se je pojavil šele v 18.stoletju, v registru vojvodove privatne kleti. Mošt se pridobiva iz posebej izbranih grozdnih jagod sorte Trebbiano in drugih primernih vrst. Kuha na odprtem ognju pri temperaturi 60 stopinj, dokler se tekočina ne skoncentrira na polovico do tretjino. Kuhan mošt pozimi skrbno odcedijo. Spomladi pride do postopkov fermentacije. Po filtriranju kis pretočijo v sode. Izvajajo se postopne faze fermentacije in zorenja v vrsti vedno manjših sodov iz različnih sort lesa. Spravljeni so v t.im. «kleti za kis«. V povprečju vsako leto izpari 10% tekočine. Staranje traja najmanj 12 let, a tudi 20 let stari primerki niso redki. Če je kis staran več kot 25 let, ga iimenujejo »ekstraveccio«. Sistem posod vsebuje v povprečju pet sodov iz različnih vrst lesa, razvrščenih po prostorninah od 75 do 10 litrov. Najpogosteje uporabljene vrste lesa so češnja, murva, brin, hrast in kostanj. Zaporedje kakor tudi čas izpiranja je določen s strani proizvajalca. Po 12 letih od prvotnih 70 litrov svežega mošta ostane maksimalno 1 liter kisa, kar objasni, zakaj je končni produkt tako zelo drag. Ponudijo ga v 100 ml steklenički, ki jo je oblikoval Giugiaro. Osnovne karakteristike kisa, ki je gost, a tekoč, so temena, bleščeča rjava barva, prodoren in obstojen vonj s prijetno in harmonično trpkostjo in sladko-kislim okusom , ki je visoko aromatičen. Balzamični kis, katerega lahko kupimo pri nas, vsi poznamo. Cenovno se giblje od nekaj sto sit pa navzgor. Te vrste kisa, s katerim nekateri v celotim drugi pa le delno kisajo solate in podobne jedi, so žal kar precej daleč od originalnega, katerega se uporablja v glavnem kot dodatek k jedi, aromo oziroma začimbo. Nekoč sem bila povabljena na Slow Food, katerega tema je bil prav Balzamični kis. Najprej so nam ga predstavili, potem pa se je kot rdeča nit vlekel skozi naše jedi - nekaj kapljic na nekaj pereščkih radiča s krompirjem (slow food pač... vse minimalno) ali recimo pokapljan po jagodah s smetano.. Odlično! Stekleničke po 1 dl so prodajali po preko 10.000 sit (kar naj bi bilo izredno ugodno). Imela sem srečo, da so mi zastonj podarili tisto, katero smo okušali - ker je bila že odprta. Manjkalo je k sreči ni skorajda nič, ker smo kis okušali tako, da je vsak dobil na vrh svoje stisnjene pesti dobesedno samo eno gosto, aromatično kapljico! No, ta steklenička je že davno prazna, nove si za tak denar ne grem kupovat. Sem pa odkrila na degustaciji od Šampijonke Renče ( ::: enega, ki je izredno dober. Je sicer daleč najdračži (imajo jih več vrst), ampak malo gostejši in ima intenzivnejši okus. Tako mi je dober, da bi vanj namakala kar kruh (kot na degustaciji) S pridom ga uporabljam, predvsem ne jagodah , na mesu (recimo biftek, rostbeef..) in še kje. Na tem Slow foodu so me naučili tudi kako se pravilno dela solate: najprej jo začiniš (sol, kis, dodatki), premešaš in šele nato dodaš (čim manj) olje. Če dodaš olje prej, se namreč solata prevleče z njim in ne more vsrkati dovolj začimb in kisa. Na ta način je solata resnično aromatična in praktično nemastna (olje skorajda ni potrebno, tudi kisa je lahko manj)

Rada bi opisala teorijo, ki zelo pomaga v vsaki življenjski situaciji... Pomaga živeti. Uči jo Richard Farmer, mojster Tai Chi-ja , ki ima na svoji web strani http://www.risingdragontaichi.com/ , med drugim tudi številne odlične članke (Articles: npr. The empty Boat ali pa The Path of Practice...), ki jih je vredno prebrati. Richard je imel pred dvemi leti v Sloveniji šolo oz.delavnice pod imenom "Živa preobrazba". Obenem, ko je prihajal v Slovenijo, je imel spotoma še nekaj eno ali dvodnevnih delavnic, ki so bile enkratne. Bila sem na njegovi delavnici in nekaj predavanjih. Tam sem se med drugim naučila preproste teorije za življenje, ki jo zmore čisto vsak in doživela najlepšo nepozabno meditacijo, s katero smo se naučili biti čvrsta celota, pa obenem prožni. (Kot drevo- če je pretrdo, ga veter zlomi. Če je premehko, ne stoji pokonci. Če je prožno in čvrsto, kljubuje vsakemu vremenu.) Richard je vedno rekel: ne učim vas nič novega. Samo pokažem vam, kaj imate že sami v sebi in kako to uporabiti. TEORIJA ŠTIRIH NAČEL (Four Principles) 1. Ustavi se (stop) 2. Sprosti se (relax) 3. Odpri svoje srce (engage your heart) 4. Naredi, kar si res želiš-poslušaj intuicijo (react naturally-do what you want to do) Kako to izgleda v vsakdanjem življenju? Recimo, da vas nekdo prizadene, razjezi... 1. STOP Ustavimo se, ne odreagiramo takoj, ne gremo z glavo skozi zid. Dobesedno SE USTAVIMO. STOP !! Fizično in psihično!! Rečemo si: S T O P !!! 2. RELAX Sprostimo se. To v praksi izgleda tako, da naredimo globok počasen vdih in prav tako počasen izdih in se pri izdihu popolnoma zmehčamo, kot prazna vreča, spraznimo možgane, kot da bi šel čez njih prepih in v tem momentu se v bistvu "priklopimo" na vesolje, na intuicijo. Važno je, da izklopimo možgane. Možgani nas kar naprej sekirajo in premlevajo vse živo, razum nam govori, da smo napadeni, užaljeni, da je to grozno, itd.... IZKLOP! 3. ENGAGE YOUR HEART Odpremo svoje srce- srce nikoli ne reče NE, srce vedno dopušča in upošteva vse možnosti reagiranja in občutkov, nič naučenega, nič vodenega (kot zahtevajo možgani), nobenih blokad, vzgojnih omejitev... Kot bi na široko odprli vrata vsem možnostim. Nismo zablokirani,zaprti. Smo odprti. 4. REACT NATURALLY Naredimo, kar začutimo, občutimo, da bi res radi naredili, da je RES za nas dobro (intuicija, poslušanje samega sebe). Odreagiramo kot čutimo in ne kot smo naučeni. In to je to.... Zadeva ni čisto preprosta, ni pa tudi ne težka. Treba je malo potrenirati... Zelo važni sta prvi dve načeli- da se ustavimo in sprostimo, ker brez tega ne najdemo poti do sebe. Ta načela veljajo v vsaki situaciji, še posebno, če smo zelo razburjeni ali prizadeti. Tako postanemo bolj umirjeni, ne reagiramo nepremišljeno in v navalu čustev, imamo priliko svoje čustvo in reakcijo spoznati in ji s tem vzamemo moč. Stvari nas ne prizadenejo več, ekstremnih čustev, ki nam škodujejo se tako izognemo. Preplavi nas notranje zadovoljstvo in notranji mir, ker reagiramo tako, kot si želi naše srce. Res deluje! Večina nas v dani situaciji prehitro in preveč prizadeto odreagira in si po nepotrebnem dela škodo. V teoriji štirih načel, kot jo uči Richard Farmer gre za to, da se ustaviš in s tem preprečiš nerazumen izbruh, ki lahko naredi več škode kot koristi. Potem SPROŠČENO (in ne pod paro kot kak lonec na pritisk, ki je eksplodiral) odreagiraš - kot želiš, kot ti pravi intuicija in te trenutni nagon. To samo pomeni, da dopustiš VSE možnosti in tvoja notranjost izbere tisto, ki je v danem trenutku najboljša zate. Prisebno ? Da. Ampak beseda prisebno ni vedno razumljena prav. Je v bistvu popolnoma pravilen izraz za tak moment, a biti pri sebi pomeni poslušati svoj notranji glas, mi pa si največkrat predstavljamo, da biti priseben pomeni vklopiti možgane in odreagirati z razumom, logiko... Pa to ni vedno najboljša pot. Richard je dal primer, ko te nadere šef, ker si ga polomil. Kako reagiraš? Lahko se razburiš, da nisi kriv, lahko se začneš vleči ven, valiti krivdo na druge, začneš prepir, obmolkneš in "zmrzneš" itd... Vse to ne daje pravih rezultatov. Prepir ali celo odpust je neizbežen. Lahko pa rečeš - ok. polomil sem ga. priznam. Kaj naj zdaj? Evo me- kaj boš z mano..? In presenetiš osebo na drugem koncu... S tem ji vzameš veliko moči, jeze.. Ne vem, če sem znala primerno razložiti stvar, a ni mišljeno da se vedno reagira mirno in tiho. Bistvo je le, da odreagiraš z intuicijo in ne z egom, tako kot je zate res najbolje in kar ti za posledico da notranji mir. Velikokrat smo žaljivi in maščevalni, če nas kdo užali ali prizadene. Taka čustva nam definitivno ne prinesejo rešitve situacije in notranjega miru. Je pa prav, da povemo kar nam ni prav, a na pravi način in s "pravo energijo". Gre za preobrazbo energetskega potenciala, ki ga prinese čustvena reakcija. Naš največji problem so ravno pretirane čustvene reakcije. Pretirana čustva zameglijo našo intuitivno reakcijo. Seveda gre tudi za to- kdaj nas kdo lahko užali in prizadene... Kako visoko je naše zavedanje... ali že lahko ob določenih besedah RES ne začutimo več prizadetosti, ker osebo "razumemo" (to ni isto kot odobravamo!!!) zakaj ne zna drugače reševat stvari in se obnašat do nas.... in ko RES neprizadeto odvrnemo: poslušaj, to kar govoriš je traparija, neresnica, laž, ni potrebe, da tako govoriš z mano, tega mi ni treba poslušati, ne rešuj SVOJIH problemov tako, da žališ MENE itd, itd ....adijo....! Se obrnemo in gremo... In niti minute več ne porabimo za valjanje v negativnih mislih, ki bi se še podile po naši glavi... Je težko, ampak se resnično da. Trening, trening... ampak nagrada je veličastna. Ni strpnosti, ni tolerance, ni tlačenja čustev, ni uničujočih čustvenih izbruhov, po katerih se tresemo še dve uri od jeze in ponižanja.... Je svoboda.. Biti cool- ne biti pod kontrolo ampak sproščen... Za popestritev : Richard nam je povedal tudi zabaven konkreten svoj primer reagiranja: Ponoči je naletel na zadrogiranca, ki ga je ustavil in hotel denar. Najprej se je ustrašil in hotel zbežati, potem pa se je spomnil prvega in drugega principa in to je tako zašokiralo tipa, da se je ustavil in ga debelo gledal (Richard je bil hladen kot špricer in ni kazal strahu). Potem je tip spet navali in Richard si je spet rekel-stop/relax in spet se je tip kot po čudežu ustavil, ko je začutil njegovo mirnost. Pri tretjem poizkusu pa se je spomnil še tretjega in četrtega principa- kaj je najboljše zame v tem hipu? Vsi smo napeto čakali, da bo povedal, kako so principi čudežno delovali in kako je umiril napadalca... Pa je rekel: "I ran away like out of hell!"